Jedro

Za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo verjetnost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite.

Ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi četrtega odstavka 65. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla tožnikov zahtevek za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da bo o stroških postopka odločeno v ločenem postopku (2. točka izreka).

2.V obrazložitvi je tožena stranka najprej povzela tožnikove izjave ob podaji navedenega zahtevka, ki ga je vložil na zapisnik 13. 2. 2026. Iz njih je razvidno, da je leta 2014 dobil vabilo vlade in ugotovil, da ga išče država, vendar je bil takrat že v Evropi. Ko je bil v Siriji, je nosil orožje, da bi branil svojo družino, sosesko in državo, ker pa mu ni bilo več do tega, je odšel. Če bi se vrnil, bi ga lahko ubili, ker vedo, da je takrat nosil orožje. Prisilili bi ga, da nosi orožje in se bori. Na vprašanje, zakaj vabila iz leta 2014 ni predložil že leta 2019, je odgovoril, da tega takrat ni vedel. Ko je padel A.A. režim, so ga leta 2014 in leta 2021 iskali preko B. O tem in da je bil večkrat zaprt, je že govoril. Ker je v tistem obdobju deloval proti takratnim oblastem, bi ga zdaj lahko iskali kljub padcu režima. Razmere v Siriji še vedno niso stabilne. Zahtevek za uvedbo ponovnega postopka je vložil, ker zdaj živi z ženo.

3.Prošnjo za mednarodno zaščito je tožnik vložil 19. 9. 2019, ker pa je samovoljno zapustil azilni dom, je tožena stranka s sklepom z dne 26. 10. 2024 ustavila postopek.

4.Tožena stranka uvodoma opozarja na kontradiktornost tožnikovih izjav, saj je na razgovoru navedel, da nima potnega lista in osebne izkaznice, čeprav je iz dokumentacije upravne zadeve razvidno, da je ob vložitvi vloge za sklenitev zakonske zveze na Upravni enoti Idrija predložil veljaven potni list Sirske arabske republike s številko ..., izdan .... 2025 v Damasku, z veljavnostjo do .... 2031. Ta okoliščina je omajala tožnikovo splošno verodostojnost.

5.Tožnik svoj zahtevek utemeljuje z istimi razlogi kot v prošnji za mednarodno zaščito. Že v prvem postopku je namreč navajal, da je v času upora v Siriji nosil orožje ter da je imel nalogo, da najde in zasliši osebe, ki so bile pomešane med demonstranti in so skrivoma delale za režim. Izpostavil je, da je bil upornik, da je zapustil služenje vojaškega roka, ker ni hotel ubijati nedolžnih ljudi in ker je bil nasprotnik takratnega (A.A.) režima. To po stališču tožene stranke pomeni, da tožnik v zahtevku ne navaja novih dejstev, poleg tega ni predložil novih dokazov, ki bi pomembno povečali verjetnost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Razloge (nošenje orožja v času upora, domnevno ga išče oblast, nevarnost ob vrnitvi, v preteklosti so ga zaprli), je tožnik kot rečeno obširno navajal že v prvem postopku. Poleg tega navedeni razlogi ne morejo bistveno povečati verjetnosti za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite. Dejstvo, da je bil tožnik upornik in nasprotnik A.A. režima ter da je sodeloval s sedanjo vlado, ne izkazuje, da bi zato lahko imel težave v izvorni državi. A.A. vlada namreč ni več na oblasti, preteklo sodelovanje s sedanjo vlado pa ne izkazuje elementov preganjanja ali resne škode, saj tožnik ni izkazal, da bi ta vlada lahko bila subjekt preganjanja ali resne škode.

6.Da tožnik nima strahu pred sedanjo sirsko vlado, izkazuje tudi potni list Sirske arabske republike, izdan 22. 10. 2025 v Damasku, z veljavnostjo do 21. 10. 2031, ki ga je predložil v postopku sklenitve zakonske zveze s slovensko državljanko. Okoliščina, da je bil tožnik leta 2025 osebno v Damasku zaradi novega potnega lista, pomeni, da je prostovoljno vstopil v izvorno državo in da je bil v neposrednem stiku z njenimi organi, kar je v nasprotju z njegovimi navedbami, da ga država išče že od leta 2014 in da mu ob vrnitvi grozi smrt zaradi izdajstva. Takšna oseba se zagotovo ne bi vrnila v izvorno državo in si ne bi mogla brez težav urediti potnega lista z večletno veljavo. Opisano ravnanje je tako v očitnem nasprotju s tožnikovimi trditvami o ogroženosti. Prostovoljna vrnitev v izvorno državo in pridobitev uradnega potnega lista pri državnih organih je močno znamenje, da tožnik v tej državi ni izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Če bi ga oblast res iskala ali ogrožala, mu ne bi izdala potnega lista in bi ga ob vstopu v državo zadržala ali drugače obravnavala.

7.Tožnik za posplošene navedbe o vabilu iz leta 2014 in domnevnem iskanju preko B. kljub pozivu ni predložil dokazov in ni utemeljil svoje trditve "da tega ni vedel". Navedeno pa ne zadostuje za sklep o obstoju novih dejstev in okoliščin. Tudi če je za vabilo iz leta 2014 res izvedel šele konec leta 2024, torej po padcu A.A. vlade, in so ga v letih 2014 in 2021 iskali z B. zaradi delovanja proti navedeni vladi, ni prepričljivo in izkazano, da bi ga zato iskali zdaj, ko so na oblasti tisti, s katerimi je tožnik sodeloval v boju proti A.A. vladi. Omenjena okoliščina torej ni novo dejstvo v smislu 3. točke 64. člena ZMZ-1 in ne izkazuje pomembnega povečanja verjetnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tožena stranka ponovno izpostavlja, da je tožnik leta 2025 brez težav vstopil v izvorno državo in si uredil potni list, kar ni združljivo s trditvami o mednarodnem iskanju in ogroženosti.

8.Glede na navedeno tožnik ni predložil dokazov, ki bi potrjevali resničnost novih navedb, in ni prepričljivo pojasnil, zakaj teh dejstev ni mogel navesti že v prejšnjih postopkih. Okoliščina, da tožnik ni vedel, da bi lahko že v prvem postopku predložil vabilo iz leta 2014, ne pomeni, da gre za novo dejstvo v smislu ZMZ-1, ki bi lahko bistveno vplivalo na drugačno odločitev. Glede na tožnikove navedbe so omenjeni dogodki

nastali v njegovi izvorni državi, preden jo je zapustil, torej pred podajo prošnje za mednarodno zaščito, vendar tožnik ni izkazal, da jih ni mogel uveljavljati brez svoje krivde. V prejšnjih postopkih je opravil številne razgovore z uradnimi osebami, pri čemer je bila vsakič izrecno poudarjena zaupnost postopka, zato tožnikova nevednost ne more biti opravičilo, da se na omenjene dogodke ni skliceval že prej. Tudi če bi šteli, da je tožnik za vabilo in tiralico B. izvedel šele po padcu A.A. vlade, pa ni izkazal, da to dejstvo pomembno povečuje verjetnost, da izpolnjuje pogoje za mednarodno zaščito. Tudi okoliščina, da tožnik trenutno živi s partnerko v Sloveniji in da se želi z njo poročiti, sama po sebi ni upoštevno novo dejstvo.

Trditve strank

Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil tožbo. Sodišču predlaga, da ga odpravi in tožniku prizna status begunca ali subsidiarne zaščite, podrejeno pa vrnitev zadeve v ponoven postopek.

Po tožnikovem mnenju tožena stranka ni upoštevala stanja v Siriji in vojne na Bližnjem vzhodu, ki se je začela po podaji obravnavanega zahtevka. UNCHR in večina evropskih držav ocenjujejo, da v večjem delu države niso izpolnjeni pogoji za varno, dostojanstveno in prostovoljno vrnitev. Države Evropske unije zaradi vojne odsvetujejo potovanja na Bližnji vzhod. Po mnenju Ministrstva za zunanje zadeve Velike Britanije so vsa potovanja nevarna tudi zaradi možnosti terorističnih napadov. Nad državami Bližnjega vzhoda so zračni prostori večkrat zaprti.

Iz tožnikove pripravljalne vloge je še razvidno, da tožnik ni pokazal potnega lista zaradi strahu, da mu ga bodo vzeli. V Siriji se je boril v nemogočih razmerah, kar je vplivalo na njegovo psiho, pred leti je bilo ugotovljeno, da ima paranojo.

V odgovoru na tožbo se je tožena stranka sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa.

Dokazni postopek

V dokaznem postopku je sodišče pregledalo listine spisa, ki se nanašajo na zadevo, in prilogo A3 spisa, jih v soglasju s strankama štelo za prebrane in s tem povezanih listin ni posebej naštevalo. Poleg tega je zaslišalo tožnika.

Presoja tožbe

Po presoji sodišča je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Zato se sodišče sklicuje na njegove razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja:

Glede ponovne prošnje ZMZ-1 med drugim določa, da lahko državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki ji je bila prošnja v Republiki Sloveniji že pravnomočno zavrnjena ali katere postopek je bil ustavljen zaradi umika in ne more vložiti nove prošnje v skladu s tretjim odstavkom 50. člena tega zakona, vloži táko (ponovno) prošnjo le, če ob vložitvi zahtevka iz prvega odstavka 65. člena tega zakona predloži nove dokaze ali navede nova dejstva, ki pomembno povečujejo vernost, da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite (prvi odstavek 64. člena ZMZ-1). Novi dokazi ali dejstva morajo nastati po izdaji predhodne odločitve, lahko pa so obstajali že v času prvega postopka, vendar jih oseba brez svoje krivde takrat ni mogla uveljavljati (tretji odstavek 64. člena ZMZ-1). Ta oseba vloži pri pristojnem organu zahtevek za uvedbo ponovnega postopka, v katerem sama predloži dokaze oziroma navede nova dejstva, ki opravičujejo nov postopek (prvi odstavek 65. člena ZMZ-1).

Vrhovno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da za postopek v zvezi z zahtevo za uvedbo ponovnega postopka za priznanje mednarodne zaščite veljajo posebne določbe, ki zaostrujejo dokazne standarde oziroma dokazno breme prenesejo na tožnika - prosilca, ki mora sam predložiti nove dokaze oziroma navesti nova dejstva, ki bistveno povečujejo vernost za izpolnjevanje pogojev za priznanje mednarodne zaščite., . Navedeno stališče je bilo sicer sprejeto v času veljavnosti ZMZ, vendar pa so določbe tega zakona v bistvenih delih enake določbam ZMZ-1.. Poleg tega je stališče skladno s 36. uvodno izjavo Procesne direktive II, iz katere je razvidno, da bi bila nesorazmerna zahteva, da države članice izpeljejo nov celoten postopek, kadar prosilec poda naknadno prošnjo, ne da bi predložil nove dokaze ali navedbe. Tudi iz novejše sodne praske Vrhovnega sodišča je razvidno, da dolžnost države sodelovati s prosilcem, da bi lahko obravnavala ustrezne elemente njegove naknadne prošnje, ne pomeni, da se dokazno breme v zvezi s temi elementi s prosilca prevali na upravni organ,, pri čemer tovrstnega dokaznega bremena prosilca (tožnika) ne razbremeni niti dejstvo, da gre za ranljivo osebo s posebnimi potrebami.

Iz citiranih določb ZMZ-1 torej izhaja, da je mogoče doseči vložitev ponovne prošnje le, če oseba v zahtevi bodisi predloži nove dokaze bodisi navede nova dejstva (ali oboje), ki bi lahko vplivali na drugačno rešitev glede priznanja mednarodne zaščite. Da se doseže njihova vsebinska obravnava v upravnem postopku in upravnem sporu, pa jih morajo stranke navesti oziroma predložiti pravočasno.

Nosilno stališče izpodbijanega sklepa je ugotovitev tožene stranke, da tožnik v zahtevku ni navedel novih dejstev ali predložil novih dokazov.

Za odločitev v obravnavani zadevi je torej bistvena presoja, ali je tožnik z navedbami v postopku pri ponovni prošnji izkazal, da uveljavlja nova dejstva in nove dokaze. Glede tega pa iz tožnikovega trditvenega gradiva ni razvidno konkretizirano nasprotovanje presoji tožene stranke, da tožnik takih dejstev ni navedel; zato sodišče ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. V skladu s citiranim prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 namreč preizkusi dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Že zato, ker tožnik ni zatrjeval novih dejstev in predložil novih dokazov v smislu 64. člena ZMZ-1, njegovo trditveno gradivo po presoji sodišča ne more pomembno povečevati verjetnosti, da (tožnik) izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite.

Stališča sodišča ne spreminja tožbeni ugovor, da tožena stranka ni upoštevala stanja v Siriji in vojne na Bližnjem vzhodu. S tega vidika je namreč bistvena ugotovitev tožene stranke, da si je tožnik leta 2025 v izvorni državi brez težav uredil potni list, in na tej ugotovitvi temelječa logična presoja, da navedeno tožnikovo ravnanje zanika njegove trditve o mednarodnem iskanju in ogroženosti zaradi preganjanja ali nastanka resne škode (povzetek s tem povezanih ugotovitev tožene stranke je razviden iz 6. in 7. točke obrazložitve te sodbe). Tudi tej presoji tožene stranke tožnik ne nasprotuje konkretizirano; zato sodišče niti v tem delu ni imelo podlage za nadaljnje preverjanje s tem povezanega in za odločitev v zadevi pomembnega dejanskega stanja. Pripominja le, da ob upoštevanju navedenih okoliščin tožniku v izvorni državi očitno ne grozi preganjanje ali možnost nastanka resne škode zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja 28. člena ZMZ-1). Take okoliščine niso razvidne niti iz listine v prilogi A3 spisa, iz katere izhaja le splošno stališče, da pogoji za varno, dostojanstveno in prostovoljno vrnitev v večjem delu države še niso izpolnjeni. Tudi sicer je vprašljiva dokazna vrednost navedene listine, saj je pripravljena s pomočjo umetne inteligence (gemini) in iz nje ni razvidno, katera relevantna poročila o Siriji obravnava in na katero obdobje naj bi se ta poročila nanašala, česar glede na navedeno ne more omajati zgolj zapis umetne inteligence, da "je tukaj pregled trenutnega stanja (marec 2026)". Glede zatrjevane gospodarske in humanitarne krize v Siriji (2. točka listine v prilogi A3 spisa), za katero prav tako velja, da ni jasno, iz katerih poročil to izhaja, pa je Vrhovno sodišče že sprejelo stališče, da resna škoda kot podlaga za podelitev subsidiarne zaščite ne sme biti posledica splošnega pomanjkanja v izvorni državi, ampak jo mora povzročiti prosilcu tretja oseba. Navsezadnja sodišče še pojasnjuje, da mora tožena stranka v skladu s 5. členom Direktive 2008/115/ES tudi v postopku izdaje odločbe o vrnitvi tujca, ki nezakonito biva na ozemlju Republike Slovenije (tak je tožnik), spoštovati načelo nevračanja.

V zvezi s presojo, ali je bila tožniku zagotovljena ustrezna možnost predstavitve elementov, potrebnih za čim popolnejšo utemeljitev zahtevka ob smiselni uporabi 4. člena Kvalifikacijske direktive II, sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o ustnem sprejemu zahtevka za uvedbo ponovnega postopka z dne 13. 2. 2026 razvidno, da je bila tožniku omogočena seznanitev s procesnimi jamstvi in dolžnostmi glede njegovega zahtevka in da mu je uradna oseba postavljala vprašanja v zvezi z obstojem novih dejstev in dokazov ter njihovim pravočasnim uveljavljanjem. Tožnik je potrdil, da razume tolmačenje v arabskem jeziku, kar je priznal tudi na glavni obravnavi v upravnem sporu, poleg tega ni imel pripomb na zapisnik. V takih okoliščinah pa je bila tožniku po presoji sodišča dana možnost aktivnega sodelovanja in izjave o pomembnih dejstvih v postopku pri ponovni prošnji.

Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je bil tožniku zagotovljen dostop do postopka odločanja o zahtevku za uvedbo ponovnega postopka o mednarodni zaščiti, v katerem pa ni izpolnil bremena, ki mu ga nalaga ZMZ-1 v prvem odstavku 65. člena. Da z vidika določb ZMZ-1 o pogojih za podelitev statusa mednarodne zaščite ni ovir za tožnikovo vrnitev v izvorno državo zaradi strahu pred preganjanjem ali resno škodo, pa je bilo po vsebini že razsojeno s pravnomočno zavrnitvijo njegove prošnje za mednarodno zaščito.

Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1 Povzeti so v oklepaju v 5. točki obrazložitve te sodbe.

2 Tako na primer sodba I Up 41/2014 z dne 6. 2. 2014.

3 Navedeno je skladno z razlogi sodbe I Up 172/2015 z dne 7. 10. 2015, v kateri je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, da je namen predhodnega preizkusa ponovne prošnje za mednarodno zaščito v izločitvi primerov, ki bi pomenili zgolj ponovitev že povedanega oziroma ponovno odločanje v že odločeni stvari ali razpravo o nepomembnih dejstvih ali dokazih za potrditev takih dejstev (9. točka obrazložitve).

4 Tudi prvi odstavek 57. člena ZMZ je med drugim določal, da mora oseba v zahtevku sama predložiti dokaze, ki opravičujejo nov postopek. Ta zakonska določba je torej vsebinsko enaka citiranemu prvemu odstavku 65. člena ZMZ-1.

5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev).

6 Sodba I Up 262/2023 z dne 14. 12. 2023 (11. točka obrazložitve).

7 Prav tam (12. točka obrazložitve).

8 Glasi se: "Resna škoda zajema resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih."

9 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 266/2024 z dne 7. 11. 2024, I Up 206/2023 z dne 19. 7. 2023, I Up 178/2023 in I Up 163/2023 z dne 15. 6. 2023, I Up 115/2023 z dne 31. 5. 2023, I Up 67/2023 z dne 19. 4. 2023, I Up 233/2023 z dne 16. 10. 2023 in številne druge.

10 Direktiva 2008/115/ES Evropskega parlamenta in sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav.

11 Več o tem Vrhovno sodišče v sodbi I Up 207/2024 z dne 9. 10. 2024.

12 Navedeno dolžnostno ravnanje organa je razvidno iz 16. člena Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev, v nadaljevanju Procesna direktiva II).