Jedro

Ker tožnik ni imetnik stanovanjske pravice, tožena stranka z njim ni dolžna skleniti najemne pogodbe, tudi ne pogodbe za določen čas (147. in 2. odst. 148. čl. stanovanjskega zakona).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je prvi tožnik imetnik stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju, in da je dolžna tožena stranka skleniti z drugim tožnikom prodajno pogodbo za to stanovanje. Ugodilo pa je nasprotnemu zahtevku, s katerim tožena stranka zahteva od prvega tožnika izpraznitev stanovanja. Ugotovilo je, da je na podlagi pravnomočne sodbe opr.št. P 37/90 z dne 23.2.1992 drugemu tožniku prenehalo stanovanjsko razmerje na stanovanju, prvi tožnik pa je ostal samo uporabnik tega stanovanja. Ker ima hišo, je na podlagi 60.čl. zakona o stanovanjskih razmerjih utemeljen nasprotni tožbeni zahtevek na izselitev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi z odločitvijo o nasprotnem tožbenem zahtevku je zavzelo stališče, da bi tožnik glede na določbo drugega odst. 148. čl. stanovanjskega zakona lahko uveljavljal sklenitev najemne pogodbe za določen čas, vendar iz njegove pritožbe izhaja, da to možnost odklanja. Zato je nasprotni zahtevek na izselitev utemeljen.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija glede odločitve o nasprotni tožbi. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da zavrne nasprotni tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da obe sodbi v tem obsegu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da prvi tožnik ni izkazoval interesa na sklenitvi najemne pogodbe, ker je prenesel pravico do nakupa stanovanja na drugega tožnika, obe pogodbi za isto stanovanje pa ne moreta biti sklenjeni. Interes prvega tožnika je, da bi ostal v stanovanju do dokončanja gradnje hiše. Prvemu tožniku kot bivšemu najemniku gre pravica do sklenitve najemne pogodbe za določen čas, do vselitve v hišo. Gradnja pa zaradi omejenih možnosti tožnika poteka počasi.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst.390.čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka z revizijo ne izpodbija zavrnitve svojega tožbenega zahtevka na ugotovitev, da je prvi tožnik imetnik stanovanjske pravice na spornem stanovanju. Zato je treba pri presoji tožnikovih upravičenj do stanovanja izhajati iz dejstva, da tožnik ni imetnik stanovanjske pravice na stanovanju. Stanovanjski zakon v prvem odst. 147. čl. nalaga lastnikom, da sklenejo najemno pogodbo z imetniki stanovanjske pravice. Ker tožnik to ni, tožena stranka ni dolžna z njim skleniti najemne pogodbe.To velja tudi za pogodbo za določen čas po drugem odst. 148. čl. stanovanjskega zakona. Za tak primer pa velja določba 58. čl. stanovanjskega zakona, po kateri lahko lastnik vloži izpraznitveno tožbo zoper osebo, ki z lastnikom ni sklenila najemne pogodbe. Ko torej tožnik z zahtevkom na ugotovitev stanovanjske pravice ni uspel, je nastopil položaj, v katerem je izpraznitveni zahtevek tožene stranke utemeljen.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).