Jedro

Če upravni organ zavrne zahtevek stranke po pridobitvi državljanstva po 40. členu ZDRS iz razlogov 3. odstavka tega člena, mora v postopku najprej ugotoviti, ali oseba izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka tega člena, in če jih, mora ugotoviti konkretna dejanja osebe, ki so odločujoče vplivala na realizacijo nezakonitih aktivnosti JLA (2. alinea 8. člena uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridobitev državljanstva RS z naturalizacijo), kot zakonitega dejanskega stanja (nevarnosti za obrambo države).

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije z dne 29.5.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka z izpodbijano odločbo ni ugodila tožnikovi prošnji za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS) z obrazložitvijo, da bi sprejem tožnika v slovensko državljanstvo predstavljal nevarnost za obrambo države (3. odstavek 40. člena ZDRS). Tožnik je v času moratorija po 25.6.1991 sodeloval pri organizaciji razdeljevanja stanovanj, ki so bila do uveljavitve ustavnega zakona v lasti JA. Vrnitev teh stanovanj oziroma sodni postopki za izselitev oseb, ki so bile vseljene v nasprotju z določili ustavnega zakona, po katerem je prevzela upravljanje nad stanovanjskim skladom Republika Slovenija, bo Sloveniji povzročila velike materialne stroške, zato navedeno tožnikovo ravnanje predstavlja nevarnost za obrambo države, kot jo opredeljuje 2. alinea 8. člena Uredbe o merilih za ugotavljanje izpolnjevanja določenih pogojev za pridbitev državljanstva Republike Slovenije z naturalizacijo (v nadaljevanju: uredba).

Tožnik s tožbo v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo, ker meni, da je utemeljitev nevarnosti za obrambo države v izpodbijani odločbi neutemeljena. Tožnik v tožbi navaja, da je bil res član stanovanjske komisije, ki je dodeljevala stanovanja vojaškim upravičencem, vendar glede na čin, ki ga je imel, "zastavnik I. klase", je bil le eden izmed članov komisije, katere sej se je moral udeleževati po ukazu nadrejenih. V dopolnitvi tožbe z dne 15.7.1997 pa tožnik trdi, da nikoli ni bil član stanovanjske komisije JA. Da naj bi bil imenovan za devetega člana komisije, je zvedel šele na sodišču, na drugi obravnavi za pridobitev vojaške pokojnine. Pri organizaciji "nezakonitega" razdeljevanja stanovanj ni sodeloval. Negativna odločba je izdana na osnovi tajnih informacij in anonimne obtožbe MO RS, ki jih ni potrdila nobena priča, tožnik pa ni imel možnosti, da jih ovrže. V času moratorija je bil v JA "na razpolago". Občasno je po ustnem ukazu tedanjega komandanta XIV. korpusa opravljal administrativne posle za stanovanjskega referenta. Tudi v času opravljanja dolžnosti pomočnika referenta za stanovanjske zadeve v Komandi garnizije, od leta 1985 do leta 1990, ni bil nikdar pooblaščen za organizacijo razdeljevanja stanovanj, kot ga bremeni izpodbijana odločba. Predlaga, da se o njegovem delu za obdobje, na katero se sklicuje tožena stranka, zaslišijo priče, ki imajo vse v Sloveniji že rešen življenjski status in sicer general (načelnik kadrovske službe 14. korpusa), podpolkovnik (načelnik organa za garnizijske zadeve, član stanovanjske komisije, nadrejen referentu za stanovanjske zadeve) in podpolkovnik (referent za stanovanjske zadeve, namestnik in član stanovanjske komisije). Kot dokazni material predlaga tudi zapisnik stanovanjske komisije, ki ga ima v lasti MO RS. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka ni ugodila tožnikovi vlogi za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu ZDRS, iz razlogov 3. odstavka 40. člena tega zakona, ker je pri tožniku podana nevarnost za obrambo države. Določba 3. odstavka 40. člena ZDRS določa razloge, zaradi katerih upravni organ, če ugotovi, da obstajajo, lahko po prostem preudarku odloči, da bo osebi, ki sicer izpolnjuje pogoje iz 1. odstavka tega člena, torej ima pravico pridobiti slovensko državljanstvo, državljanstvo da ali ga ne da. Razlogi v 3. odstavku 40. člena v zakonu niso določno opredeljeni (nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države), kar pomeni, da je razlaga teh prepuščena upravnemu organu, da ta ob upoštevanju vseh bistvenih okoliščin konkretnega primera, ob upoštevanju postopkovnih in splošnih ustavnih načel, odloči na najprimernejši način.

Uredba, na katero se tožena stranka v izpodbijani odločbi sklicuje, taksativno določa, kdaj je posamezni nedoločen zakonski pogoj (ne)izpolnjen. Tožena stranka svojo odločitev opira na 2. alineo 8. člena uredbe, ki določa, da je nevarnost za obrambo države podana, če je oseba sodelovala pri nezakonitih aktivnostih JLA po 18.7.1991, zlasti pa pri uničevanju premičnega ali nepremičnega premoženja ter nezakonitega prisvajanja.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe je sodišče presojalo ali je bil upravni postopek izpeljan skladno z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ali je bilo merilo za konkretiziranje nedoločenega pravnega pojma "nevarnost za obrambo države" uporabljeno v skladu s 40. členom ZDRS, ki državljanom druge republike bivše SFRJ, če izpolnjujejo pogoje določene v 1. odstavku tega člena, daje pravico do državljanstva. Iz odločbe mora biti razvidno dejansko stanje stvari, dokazi, ki utemeljujejo obstoj ugotovljenih dejstev in razlogi, ki so bili odločujoči za presojo dokazov, še posebej, ko gre za presojo nasprotujočih si dokazov, ter razlogi, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali sprejeto odločitev v izreku odločbe. Upravni organ je zato v upravnem postopku dolžan ugotoviti dejansko stanje in to primerjati z zakonskim dejanskim stanjem, v tem primeru izraženim z že navedenim merilom iz uredbe. Tožena stranka bi morala v skladu s pravili postopka v postopku ugotoviti konkretna tožnikova dejanja oziroma tožnikovo vlogo pri razdeljevanju navedenih vojaških stanovanj v obdobju po 18.7.1991, še posebej tista, ki so oziroma če so odločujoče vplivala na realizacijo nezakonitih aktivnosti JLA. O ugotovitvah v postopku je upravni organ dolžan seznaniti tožnika in mu mora dati tudi možnost, da se o njih izjasni. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno, da bi upravni organ v postopku sploh ugotavljal konkretna tožnikova dejanja. Tožena stranka bo morala v ponovnem postopku z zaslišanjem prič in izvedbo tudi drugih dokazov (zapisnikov sej stanovanjske komisije) ugotoviti dejansko ravnanje tožnika in njegovo dejansko vlogo pri dodeljevanju vojaških stanovanj in njegov dejanski vpliv pri dodelitvi posameznih stanovanj oziroma prodaji vojaških stanovanj. Predvsem pa bo morala ugotoviti, ali je bil tožnik sploh član stanovanjske komisije (glede na to, da so tožnikove tožbene trditve glede tega nasprotujoče). Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja bo tožena stranka lahko presodila, ali se konkretni dejanski stan pokriva z zakonskim dejanskim stanjem in če bo ugotovila, da se pokriva, bo lahko glede na stopnjo tožnikove nevarnosti za obrambo države, po prostem preudarku tožniku dala ali pa odrekla državljanstvo. Razloge, ki so pri odločanju po prostem preudarku odločilno vplivali na oceno, da bi sprejem v državljanstvo tudi v bodoče predstavljal nevarnost za obrambo države, bo morala tožena stranka navesti v odločbi.

Ker tožena stranka v upravnem postopku ni ravnala v skladu s pravili postopka, saj v postopku ni ugotovila vseh pravno pomembnih dejstev za opredelitev zakonskega dejanskega stanja in ker je prosti preudarek dejansko uporabila že v fazi ugotavljanja dejanskega stanja, je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Zato jo je odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, št. 1/91-I in 45/I/94).