Jedro

Ker tožnik je tožnik vabili prejel prepozno, da bi se v roku treh delovnih dni lahko pripravil na zagovor, ker se prvo vabilo nanaša na drugačne kršitve, kot so bile navedene v odpovedi, in ker drugo vabilo obrazložitve razloga za odpoved ne vsebuje, izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v tretjem in četrtem odstavku izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek izreka) sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožene stranke z dne 4. 7. 2008 in da delovno razmerje med strankama tega dne ni prenehalo, ampak je trajalo do vključno 6. 2. 2009 (prvi odstavek izreka). Toženi stranki je naložilo, da je tožniku dolžna priznati vse pravice iz delovnega razmerja od 4. 7. 2008 do 6. 2. 2009, mu za to obdobje vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ga prijaviti v socialno zavarovanje, zanj vplačati prispevke za socialno varnost in mu izplačati vsoto nateklih neto plač skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posamezne neto plače od 15. dne v mesecu za pretekli mesec (drugi odstavek izreka). Tožniku je priznalo odškodnino v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega paricijskega roka (tretji odstavek izreka), in odločilo, da je tožena stranka tožniku dolžna povrniti stroške postopka v višini 50,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka (četrti odstavek izreka). Zavrnilo je tožnikov reintegracijski zahtevek in zahtevek za pravice iz delovnega razmerja od vključno 7. 2. 2009 dalje (peti odstavek izreka).

Zoper to sodbo se zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledične zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožena stranka in predlaga njeno spremembo oziroma podrejeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo določb 31., 32. in 34. člena ZDR in opozarja, da je tožnik z ignoriranjem pozivov tožene stranke špekuliral in zlorabil določila ZDR. Meni, da sta sodišče prve stopnje o nezakonitosti postopka odpovedi prepričali dokazno nepodprti navedbi, da je delodajalec tožniku odredil čakanje na domu. Iz vabila na zagovor izhaja neupravičena zavrnitev vožnje, kar vsebuje tudi element izostanka z dela. Opozarja, da število neopravičenih dni izostanka z dela v času vročitve obvestila ne more biti enako kot v času odpovedi, pri čemer bi bilo vsakršno nadaljnje vabilo ob vztrajnem tožnikovem izostajanju po številu izostalih dni z dela različno po vsebini. Poudarja, da tožnik ni pojasnil, zakaj se na delo kljub pozivom tožene stranke ni vrnil ne 19. 6. 2008 ne kasneje, aktivnosti tožene stranke ni zanikal, niti ni dokazoval, da mu ni bilo znano, čemu je vabljen. Doma je ostajal, ker je ocenil, da se ga tožena stranka želi znebiti. Tožnikova obveznost vrnitve na delo pa naj bi izhajala že iz same sodbe. Meni, da je odškodnina odmerjena previsoko in v nasprotju s sodno prakso.

Pritožba je delno utemeljena.

Ker iz pritožbe ni jasno razvidno, v katerem delu se sodba izpodbija, je sodišče druge stopnje na podlagi prvega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/02, 2/04, 52/07 in 45/08) preizkusilo sodbo v tistem delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu, to pa je v ugodilnem delu (prvi do četrti odstavek izreka). Preizkusilo jo je v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev postopkovnih določb, pri čemer pritožba postopkovnih kršitev ne uveljavlja. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja (razen glede višine odškodnine) je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami dodaja: Izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi urejata 110. in 111. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in 103/2007), postopek pred odpovedjo (tudi izredno) s strani delodajalca pa določa 83. člen ZDR. Ta v 2. odstavku določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni. V pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi, ter datum, ura in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR, to je po pravilih pravdnega postopka (3. odstavek 83. člena ZDR).

Iz izpodbijane sodbe in izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je z več kot petdnevno odsotnostjo z dela hujše kršil pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, čeprav bi moral in mogel delodajalca obvestiti o razlogih za odsotnost. Tožena stranka je tožnika z dopisom z dne 19. 6. 2008 vabila na zagovor dne 23. 6. 2008 (priloga A10), z dopisom z dne 26. 6. 2008 (prejem 30. 6. 2008) pa na zagovor dne 1. 7. 2008 (priloga A11). Tožnik obeh vabil ni prejel pravočasno, da bi se v roku treh delovnih dni od njihovega prejema na zagovor lahko pripravil, kot to zahteva 83. člen ZDR. Temu tožena stranka tudi v pritožbi ne ugovarja. Poleg tega se vabilo z dne 19. 6. 2008 v resnici nanaša na drugačne kršitve (20 minutna zamuda sestanka in odklonitev naloga za vožnjo), kot je bil razlog za kasneje podano izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi (več kot 5 dnevni izostanek z dela), vabilo z dne 26. 6. 2008 pa obrazložitve razloga za nameravano odpoved pogodbe o zaposlitvi sploh ne vsebuje, niti ni v njem navedeno, da gre za vabilo na zagovor pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je sporna izredna odpoved nezakonita, saj tožena stranka tožniku pred njeno podajo ni omogočila zagovora, kot ji to nalagajo določbe ZDR – zlasti glede minimalnega časa, ki ga mora delavcu omogočiti pred zagovorom. Za odločitev o zakonitosti sporne odpovedi zato ni relevantno, ali je bil razlog zanjo utemeljen ali ne, saj je nezakonita že zaradi neupoštevanja določb ZDR glede postopka pred njeno podajo. Zato pritožbenih navedb v smeri vsebinske utemeljenosti sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožba zmotno meni, da je sodišče sporno izredno odpoved razveljavilo zaradi neobstoja razloga zanjo (ker naj bi bilo tožniku odrejeno čakanje na domu). Okoliščine v zvezi s tem je sodišče ugotavljalo izključno z vidika t.i. sodne razveze, ki jo določa 118. člen ZDR. Te pa tožena stranka s pritožbo niti ne izpodbija.

Pač pa je pritožbeno sodišče ob preizkusu višine prisojene odškodnine na podlagi 1. odstavka 118. člena ZDR ugotovilo, da te ni mogoče preizkusiti, ker izpodbijana sodba v zvezi s tem ne vsebuje razlogov o vseh odločilnih dejstvih. Gre namreč za odškodnino, ki pravzaprav pomeni nadomestilo za reintegracijo delavca k delodajalcu – torej za nadomestilo za izgubo zaposlitve kljub predhodni ugotovitvi nezakonite odpovedi delodajalca in vzpostavitvi delovnega razmerja najdalj do odločitve prvostopnega sodišča. Ta odškodnina v prvi vrsti predstavlja odškodnino za bodočo ocenjeno škodo oziroma neko pravično denarno odškodnino, glede katere je sodna praksa že izoblikovala nekaj ključnih kriterijev: čas zaposlitve delavca pri delodajalcu, možnost nove zaposlitve delavca (dosežena stopnja in vrsta izobrazbe) oziroma ali je že zaposlen drugje, delavčeva starost v času sodne razveze, njegov socialni in zdravstveni položaj, višina odpravnine v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kot minimalna odškodnina, do katere je delavec upravičen, morebitno prejemanje nadomestila za brezposelnost v času sodne razveze pogodbe o zaposlitvi ipd.

Prvostopenjsko sodišče je zgolj na podlagi dejstev, da je tožnik mlad, da ima kot voznik tovornega vozila razmeroma dobre možnosti ponovne zaposlitve in da je delovno razmerje med strankama trajalo dlje časa kot od 14. 5. 2007 do datuma sodne razveze (6. 2. 2009), tožniku prisodilo odškodnino v višini petih plač. Glede na povedano niti čas tožnikove zaposlitve pri toženi stranki ni v celoti ugotovljen, zaradi česar ni mogoče določiti niti višine odpravnine, to je minimuma odškodnine, do katere je tožnik upravičen. Tudi do ostalih po ustaljeni sodni praksi odločilnih kriterijev za odmero te odškodnine se sodišče prve stopnje ni opredelilo, zato prisojene odškodnine po višini ni mogoče preizkusiti. Ker je v tem delu izpodbijane sodbe (tretji odstavek izreka) podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ga je sodišče druge stopnje na podlagi 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče pri tem dodaja, da si odmere te odškodnine ni mogoče predstavljati brez ustreznih trditev in jasno ter točno ugotovljenih dejstev o neki (bodoči) pravno priznani škodi na premoženjskem in/ali nepremoženjskem področju. Sodišče samo brez upoštevanja načela odprtega sojenja, pri tem nakazanih možnosti odločitve po 2. odstavku 118. člena ZDR, in načela materialnega procesnega vodstva, po katerem bo poskrbelo, da bo tožnik navedel ustrezna dejstva in predlagal dokaze o škodi in njeni višini zaradi odmere odškodnine, ki sploh lahko pride v upoštev, v nadaljevanju pa tudi izvedbe dokazov, nima podlage za to, da tožniku samo dosodi neko odškodnino (tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi opr. št. VIII Ips 26/2007).

Ker je odločitev o stroških postopka odvisna od celotnega uspeha strank v postopku, je bilo potrebno razveljaviti tudi četrti odstavek izpodbijane sodbe (stroškovni del), sodišče prve stopnje pa bo v končni odločitvi odločalo o vseh stroških postopka skupaj.

Po določbi prvega odstavka 360. člena ZPP mora pritožbeno sodišče v obrazložitvi sodbe presoditi navedbe pritožbe, ki so odločilnega pomena, zato se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo.

Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, iz katerih tožena stranka izpodbija prvi in drugi odstavek izreka izpodbijane sodbe, in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora paziti po uradni dolžnosti, je v preostalem delu pritožbo v skladu s 353. členom ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo prvostopenjskega sodišča v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (prvi in drugi odstavek izreka) potrdilo.