Jedro

Uporaba prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem v postopku o prekršku ni dopustna.

V obravnavanem primeru obstaja neposredna vzročna zveza med nezakonito zbranimi dokazi, pridobljeni z izvajanjem tega prikritega preiskovalnega ukrepa, ter izvedbo policijske zasede, pri kateri je bila neposredno zaznana storitev očitanega prekrška.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani plačilni nalog se razveljavi in zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Storilec prekrška D. Ž. je bil s plačilnim nalogom Policijske postaje Ilirska Bistrica, št. 0000102532540 z dne 10. 1. 2013, spoznan za odgovornega storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 146. člena v zvezi s prvim odstavkom 15. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2). Izrečena mu je bila globa v višini 2.000,00 EUR. Storilec prekrška zoper navedeni plačilni nalog ni vložil zahteve za sodno varstvo.

2. Zoper navedeni plačilni nalog vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovni državni tožilec, kot navaja v uvodu zahteve, zaradi kršitve po 4. točki (očitno mišljeno četrti alineji) 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), ker se izpodbijani plačilni nalog opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in svoboščin. V obrazložitvi zahteve navaja, da je policija do podatkov, potrebnih za organizacijo zasede, pri kateri je bil zaloten storilec prekrška, prišla z izvajanjem prisluškovanja R. Z., ki je bilo odrejeno v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Na podlagi tako pridobljenih dokazov je tožilstvo vložilo obtožnico zoper storilca prekrška, I. P. in E. T., zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1. Sodišče je v kazenskem postopku iz spisa izločilo izsledke prisluhov in podatke, ki so bili pridobljeni izključno na podlagi teh prisluhov, ker je ugotovilo, da prikriti preiskovalni ukrep prisluškovanja ni bil odrejen zoper osebe, navedene v obtožnici, naključno pridobljeni dokazi zoper druge osebe pa so se nanašali na drugo „nekataloško“ kaznivo dejanje, kot tisto, glede katerega je bil ukrep odrejen. Ugotavlja, da prikriti ukrep nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem v (hitrem) postopku o prekršku ni dopusten, zaseda policistov dne 10. 1. 2013, v kateri so prijeli storilca prekrška, pa je bila načrtovana ravno z izkoriščanjem prvotne nezakonito uporabljene metode preiskovanja, zato so bile osebne zaznave policistov nedopustna podlaga za izdajo izpodbijanega plačilnega naloga. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani plačilni nalog razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prekrškovnemu organu.

3. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena storilcu prekrška ter njegovemu zagovorniku. Slednji je v izjavi, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 20. 8. 2015, pritrdil stališču vrhovnega državnega tožilca, da je bila v obravnavanem primeru zaseda postavljena prav zaradi informacij, ki jih je policija pridobila s prisluškovanjem, ter poudaril, da je prepovedana uporaba prisluhov brez odredbe sodišča v postopku o prekršku v primeru, ko sploh ne gre za kataloško kaznivo dejanje.

B.

4. V obravnavanem primeru je bil D. Ž. spoznan za odgovornega prekrška po 1. točki prvega odstavka 146. člena v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZTuj-2, ker je dne 11. 1. 2013 nudil pomoč pri ilegalnem prehodu državne meje državljanu Kosova E. B. Zoper storilca prekrška, I. P. ter E. T., je Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije dne 10. 9. 2013 vložilo obtožnico zaradi storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ker naj bi v času od 6. 1. 2013 do 11. 1. 2013 organizirali nezakonito spravljanje čez mejo ali ozemlje države štirih tujcev – državljanov Kosova, med katerimi je bil tudi E. B., ki niso imeli dovoljenja za vstop in prebivanje v Republiki Sloveniji, ter so imeli namen oditi v Republiko Italijo, iz ozemlja Republike Hrvaške, pri čemer je storilec prekrška tujce prevzel ter jih nato peš ilegalno spravil čez mejo Republike Slovenije, pri tem pa je bil dne 10. 1. 2013 zasačen s strani policistov Policijske postaje Ilirska Bistrica, skupaj z njim pa je bil prijet tudi tujec E. B., trije tujci pa so pobegnili. Okrožno sodišče v Kopru je s sklepom X K 29944/2014 z dne 21. 7. 2014 sklenilo, da se iz kazenskega spisa izločijo dokazi, pridobljeni na podlagi prisluškovanja telefonskim pogovorom, ki je bilo odrejeno zoper R. Z. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da so bili pri izvajanju prikritega preiskovalnega ukrepa prisluškovanja, odrejenega zoper R. Z. zaradi kaznivega dejanja ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1, pridobljeni dokazi zoper D. Ž., I. P. in E. T., glede katerih ta ukrep ni bil odrejen. Tako pridobljeni dokazi se nanašajo na kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena KZ-1, ki ne sodi med kataloška kazniva dejanja po drugem odstavku 150. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zato teh dokazov proti obdolžencem v kazenskem postopku ni mogoče uporabiti in jih je treba izločiti iz spisa. Specializirano državno tožilstvo je po pravnomočnosti sklepa o izločitvi dokazov dne 9. 1. 2015 umaknilo obtožbo, Okrožno sodišče v Kopru pa je izdalo sklep, s katerim je kazenski postopek zoper D. Ž. in soobtoženca, zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem odstavku 308. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1 na podlagi prvega odstavka 293. člena ZKP, ustavilo.

5. Vrhovno sodišče na podlagi podatkov prekrškovnega spisa ugotavlja, da storilcu očitani prekršek po 1. točki prvega odstavka 146. člena v zvezi s prvim odstavkom 15. člena ZTuj-2 predstavlja del istega historičnega dogodka, v zvezi s katerim je sodišče v kazenskem postopku kot nedovoljene izločilo dokaze, ki so bili pridobljeni izključno na podlagi prisluškovanja telefonskim pogovorom, ki je bilo odrejeno zoper R. Z., ter v zvezi s katerim je bil zaradi umika obtožbe izdan sklep o ustavitvi kazenskega postopka, ter da je bila policijska zaseda pri Ilirski Bistrici dne 10. 1. 2013, pri kateri so policisti neposredno zaznali storilcu očitani prekršek, posledica analize podatkov, pridobljenih s prisluškovanjem, ki je bilo odrejeno zoper R. Z. 6. Kot v zahtevi za varstvo zakonitosti utemeljeno navaja vrhovni državni tožilec, uporaba prikritega preiskovalnega ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem v postopku o prekršku ni dopustna. ZP-1 v določbi drugega odstavka 58. člena v hitrem postopku v prekršku za osebno in hišno preiskavo, zaseg in preiskavo elektronskih in z njimi povezanih naprav ter nosilcev elektronskih podatkov, zaseg in odvzem predmetov, privedbo, pridržanje in varščino, zastopanje tuje pravne osebe, postopek zoper pravno in odgovorno osebo, pravice oškodovanca v postopku, združitve in izločitve postopka, prekinitve in ustavitve postopka, ter stroške postopka, če ni drugače določeno, napotuje na smiselno uporabo določb tega zakona o rednem sodnem postopku. Določba prvega odstavka 67. člena ZP-1, ki je umeščena v poglavje rednega sodnega postopka, določa smiselno uporabo zakona o kazenskem postopku le za taksativno naštete posege v posameznikovo integriteto (hišna in osebna preiskava, zaseg in preiskava elektronskih naprav, zaseg in odvzem predmetov), med naštetimi posegi pa ni ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem po 150. členu ZKP. Takšna ureditev temelji na določbi 37. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki omejuje posege v človekovo pravico do komunikacijske zasebnosti le na primere, ko je poseg nujno potreben za uvedbo ali potek kazenskega postopka, ali za varnost države. Da dokazov, pridobljenih z odreditvijo in uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa po 150. členu ZKP, ni mogoče uporabiti v postopku o prekršku, izhaja tudi iz okoliščine, da tega ukrepa ni mogoče uporabiti niti zoper vsa kazniva dejanja, temveč zgolj za posebej določene vrste kaznivih dejanj (1. in 2. točka drugega odstavka 150. člena ZKP) oziroma za najtežja kazniva dejanja (3. točka drugega odstavka 150. člena ZKP). Še toliko manj je dokaze, pridobljene z nadzorom elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, v skladu z načelom sorazmernosti, mogoče uporabiti v postopku o prekršku, saj so prekrški bistveno mileje vrednotene oblike kaznivega ravnanja kot so kazniva dejanja.

7. Iz določbe četrte alineje 62. člena ZP-1 izhaja dokazna prepoved, po kateri se odločba o prekršku ne sme opirati na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati, ali ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V obravnavanem primeru prekršek ni bil ugotovljen neposredno s prisluškovanjem storilcu, temveč z osebno zaznavo policistov na kraju storitve prekrška, ki pa jo je omogočila ravno analiza podatkov, pridobljenih z izvajanjem ukrepa po 150. členu ZKP, ki je bil odrejen zoper R. Z. zaradi obstoja utemeljenih razlogov za sum v zvezi s kaznivim dejanjem ponarejanja denarja po prvem odstavku 243. člena KZ-1. Vrhovno sodišče ugotavlja, da v obravnavanem primeru obstaja neposredna vzročna zveza med (v razmerju do storilca prekrška) nezakonito zbranimi dokazi, ki so bili pridobljeni z izvajanjem ukrepa nadzora elektronskih komunikacij s prisluškovanjem in snemanjem, ter izvedbo policijske zasede, pri kateri je bila neposredno zaznana storitev očitanega prekrška, in do katere je prišlo prav z aktivnim izkoriščanjem podatkov, ki so bili pridobljeni z nezakonitim posegom v storilčevo zasebnost (tako imenovani bifurkativni test presoje, ali je dokaz pridobljen z uporabo drugega nedovoljenega dokaza, torej, ali je dokaz „sadež zastrupljenega drevesa“). Osebna zaznava policistov je bila zato nedovoljena podlaga za izdajo izpodbijanega plačilnega naloga.

C.

8. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da izpodbijani pravnomočni plačilni nalog temelji na osebni zaznavi policistov, do katere je prišlo z uporabo nedovoljenih dokazov, je izpodbijani plačilni nalog na podlagi določbe prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 razveljavilo in zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje.