Jedro

Ker se je predmetnega dela objekta spremenila iz skladiščnega prostora v lokal – vinotoč, tj. gostinsko stavbo, brez ustreznega gradbenega dovoljenja, je pravilen sklep prvostopenjskega organa, da so pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa podanI.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo tožniku naložil, naj preneha z uporabo lokala – vinotoč, na naslovu ..., ki leži na zemljišču s parc. št. *46/7 in1/8, k. o. ..., katerega sprememba namembnosti manjšega skladiščnega prostora v lokal – vinotoč je bila izvedena brez ustreznega gradbenega dovoljenja (1. točka izreka), ga opozoril, da se bo v primeru neizpolnitve naložene obveznosti začel postopek izvršbe s prisilitvijo (2. točka izreka), da v tem postopku do izdaje odločbe ni ugotovil posebnih stroškov (3. točka izreka), odločil, da pritožba zoper izpodbijano odločbo ne zadrži njene izvršitve (4. točka izreka) in da je izpodbijana odločba takse prosta (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je inšpekcijski organ po uradni dolžnosti 31. 5. 2016 opravil inšpekcijski ogled na zemljišču s parc. št. *46/7 in 1/8, k. o. ..., z lokalom, v katerem se (je) opravlja(la) gostinska oziroma trgovinska dejavnost. Po pridobitvi podatkov je bilo ugotovljeno, da je lastnik prostora tožnik, ki daje prostor v najem A.A., ta pa prostor uporablja kot lokal – vinotoč. V nadaljevanju postopka so se na objektu opravile izmere in bilo ugotovljeno, da je manjši prostor razdeljen na tri prostore: točilnico, shrambo in stranišče, v skupni tlorisni izmeri 5,6 x 3,45 m. Tožnik je organu predložil izdelano projektno dokumentacijo in izjavil, da je v postopku pridobivanja soglasij zaradi vložitve zahteve za izdajo gradbenega in posledično uporabnega dovoljenja za lokal. Po dvakratnem pozivu na predložitev ustreznih dokumentov je tožnik organu predložil odločbo Upravne enote Ljubljana, št. 351-2190/2016-11 z dne 30. 1. 2017, s katero je bila zahteva tožnika za izdajo uporabnega dovoljenja za gostinsko dejavnost („kafič velikosti 16 m2“) zavrnjena. Tožnik torej predmetni lokal – vinotoč uporablja oziroma ga daje v najem brez ustreznega uporabnega dovoljenja, z izvajanjem del brez ugotovljenih posegov v nosilno konstrukcijo v manjšem skladiščnem prostoru pa je spremenil tudi namembnost prostora v lokal – vinotoč, za kar bi moral pridobiti ustrezno gradbeno dovoljenje (4. člen Zakona o graditvi objektov (ZGO-1)). Za predmetni objekt je bilo sicer izdanih več gradbenih dovoljenj (nazadnje za skladišče v prizidku proizvodne hale), vendar nobeno ni bilo izdano za zgoraj ugotovljeni namen. Ker tožnik ni pridobil ustreznega gradbenega in uporabnega dovoljenja za spremembo namembnosti, mu je organ izrekel ukrep po 3. točki prvega odstavka 150. člena ZGO-1, sklicujoč se še na prvo (pravilno: drugo) alinejo 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1. 3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika vsebinsko zavrnil, k pravni podlagi za izrek ukrepa pa dodal še drugo alinejo 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1. 4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in v tožbi zahteva, da se izpodbijana odločba razglasi za nično, ker je v njej dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Sporni del objekta predstavlja 3 m2, kjer se nahajata stranišče in garderoba, za postavitev straniščne školjke, umivalnika in obešalnika pa gradbeno dovoljenje ni potrebno, saj se navedeno šteje za opremo lokala. Za lokal je bilo izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-576/72 z dne 29. 9. 1972. Poleg tega mu je neka gospa na Ministrstvu za okolje in prostor dejala, da vinotoč kot dejavnost ne obstaja, da je to področje pravno neurejeno ter da še nobeden izmed teh ni bil zaprt. Navedel je še, da je bil predmetni objekt zgrajen leta 1848 in, da od takrat do danes na objektu ni bilo izvedenih nobenih gradbenih posegov. Opozoril je še na tretji odstavek 37. a člena Zakona o graditvi objektov (ZGO).

5. Toženka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe.

6. Tožba ni utemeljena.

7. V obravnavani zadevi je sporna odločitev o izreku ukrepa gradbenega inšpektorja. Prvostopenjski organ je svojo odločitev sprejel na podlagi druge alineje 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1. Po tej določbi pristojni gradbeni inšpektor z odločbo prepove uporabo objekta, ki se mu spremeni namembnost brez gradbenega dovoljenja. Z deli, ki so v zvezi s spremembo namembnosti, se lahko začne na podlagi pravnomočnega gradbenega dovoljenja (prvi odstavek 4. člena ZGO-1). Iz navedenega tako izhaja, da je podlaga za izrek inšpekcijskega ukrepa zaradi spremembe namembnosti brez gradbenega dovoljenja (le) ugotovitev, da se je objektu, pri katerem je za spremembo namembnosti treba pridobiti gradbeno dovoljenje, spremenila namembnost. 8. Tožnik ne nasprotuje ugotovitvi prvostopenjskega organa, da je na predmetnem delu objekta na naslovu ..., ki leži na zemljišču s parc. št. *46/7 in1/8, k. o. ..., prišlo do spremembe namembnosti iz manjšega skladiščnega prostora v lokal – vinotoč. Ugovarja pa, da za postavitev straniščne školjke, umivalnika in obešalnika gradbeno dovoljenje ni potrebno, ker po njegovem mnenju to šteje za opremo lokala, za lokal pa je bilo tudi izdano gradbeno dovoljenje, št. 351-576/72 z dne 29. 9. 1972. 9. Sodišče se s tožnikom ne strinja. Citirano gradbeno dovoljenje je bilo izdano za gradnjo proizvodne hale in upravnega poslopja s pripadajočimi komunalnimi priključki (in ne za lokal), kot je to pravilno povzel v svoji odločbi že prvostopenjski organ. V skladu s šesto alinejo petega odstavka 4. člena ZGO-1 pa gre vedno za spremembo namembnosti, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje, če se objekt ali del objekta glede na svoj namen po CC-SI spremeni v gostinsko stavbo. Ker se je torej v predmetni zadevi namembnost predmetnega dela objekta spremenila iz skladiščnega prostora v lokal – vinotoč, tj. gostinsko stavbo, brez ustreznega gradbenega dovoljenja, je pravilen sklep prvostopenjskega organa, da so pogoji za izrek inšpekcijskega ukrepa podani in sicer po drugi alineji 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1. Organ je tako svojo odločitev utemeljil tudi na pravilni pravni podlagi, pri tem pa navedel napačno (prvo) alinejo 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1, namesto druge alineje 3. točke prvega odstavka 150. člena ZGO-1. To pa po oceni sodišča na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva, saj gre za očitno pisno pomoto v smislu 223. člena ZUP.

10. Tožbeni ugovor, da je področje vinotočev pravno neurejeno, kar naj bi tožnika razbremenilo obveznosti pridobitve ustreznega upravnega dovoljenja, tudi ne vzdrži sodne presoje. Enotna klasifikacija vrst objektov (CC-SI), na katerega se sklicuje tudi ZGO-1 v že citirani šesti alineji petega odstavka 4. člena, gostinske stavbe razdeli med hotelske in podobne gostinske stavbe (1211), med gostilne, restavracije in točilnice pa spadajo: samostojne stavbe namenjene strežbi hrane in pijače, kot so okrepčevalnice, samopostrežne restavracije, slaščičarne, kavarne, bari, bifeji in podobno (12112). Iz navedenega sledi naslednje: da so primeri gostinskih stavb našteti le primeroma (...in podobno), po citirani definiciji pa vinotoč nedvomno sodi med gostilne oziroma gostinske stavbe (samostojne stavbe namenjene strežbi…..pijače).

11. Pravno nepomemben pa je tožbeni ugovor, da je bil predmetni objekt zgrajen leta 1848 in da od takrat do zdaj ni bilo v njem izvedenih nobenih gradbenih posegov, saj to ni pravno relevantno dejstvo, ki je bilo podlaga za izrek ukrepa. Ne glede na to pa sodišče še dodaja, da to dejstvo, tj. da ni bilo posegov v nosilno konstrukcijo, med strankama niti ni sporno, saj ga je v upravnem postopku ugotovil že prvostopenjski organ.

12. Tožnik se tudi brez uspeha sklicuje na tretji odstavek 37. a člena ZGO. Ta določa, da zahtevi iz prvega odstavka 37. a člena ZGO, tj. zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja v primeru rekonstrukcije objekta, za objekte zgrajene pred letom 1967, ni treba predložiti lokacijskega in gradbenega dovoljenja. Ta določba namreč za ta primer, ko je prišlo do take spremembe namembnosti objekta, za katero je treba pridobiti gradbeno dovoljenje (po ZGO-1), ne velja.

13. Glede na povedano je sodišče vse tožbene navedbe presodilo kot neutemeljene, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta (da je tožnik spremenil namembnost dela objekta (skladišča) v gostinski lokal brez gradbenega dovoljenja) ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Stranki niti nista predlagali izvedbe dokazov. Kolikor sta se sklicevali na podatke in listine upravnega spisa, jih je sodišče presodilo že v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijane odločitve.