Jedro

Če je tožena stranka pripravila izvedbeni načrt za vrata v prostore hostla zaradi izvedbe del in je pri tem vedela, da tožeča stranka ni naročila elaborata požarne varnosti, ni logično, da v izvedbenem načrtu ni navedla lesenih vrat brez protipožarne zaščite le kot opcijske rešitve. Pri tem je bistveno, da je vedela, da se bodo dela začela na podlagi njenih izvedbenih načrtov, potreben projekt za izvedbo del (PZI) pa bo izdelan naknadno.

Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker je izvajalec del upošteval predvidene rešitve tožene stranke, ki pa niso bile strokovno podprte z vidika potrebne protipožarne zaščite, ni opredelilo do zatrjevane kršitve sklenjene pogodbe še v tej smeri. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde podlage za zavrnitev pritožbenih trditev tožeče stranke, ki vztraja pri stališču, da je tožena stranka tožečo stranko zavedla, da so elaborati opcijski. Če po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka ni bila dolžna predvideti vsake posamezne sobe hostla kot samostojnega požarnega sektorja zato, ker tožeča stranka ni naročila elaborata protipožarne varnosti, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ni obvestila, da je elaborat protipožarne varnosti zanjo potreben že za izdelavo načrta izvedbe del. Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov, kakršna sta tožeča in tožena stranka, upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi v I. točki izreka, kolikor se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka zaradi plačila 1.880,54 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2018 do plačila in zaradi plačila 1.889,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 6. 2017 do plačila, in v II. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi I. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek zaradi plačila 11.514,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.880,54 EUR za čas od 15. 2. 2018 do plačila, od zneska 1.889,55 EUR od 29. 6. 2017 do plačila, od zneska 1.290,00 EUR od 30. 8. 2017 do plačila, od zneska 3.010,00 EUR od 7. 11. 2017 do plačila, od zneska 840,00 EUR od 23. 2. 2018 do plačila, od zneska 500,00 EUR od 30. 1. 2018 do plačila in od zneska 2.104,14 EUR od 1. 2. 2018 do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke v višini 1.959,93 EUR (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pravočasno pritožila. Navedla je, da jo izpodbija v celoti in da uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku in toženi stranki naloži tudi plačilo vseh stroškov tožeče stranke, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, da ni utemeljena. Zato je pritožbenemu sodišču predlagala, da jo zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo stroške, ki jih je imela tožena stranka z odgovorom na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Predmet spora je odškodninski zahtevek tožeče stranke zoper toženo stranko, ki ga je utemeljevala na dejstvu, da je dala tožena stranka tožeči stranki v zvezi s storitvami, ki jih bo zanjo opravila, ponudbo št. EV_ 0703017 z dne 7. 3. 2017, ki jo je tožeča stranka sprejela; dodatno pa se je tožena stranka tožeči stranki zavezala v primeru, če bi se kasneje izkazalo, da bo za pridobitev uporabnega dovoljenja treba pridobiti še gradbeno dovoljenje, da bo v okviru ponudbene cene izdelala tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), tehnično poročilo in vodilno mapo. Kljub temu, da se je pozneje izkazalo, da je za pridobitev uporabnega dovoljenja treba pridobiti še gradbeno dovoljenje, tožena stranka ni želela v okviru ponudbene cene izdelati projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), tehničnega poročila in vodilne mape, pač pa je za ta del pogodbenih del dala novo ponudbo z bistveno višjo ceno od prvotne, s čimer je prekršila že sklenjeno pogodbo. Ker na novo ceno tožeča stranka ni pristala, je tožena stranka neutemeljeno nepreklicno odstopila od pogodbe in z deli na objektu v celoti prenehala. Zato je bila tožeča stranka prisiljena skleniti pogodbo z drugim projektantom, ki je najprej izdelal PGD projekte in nato zadevo do pridobitve uporabnega dovoljenja speljal v skladu s predpisi. Tožeča stranka je trdila, da ji je v posledici zgoraj navedenega postopanja tožene stranke nastala škoda. Uveljavljala je odškodnino za škodo v višini 5.640,00 EUR, kolikor je plačala novemu projektantu A. A., s. p., da je izdelal ustrezne projekte. Kot izgubljeni dobiček zaradi zamude s pridobitvijo uporabnega dovoljenja zaradi neutemeljenega odstopa tožene stranke od pogodbe pa je zahtevala še 2.104,14 EUR, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude. Toženi stranki je nadalje očitala, da v zvezi s povpraševanjem tožeče stranke ni ravnala skladno s pravili stroke, saj bi morala že od samega začetka pristopiti k izdelavi za začetek del potrebnih projektov. Gradbena dela, ki so bila izvedena na podlagi načrtov tožene stranke, tožeči stranki ne bi povzročila škode, saj bi bilo v primeru, če bi tožena stranka izdelala ustrezne projekte, že od vsega začetka znano, da je potrebno vsak posamezen prostor predvidenega hostla obravnavati kot posamezen požarni sektor, v katerem se mora nahajati sistem javljanja požara, na vhodu pa morajo biti nameščena protipožarna vrata. Trdila je, da je tožena stranka v izvedbenem načrtu pri predlagani rešitvi vrat v celoti spregledala dejstvo, da bi morala biti v vsaki posamezni sobi nameščena protipožarna vrata. Vrata vseh sob hostla, ki jih je predvidevala tožena stranka in ki jih je v skladu z njenim načrtom tožeča stranka tudi kupila in namestila, so se po pridobitvi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja izkazala za neustrezna, saj niso ustrezala kriterijem o požarni varnosti objekta. Zato jih je morala tožeča stranka po krivdi tožene stranke zamenjati in za nova vrata plačati 1.889,55 EUR. Trdila je, da bi, če bi tožena stranka pred podanimi rešitvami pridobila elaborat požarne varnosti, predvidela tudi žični sistem javljanja požara, ki bi bil speljan v stene, česar pa ni predvidela, zaradi česar je morala tožeča stranka, da se izogne ponovnemu razbijanju sten, kupiti brezžično različico teh naprav, ki pa je dražja. Razlika v ceni znaša 1.880,54 EUR, za kolikor prav tako uveljavlja odškodnino od tožene stranke.

6. V pogodbenem razmerju je upnik od dolžnika upravičen zahtevati izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno v vsem, kot se glasi (prvi odstavek 239. člena Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Če dolžnik ne izpolni obveznosti ali zamudi z njeno izpolnitvijo, je upnik upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (drugi odstavek 239. člena OZ).

7. Sodišče prve stopnje je pogodbeno razmerje med pravdnima strankama presojalo kot pogodbo o delu, v kateri je toženec nastopal kot podjemnik, ki se je zavezal opraviti določeno delo, tožnik pa kot naročnik, ki se je zavezal da mu bo za to delo plačal (619. člen OZ). V imenu in za račun tožene stranke je nastopal v obravnavanem pogodbenem odnosu B. B. V 12. točki obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka izstavila tožeči stranki pisno ponudbo številka EV_0703017 z dne 7. 3. 2017 za izdelavo dokumentacije - projektna dokumentacija za prenovo stanovanj na naslovu C. (priloga spisa A3, B5), ki vsebuje specificirano naveden obseg in vrednost ponujenih del,1 ki jih je tožena stranka izvedla in tožeča stranka tudi plačala.

8. Marca 2017, ko sta pogodbeni stranki sklenili pogodbo o delu, ki se nanaša na storitve v zvezi z gradnjo na nepremičnini v lasti tožeče stranke kot investitorja, je veljal Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS št. 102/04, s spremembami in dopolnitvami: ZGO-1). Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe (26. točka obrazložitve) navedlo, da je navedeni zakon v zvezi s Pravilnikom o projektni dokumentaciji (Uradni list RS št. 264/07) natančno določal vrsto projektne dokumentacije, njihovo vsebino in zaporedje njihove izdelave. Glede na tedaj veljavne predpise je tudi presojalo vsebino storitev, ki jih je tožeča stranka naročila pri toženi stranki. Pri tem je ugotovilo, da tožeča stranka naročila le idejne rešitve.

9. Kot nesporno med pravdnima strankama je ugotovilo dejstvo, da je tožena stranka za tožečo stranko izdelala idejno zasnovo (IDZ) in idejni projekt (IDP). Pri tem je pojasnilo, da v skladu z gradbeno zakonodajo navedena dva projekta še ne zadoščata za izvajanje gradnje. Za pričetek izvajanje gradnje je potrebno pridobiti projekt za izvedbo (PZI), za katerega pa je ugotovilo, da se ga tožena stranka ni zavezala izdelati. Ugotovilo je, da se je zavezala v ponudbi izdelati izvedbeni načrt in načrt notranje opreme, ki pa še ne predstavlja projekta za izvedbo (PZI). Ugotovilo je, da je tožena stranka predložila načrt notranje opreme (B36 do B40), izvedbeni načrt arhitekture 1 z osnutkom tehničnega poročila (B41 do B45), izvedbeni načrt arhitekture 2 s tehničnim poročilom (B55 do B60), izvedbeni načrt arhitekture 3 s tehničnim poročilom in popisom del in materiala (B61 do B72), izvedbeni načrt arhitekture 4 (B73 do B79), načrt električnih instalacij in električne opreme (B45 do B50) in načrt strojnih instalacij s tehničnim poročilom in popisom materiala (B51 do B54), na katerih sta zunanja izvajalca kot vrsto dokumenta označila PZI. Sledilo je trditvam tožene stranke, da bi se vsi načrti, ki jih je izdelala, lahko uporabili pri izdelavi PZI, vendar jim manjkajo določene sestavine, da bi se lahko imenovali PZI v skladu z gradbeno zakonodajo. Zaključilo je, da zaradi navedenega razloga dokumentacije tožene stranke ni mogoče šteti za PZI, posledično torej tudi, da del brez PZI na podlagi dokumentacije, ki jo je pripravila tožena stranka, tožeča stranka po ZGO-1 tudi ne bi smela začeti. Pri tem je sledilo izpovedi B. B., da je bil zato, ker se je tožeči stranki zelo mudilo s prenovo, najprej sklenjen dogovor o izdelavi IDZ, IDP in izvedbenih načrtov, ki so vsebovali popis materiala in del, kar je tožeči stranki omogočilo, da je v najkrajšem možnem času pričela z gradbenimi deli na objektu. V naslednji fazi pa bi se bilo treba dogovoriti še o drugih storitvah, glede katerih pa ni prišlo do soglasja volj glede ponudbe tožene stranke, ki jo je dala junija 2017 EV_140617 in v juliju še njeno specificirano različico EV_090717. 10. Iz razlogov izpodbijane sodbe nadalje izhaja, da vsebuje v prejšnji točki citirana ponudba tudi točko 4. ELABORATI (zasnova požarne varnosti in izkaz požarne zaščite, elaborat gradbene fizike in izkaz učinkovite rabe energije v stavbah ter elaborat zaščite pred hrupom in izkaz zaščite pred hrupom), ki pa je podana le opcijsko, v kolikor bodo ti elaborati potrebni, za ceno 1.200,00 EUR. Za te elaborate je sodišče prve stopnje glede na korespondenco med strankama zaključilo, da je rok za sprejem ponudbe tožena stranka omejila in da ponudbe v tem roku tožeča stranka ni sprejela. Z več vidikov je v dokaznem postopku presojalo dejanske okoliščine primera in zaključilo, da se tožena stranka kot podjemnik ni zavezala tožeči stranki izdelati spornih elaboratov, prav tako pa tudi tožeča stranka ne, da ji jih bo plačala. Prav tako je zaključilo, da je dogovor med pravdnima strankama že od začetka predvideval več faz, vsako od prve faze naprej le opcijsko, ter da je bila tožena stranka zato ob prehodu na naslednjo fazo upravičena dati tožeči stranki novo ponudbo za sklenitev pogodbe o delu. Konkretno torej ponudbo EV_0907017 za izdelavo dokumentacije - PGD za pridobitev gradbenega dovoljenja (B7), ki pa je tožeča stranka ni sprejela. Njeno stališče, da je bila izdelava navedene dokumentacije za pridobitev gradbenega in uporabnega dovoljenja zajeta že v prvi ponudbi, je obrazloženo zavrnilo.

11. Ker je predpostavka poslovne odškodninske odgovornosti kršitev poslovne obveznosti, ki ima znake protipravnega stanja, vzrok za kršitev pa mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitveno obveznost, je sodišče prve stopnje presojalo dejanja tožene stranke in ugotovilo, da niso v ničemer protipravna. Kot bistveno je izpostavilo, da se tožena stranka ni zavezala izdelati vse potrebne dokumentacije, da bi hostel pridobil uporabno dovoljenje, pač pa se je zavezala izdelati le IDZ, IDP in izvedbene načrte, kar vse je tudi izdelala in izročila tožeči stranki. Za nadaljevanje del pa je tožeči stranki izstavila novo ponudbo, ki pa je tožeča stranka zaradi cene ni sprejela, zaradi česar iz tega naslova za toženo stranko tudi niso nastale nobene pogodbene obveznosti in jih zato tudi ni mogla kršiti. Sodišče prve stopnje je navedeni zaključek sprejelo na podlagi dejstev, ki jih je ugotovilo v dokaznem postopku, v katerem je pregledalo in prebralo dokazne listine tožeče in tožene stranke, zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke D. D. in priči E. E. ter B. B.2 Predlog za imenovanje izvedenca gradbene stroke glede mnenja o dolžnem ravnanju in skrbnosti tožene stranke kot strokovnjaka je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neprimeren dokaz, ker je vprašanje narave posameznega naročenega dokumenta pravne narave.

12. Tožeča stranka v pritožbi po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje glede upravičenosti tožene stranke, da je za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja zahtevala sklenitev nove podjemne pogodbe. Razlogi sodišča o tem, da o bistvenih sestavinah pogodbe o delu (o izdelavi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja) kot naslednji fazi ni bilo doseženo soglasje volj na način, ki ga določa OZ, so pravilni. Pritožnica sodišču prve stopnje očita, da je opustilo dolžnost tehtanja vsakega dokaza posebej in vseh dokazov kot celote, zaradi česar naj bi napačno ugotovilo dejansko stanje. S takim očitkom sodišču prve stopnje se pritožbeno sodišče ne strinja. Tožeča stranka je tista, ki svoje stališče poskuša utemeljiti le na enem dokazu kot ključnem, in sicer na dokazu na listovni številki A4, iz katerega izhaja zapis B. B., da bo, v kolikor bo potrebno, izdelal tehnično poročilo in vodilno mapo v okviru ponujene cene po tej ponudbi. Pri tem pa neutemeljeno prezre, da je v postavljenem roku za sprejem ponudbe sprejela ponudbo tožene stranke le v omejenem obsegu, torej brez elaboratov po ceni 1.200,00 EUR. Tožeča stranka bi s svojim stališčem po oceni pritožbenega sodišča uspela, če bi izkazala, da je na dopis B. B. dala zahtevo, da se pisna ponudba dopolni za vse projekte po dogovorjeni ceni in bi na tak predlog tožena stranka ponudbo temu ustrezno tudi dopolnila, česar pa ni izkazala. Zato je pravilna ocena sodišča prve stopnje, da so ostali dogovori o nadaljnjem poteku sodelovanja med pravdnima strankama na ravni pogajanj, ki ne zavezujejo.

13. Razlogi, da pravdni stranki nista sklenili pogodbe za izdelavo projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja v smislu doseženega soglasja volj o bistvenih sestavinah podjemne pogodbe, so jasni in nedvomni in jih tožeča stranka ni omajala s stališčem, da tožena stranka ne bi pojasnjevala, katera vsa opravila bo izvedla, če bi tožeča stranka toženi stranki naročila le dela v obsegu, ki je naveden v ponudbi EV_0703017 z dne 7. 3. 2017. Na navedeno stališče je dalo odgovor že sodišče prve stopnje, in sicer da bi tožena stranka tudi zagotovila izdelavo vseh potrebnih projektov, če bi se pravdni stranki zedinili tudi o ceni, ki pa jo je tožena stranka utemeljeno zvišala zaradi sprememb, do katerih je prišlo na objektu med izvedbo del, zaradi česar že izdelani načrti ne bi zadostovali za izdelavo projektne dokumentacije.

14. Po stališču pritožbenega sodišča pritožnica ni uspela ovreči pravilne presoje sodišča prve stopnje o vsebini ponudbe tožene stranke tožeči stranki. Zato je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ponudba EV_0907017 ni bila sprejeta in da zato tožene stranke ni zavezovala. Posledično se izkaže, da za strošek izdelave projektne dokumentacije po drugem izvajalcu in za izgubljeni dobiček, ki sta v zvezi z nesklenjeno pogodbo po ponudbi EV_0907017, zahtevek tožeče stranke ni utemeljen. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo pritožnici na njene pritožbene trditve, ki se nanašajo na projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) in na projekt izvedenih del (PID). Za škodo zaradi neizdelave navedenih projektov, in sicer v višini 5.640,00 EUR, kolikor je plačala tožeča stranka projektantu, da je izdelal ustrezne projekte in za izgubljeni dobiček zaradi zamude s pridobitvijo uporabnega dovoljenja zaradi neutemeljenega odstopa od pogodbe v višini 2.104,14 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za kolikor je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zavrnilo, je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

15. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na škodo, za katero je tožeča stranka trdila, da je nastala tožeči stranki zato, ker vrata vseh sob, ki jih je predvidela tožena stranka v načrtih in ki jih je v skladu z njimi tožeča stranka tudi kupila in vgradila, po pridobitvi projekta za pridobitev gradbenega dovoljenja, za katerega naj bi bili načrti podlaga za izdelavo, niso ustrezala kriterijem o požarni varnosti objekta in v delu, ki se nanaša na škodo, ki je nastala tožeči stranki, ker tožena stranka v svojih načrtih ni predvidela žičnega sistema javljanja požara.

16. Sodišče prve stopnje se je le posredno ukvarjalo z vprašanjem dolžnosti upoštevanja požarne varnosti v izvedbenih načrtih. Ugotovilo je, da je eden izmed obveznih elaboratov v projektni dokumentaciji študija požarne varnosti, vendar da načrt požarne varnosti ni bil predmet naročila, niti da se o požarni varnosti B. B. in D. D. nista pogovarjala, iz česar je tudi zaključilo, da te okoliščine potrjujejo, da je tožena stranka izdelala le idejne zasnove projektov.

17. Pritožnica očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev določbe 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je obrazložitev sodbe sama s sabo v nasprotju, ko sodišče najprej ugotovi, da so bili načrti arhitekture, strojnih in elektro instalacij namenjeni izvedbi gradbenih del na nepremičnini tožeče stranke, nato pa v nasprotju z navedenim obrazloži, da v primeru navedenih načrtov ne gre za projekte za izvedbo gradbenih del, t.i. PZI projekt, pač pa le za idejne zasnove teh projektov. Po stališču pritožbenega sodišča ne gre za očitano nasprotje, pač pa za ugotovitev sodišča prve stopnje, da so se dela sicer izvajala po izvedbenih načrtih, čeprav bi se lahko začela šele, če bi bil izdelan tudi PZI projekt. V kolikor bi se tožena strinjala glede cene celotne projektne dokumentacije, kot je opredeljena v prvem odstavku 1. člena Pravilnika o projektni dokumentaciji,3 pa bi tožena stranka projekt za izvedbo gradbenih del zagotovila naknadno.

18. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka predložila načrt notranje opreme (B 36 do B40), izvedbeni načrt arhitekture 1 z osnutkom tehničnega poročila (B41 do B45), izvedbeni načrt arhitekture 2 s tehničnim poročilom (B55 do B60), izvedbeni načrt arhitekture 3 s tehničnim poročilom in popisom del in materiala (B61 do B72)... Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz listine B71 na strani 9/13 izhajajo v poglavju o mizarskih delih tudi predvidena lesena vrata. Sodišče prve stopnje, ki se je pri odločitvi na navedeno listino sklicevalo, bi moralo pred odločitvijo, da gre le za idejno zasnovo PZI, razčistiti še vprašanje, ali bi tožena stranka, če bi ona izdelala PZI (na podlagi pogodbe, če bi bila ta sklenjena), v tem projektu predvidela protipožarna vrata, torej drugačna od tistih vrat, ki jih je predvidela v izvedbenem načrtu B71. Če je tožena stranka pripravila izvedbeni načrt za vrata v prostore hostla zaradi izvedbe del in je pri tem vedela, da tožeča stranka ni naročila elaborata požarne varnosti, ni logično, da v izvedbenem načrtu ni navedla lesenih vrat brez protipožarne zaščite le kot opcijske rešitve. Pri tem je bistveno, da je vedela, da se bodo dela začela na podlagi njenih izvedbenih načrtov, potreben projekt za izvedbo del (PZI) pa bo izdelan naknadno. Enako velja glede trditev v zvezi z nepredvidenimi javljalci požarov.

19. Pritožbeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da se sodišče prve stopnje pri presoji zatrjevane škode, ki naj bi tožeči stranki nastala zato, ker je izvajalec del upošteval predvidene rešitve tožene stranke, ki pa niso bile strokovno podprte z vidika potrebne protipožarne zaščite, ni opredelilo do zatrjevane kršitve sklenjene pogodbe še v tej smeri. Pritožbeno sodišče v razlogih izpodbijane sodbe ne najde podlage za zavrnitev pritožbenih trditev tožeče stranke, ki vztraja pri stališču, da je tožena stranka tožečo stranko zavedla, da so elaborati opcijski. Če po stališču sodišča prve stopnje tožena stranka ni bila dolžna predvideti vsake posamezne sobe hostla kot samostojnega požarnega sektorja zato, ker tožeča stranka ni naročila elaborata protipožarne varnosti, bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti še do trditev tožeče stranke, da je tožena stranka ni obvestila, da je elaborat protipožarne varnosti zanjo potreben že za izdelavo načrta izvedbe del. Pritožnica tudi opozarja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih trditev, da je B. B. izvajal tudi nadzor na objektu, za kar je tožena stranka tudi izstavila račun, ki pa ga je pozneje stornirala. Po oceni pritožbenega sodišča bi se sodišče prve stopnje do teh trditev moralo opredeliti le, če bi se izkazalo kot sporno, da je tožena stranka sploh vedela, da bo tožeča stranka z deli začela že na podlagi njenih izvedbenih načrtov, za kar pa iz podatkov spisa ne izhaja, da bi bilo med pravdnima strankama sporno. Tožena stranka sicer v odgovoru na pritožbo trdi, da je šlo za izvedbeni načrt za prenovo kateregakoli stanovanja, hiše ali poslovnega prostora, kjer za poseg ni potrebno gradbeno dovoljenje in da take načrte tudi lahko kdorkoli nariše, le priporočljivo je, če je arhitekt, do česar pa se pritožbeno sodišče ne more opredeliti, preden se o potrebnih ravnanjih tožene stranke za konkreten primer ni opredelilo sodišče prve stopnje.

20. Za presojo potrebnih ravnanj in njihovih učinkov se v obligacijskih razmerjih gospodarskih subjektov, kakršna sta tožeča in tožena stranka, upoštevajo poslovni običaji, uzance in praksa, vzpostavljena med strankama (12. člen OZ). V luči teh določb bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do trditev tožeče stranke in v tej smeri tudi presojati potrebnost predlaganih dokazov, česar pa zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni storilo.

21. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo odškodninski zahtevek za 1.889,55 EUR zaradi zamenjave vrat in za 1.880,54 EUR zaradi nakupa brezžičnih sistemov javljalcev požara, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pritožbeno sodišče utemeljeni pritožbi ugodilo. Glede na okoliščine primera je ocenilo, da samo ne bo moglo dopolniti postopka in s sodbo odločiti o zadevi. Zato je sodbo v navedenem delu in posledično tudi odločitev o pravdnih stroških s sklepom razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

22. V ponovljenem sojenju glede razveljavljenega dela izpodbijane sodbe naj sodišče prve stopnje v zvezi s presojo potrebnih ravnanj tožene stranke ponovno presoja tudi dokazne predloge obeh pravdnih strank. V kolikor oceni, da je izvedba dokazov potrebna, naj jih izvede, sicer pa navede razloge za njihovo zavrnitev. V kolikor oceni, da je tožena stranka ravnala protipravno, pa naj presoja tudi trditve o nastanku zatrjevane škode in o njeni višini ter se opredeli še do vzročne zveze med zatrjevano škodo in protipravnim ravnanjem tožene stranke.

23. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v celoti pridržana za končno odločbo na podlagi četrtega odstavka 165. člena ZPP.

1 Digitalizacija načrtov in posnetek stanj (detajliranje), Arhitektura IDZ, Arhitektura IDP, Arhitektura izvedbeni načrt in načrt notranje opreme, Načrt elektro instalacij, Načrt strojnih instalacij. 2 Zakonite zastopnice tožene stranke F. F. sodišče ni zaslišalo, ker so ji okoliščine konkretne zadeve popolnoma neznane. 3 Glede na namen uporabe se projektna dokumentacija razvršča na naslednje projekte: idejno zasnovo (IDZ), idejni projekt (IDP), projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD), projekt za izvedbo (PZI) ter projekt izvedenih del (PID).