Jedro

V sklepu o odmeri sodne takse morata sodišči prve in druge stopnje odločiti tako o takšni obveznosti kot o višini sodne takse. Če je bila v izvršilnem postopku vloga tretjega obravnavana in s pravnomočnim sklepom zavržena kot ugovor tretjega, to ne pomeni, da je bilo z učinkom v postopku odmere sodne takse zanjo pravnomočno odločeno, da je ta vloga res ugovor tretjega.

Vloga, ki jo v izvršilnem postopku vloži tretji še pred izdajo sklepa o izvršbi na določen predmet, jo naslovi "vloga tretjega", navede da je on lastnik predmeta, na katerem je predlagana izvršba in predlaga, naj sodišče na tem predmetu ne dovoli izvršbe, niti po obliki niti po vsebini ni ugovor tretjega.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi ter se sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom odločilo, da se družbi E. d.o.o. za ugovor tretjega, ki naj bi ga bil vložil v tej izvršilni zadevi, odmeri sodna taksa 300.000,00 SIT.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tretjega zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Sklep sodišča druge stopnje, v zvezi z njim pa tudi sklep sodišča prve stopnje, izpodbija vrhovna državna tožilka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Z njo uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ker sodišči prve in druge stopnje nista uporabili 1. odstavka 3. člena Zakona o sodnih taksah - ZST (Uradni list RS 1/90 in spremembe) v zvezi s 64. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ (Uradni list RS 51/98) in ker sta nepravilno uporabili 27. člen ZST. Podredno uveljavlja tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP (Uradni list RS 26/99). Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sklep sodišča druge stopnje spremeni tako, da ugodi pritožbi tretjega in sklep sodišča prve stopnja razveljavi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena vsem trem udeležencem izvršilnega postopka, ki se o njej niso izjavili.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Upnik je dne 23.7.1999 predlagal, naj sodišče opravi izvršbo na določeno dolžnikovo nepremičnino. Še pred izdajo sklepa o izvršbi na to nepremičnino je E. d.o.o. (dne 27.1.2000) poslal izvršilnemu sodišču vlogo, ki jo je naslovil "VLOGA TRETJEGA". V njej je navedel, da je lastnik nepremičnine, na katero je predlagana izvršba, ker jo je kupil od dolžnika že v letu 1992. To je po njegovem mnenju razlog, ki preprečuje izvršbo na to nepremičnino, zato je predlagal sodišču, naj je ne dovoli. To vlogo je izvršilno sodišče štelo za ugovor tretjega po 64. členu ZIZ in ga zavrglo z obrazložitvijo, da tretji lahko vloži ugovor šele potem, ko je že izdan sklep o izvršbi na predmet, za katerega misli, da ima na njem pravico, ki preprečuje izvršbo. Hkrati s sklepom o zavrženju ugovora je sodišče prve stopnje tretjemu poslalo opomin za plačilo sodne takse za ugovor v višini 300.000,00 SIT. Na njegovo zahtevo je nato izdalo sklep o odmeri sodne takse po 1. odstavku 27. člena ZST. Postavilo se je na stališče, da je vloga tretjega ugovor, za katerega je predpisano plačilo sodne takse. Pritožbeno sodišče je s tem soglašalo in dodalo, da je postal sklep o zavrženju ugovora pravnomočen, s čemer je pravnomočno odločeno o pravni naravi vloge tretjega, zaradi česar pritožbenemu sodišču o tem vprašanju sploh ni treba odločati, ampak preizkusi samo pravilnost odmere sodne takse po višini.

Zahteva za varstvo zakonitosti pravilno trdi, da mora sodišče prve stopnje (in v pritožbenem postopku seveda tudi sodišče druge stopnje) odločiti tako o obstoju taksne obveznosti kot tudi o sami odmeri sodne takse (po višini). Samo tako je mogoče pravilno uporabiti določbo 1. odstavka 27. člena ZST. Odločitev o odmeri sodne takse namreč zajema najprej odločitev o obstoju taksne obveznosti taksnega zavezanca (do države), na koncu pa še o višini sodne takse. Postopek odmere takse je torej samostojen postopek med taksnim zavezancem in državo, v katerem odločbe iz "glavnega" postopka, to je postopka, v katerem je prišlo do situacije, ko je treba odmeriti sodno takso (na primer pravdni ali izvršilni postopek), nimajo učinkov pravnomočnosti. Če je podlaga za plačilo sodne takse vloga, je treba torej v postopku odmere takse za to vlogo odločiti o tem, ali gre za vlogo, za katero je predpisano plačilo sodne takse ali ne. Kako je bilo o vlogi odločeno v "glavnem" postopku (ki teče med strankami tega postopka), na to odločitev ne vpliva. Zato je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo (1. odstavek 27. členu ZST), ko ni preizkusilo, ali je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da je vloga tretjega res njegov ugovor.

Vloga tretjega niti po naslovu niti po vsebini ni ugovor tretjega. Po določbi 1. odstavka 64. člena ZIZ namreč tretji lahko vloži ugovor samo zoper že izdani sklep o izvršbi in z njim zahteva, naj sodišče izreče izvršbo na določen predmet za nedopustno. V obravnavanem primeru pa je tretji vložil svojo vlogo že pred izdajo sklepa o izvršbi, jo naslovil "VLOGA TRETJEGA", v njej opozoril na določena dejstva in predlagal, naj sodišče ne ugodi predlogu za izvršbo na nepremičnino, za katero trdi, da je njegova last. Ko je sodišče prve stopnje to vlogo ocenilo za ugovor tretjega, je zmotno uporabilo materialnopravno določbo 1. odstavka 64. člena ZIZ. V posledici tega je zmotno uporabilo še materialnopravno določbo 1. odstavka 3. člena ZST, na podlagi katere mora s tem zakonom predpisano takso plačati tisti, ki predlaga uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja. Za vlogo, kakršno je vložil tretji v tej zadevi, namreč po ZST ni predpisana nikakršna taksa.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in sklep pritožbenega sodišča spremenilo tako, da je ugodilo pritožbi taksnega zavezanca in sklep o odmeri sodne takse razveljavilo.