Jedro

Zakon o nepravdnem postopku v 1. odst. 7. čl. določa, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Za zadevo, kakršna je obravnavana, zakon oprave naroka ne predpisuje. Trditev predlagateljev, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok in omogočiti predlagateljem, da se pred odločitvijo izrečejo o navedbah nasprotne stranke iz odgovora na predlog, ni utemeljena, saj ni sodišče prve stopnje vzelo za podlago svoje odločitve nobene takšne (dejanske) trditve nasprotnega udeleženca, ki bi jo predlagatelji prerekali.

Izrek

Pritožba predlagateljev se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog predlagateljev, ki se glasi: „1.) Za preveritev posameznega posla: prodaje delnic F. družbi H. d.o.o., se imenuje revizorska hiša K. d.o.o.; 2.) Nasprotni udeleženki se naloži, da založi stroške predujma za stroške posebne revizije; 3.) Nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljem povrniti njihove stroške postopka, v roku 15 dni po pravnomočnosti prvostopne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Proti navedenemu sklepu so predlagatelji po svoji pooblaščenki vložili pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali njegovo razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Menijo, da bi moralo sodišče razpisati narok in jim omogočiti, da se izrečejo o navedbah nasprotne stranke iz odgovora na predlog ter v zvezi s temi navedbami tudi predlagati nove dokaze. Med temi novimi dokazi je tudi zaslišanje g.L.Č., predsednika oz. člana uprave družbe V. v spornem obdobju, ter predložitev podatkov o borzni vrednosti in kazalnikih vrednostnih papirjev konec leta 2007, in ne njihove vrednosti v letu 2008 (in celo 2009), na katere se sklicuje nasprotni udeleženec. Pri svojem zaključku, da predlagatelji niso dokazali vzroka za domnevo, da je pri vodenju posla prodaje delnic F. prišlo do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta, je sodišče spregledalo navedbe predlagateljev, da je bilo nasprotni udeleženki leta 2007 znano, da se je družba FM. zanimala za nakup delnic in da je nasprotna udeleženka sredi leta 2007 vrednost delnice FM. ocenila na dvakratnik vrednosti, kot jo je potem dosegla v prodaji šest mesecev kasneje (kar bi lahko s svojim pričevanjem potrdil g.Č., ki so ga predlagatelji nameravali predlagati kot pričo). Pričevanje g.T. o trditvah predlagateljev je drugotnega pomena, saj je bolj problematično ravnanje predsednika uprave nasprotne udeleženke, g.K., ki je prodal delnice F. za polovico ocenjene vrednosti (iz junija 2007 na podlagi izjav tedanje uprave) in ni odreagiral na sporočilo g.Kr. (katerega zaslišanje so predlagatelji predlagali in kar bi ta izpovedal na zaslišanju), da je g.T. en mesec pred prodajo prejel ponudbo za nakup delnic F. po ceni 50 EUR za delnico. Tu gre najprej za opustitev g.T., zatem pa še g.K., ki kljub obvestilu g.Kr. (na sestanku dne 24.1.2008 in 11.2.2008) o podani boljši ponudbi za nakup delnic, ni ukrepal za zaščito interesov in premoženja družbe in s tem tudi oškodoval delničarje za najmanj 472.404 EUR. Seznanjen z obstojem boljše ponudbe, bi g.K. lahko ukrepal zoper kršitelja dogovora o skupni prodaji delnic F., a tega ni storil. Ni resnična ugotovitev sodišča, da ponudbe pri drugem javnem zbiranju ponudb niso bile izboljšane, saj je bila z drugo ponudbo cena zvišana za 8 % (iz 29,21 EUR na 31,55 EUR) oziroma po zadnji pisni ponudbi je razlika pod 50 %. Dosežena cena za delnico (47 EUR) je bila res višja od vseh preteklih ponudb v postopkih javnega zbiranja, ni pa bila višja od ponudbe pri nejavnem „zbiranju“, ki je bila dana en mesec pred prodajo delnic F., kakor so bile nejavne tudi ponudbe, ki jih je v mesecu novembru prejela kapitalska družba. Sodišče je nekritično sledilo navedbam nasprotne udeleženke, ko je ugotovilo, da knjigovodska vrednost delnice ni merilo ustreznosti tržne cene. Ni pravilna niti ugotovitev sodišča, da predlagatelji niso z ničimer izkazali svojih trditev o višji knjigovodski vrednosti delnic, saj so predložili izvleček iz letnega poročila FM. za leto 2007, stran 54, kjer je v pojasnilu 11.30 navedena ta vrednost v višini 74,40 EUR. Knjigovodska vrednost delnice F. je bila v letu 2007, ko je V. opravila interno cenitev svoje naložbe v družbi FM., edina možna vrednost, na podlagi katere sta lahko prodajalec in potencialni kupec ocenila vrednost delnice ob upoštevanju vrednosti naložb, ki so bile razkrite v letnem poročilu družbe. Glede razmerja med tržnimi in knjigovodskimi vrednostmi delnic je nasprotni udeleženec prikazal zavajajoče podatke Ljubljanske borze, nanašajoče se na dan 8.9.2009 oziroma 31.12.2008, saj bi moral vzeti razmerja v času sklenitve sporne pogodbe. Sodišče tudi trdi, da višja ocenjena vrednost F. sredi leta 2007 ni izkazana z nobeno listino, vendar pa predlagatelji tega ne morejo dokazati z listinami, ker je to interna dokumentacija nasprotne udeleženke, ki predlagateljem ni mogla biti dostopna. O tem bi izpovedala predlagana priča L.Č. Ravno to naj bi bil tudi predmet izrednega revizijskega pregleda, ki ga predlagatelji zahtevajo. Tudi ne drži ugotovitev sodišča, da ni bil podan niti en sam konkretni poimenski primer obstoja drugega interesenta, saj je že iz same vloge in njenih prilog razvidno, da je bil ta interesent sama družba FM.d.d., kar bi spet lahko potrdil g. Kr. Sporna je tudi trditev, da časopisni članki ne morejo biti dovolj resna podlaga za zaključek o obstoju vzroka za domnevo, saj ni jasno, kako bi sicer mali delničarji lahko prišli do dokazov o obstoju vzroka za domnevo, da pri posameznem poslu nekaj ni v redu.

Pritožba predlagateljev ni utemeljena.

Predlagatelji so v svojem predlogu predlagali imenovanje (posebnega) revizorja zaradi preveritve prodaje delnic F. družba H. d.o.o. v decembru 2007 (314.736 delnic po ceni 47,00 EUR za delnico). V predlogu sicer niso izrecno navedli, v čem po njihovem mnenju obstaja vzrok za domnevo, da je pri tej prodaji prišlo do nepoštenosti ali hujših kršitev zakona ali statuta (kar je sicer po 2. odst. 318. čl. Zakona o gospodarskih družbah, ZGD-1, pogoj za to, da sodišče v takšnem primeru imenuje posebnega revizorja na predlog manjšinskih delničarjev), je pa mogoče iz celotnega besedila predloga povzeti, da je vzrok v tem, da sta prodajalec (nasprotna udeleženka in K. d.d.) delnice prodala (precej) pod njihovo knjigovodsko vrednostjo (konec leta 2007 naj bi ta znašala 74,40 EUR) oziroma izpod vrednosti, na kakršno naj bi jih ocenila nasprotna udeleženka sredi leta 2007 (dvakratnik cene, ki je bila dosežena s sporno prodajo) oziroma manj od vrednosti, ki je bila ponujena s strani družbe FM. d.o.o. en mesec pred sklenitvijo sporne pogodbe (50,00 EUR za delnico). Skratka, predlagatelji vidijo vzrok za domnevo v prenizki prodajni ceni delnice.

Glede zatrjevane ponudbe za nakup delnic, podane s strani družbe FM. d.o.o. en mesec pred sklenitvijo sporne pogodbe (50,00 EUR za delnico), je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da zato, ker predsednik uprave druge družbe (tj. K. d.d.) ni seznanil predsednika uprave nasprotne udeleženke o tej ponudbi, še ni podan vzrok za domnevo, da je nasprotna udeleženka posel vodila nepošteno ali pa pri tem huje kršila zakon ali statut (vzrok za domnevo mora biti podan pri ravnanju nasprotne udeleženke, ne pa tretje osebe). Trditve v pritožbi, da je bil predsednik uprave nasprotne udeleženke, g.K., s strani g.Kr. seznanjen z boljšo ponudbo za nakup delnic FM. (na sestankih dne 24.1.2008 in 11.2.2008), ter v zvezi s tem omenjen dokaz (zaslišanje g.Kr.), predstavljajo pritožbene novote, ki jih ni mogoče upoštevati, saj predlagatelji niso hkrati navajali, zakaj teh trditev (in dokaza) niso podali že v predlogu (1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku, ZNP). Predmet tega postopka pa ni presoja odgovornosti uprave in torej tudi ne vprašanje, zakaj g.K. ni ukrepal zoper kršitelja dogovora o skupni prodaji delnic F. Drži pritožbena trditev, da je knjigovodska vrednost delnice eno izmed meril za določanje tržne cene delnice, vendar pa le do trenutka, dokler ni jasno, kakšno ceno za delnico dejansko ponuja trg. In v obravnavanem primeru je očitno, da je trg za navedene delnice ponujal nižjo ceno od knjigovodske (glede katere je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da predlagatelji niso predložili nobene listine, iz katere bi izhajala navedena knjigovodska vrednost delnice - v predlogu je bila takšna listina sicer navedena, vendar pa ne tudi predložena), pa tudi nižjo od zatrjevane, s strani nasprotne udeleženke ocenjene vrednosti sredi leta 2007 (dvakratnik vrednosti kasneje dosežene prodajne cene), saj predlagatelji v zvezi s tem niti ne izpodbijajo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila ob sporni prodaji cena v višini 47,00 EUR za delnico najugodnejša, glede na to, da so bile tri ponudbe, ki jih je nasprotna udeleženka prejela v oktobru in novembru 2007 nižje, in sicer: 34,00 EUR za delnico oziroma 39,60 EUR oziroma 42,30 EUR. Glede na to se pokaže, da so nerelevantne pritožbene trditve, češ da so bila v smeri njihovih trditev o tem, da je nasprotna udeleženka sredi leta 2007 vrednost spornih delnic ocenila na dvakratnik pri prodaji dosežene vrednosti, predlagana zaslišanja prič, ki jih sodišče prve stopnje ni opravilo.

Pri obravnavani zadevi gre za nepravdno zadevo po 6. alineji 50. čl. ZGD-1, pri kateri se glede na 52. čl. ZGD-1 za odločanje uporabi zakon, ki ureja nepravdni postopek, če ni v 2. odst. tega člena drugače določeno. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v 1. odst. 7. čl. določa, da sodišče opravi narok, če je to predpisano z zakonom, ali če oceni, da je to za postopek potrebno. Za zadevo, kakršna je obravnavana, zakon oprave naroka ne predpisuje. Trditev predlagateljev, da bi sodišče prve stopnje moralo razpisati narok in omogočiti predlagateljem, da se pred odločitvijo izrečejo o navedbah nasprotne stranke iz odgovora na predlog, ni utemeljena, saj ni sodišče prve stopnje vzelo za podlago svoje odločitve nobene takšne (dejanske) trditve nasprotnega udeleženca, ki bi jo predlagatelji prerekali: za odločitev so bile ključne ugotovitve sodišča o treh ponudbah, ki jih je pred sporno prodajo prejela nasprotna udeleženka v oktobru in novembru 2007 in ki so bile vse nižje od cene za delnico, dosežene pri sporni prodaji (34,00 EUR; 39,60 EUR oz. 42,30 EUR – za delnico), teh ugotovitev pa predlagatelji v pritožbi ne izpodbijajo.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 1. odst. 33. čl. ZNP v zvezi s 1. odst. 52. čl. ZGD-1, pritožbo predlagateljev zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.