Jedro

Pri presoji tožnikovega prikrajšanja zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v smislu določb 155. člena ZOR upoštevalo izpad tožnikovih dohodkov, ki bi jih sicer dosegel glede na normalen tok stvari.

Izrek

Revizija se glede plačila voženj službenega vozila in plačila sobotnega dela zavrže, v ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je po predhodni pravnomočni razveljavitvi sklepov o prenehanju delovnega razmerja in vrnitvi tožnika na delo delno ugodilo tožnikovemu preostalemu tožbenemu zahtevku in mu iz naslova nadomestila plače za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v obdobju od 1.9.1997 do 14.12.1999 dosodilo plačilo 3,090.860 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov dalje do plačila ter toženi stranki naložilo, da na te zneske za tožnika obračuna in plača tudi davek in prispevke. Za razliko do vtoževanega zneska nadomestila v višini 7,798.483 SIT in glede posebnega plačila vožnje službenega avtomobila (320.749 SIT) ter sobotnega dela (399.160 SIT) je zahtevek zavrnilo. Hkrati je toženi stranki naložilo, da tožniku povrne 688.840 SIT stroškov postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank glede glavnega zahtevka zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Delno pa je ugodilo pritožbi tožene stranke glede odločitve o stroških postopka in znesek tožniku prisojenih stroškov znižalo na 210.840 SIT.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe sodišča druge stopnje, vključno z odločitvijo o stroških postopka, vlaga revizijo tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije zmotno uporabo materialnega prava povezuje z očitkom zmotne ugotovitve dejanskih predpostavk za izračun vtoževanega nadomestila plače in ponavlja trditve, da bi na delovišču v Nemčiji ostal dlje kot do konca leta 1997, če mu delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo. Ponavlja, da bi mu moralo sodišče prisoditi posebno plačilo za vožnjo službenega kombija in sobotno delo izven razporeditve rednega delovnega časa v obdobju dela na gradbišču v Nemčiji, izpodbija pa tudi odmero nadomestila plače na delovnem mestu komercialista, na katerem bi delal po vrnitvi iz Nemčije, zgolj v višini plače po obračunski osnovi tega delovnega mesta, povečani za dodatek za delovno dobo in neupoštevaje dodatke, do katerih bi bil glede na dejansko delo na tem delovnem mestu upravičen.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Glede plačila zneskov 320.749 SIT in 399.160 SIT revizija ni dovoljena, v ostalem pa revizija ni utemeljena.

Zahtevek za posebno plačilo voženj službenega vozila v znesku 320.749 SIT in zahtevek za posebno plačilo sobotnega dela v znesku 399.160 SIT sta samostojna zahtevka z različno pravno podlago. Zato se v skladu z 2. odstavkom 41. člena ZPP ugotavlja vrednost spora za vsak zahtevek posebej. V skladu z 2. odstavkom 367. člena ZPP je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1,000.000 tolarjev. V skladu z 39. členom ZPP se vzeme kot vrednost spornega predmeta samo vrednost glavnega zahtevka. Obresti, pravdni stroški, pogodbena kazen in druge postranske terjatve se ne upoštevajo, če se ne uveljavljajo kot glavni zahtevek. Glede na gornje določbe revizija zoper pravnomočno odločitev o zavrnitvi zahtevka za posebno plačilo vožnje službenega vozila in zahtevka za plačilo sobotnega dela, ki samostojno ne dosegata revizijske meje, ni dovoljena. Zato je sodišče na podlagi določb 377. člena ZPP v tem delu tožnikovo revizijo zavrglo.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z dovoljeno revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Glede na gornje določbe je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve nižjih sodišč, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe. Med dejanske ugotovitve spada ugotovitev sodišča druge in prve stopnje, da bi tožnik, če mu pri toženi stranki v letu 1997 delovno razmerje ne bi nezakonito prenehalo, glede na redni tek stvari na gradbišču v Nemčiji delal do konca leta 1997, od 1.1.1998 dalje pa bi se vrnil na delovno mesto komercialista s plačo, kot jo je imel na tem delovnem mestu primerljivi delavec J. D. upoštevaje tožnikov dodatek za delovno dobo. Na podlagi teh izhodišč je višino tožniku pripadajočega nadomestila plače izračunal izvedenec. Gornjih ugotovitev, za katere ne očita, da bi bile obremenjene z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, tožnik v reviziji ne more več izpodbijati.

Pri presoji tožnikovega prikrajšanja zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v času od 1.9.1997 do 14.12.1999 je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je v smislu določb 55. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 2/89) o opredelitvi škode, kot zmanjšanja premoženja oziroma preprečitev njegovega povečanja, upoštevalo izpad tožnikovih dohodkov, ki bi jih sicer dosegel glede na normalen tek stvari, to je, glede na gornje ugotovitve.

Ker tožnik z revizijo ni uspel, ne more zahtevati spremembe odločitve o stroških postopka, samostojna revizija zoper sklep o stroških postopka pa glede na določbe 384. člena ZPP ni dovoljena.

Ker v reviziji v zvezi z zavrnitvijo dela zahtevka za plačilo nadomestila plače uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče v skladu z določbami 378. člena ZPP revizijo glede tega dela zahtevka kot neutemeljeno zavrnilo.