Jedro

V vlogi z dne 16. 7. 2018 tožnik svoj pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe utemeljuje z navedbo, da v nasprotnem primeru ne bo imel možnosti zahtevati povračila stroškov od dejanskih povzročiteljev odpadkov. Vendar pa tožnik zgolj z željo po odpravi izpodbijane odločbe v upravnem sporu za potrebe morebitnega dokazovanja v potencialnem bodočem sodnem postopku pravnega interesa za izpodbojno tožbo ne izkazuje.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je tožniku, kot inšpekcijskemu zavezancu, z izpodbijano odločbo naložil, da mora do 28. 2. 2018 sanirati komunalne odpadke na zemljišču parc. št. 355, k.o. ... ter odločil, da če v odrejenem roku izrečenega ukrepa ne bo izvršil, bo za odpravo nepravilnosti kot prisilno sredstvo uporabljena izvršba po drugi osebi, in sicer bo naloženo obveznost na stroške tožnika izvršil pooblaščeni izvajalec javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki, družba ..., d.o.o., in da mora o izvedbi odrejenega ukrepa takoj obvestiti organ in predložiti dokazilo o izvedenem ukrepu. V obrazložitvi glede navedbe tožnika, da sta povzročitelja nezakonito odloženih odpadkov dva najemnika, ki prebivata v večstanovanjskem objektu na naslovu ..., navaja, da je k izjavi o dejstvih in okoliščinah pozval A.A. ter B.B.. Slednji izjave ni podal, A.A. pa je navedel, da ni lastnik spornih mešanih komunalnih odpadkov. Zato je skladno s petim odstavkom 157. a člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1) sanacijo nezakonito odloženih odpadkov naložil tožniku kot lastniku predmetnega zemljišča. 2. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. 3. Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in v tožbi navaja, da organ ni nikoli izvedel ustne obravnave, s čimer mu je onemogočil pravico do izjave v postopku, do zaslišanja prič in do dodatnega izkaza, kdo je povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov na predmetni parceli. Zatrjuje, da sta odpadke, katerih sanacijo mu organ nalaga, nezakonito odložila A.A. in C.C.. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za zahtevek na odpravo izpodbijane odločbe, saj je komunalne odpadke s predmetnega zemljišča v celoti odstranil in s tem izpolnil obveznost, ki mu je bila naložena z izpodbijano odločbo.

5. Tožnik v vlogi z dne 16. 7. 2018 navaja, da ni odložil komunalnih odpadkov na tem zemljišču, jih je pa na svoje stroške saniral, zato ima še vedno pravni interes, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. V nasprotnem primeru namreč ne bo imel možnosti zahtevati povračila stroškov od dejanskih povzročiteljev odpadkov.

6. Tožba ni dovoljena.

7. Po prvem odstavku 2. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti tistih dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. Vsak, ki v upravnem sporu uveljavlja varstvo svojih pravic ali pravnih koristi, mora izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka izkazovati, da bi ugoditev njeni tožbi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravni interes mora obstajati ves čas postopka, na kar je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti.

8. Tožnik je v tej zadevi 20. 4. 2018 vložil tožbo, s katero predlaga odpravo izpodbijane odločbe (izpodbojno tožbo), pri odpravi izpodbijane odločbe pa vztraja tudi v pripravljalni vlogi z dne 16. 7. 2018. 9. Z izpodbijano odločbo je bila tožniku na podlagi petega odstavka 157.a člena ZVO-1 naložena sanacija (odstranitev) komunalnih odpadkov na zemljišču parc. št. 355, k.o. .... Ta odločitev temelji na ugotovitvi, da so na predmetnem zemljišču, katerega lastnik je tožnik, nezakonito odloženi komunalni odpadki ter da povzročitelji teh odpadkov niso znani. Kot navaja toženka v odgovoru na tožbo, je bila izpodbijana odločba izvršena, kar dokazuje s fotografijami z dne 31. 5. 2018. Inšpektorica je namreč ugotovila, da so odpadki na tej parceli v celoti sanirani. Tej ugotovitvi tožnik ne nasprotuje, saj v vlogi z dne 16. 7. 2018 izrecno navaja, da je na svoje stroške komunalne odpadke saniral. 10. Po presoji sodišča tožnik v navedenih pravnih in dejanskih okoliščinah nima pravovarstvenega interesa za izpodbojno tožbo, ki jo utemeljuje z navedbami, da organ ni nikoli izvedel ustne obravnave, s čimer je tožniku onemogočil pravico do izjave v postopku, do zaslišanja prič in do dodatnega izkaza, kdo je povzročitelj nezakonito odloženih odpadkov na predmetni parceli. Zatrjuje namreč, da sta odpadke, katerih sanacijo mu je organ naložil z izpodbijano odločbo, nezakonito odložila A.A. in C.C. 11. Glede na naravo in vsebino izpodbijane inšpekcijske odločbe, ki je nesporno izvršena, si tožnik z njeno odpravo namreč ne more več izboljšati svojega pravnega položaja na način, ki bi omogočil vzpostavitev stanja pred njeno izdajo. Z odpravo inšpekcijske odločbe, ki nalaga sanacijo (odstranitev) komunalnih odpadkov, se sicer odpravi izrečeni ukrep, s čimer izpolnitev naložene obveznosti izgubi svoj pravni temelj, vendar pa glede na to, da je obveznost, ki je bila naložena z izpodbijano odločbo, že izpolnjena, pristojni inšpekcijski organ glede na podano dejansko stanje tudi ob uspehu tožnika v tem upravnem sporu in odpravi izpodbijane odločbe v ponovljenem postopku ne bil mogel izdati nove (drugačne) odločitve v zadevi, saj ne bil mogel ponovno naložiti izvršitve že izpolnjene obveznosti drugemu zavezancu, kot to po vsebini terja tožnik v tožbi. Zato v primeru, kakršen je obravnavani, ko je bil z izpodbijano odločbo naloženi ukrep sanacije odpadkov že izvršen, morebitna odprava izpodbijane odločbe tožnikovega pravnega položaja ne bi v ničemer izboljšala.

12. V vlogi z dne 16. 7. 2018 tožnik svoj pravni interes za odpravo izpodbijane odločbe utemeljuje z navedbo, da v nasprotnem primeru ne bo imel možnosti zahtevati povračila stroškov od dejanskih povzročiteljev odpadkov. Vendar pa tožnik zgolj z željo po odpravi izpodbijane odločbe v upravnem sporu za potrebe morebitnega dokazovanja v potencialnem bodočem sodnem postopku pravnega interesa za izpodbojno tožbo ne izkazuje1. 13. Sicer pa po presoji sodišča tožnik z v prejšnji točki tega sklepa navedeno utemeljitvijo ne bi izkazoval niti pravnega interesa za ugotovitveno tožbo - torej za ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe. Organ je namreč z izpodbijano odločbo naloženi ukrep izrekel tožniku kot lastniku zemljišča, na katerem so se nahajali sporni odpadki, in ne kot povzročitelju odpadkov. Tako tudi ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe ne bi mogla v ničemer izboljšati tožnikovega pravnega položaja v odnosu do povzročiteljev odpadkov.

14. Po določbi druge alineje prvega odstavka 33. člena ZUS-1 je mogoče vložiti tudi ti. ugotovitveno tožbo, to je tožbo z zahtevo za ugotovitev nezakonitosti upravnega akta, s katerim je bilo poseženo v tožnikove pravice ali pravne koristi. Sodišče ugotavlja, da obravnavane tožbe ne more obravnavati kot ugotovitvene. Ugotovitveni zahtevek namreč ni sam po sebi vsebovan v tožbeni zahtevi za odpravo izpodbijanega akta (izpodbojna tožba), da bi zato moralo sodišče vselej že v primeru vložitve izpodbojne tožbe presojati, ali lahko odloči kot da je bila vložena (tudi) ugotovitvena tožba, torej z ugotovitveno sodbo2. V obravnavani zadevi je tožbeni predlog, ki ga je postavil in utemeljeval tožnik, jasen, to je odprava izpodbijane odločbe. Tožnik niti s pripravljalno vlogo z dne 16. 7. 2018 ni vložil ugotovitvene tožbe, saj v njej izrecno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

15. Glede na navedeno je sodišče tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrglo (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

16. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem vsaka stranka trpi svoje stroške postopka, če tožnik s tožbo ne uspe.

1 Tako tudi: Vrhovno sodišče RS v sklepu I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016, točka 15. 2 Glej: sklep Vrhovnega sodišča I Up 159/2015 z dne 20. 1. 2016.