Jedro

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana tedaj, če je v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, ne pa tudi, če javnost ni izključena.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. D.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Obs. D.B. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne ..., spoznan za krivega dveh kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. člena v zvezi z 22. členom KZ. Z uporabo določil 1. točke 42. člena in 1. točke 43. člena KZ sta mu bili za kaznivi dejanji določeni kazni 3 let zapora in 1 leta in 6 mesecev zapora, nato pa je bila obsojencu po 2. točki 2. odstavka 47. člena KZ izrečena enotna kazen 4 let zapora. V izrečeno kazen mu je bil vštet pripor od ... Na podlagi 1. odstavka 69. člena je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep odvzema revolverja. VS v Ljubljani je s sodbo z dne..., deloma ugodilo pritožbi okrožnega državnega tožilca in je obsojencu določeni kazni zvišalo na 4 leta zapora in na 2 leti zapora, nato pa mu je na podlagi 2. točke 2. odstavka 47. člena KZ izreklo enotno kazen na 5 let zapora. V ostalem delu pa je pritožbo okrožnega državnega tožilca, v celoti pa pritožbe obsojenca, njegovega zagovornika ter njegovih staršev zavrnilo kot neutemeljene in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obsojenca, odvetnik Z.C. z LJ ki je do pravnomočnosti sodbe zagovarjal obsojenca po uradni dolžnosti, je na podlagi pooblastila obsojenca dne... priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena Zakona o kazenskem postopku, ker naj bi bil po njegovem stališču glede kaznivih dejanj, ki sta bili predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti, uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker so po njegovem mnenju razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi pritožbenega sodišča v precejšnji meri med seboj v nasprotju. Predlaga, da VS RS razveljavi sodbo sodišča druge stopnje ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločitev ali pa razveljavi tudi sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Podrejeno pa predlaga, da se pravnomočna sodba spremeni tako, da se obs. D.B. kaznuje za kaznivi dejanji po milejšem zakonu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Glede kaznivih dejanj, ki sta bili predmet obtožbe, je bil pravilno uporabljen kazenski zakon. V dejanjih obsojenca, opisanih v izreku pravnomočne sodbe, so podani vsi znaki kaznivih dejanj poskusa umora po 1. odstavku 127. člena KZ v zvezi s čl. 22 KZ, katerih je bil obsojenec spoznan za krivega. Ko zagovornik obsojenca v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti obrazlaga stališče o napačni uporabi kazenskega zakona, navaja, da obsojencu ni dokazan eventualni naklep kot subjektivni element kaznivih dejanj, da obsojencu na kraj pameti ni prišlo, da bi pri svojih dejanjih privolil, da oškodovancema vzame življenje, da je sodišče neutemeljeno verjelo oškodovancema, čeprav je bilo očitno, da nista govorila resnice, da je sodišče napravilo napačen sklep o tem, da je obsojenec streljal na oškodovanko zato, ker ga ta ni ubogala, čeprav je to storil le zaradi razburjenosti, ni pa ugotovilo, da se je obsojenec upravičeno čutil ogroženega pred oškodovanim B. ter da je močno neprepričljivo izvedensko mnenje psihiatrične stroke, le drugače ocenjuje dokaze kot jih je ocenilo sodišče, ki pa je svojo dokazno oceno v pravnomočni sodbi podrobno obrazložilo. Zagovornik obsojenca torej v razlogih zahteve za varstvo zakonitosti ne obrazlaga zatrjevane kršitve kazenskega zakona, pač pa izpodbija dokazno oceno, kar pa pomeni uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornik obsojenca uvodoma sicer ni uveljavljal bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 4. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pač pa v razlogih zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje absolutno bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, ker ni ugodilo predlogu, da se izključi javnost glavne obravnave med zagovorom obsojenca. Takemu stališču zagovornika obsojenca ni mogoče pritrditi, saj je taka bistvena kršitev določb kazenskega postopka podana tedaj, če je v nasprotju z zakonom izključena javnost glavne obravnave, ne pa tudi, če javnost ni izključena, katero sicer sme sodišče ob pogojih iz 295. člena ZKP izključiti, katerih pa v obravnavani zadevi ni ugotovilo in je zato tak predlog zagovornika obsojenca zavrnilo.

V zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjevano stališče obsojenčevega zagovornika, da je ugotovitev pritožbenega sodišča, da gre pri obsojencu za izredno nevarno osebo, ki je bila zaradi nezadovoljitve spolnih potreb skrajno in nevarno agresivna, v nasprotju z mnenjem izvedenca psihiatrične stroke, ni utemeljeno, saj taka ocena izhaja iz opisa kaznivega dejanja, ki ga je obsojenec storil na škodo oškodovane P.S., pri čemer se zagovornik obsojenca s tako ugotovitvijo celo strinja, medtem ko zatrjevanega nasprotja med ugotovitvijo sodišča in mnenjem izvedenca psihiatrične stroke ni pojasnil. Ker zatrjevane kršitve zakona niso podane in ker zagovornik v pretežnem delu zahteve za varstvo zakonitosti uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, je VS RS zahtevo zagovornika obs. D.B. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).