Jedro

Sodna praksa je povsem enotna, da strankina pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena ZPP sodi v okvir ustavnega procesnega jamstva do poštenega in kontradiktornega sodnega postopka iz 22. člena URS. Ta pravica ni izčrpana že z možnostjo postavljanja trditev, pravnih stališč, dokaznih predlogov ter dopustitvijo opredelitve do trditev in stališč nasprotne stranke ter do izvedenih dokazov, pač pa šele, ko sodišče vse bistvene navedbe stranke vzame na znanje, jih pretehta in se do njih v odločbi tudi opredeli.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba v izpodbijanih I. točki in III. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

**Oris zadeve in odločitev sodišča prve stopnje:**

1. Tožnica je trdila, da se je dne 16. 4. 2018 telesno poškodovala v delovni nezgodi pri svojem delodajalcu, družbi A., d. o. o. Ker je imel tožničin delodajalec takrat pri toženki sklenjeno zavarovanje svoje odgovornosti, je tožnica od toženke na tej podlagi zahtevala plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v skupni višini 14.957,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje ter povračilo nastalih pravdnih stroškov.

2. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da se je tožnica telesno poškodovala, ko je po tem, ko je že prehodila stopnišče iz zgornjega v spodnje nadstropje v delovnih prostorih svojega delodajalca, padla na ravni podlagi hodnika, ki je bil zaradi predhodnega čiščenja še vedno moker in spolzek. Nadalje je ugotovilo, da delo v zvezi s čiščenjem pri toženkinem zavarovancu ni bilo organizirano tako, da to ne bi predstavljalo nevarnosti za njegove zaposlene. Svojim čistilkam bi moral dati navodilo za opravljanje dela in jim ne prepustiti, da delo organizirajo same, saj bi morala biti tla do prihoda zaposlenih na delo že suha. Po zaključku, da so izpolnjene vse predpostavke neposlovne odškodninske odgovornosti tožničinega delodajalca, je na podlagi sklenjene zavarovalne pogodbe toženki naložilo plačilo odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v višini 11.957,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 5. 2020 dalje do dne plačila (I. točka izreka izpodbijane sodbe), v presežku (za znesek v višini 3.000,00 EUR) zahtevek zavrnilo (II. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo plačilo pravdnih stroškov (III. točka izreka).

**Povzetek toženkinih pritožbenih navedb in navedb iz odgovora na pritožbo:**

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in zoper stroškovno odločitev, torej zoper I. in III. točko izreka. Najprej je grajala, da se sodišče ni izreklo do njenega ugovora, da kritje po zavarovalni pogodbi v konkretnem primeru ni podano, ker do tožničine poškodbe ni prišlo med opravljanjem dela, ki bi bilo v zvezi z opravljanjem dejavnosti zavarovanca, kakor to za obstoj kritja določajo splošni pogoji zavarovalne pogodbe. V nadaljevanju je izpodbijala odločitev o temelju odškodninske odgovornosti tožničinega delodajalca in sodišču prve stopnje v zvezi s tem očitala postopkovne kršitve in zmotno ugotovitev dejanskega stanja. V okviru temelja je z navedenimi pritožbenimi trditvami izpodbijala ugotovitve o poteku škodnega dogodka, pravni zaključek o protipravnosti na strani toženkinega delodajalca in zaključek, da tožnica ni soprispevala k nastanku škode. Nadalje je uveljavljala še zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri višine odškodnine za nepremoženjsko škodo. Odločitvi v obrestnem delu je nasprotovala o očitkom, da je obremenjena s procesnimi kršitvami. Izpodbijala je tudi odločitev o povračilu pravdnih stroškov.

4. V odgovoru na pritožbo je tožnica najprej opozorila, da je toženka že v odgovoru na tožbo priznala sklenitev zavarovalne pogodbe, zato je bil po njenem prepričanju obstoj zavarovalnega kritja med strankama nesporen. V preostalem je nasprotovala vsem drugim pritožbenim navedbam.

5. Pritožba je utemeljena.

**Presoja pritožbenih navedb:**

6. Ob postavljenih tožbenih trditvah je sodišče prve stopnje presojo zahtevka pravilno oprlo na določbe sklenjene zavarovalne pogodbe o zavarovanju civilne odgovornosti v smislu določbe prvega odstavka 964. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).1 Takšno zavarovanje oškodovancu (tožnici) na podlagi prvega odstavka 965. člena OZ2 daje materialnopravno upravičenje (in direktno tožbo) od zavarovalnice (toženke) zahtevati odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec (tožničin delodajalec), vendar največ do zneska obveznosti po pogodbi.

Ker gre v konkretnem primeru nesporno za prostovoljno zavarovanje, zavarovalnica odgovarja zgolj v obsegu dogovorjenega kritja, torej ob nastopu dogovorjenega zavarovalnega primera (prvi odstavek 922. člen OZ3), razen če je za določeno škodo na podlagi prvega odstavka 953. člena OZ4 zavarovanje s pogodbo izrecno izključeno. Le ob podanem zavarovalnem kritju je zavarovalnica (toženka) dolžna oškodovancu (tožnici) povrniti škodo, za katero odgovarja njen zavarovanec (tožničin delodajalec).

7. Pri prostovoljnih zavarovanjih obsega zavarovalnega kritja sodišče ne preverja po uradni dolžnosti, zato morajo stranke, ki se nanj sklicujejo, zatrjevati njegovo vsebino. Takšne trditve od sodišča nadalje terjajo ugotovitev vsebine zavarovalne pogodbe glede obsega zavarovalnega kritja, kar je dejansko vprašanje. V konkretnem primeru je zato na toženki trditveno in dokazno breme, da zatrjuje in dokaže izključitev zavarovalnega jamstva.

8. Toženka v konkretnem primeru v pritožbi utemeljeno opozarja, da je v vlogi z dne 12. 4. 2021 (vloga na r. št. 13) ponovila ugovor, podan že na prvem naroku za glavno obravnavo dne 26. 3. 2021, da za s tožbo uveljavljeno poškodbo ni podano zavarovalno kritje, ker po njenem do poškodbe ni prišlo med opravljanjem dela, ki bi bilo v zvezi z opravljanjem dejavnosti toženkinega zavarovanca (tožničinega delodajalca), kakor je bilo po njenih trditvah dogovorjeno v prvem odstavku 1. člena zavarovalnih pogojev O-01/14. Takšen ugovor od sodišča najprej terja ugotovitev dejstev v okviru postavljenih trditev o vsebini sklenjenega zavarovanja v delu, ki se nanaša na obseg dogovorjenega zavarovalnega kritja, nadalje pa še ugotovitev dejstev, ki bodo omogočala pravni zaključek, ali je do poškodbe tožnice prišlo pri opravljanju dela, ki je bilo v zvezi z opravljanjem dejavnosti toženkinega zavarovanca. Če bi toženka dokazala, da za škodni dogodek, na katerem temelji terjatev iz tožbenega zahtevka, zavarovalno kritje s pogodbo ni bilo dogovorjeno oziroma je bilo izključeno, njena odgovornost po sklenjeni zavarovalni pogodbi ni podana.

9. Utemeljena je tudi pritožbena navedba, da se sodišče do navedenega ugovora ni opredelilo. Iz sodbe namreč ne izhaja, da bi sodišče v okviru toženkinih trditev ugotovilo dejstva o vsebini sklenjene zavarovalne pogodbe glede obsega dogovorjenega kritja. Obstoj zavarovalne pogodbe je bil med strankama res nesporen, kar pa še ne pomeni, da je bil med njima nesporen tudi obseg zavarovalnega kritja, kakor neutemeljeno navaja tožnica v odgovoru na pritožbo.

Sodna praksa je povsem enotna, da strankina pravica do izjave iz prvega odstavka 5. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) sodi v okvir ustavnega procesnega jamstva do poštenega in kontradiktornega sodnega postopka iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (URS). Ta pravica ni izčrpana že z možnostjo postavljanja trditev, pravnih stališč, dokaznih predlogov ter dopustitvijo opredelitve do trditev in stališč nasprotne stranke ter do izvedenih dokazov, pač pa šele, ko sodišče vse bistvene navedbe stranke vzame na znanje, jih pretehta in se do njih v odločbi tudi opredeli.5 Sodišče prve stopnje se do ugovora toženke o neobstoju zavarovalnega kritja ni opredelilo, čeprav gre iz že pojasnjenih razlogov za eno od odločilnih vprašanj, od katerih je odvisna utemeljenost postavljenega zahtevka. S tem je toženki odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem in zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je omenjeno kršitev sicer napačno označila kot zmotno uporabo materialnega prava, vendar to na presojo utemeljenosti pritožbe ne vpliva, ker je pravna kvalifikacija s pritožbo uveljavljane kršitve pridržana sodišču. 10. Pritožbeno sodišče omenjene procesne kršitve ni moglo odpraviti sámo na pritožbeni obravnavi, saj bi moralo v tem okviru najprej ugotoviti širok in med seboj zaključen sklop dejanskih vprašanj, ki se nanašajo na vsebino zavarovalne pogodbe o dogovorjenem obsegu zavarovalnega kritja, nato pa še celoten sklop dejstev o okoliščinah nastanka tožničine telesne poškodbe, ki šele omogočajo pravno sklepanje, ali okoliščine dogodka ustrezajo pojmu dogovorjenega zavarovalnega primera oziroma ali je škoda v konkretnem primeru glede na zavarovalno pogodbo izključena. Ker omenjena dejanska in pravna vprašanja predstavljajo osnovno predpostavko toženkine odgovornosti, sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo do nobenega od njih niti v dejanskem niti pravnem pogledu, bi pritožbeno sodišče s tem, ko bi jih ugotavljalo in razreševalo sámo, poseglo v ustavno pravico obeh strank do pritožbe.6 Poleg tega bo moralo sodišče prve stopnje po tem, ko bo ugotovilo dejstva o vsebini pogodbi, presoditi še, ali bo moralo za nadaljnje zaključke dodatno zaslišati stranki oziroma priče in v kakšnem obsegu, s čimer bo ustrezno (in bolje kot z dopolnitvijo postopka pred pritožbenem sodišču) zavarovana pravica obeh strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

11. Ker pritožbeno sodišče ne more sámo odpraviti ugotovljene postopkovne kršitve, je moralo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP), ki naj to kršitev odpravi v zgoraj nakazani smeri. Do ostalih pritožbenih navedb se sodišču iz navedenih razlogov ni bilo treba opredeliti.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju ponovno ugotoviti vsa pravnoodločilna dejstva in se opredeliti do vseh bistvenih navedb obeh strank. Pri tem naj bo, če bo ponovno ugotovilo obstoj temelja odškodninske odgovornosti, še posebej pozorno, da bo celovito dokazno ocenilo vse izvedene dokaze o dejstvih, s katerimi je toženka utemeljevala tožničin soprispevek k nastali škodi. Pri dokazni oceni naj se opredeli do celote tožničine izpovedi in do vsebine listin, na katere se je glede tega sklicevala toženka (npr. vsebina tožničinega dopisa z dne 15. 6. 2020 v prilogi B2, ki jo ponovno izpostavlja v pritožbi).

1 Pri zavarovanju pred odgovornostjo odgovarja zavarovalnica za škodo, nastalo z zavarovalnim primerom, le, če tretji oškodovanec zahteva odškodnino (prvi odstavek 964. člena OZ). 2 Pri zavarovanju pred odgovornostjo lahko oškodovanec zahteva neposredno od zavarovalnice povrnitev škode, ki mu je nastala zaradi dogodka, za katerega odgovarja zavarovanec, toda največ do zneska njene obveznosti (prvi odstavek 965. člena OZ). 3 Dogodek, glede na katerega se sklene zavarovanje (zavarovalni primer), mora biti bodoč, negotov in neodvisen od izključne volje pogodbenikov (prvi odstavek 922. člen OZ). 4 Zavarovalnica je dolžna povrniti škodo, nastalo po naključju ali po krivdi zavarovalca, zavarovanca ali zavarovalnega upravičenca, razen če je glede določene škode taka njena obveznost v zavarovalni pogodbi izrecno izključena (prvi odstavek 953. člena OZ). 5 Odločba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 278/2014 in tam citirana ustavnosodna praksa. 6 Odločbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Cp 11/2023 in Cp 28/2022.