Jedro

Namen določila 32. čl. ZPPSL je tudi varstvo upnikov tako, da se določena izplačila prepovedo oz. omejijo. Taka omejitev velja glede izplačila plač zaposlenih. Ker ZPPSL ne predpisuje te omejitve, pa velja upoštevati določila ZFPPod, ki kot specialni predpis tudi določa ukrepe ob nastopu prezadolženosti gospodarskega subjekta. Glede izplačila plač zaposlenim je določen le obseg sredstev za zajamčene osebne dohodke po 5. členu ZZOD oz. do višine minimalne plače posameznega delavca, če obseg sredstev za zajamčene plače ne zagotavlja izplačila minimalne plače na individualni ravni (1. tč. 2. odst. 15. čl. ZFPPod).

Izrek

Pritožbi upnika zoper sklep o izplačilu iz transakcijskega računa se deloma ugodi, zato se izpodbijani sklep s p r e m e n i tako, da se dolžniku dovoljuje poravnavo stroškov plač zaposlenih do obsega sredstev za zajamčene osebne dohodke oz. do višine minimalne plače za posameznega delavca, če obseg sredstev za zajamčene plače ne zagotavlja izplačilo plače na individualni ravni. V ostalem delu pa se pritožba upnika zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje. Pritožba upnika zoper sklep o obročnem plačilu predujma se z a v r ž e. Upnik nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o ureditvi izplačevanja iz transakcijskega računa dolžnika z dne 13.9.2002 odločilo, da se izplačevanje iz transakcijskega računa dolžnika prisilne poravnave pri podružnici SKB Banke uredi tako, da se dolžniku dovoljuje poravnavo stroškov pologa prisilne poravnave v skupnem znesku 3.0 MIO SIT, stroške plač do višine izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, skupaj s prispevki, tekoče materialne stroške poslovanja, stroške nabav blaga za tekoče poslovanje in davčne obveznosti. S sklepom prav tako z dne 13.9.2002 pa je dolžniku prisilne poravnave sodišče prve stopnje dovolilo obročno odplačilo predujma, ki je bil določen s sklepom o uvedbi postopka prisilne poravnave opr.št. St 19/2002 z dne 4.9.2002, v znesku 3.0 MIO SIT tako, da je dolžnik dolžan plačati prvi obrok v znesku 1.0 MIO SIT v roku 30 dni od dneva izdaje sklepa, naslednji obrok v enakem znesku v roku 60 dni in zadnji obrok v enakem znesku v roku 90 dni. Če dolžnik kateregakoli obroka ne poravna pravočasno kot je odločeno, ga zadenejo enake posledice kot če predujma sploh ne bi poravnal. Upnik P. v stečaju se je zoper oba sklepa pritožil. V pritožbi navaja, da izpodbija sklep o ureditvi plačil iz vsebinskih razlogov. Meni, da sodišče ne bi smelo dovoliti izplačilo plač do višine izhodiščnih plač, določenih s kolektivno pogodbo, ampak bi moralo upoštevati Zakon o finančnem poslovanju podjetij, ki v 15. čl. določa, da dolžnik po nastanku nelikvidnosti oz. prezadolženosti, ne sme opravljati drugih plačil, razen tistih, ki so nujna za tekoče poslovanje. Med tekoče poslovanje sodijo tudi plače zaposlenih. To obsega sredstva za zajamčene osebne dohodke oz. do višine minimalnih plač za posameznega delavca. Namen določbe po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) je očitno takšen, da bi se doseglo enakopravno obravnavanje upnikov, tako zaposlenih, kot drugih upnikov. Po drugi strani pa je upnik mnenja, da se z izpodbijanim sklepom neupravičeno privilegira posamezne upnike, v tem primeru zaposlene pri dolžniku na račun upnika. Do meseca septembra 2001 je dolžnik sorazmerno redno plačeval vsaj zaračunane obratovalne stroške, ki nastanejo pri njegovi uporabi objekta. V oktobru 2001 je dolžnik prenehal plačevati obratovalne stroške, saj so po stanju na dan 1.8.2002 obstajali odprti računi za obračunano elektriko in vodo. Dolžnik tudi po 1.8.2002 ne plačuje nikakršnih obratovalnih stroškov tako, da dolžnik dolguje upniku 4.430.877,73 SIT. Podani so znaki oškodovanja upnika in upnik je pričakoval, da bo sodišče zaščitilo upnika, kot pa da je v celoti ugodilo dolžnikovim predlogom. S predmetnim sklepom so neupravičeno privilegirani dobavitelji blaga pri tekočih materialnih stroških pa gre očitno za prepis 2. tč. 15. čl. ZFPPod, tako da ni mogoče natančno ugotoviti, kateri materialni stroški so vključeni. Sodišče bi namreč moralo natančneje opredeliti tekoče materialne stroške poslovanja in med drugim med te uvrstiti tudi nadomestilo za uporabo poslovnih prostorov. Poleg tega pa upnik meni, da pri opredeljevanju tekočih materialnih stroškov ne gre samo za dovoljenje, ampak bi moralo sodišče prepovedati vsa izplačila dolžnika, razen tistih izplačil, ki bi jih natačno opredelilo. V izpodbijanem sklepu se sodišče sklicuje, da ima dolžnik blokiran transakcijski račun. Tega dejstva dolžnik ni dokazal. V spisu sicer obstaja listina o blokadah na računu dolžnika, vendar še iz časa pred vložitvijo predloga. Po mnenju upnika bi moral dolžnik izkazati, da je bil blokiran v času izdaje sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Meni, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb postopka, ker obstaja v odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijanega sklepa in vsebino listin. Na predlog upnika je sodišče dovolilo tudi obročno odplačilo predujma. Upnik je v zvezi s tem mnenja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je odločilo o zadevi, o kateri je že bilo pravnomočno odločeno. S podaljšanjem roka plačila predujma, je sodišče prve stopnje poseglo v pravnomočen sklep o začetku postopka prisilne poravnave. Poleg tega pa je mnenje upnika, da je rok 90 dni neracionalno in neupravičeno dolg. V času vodenja prisilne poravnave se opravi vrsta dejanj, za katere se lahko ugotovi, da so bila popolnoma po nepotrebnem opravljena v primeru, da dolžnik ne plača zadnjega obroka, kar ima za posledico po določbi 27. čl. ZPPSL ustavitev postopka. Smisel določitve roka za položitev predujma, je po mnenju upnika takšen, da je ta rok čim krajši. Pritožba zoper sklep o ureditvi izplačil iz transakcijskega računa je deloma utemeljena, pritožba zoper sklep o obročnem plačilu predujma pa ni dovoljena. V okviru pooblastil, ki jih v 32. čl. ZPPSL daje zakon poravnalnemu senatu, je ta uredil izplačila iz dolžnikovega računa. Da ima transakcijski račun dolžnik blokiran, je ta v postopku prisilne poravnave že izkazal, zato mu ni bilo potrebno posebej predložiti listino ob vložitvi predloga, da je transakcijski račun še vedno blokiran, kot napačno meni pritožnik. Sicer pa dolžnik ne bi vložil predloga za izplačilo iz njegovega transakcijskega računa, če ta ne bi bil blokiran. Prav tako ni utemeljena pritožbena trditev upnika, da bi sodišče prve stopnje moralo navesti, za katere materialne stroške dovoljuje izplačilo, kajti če dolžnik lahko opravlja tekoče posle poslovanja, potem se iz transakcijskega računa lahko dovoli tudi izplačilo materialnih stroškov, ni pa potrebno vsebino materialnih stroškov v sklepu natančno označiti. Ni stvar pritožbenega sodišča, da v pritožbenem postopku odloča o predlogu upnika za plačilo odškodnine za uporabo poslovnih prostorov, kot tudi ne o njegovem predlogu za plačilo obratovalnih stroškov elektrike, vode in zavarovalnih premij. Res je sicer, da je poleg širšega namena urediti položaj dolžnika glede določenih izplačil iz računa, ki je blokiran, namen določila v 32. čl. ZPPSL tudi varstvo upnikov tako, da se določena izplačila prepovedo oz. omejijo. Taka omejitev velja tudi glede izplačila plač zaposlenih. Kolikšna naj bo ta omejitev pa ZPPSL ne predpisuje, zato je potrebno tudi po oceni pritožbenega sodišča upoštevati določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod), ki je specialni predpis in ki tudi določa ukrepe ob nastopu nelikvidnosti oz. prezadolženosti gospodarskega subjekta. Glede izplačila plač zaposlenim je določen le obseg sredstev za zajemčene osebne dohodke po 5. čl. Zakona o zajamčenih osebnih dohodkih (Ur.list RS št. 48/90, 38/94) oz. do višine minimalne plače za posameznega delavca, če obseg sredstev za zajamčene plače ne zagotavlja izplačila minimalne plače na individualni ravni (1. tč. 2. odst. 15. čl. ZFPPod). V enaki višini bi moral tudi poravnalni senat v postopku prisilne poravnave, kjer gre prav tako za prezadolženost dolžnika upoštevati to zakonsko določilo. V tem obsegu je zato pritožbeno sodišče pritožbi upnika ugodilo ter sklep sodišča prve stopnje glede izplačila plač zaposlenim spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka. Zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ugodilo predlogu dolžnika za obročno odplačilo predujma za stroške prisilne poravnave, pa po oceni pritožbenega sodišča upnik nima pravnega interesa za pritožbo. To pomeni, da upnik od drugačne odločitve kot je sedanja ne bi imel pravne koristi, zato tudi nima pravnega interesa za pritožbo. Ker je pritožba zaradi pomanjkanja pravnega interesa nedovoljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi določb 352. čl. ZPP zavrglo. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 70. čl. ZPPSL.