Jedro

Ob analizi vseh tožnikovih izjav, ki jih je podal tekom postopka, je mogoče ugotoviti, da je tožnikova izpovedba dokaj nenatančna in posplošena ter ne vsebuje nobenih takšnih podrobnosti, ki bi sodišče odvrnila od dvoma, da so se dogodki v izvorni državi tožnika zgodili na način, kot jih je predstavil tožnik.

Glede dokaznega standarda o tem, kdaj pri prosilcu za mednarodno zaščito obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ali tveganje, da utrpi resno škodo, je sodišče že večkrat, navedlo, da je dokazni standard v azilnih zadevah standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (ang.: reasonable likelihood). V elementu preteklega preganjanja pa po mnenju upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.

Tožnik v konkretnem primeru ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati, da pri njem obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), tožena stranka pa je zato pravilno ugotovila, da tožnikov opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je (oziroma bi bil) tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka v ponovljenem postopku po sodbah Upravnega sodišča RS opr. št. I U 1571/2015-8 z dne 23. 12. 2015 in I U 615/2016-5 z dne 16. 5. 2016 ponovno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS) na podlagi 3. alineje prvega odstavka 49. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 23. 9. 2014 prvič zaprosil za mednarodno zaščito v RS. Ker je tedaj dne 4. 10. 2014 samovoljno zapustil azilni dom, je bil dne 8. 10. 2014 izdan sklep o ustavitvi postopka, ki je postal pravnomočen dne 6. 11. 2014. Ko je bil nato tožnik v skladu z Dublinsko uredbo dne 8. 7. 2015 iz Avstrije vrnjen v RS, je dne 9. 7. 2015 ponovno zaprosil za mednarodno zaščito.

3. Tožnik je v upravnem postopku povedal, da mu v izvorni državi grozi teroristična skupina Boko Haram, ki je požgala njihovo družinsko hišo, ko je bila doma vsa družina in so v njej umrli vsi družinski člani. Tožnika takrat ni bilo doma, saj je bil v nočnem klubu, ob povratku pa je naletel na požar, v katerem je izgubil vse. Do njega je takrat pristopil neznan moški, ki se mu je predstavil kot pripadnik Boko Haram, in mu povedal, da so to storili oni in da se jim mora tudi on pridružiti, sicer ga bodo ubili. Svetoval mu je, naj pobegne, saj se mu je zasmilil, ker je bil tožnik iste starosti kot njegov sin. Tožnik se je zato zatekel k imamu, s katerim je delal, ki mu je pomagal pobegniti iz države. Policiji dogodka ni prijavil, saj ti policija pomaga samo, če ji plačaš. Tožnik je povedal, da je bil njegov oče pripadnik Boko Haram in da mu je, ko je bil mlajši, govoril, da se bo tudi on pridružil Boko Haram, ko bo polnoleten. Oče mu je govoril, da je Boko Haram dober, sam pa je vedel, da skupina dela slabe stvari. Tožnik je povedal, da je sicer kristjan, Boko Haram pa je islamistična organizacija, vendar te Boko Haram vzame tudi, če si kristjan in te naučijo vsega, kar je potrebno, in te popolnoma spremenijo.

4. Tožena stranka je v postopku najprej opravila oceno verodostojnosti tožnikovih izjav skladno s sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 979/2009-7 ter presodila, da tožniku ni mogoče verjeti in da so njegove izjave neverodostojne. V obrazložitvi odločbe navaja, da so bile njegove izjave sicer večinoma skladne, česar pa ne gre enačiti z verodostojnostjo ali verjetnostjo le-teh. Po mnenju tožene stranke izjave tožnika odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, saj iz preučenih informacij ne izhaja, da bi bila v delovanje Boko Haram vpletena država in njene varnostne službe, zato ni mogoče slediti tožniku, da naj bi imel Boko Haram zveze vsepovsod in da zaradi tega dogodka ni prijavil policiji. Tožena stranka tudi ni zasledila potrditve tožnikove izjave, da je Nigerijo zapustil z letalom in odpotoval direktno v Atene. Tožniku je po prepričanju tožene stranke mogoče očitati, da se ni kar najbolj potrudil pri utemeljevanju svoje prošnje, saj ni priskrbel niti poskušal priskrbeti nobenih dokazil. Tožnik je sicer odgovarjal na zastavljena vprašanja, vendar je breme dokazovanja predvsem na njem. Ker tožena stranka dvomi v tožnikove razloge za zapustitev izvorne države, posledično dvomi tudi v njegovo zmožnost predložitve kakršnihkoli dokazil, zato v obravnavanem primeru po njenem mnenju ni bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik svoje navedbe lahko podprl s konkretnimi dokazi. Tožena stranka tožnikove izjave smatra za neverodostojne in malo verjetne, saj je malo verjetno, da bi se tožnik po domnevnem požigu družinske hiše zatekel k imamu, s katerim pred tem ni imel globljega odnosa. Prav tako je malo verjetna zgodba, da mu je imam priskrbel potno listino in letalsko vozovnico. Tožena stranka je ugotovila, da med Nigerijo in Grčijo ni bilo direktnih letalskih povezav, tožnikova izjava, da se ne spominja trajanja leta in tega, ali je bil let direkten, pa je malo verjetna in bi si tožnik, glede na njegove navedbe, da pred tem nikoli ni letel z letalom, tovrsten dogodek gotovo zapomnil. Neprepričljiva je tudi izjava tožnika, da je grško, makedonsko in srbsko mejno kontrolo prečkal brez težav, saj na omenjenih mejah pristojni organi nadzirajo vstop in izstop iz države in je malo verjetno, da tožnika ne bi ob prečkanju meje legitimirali in zoper njega ukrepali, saj je potoval brez ustreznih dokumentov oziroma najverjetneje makedonske in srbske vize ni imel. Glede na časovno oddaljenost dogodkov je po mnenju tožene stranke malo verjetno, da se tožnik ne bi spomnil potovanja, njegove izjave pa so nekonsistentne, protislovne in malo verjetne. Čeprav ugotovljena neverodostojnost glede opisa poti ne vpliva na dogodke, povezane z domnevno življenjsko ogroženostjo tožnika, pa to kaže na tožnikovo neverodostojnost. Neprepričljiva je zgodba tožnika, da je ob dogodku goreče hiše zbežal, saj naj bi bil navezan na družinske člane in ni niti poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo in dogodka prijaviti policiji, prav tako tožnik ni ugotavljal, ali so v hiši njegovi družinski člani dejansko umrli, niti v tem primeru ni poskrbel za njihov pokop. Tožnik naj bi dogodek fotografiral in tako bi policiji lahko posredoval slikovni material in opis neznanega moškega, ki ga je ogovoril. Iz tožnikovih izjav ni mogoče sklepati, da mu policija ni bila sposobna nuditi zaščite, saj dogodka oziroma groženj policiji ni prijavil. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da tožnik ne bi zaprosil za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga ne bi prijeli slovenski varnostni organi, ob tem pa ugotavlja tudi, da tožnik ni imel resnega namena pridobiti mednarodno zaščito, saj je Srbijo, Hrvaško in Slovenijo zapustil pred odločitvijo o njegovih prošnjah in ni sodeloval s pristojnimi organi. Tožena stranka zato utemeljeno sumi, da je tožnik prišel na ozemlje EU izključno iz ekonomskih razlogov. Tožena stranka zaključuje, da pri tožniku obstaja tako notranja nekonsistentnost kot tudi zunanja nekonsistentnost, zaradi česar tožniku ni mogoče verjeti in so njegove izjave neverodostojne.

5. Tožena stranka v zvezi z odločitvijo o priznanju mednarodne zaščite povzema, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje s tem, da ga je strah teroristične skupine Boko Haram, ki naj bi domnevno umorila njegovo družino in tega, da se ji bo moral po dogovoru z očetom pridružiti.

6. Tožnik po mnenju tožene stranke na podlagi podanih izjav pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje. Glede razloga tožnikovega strahu pred teroristično skupino Boko Haram in tega, da se ji bo moral tožnik po dogovoru z očetom pridružiti, tožena stranka navaja, da je iz tožnikovega opisa dogodkov razvidno, da gre za izključno zasebno zadevo med tožnikom in željo oziroma zahtevo njegovega očeta, da se sin po polnoletnosti priključi Boko Haram, ne pa za preganjanje zaradi katerega izmed razlogov po Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik domnevnega napada Boko Haram na družinsko hišo tudi ni prijavil policiji, ker naj bi se tudi policija bala Boko Haram, ob tem pa ni navedel, da mu policija ne bi mogla ali hotela pomagati, ampak da mu je bilo rečeno, da policija ne pomaga, razen če ji plačaš. Glede splošne ogroženosti tožnika s strani skupine Boko Haram tožena stranka navaja, da po njenem mnenju tožnik ni izkazal subjektivne ogroženosti, saj domnevno podtaknjeni požar ni bil posledica napada nanj osebno. Tožnik razen dogodka, ko naj bi ga ogovoril neznani pripadnik Boko Haram, ni navedel nobenega drugega primera osebne ogroženosti, ampak zgolj, da je njegovo življenje ogroženo zaradi groženj omenjenega neznanca, v povezavi s tem razlogom pa po oceni tožene stranke ni mogoče ugotoviti utemeljenega strahu pred preganjanjem, ki bi se navezovalo na pet razlogov preganjanja po ZMZ-1. Domnevni požar naj bi se zgodil leta 2014, tožnik pa ni navedel, da bi imel on ali njegova družina do omenjenega dogodka kakršnekoli težave ali bili deležen groženj.

7. Po mnenju tožene stranke tožnik ni uspel konkretizirati svojih težav oziroma jih je predstavil zelo skopo in pavšalno, v smislu, da je njegovo življenje v Nigeriji ogroženo in da bi ga kjerkoli v državi Boko Haram uspel najti in bi se jim bil prisiljen pridružiti. Tožena stranka je v tožnikovih izjavah zaznala precejšnjo stopnjo neprepričljivosti in malo verjetnosti. Tožnik je bil neprepričljiv glede obrazložitve nezmožnosti predložitve kakršnegakoli dokazila, prav tako pa je bil v svoji izpovedbi nenatančen in ni navajal podrobnosti groženj. Čeprav se je tožena stranka prepričala, da njegova izpoved ni absolutno neverjetna, pa opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije.

8. Tožnikove navedbe o načinu rekrutacije s strani islamistov so v nasprotju z načini rekrutacije, kot se dejansko izvajajo v islamskem svetu, v tožnikove navedbe, da naj bi bilo med njegovim očetom in Boko Haram dogovorjeno, da se jim bo tožnik pridružil ob polnoletnosti, pa tožena stranka smatra za malo verjetne. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik ni tipičen profil, ki bi ga teroristi rekrutirali, saj je kristjan in je na osebnem razgovoru povedal, da ima negativno mnenje o skupini Boko Haram in njenih aktivnostih. Poročila sicer navajajo, da ima Boko Haram v svojih vrstah tudi kristjane, ki pa jih ne novači, temveč ugrabi, tožnik pa je navajal, da ga je v vrste Boko Haram napotil oče po polnoletnosti.

9. Razlogov, ki jih je navedel tožnik, po mnenju tožene stranke ni mogoče povezati z razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in lastnostmi preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. Tožnik ni dovolj izkazal razlogov ogroženosti s strani skupine Boko Haram. Navedel je sicer, da je bil priča požara, v katerem ni bil fizično poškodovan, in grožnje pripadnika skupine Boko Haram, drugih primerov osebne ogroženosti pa ni navedel. Razlogov, zaradi katerih tožnik prosi za mednarodno zaščito, ni mogoče povezati s pogoji, kot jih določa 26. člen ZMZ-1, in opisanih dejanj ne moremo šteti za dejanja preganjanja, kot so navedena v drugem odstavku 26. člena ZMZ-1, in jih tudi ni mogoče povezati s 1. alinejo prvega odstavka tega člena, saj tožnik težav ni imel zaradi svoje rase, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Med dejanji in razlogi preganjanja mora biti ugotovljena vzročna zveza, ki je prosilec s svojimi izjavami ni niti zatrjeval in posledično ne dokazal. Tožena stranka ugotavlja tudi, da islamist, ki je tožnika novačil in mu posredno grozil, ne more predstavljati subjekta preganjanja po 24. členu ZMZ-1, saj tožnik v postopku ni izkazal, da mu država, politične stranke ali organizacije niso sposobne nuditi zaščite oziroma da mu zaščite nočejo nuditi. Tožnikov strah ni utemeljen, sam pa domnevnega dogodka tudi ni prijavil policiji, da bi ta lahko ukrepala. Iz preučenih informacij o stanju v izvorni državi poleg tega izhaja, da nigerijske oblasti nadzorujejo razmere v delu države, od koder prihaja tožnik.

10. Tožena stranka nadalje ugotavlja tudi, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite. Pri tožniku ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije, zato ni mogoče ugotoviti, da bi bil ob vrnitvi v mesto Abuja izpostavljen resni škodi v smislu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. V povezavi z resno škodo iz 1. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1, to je smrtna kazen in usmrtitev, je tožena stranka zaradi izjav tožnika, da ga je strah groženj s smrtjo, pridobila in preučila informacije o stanju v izvorni državi, ki jih v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi povzema. Nato navaja, da je tožnikova izjava, da bi ga v primeru vrnitve v Nigerijo lahko ubili in da bo Boko Haram škodoval njegovemu življenju, zelo pavšalna in premalo konkretizirana, dolžnost prosilca za mednarodno zaščito pa je, da svojo prošnjo samoiniciativno in čim bolj natančno utemelji. Po mnenju tožene stranke tako ni nobene podlage za ugotovitev, da bi tožniku ob vrnitvi v Nigerijo grozila smrtna kazen ali usmrtitev. V povezavi z resno škodo iz 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1 tožena stranka ugotavlja, da občasnih napadov teroristične skupine Boko Haram ne gre razumeti kot notranje oboroženi konflikt. Poročilo Amnesty International tudi ne ugotavlja, da pravosodni sistem v Nigeriji ne deluje, temveč nigerijsko vlado poziva k zagotovitvi kazenskega pregona za storjene vojne zločine. Iz poročil o izvorni držav izhaja, da Boko Haram deluje predvsem na severovzhodu Nigerije, kjer nadzoruje tudi del ozemlja, tožnik pa prihaja iz jugovzhoda Nigerije, kjer ni varnostnih problemov in incidentov, povezanih z delovanjem Boko Haram. Tudi za območje, ki ga nadzoruje in kjer deluje Boko Haram, pa na podlagi preučenih informacij ni mogoče ugotoviti, da bi bile razmere tam tako slabe, da bi dosegle prag za ugotovitev, da bi bila vsaka oseba, ki bi bila vrnjena na to območje, izpostavljena resni škodi v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. Tožnik glede na navedeno ob vrnitvi v Nigerijo ne bo izpostavljen resni škodi v smislu 28. člena ZMZ-1, tožena stranka pa je kljub temu preučila tudi možnost notranje razselitve tožnika in ugotovila, da je Nigerija velika država in da se državljani Nigerije tam lahko svobodno gibljejo in preselijo v drug del države, zato bi se tudi tožnik lahko brez problemov preselil drugam.

11. Informacije, ki jih je toženi stranki predložil pooblaščenec tožnika, na drugačno odločitev ne morejo vplivati, tožnik pa torej pogojev za priznanje statusa begunca niti statusa subsidiarne zaščite ne izpolnjuje, zato je tožena stranka njegovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite zavrnila.

12. Tožnik zoper navedeno odločitev vlaga tožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Uvodoma navaja, da je izdana negativna odločba v izrecnem nasprotju z navodili in ugotovitvami Upravnega sodišča RS iz sodbe I U 615/2016-5 z dne 16. 5. 2016 in je tožena stranka ponovno zagrešila številne bistvene kršitve postopka, zaradi česar tožnik smatra, da je upravičen do sojenja v sporu polne jurisdikcije, saj mu bo v primeru odprave izpodbijane odločbe kršena pravica do sojenja v razumnem roku.

13. Po mnenju tožnika izpodbijane odločbe na več mestih ni mogoče preizkusiti in je zato podana absolutna bistvena kršitev postopka, tožniku pa je posledično kršena pravica do pravnega sredstva, saj zaključkom tožene stranke ne more utemeljeno nasprotovati. Tožnik je zatrjeval, da mu v Nigeriji grozi prisilna mobilizacija k Boko Haram, kar je utemeljen razlog bodisi po 4. alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 v smislu (ne)pripadnosti posebni družbeni skupini, bodisi po 5. alineji te določbe v smislu političnega (ne)prepričanja, na kar je izrecno opozorilo že upravno sodišče v sodbi I U 615/2016-5, zato je neverjeten zaključek tožene stranke, da ne gre za preganjanje iz razlogov Ženevske konvencije, temveč za zasebno zadevo med tožnikom in željo njegovega očeta, ter, da tožnik sploh ni uveljavljal preganjanja po Ženevski konvenciji oziroma da dejanj ni mogoče šteti za dejanja preganjanja. Tak zaključek je v nasprotju z zadnjo sodbo upravnega sodišča. Kontradiktorno je nadalje stališče tožene stranke, ko razpravlja o načinu rekrutacije bodočih pripadnikov Boko Haram in kjer navede, da naj bi bil eden izmed načinov tudi poznavanje družine in bodočih rekrutov že od otroštva, potem pa zaključi, da je malo verjetno, da bi imel tožnikov oče dogovor z Boko Haram. Tožnik nadalje vseskozi zatrjuje, da je živel v Abuji, kar tožena stranka na več delih v izpodbijani odločbi tudi prepozna, nato pa na str. 24 izpodbijane odločbe zapiše, da tožnik prihaja iz kraja Ontisha na jugovzhodu Nigerije. Tožnik tega ni nikoli izjavil. Kontradiktoren je tudi zaključek tožene stranke v zvezi z oceno njegove notranje (ne)konsistence, ko tožena stranka zapiše, da so tožnikove izjave večinoma skladne, nato pa na str. 13 navede, da pri tožniku obstaja notranja nekonsistentnost. 14. Tožnik trdi, da je v celoti zmotno ugotovljeno stanje v izvorni državi, ki ga je tožena stranka oprla na selektivno izbrane dele COI, ter v tožbi podrobneje pojasnjuje, kakšno je dejansko stanje v izvorni državi. V mestu Abuja vseskozi prihaja do napadov s strani Boko Haram, pravosodni sistem v Nigeriji ne deluje in pripadniki Boko Haram so doslej ostali nekaznovani, nigerijske oblasti pa ne uspejo zaščititi civilnega prebivalstva. Pri napadih Boko Haram na civiliste gre za široko razširjene in sistematične napade na civilno populacijo, v nekaterih primerih pa so člani Boko Haram dali tako kristjanom kot muslimanom, ki ne podpirajo Boko Haram, možnost izbire, da se jim pridružijo in spreobrnejo, namesto da jih ubijejo. Tožba nadalje izpostavlja dele informacij o izvorni državi, ki jih je tožena stranka izpustila oziroma napačno prevedla, pa so bistvene v obravnavani zadevi. Ne drži, da življenje v Abuji poteka nemoteno. Neprijava preganjanja na policijo pa še ne pomeni, da ne gre za preganjanje.

15. Tožnik nazadnje pojasnjuje še, da nikoli ni rekel, da ima Boko Haram zveze povsod, temveč trdi, da se Boko Haram vsi bojijo in da policija ne ukrene ničesar; da mu je imam pomagal iz sočutja; da ni jasno, zakaj tožena stranka problematizira njegove izjave v zvezi s potjo preko Grčije, Makedonije in Srbije ter da ni jasno, zakaj tožena stranka meni, da tožnik ni izkazal subjektivne ogroženosti. Ni razumljivo, zakaj se podtaknjen požar in grožnja domnevnega pripadnika Boko Haram ne štejeta kot individualni napad na tožnika. Tožnik pa ni bil vprašan, ali bi Nigerijo zapustil, tudi če se omenjeni dogodek ne bi zgodil. 16. Glede na vse navedeno sodišču predlaga, da njegovi tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi ter tožniku prizna mednarodno zaščito, oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek.

17. Tožena stranka je sodišču predložila upravni spis ter v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene navedbe in se v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe.

18. Tožba ni utemeljena.

19. Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite, saj je ugotovila, da ne izpolnjuje niti pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje statusa subsidiarne zaščite.

20. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je obrazložitev izpodbijane odločbe deloma nesistematična in vsebuje nekatere zmotne materialno pravne ugotovitve, vendar le-te po presoji sodišča ne vplivajo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, saj je po pregledu spisovnega gradiva tudi po prepričanju sodišča odločitev tožene stranke, da je potrebno prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite zavrniti, pravilna.

21. Prvi korak pri presoji utemeljenosti prošnje prosilcev za priznanje mednarodne zaščite je pravilna ugotovitev dejanskega stanja, ki ga je v naslednjem koraku potrebno subsumirati pod ustrezne določbe materialnega prava o pogojih za podelitev statusa begunca oziroma subsidiarne zaščite ter presoditi, ali je pri prosilcu podan utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov, oziroma, ali pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa zakon.

22. Ugotavljanje dejanskega stanja v azilnih postopkih, predvsem zaradi nezmožnosti prosilcev predložiti ustrezna dokazila za svoje trditve, pogosto temelji na oceni verodostojnosti izjav prosilcev (v ang.: credibility assessment) in predstavlja proces zbiranja relevantnih podatkov od prosilca, njihovo analizo z vidika vseh informacij, ki so na voljo pristojnemu organu, ter presojo, ali je mogoče izjave prosilca glede pravno relevantnih dejstev (v ang.: material elements of the claim) sprejeti kot resnične ter na njihovi podlagi nato sprejeti odločitev, ali je prosilec upravičen do priznanja statusa begunca ali subsidiarne zaščite. Pri oceni verodostojnosti gre za dokazno oceno, ali in katere od izjav prosilca ter drugih predloženih dokazov je mogoče sprejeti kot resnične oziroma verodostojne in na njihovi podlagi presoditi, ali je oseba upravičena do priznanja mednarodne zaščite, v azilnem postopku pa tovrstna ocena predstavlja orodje za izbiro pravno relevantnih dejstev, na katera je nato mogoče aplicirati materialnopravne določbe glede pogojev za pridobitev mednarodne zaščite.(1) Upravno sodišče je v zadevah I U 979/2009-7 z dne 19. 8. 2009 in I U 787/2012-4 z dne 29. 8. 2012 v upravnosodni praksi izoblikovalo konkretno shemo kriterijev, dejavnikov in standardov za oceno verodostojnosti prosilcev, namenjeno temu, da se dokazna ocena izjav prosilca v vsakem posamičnem primeru čim bolj objektivizira in da subjektivni vidiki ocene izjav s strani pristojne uradne osebe ne prevladajo nad objektivnimi vidiki takšne ocene.

23. Za odločitev v obravnavani zadevi je po presoji sodišča bistvena predvsem natančna analiza verodostojnosti tožnikovih izjav, na podlagi katere je potrebno ugotoviti, katere izmed tožnikovih izjav je mogoče sprejeti kot resnične oziroma verodostojne, saj prav te izjave tvorijo pravno relevantno dejansko stanje, na podlagi katerega se zatem z uporabo materialnopravnih pravil presodi, ali je tožnik upravičen do priznanja mednarodne zaščite. Tožena stranka je v obravnavanem primeru analizo verodostojnosti tožnikovih izjav opravila na podlagi izoblikovane sheme kriterijev, vendar je obrazložitev dokazne ocene deloma nesistematična in jo sodišče v določenih delih popravlja in dopolnjuje, kot sledi.

24. Tožena stranka v zvezi z notranjo (ne)konsistentnostjo tožnikovih izjav navaja, da so bile izjave tožnika večinoma skladne, česar pa ne gre enačiti z verodostojnostjo ali verjetnostjo le-teh, ter ob koncu obrazložitve ocene verodostojnosti navede, da pri tožniku obstaja notranja nekonsistentnost. Čeprav tožnik v tožbi graja notranja neskladja v obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj naj bi tožena stranka kljub ugotovitvi skladnosti njegovih izjav zaključila, da pri njem obstaja notranja nekonsistentnost, po presoji sodišča omenjeno nasprotje na pravilnost zaključka tožene stranke o notranji nekonsistentnosti tožnikovih izjav ne vpliva, saj je po pregledu spisovnega gradiva mogoče zaslediti določene notranje nekonsistentnosti v tožnikovih izjavah, ki niso zanemarljive, ter se je zato mogoče strinjati, da so bile izjave tožnika večinoma sicer resda skladne, vendar pa v njegovih izjavah obstaja tudi določena notranja nekonsistentnost. 25. Tožnik je tako v ročno napisani izjavi z dne 22. 9. 2014 napisal, da je imel v Nigeriji dva brata, sestro in starša (besedilo je v slovenski jezik prevedla policistka in se nahaja v upravnem spisu), iz zapisnika o ilegalnem prehodu meje z dne 22. 9. 2014 pa izhaja, da je tožnik povedal, da je do junija 2014 je v Nigeriji živel z očetom, mamo, sestro in dvema bratoma. Nasprotno je tožnik ob podaji obeh prošenj dne 23. 9. 2014 in dne 9. 7. 2015 za mednarodno zaščito in na osebnem razgovoru dne 15. 9. 2015 povedal, da so v požaru domače hiše umrli njegov oče mati, brat in dve sestri, kar pomeni, da je sprva trdil (in tudi lastnoročno zapisal), da je imel v Nigeriji dva brata in eno sestro, pri čemer ta podatek izhaja iz kar dveh listin iz upravnega spisa in torej ne more iti za slučajno pomoto, nato pa, da je imel dve sestri in enega brata, kar je pomembna notranja nekonsistentnost, saj gre za družinske člane tožnika, s katerimi naj bi v Nigeriji skupaj živeli in bi tožnik ta osnovni podatek tako gotovo moral poznati.

26. Naslednja notranja nekonsistentnost, ki jo je mogoče opaziti v izjavah tožnika, se nanaša na opis dogodka, ko naj bi prišlo do požiga družinske hiše in je do tožnika pristopil neznan moški ter mu povedal, da se mora pridružiti Boko Haram. Tožnik je namreč ob podaji druge prošnje navedel, da je takrat, ko je prišel do požara, moški, ki mu je pomagal, takoj pristopil do njega in mu rekel, da je to storil Boko Haram in da se jim mora pridružiti, če ne ga bodo ubili (stran 8 druge prošnje), na osebnem razgovoru (stran 4 zapisnika o osebnem razgovoru) pa je povedal, da je tistega dne ob vrnitvi domov videl, da gori hiša, ter pojasnil, da je tam ostal približno uro in pol, nato pa je k njemu pristopil moški in mu rekel, da je pripadnik Boko Haram in da ne more storiti nič ter da naj se jim pridruži, sicer ga bodo ubili. Tožnik je torej drugače opisal časovni potek dogodkov kritičnega dne, saj je najprej navedel, da je neznani moški do njega pristopil takoj, ko je sam prišel na kraj dogodka, kasneje pa je povedal, da je na kraju dogodka sam ostal približno uro pa pol, šele nato pa je do njega pristopil neznani pripadnik Boko Haram. Razlika v času, ki naj bi minil od takrat, ko je tožnik prišel na kraj dogodka in do trenutka, ko ga je ogovori neznani moški, je glede na različne izjave tožnika precejšnja, sodišče pa ugotavlja, da je glede na tožnikove razloge, zaradi katerih zaproša za mednarodno zaščito, mogoče ugotoviti, da gre v tem delu za ključen dogodek, zaradi katerega je tožnik zapustil Nigerijo in zaradi česar se boji vrniti nazaj v to državo, zato bi bilo pričakovati, da si je dogodek zelo dobro zapomnil in bi vedel, ali je ob prihodu k goreči domači hiši stal in čakal kar nekaj časa, preden ga je ogovoril neznanec, ali pa se je to zgodilo takoj. V tem delu tako ne gre za zanemarljivo podrobnost, temveč za pomembno notranjo nekonsistentnost. 27. Glede zunanje (ne)konsistentnosti tožena stranka ugotavlja, da izjave tožnika odstopajo od preučenih verodostojnih informacij, pri čemer se sodišče s takšno oceno strinja, čeprav tožba utemeljeno opozarja, da tožnik ni izjavil, da bi imel Boko Haram zveze vsepovsod in da zaradi tega požiga domače hiše ni prijavil policiji, zato v tem delu tožniku ni mogoče očitati zunanje nekonsistentnosti. Kljub temu tožena stranka utemeljeno opozarja, da preučene informacije ne potrjujejo tožnikove izjave, da je Nigerijo zapustil z letalom in odpotoval direktno v Atene, saj med tema mestoma ni direktne letalske povezave. V delu obrazložitve, ki se nanaša na presojo upravičenosti tožnika do priznanja statusa begunca, tožena stranka pravilno opozarja tudi na zunanjo nekonsistentnost tožnikovih izjav o načinu rekrutacije novih članov Boko Haram (stran 15 izpodbijane odločbe), saj so tožnikove navedbe o načinu rekrutacije s strani islamistov v nasprotju z načini rekrutacije, kot se dejansko izvajajo v islamskem svetu. Glede na preučene informacije namreč tožnik, ki je kristjan in ima po svojih trditvah negativno mnenje o skupini Boko Haram in njenih aktivnostih, ni tipičen profil, ki bi ga teroristi rekrutirali, saj nove člane organizacije izberejo sami, na podlagi predanosti veri, zaupanju in sposobnosti nerazkrivanja skrivnosti, ali pa se jim rekruti pridružijo sami. Poročila sicer navajajo, da teroristične skupine rekrute poznajo že iz otroštva in tožnik v tožbi ugotavlja, da gre v obravnavani zadevi prav za tak primer, vendar je po oceni sodišča na podlagi preučenih informacij o izvorni državi mogoče ugotoviti, da je poznavanja družine le eden izmed kriterijev izbire bodočih članov in je namenjeno temu, da skupina izbere tiste, ki so zares primerni za članstvo, kljub temu pa morajo biti bodoči rekruti hkrati tudi predani veri in pokazati izredno zanimanje, česar pa za tožnika glede na njegove izjave o nestrinjanju z aktivnostmi Boko Haram ni mogoče trditi. Izjave tožnika o tem, da bi bil s strani Boko Haram ob vrnitvi v izvorno državo izbran za bodočega rekruta, torej v tem delu odstopajo od preučenih informacij o izvorni državi odstopajo.

28. Glede na preučene informacije o izvorni državi ima Boko Haram v svojih vrstah sicer tudi kristjane, ki pa jih ne novači, temveč jih ugrabi. Izjava tožnika, da te Boko Haram vzame tudi, če si kristjan, in te nauči vsega potrebnega, torej v tem delu ne odstopa od preučenih informacij, vendar pa bo sodišče v nadaljevanju pojasnilo, da tožnik po oceni sodišča ni izkazal z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi Boko Haram v primeru vrnitve v izvorno državo ugrabil prav njega.

29. Tretji kriterij oziroma strukturni element ocene (ne)verodostojnosti sestoji iz odgovora na vprašanje, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal, pri čemer se ponekod izrecno poudarja, da pri tretjem elementu ne gre za kriterij, da je konkretna uradna oseba prosilcu verjela, ampak je v veljavi kriterij, da je mogoče prosilcu verjeti, s čimer se poskuša zavarovati objektiven način obravnavanja prošnje nasproti subjektivnim ocenjevanjem. Ta tretji kriterij ustreza kriteriju „verjetnosti“ izjav iz 3. alineje 3. odstavka 21. člena ZMZ-1.(2) V okviru tretjega kriterija je treba upoštevati tudi dejavnike, kot so zlasti: da se je prosilec „kar najbolj potrudil za utemeljitev prošnje“ (1. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ-1), da je navedel „utemeljen razlog, zakaj ni mogel predložiti dokazov“ (2. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ-1), „da je zaprosil za mednarodno zaščito, kakor hitro je bilo to mogoče, razen če izkaže utemeljen razlog, zakaj tega ni storil“ (4. alineja 3. odstavka 21. člena ZMZ-1) in da prosilec ne zavaja ali prikriva dejstev. Upravno sodišče je že v zadevi I U 979//2009-7 opozorilo na pomemben dodaten dejavnik v zvezi s tretjim strukturnim elementom, ki ga ZMZ-1 sicer izrecno ne omenja v povezavi z oceno (ne)verodostojnosti, in sicer stopnja natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec. V okoliščinah brez posebnosti je namreč prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, lahko bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Drugače je, če so podane posebne okoliščine, zaradi katerih je mogoče prosilcu pripisati opravičen razlog za premalo podroben opis dogodkov (časovna odmaknjenost dogodka; če je bil prosilec nedvomno žrtev nasilja, ali priča tragičnim dogodkom ipd.). Če prosilcu za azil ni mogoče očitati nekonsistentnosti, ker je njegova izpoved premalo natančna, to seveda ne more zadoščati za pozitivno oceno verodostojnosti. Vendar pa je pri uporabi tega pomembnega dejavnika (merila) znotraj tretjega strukturnega elementa ocene (ne)verodostojnosti treba upoštevati, da ima uradna oseba, ki izvaja zaslišanje, odgovornost, da s pravilnimi vprašanji spodbudi čim bolj natančen opis pravno-relevantnih dejstev. Ta obveznost uradne osebe ima podlago v določilih 7. odstavka 45. člena ZMZ-1 in 1. odstavka 37. člena ZMZ-1. 30. Sodišče z vidika tega dejavnika najprej pritrjuje presoji tožene stranke, da je tožnik sicer odgovarjal na zastavljena vprašanja in poskušal predstaviti svoje razloge za zapustitev izvorne države, vendar pa za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazil. Četudi je v azilnih postopkih potrebno upoštevati, da prosilci velikokrat nimajo možnosti predložitve kakršnihkoli dokazil, sodišče kot zelo neprepričljivo ocenjuje navedbo tožnika, da mu je na poti iz Hrvaške nekdo na tovornjaku vzel telefon, na katerem je imel fotografije goreče hiše, saj je to omenil šele na osebnem razgovoru dne 15. 9. 2015, ob podaji prve prošnje dne 23. 9. 2014 in ob podaji druge prošnje dne 9. 7. 2015 pa je uradni osebi povedal le, da nima nobenih dokazov oziroma da ne ve, kje naj jih dobi. Sodišče ne vidi razloga, da tožnik v primeru, če bi do kraje telefona resnično prišlo, tega uradni osebi ne bi omenil že ob prvih dveh pozivih za predložitev dokazov, zaradi česar tako pozna navedba glede možnosti predložitve dokazil močno znižuje verodostojnost podane izjave in je sodišče zato ne more šteti kot utemeljen razlog, zakaj tožnik ni mogel predložiti dokazov o tem, kaj se mu je zgodilo v izvorni državi. Enak zaključek o neprepričljivosti tožnika glede nezmožnosti predložitve dokazil, vsaj informacij o tem, kaj se dogaja z njegovo družino, sprejme tudi tožena stranka na strani 15 izpodbijane odločbe.

31. Sodišče nadalje ugotavlja, da je tožnik v Republiko Slovenijo vstopil dne 22. 9. 2014 in je takoj naslednji dan zaprosil za mednarodno zaščito, vendar pa tožena stranka utemeljeno opozarja na dejstvo, da je tožnik na poti iz Nigerije ilegalno prečkal več državnih mej, zaradi česar je upravičen sum, da tožnik v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga slovenski varnostni organi ne bi odkrili. Hkrati je pomembna tudi ugotovitev tožene stranke, s katero se sodišče strinja, da tožnik očitno ni imel resnega namena pridobiti mednarodne zaščite, saj je za mednarodno zaščito zaprosil že v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji, pa je vse države zapustil še pred odločitvijo o njegovih prošnjah, in sicer zato, ker mu ni bilo omogočeno šolanje ali dana zapustitev oziroma ker naj bi mu drugi povedali, da zanj ni dobro, če ostane tam. Prav tako se je tožnik v Avstriji izogibal policiji in deportaciji, od življenjsko ogroženega prosilca pa se pričakuje, da bo ves čas sodeloval s pristojnimi organi in da ne bo izbiral države, ki ga bo zaščitila. Tožena stranka zato utemeljeno sumi, da je tožnik prišel na ozemlje EU izključno iz ekonomskih razlogov.

32. Glede ocene, ali je mogoče priznati verjetnost obstoja dogodkov, kot jih je prosilec opisal, tožena stranka po presoji sodišča utemeljeno dvomi v tožnikove navedbe in jih smatra za malo verjetne, vendar pa je potrebno obrazložitev odločitve v tem delu dopolniti oziroma popraviti.

33. V povezavi z dogodki, ki naj bi se zgodili tožniku v izvorni državi, je po mnenju tožene stranke malo verjetno, da bi se tožnik po domnevnem požigu družinske hiše zatekel k imamu, s katerim pred tem ni imel globljega odnosa, in da bi mu ta priskrbel potno listino in letalsko vozovnico, vendar bi sodišče tej navedbi lahko verjelo, saj je tožnik navedel, da je bil imam njegov delodajalec oziroma je z njim delal, zato bi bilo mogoče, da bi se za pomoč obrnil nanj. Tožena stranka nadalje kot neprepričljivo ocenjuje tudi zgodbo tožnika, da je ob dogodku goreče hiše zbežal, saj naj bi bil navezan na družinske člane in ni niti poskušal ugotoviti, kaj se je zgodilo in dogodka prijaviti policiji, prav tako tožnik ni ugotavljal, ali so v hiši njegovi družinski člani dejansko umrli, niti v tem primeru ni poskrbel za njihov pokop, a bi sodišče tudi v tem delu lahko verjelo, da se je tožnik zaradi požiga hiše prestrašil in zato ob tem dogodku zbežal. 34. Kljub navedenemu sodišče glede ključnih dogodkov v izvorni državi ne more verjeti, da so se zgodili tako, kot jih je predstavil tožnik, in sicer je tudi po presoji sodišča malo verjetno, da je bilo med tožnikovim očetom in Boko Haram dogovorjeno, da se jim mora tožnik obvezno pridružiti ob polnoletnosti (tožena stranka to ugotovi na strani 15 izpodbijane odločbe), v povezavi s požigom družinske hiše pa sodišče ugotavlja, da se z vidika, zakaj bi Boko Haram požgal tožnikovo družinsko hišo, če je bil oče pripadnik Boko Haram, tožnikove izjave izkažejo za nekonkretizirane in nelogične, kar zmanjšuje njihovo prepričljivost in zato potrjuje končno oceno tožene stranke, da opis preteklih dogodkov s strani tožnika ni do tolikšne mere verjeten, da bi mu bilo mogoče slediti.

35. Sodišče tako ugotavlja, da je tožnikov razlog za vložitev prošnje za mednarodno zaščito njegov zatrjevan strah pred priključitvijo skupini Boko Haram ob vrnitvi v izvorno državo, pri čemer naj bi bilo med tožnikovim očetom in Boko Haram dogovorjeno, da se bo tožnik ob polnoletnosti pridružil omenjeni teroristični skupini. Sodišče po pregledu tožnikovih izjav, podanih tekom upravnega postopka, ugotavlja, da je tožnik ob podaji prve prošnje sicer povedal, da mu je oče rekel, da se bo moral ob polnoletnosti pridružiti Boko Haram, vendar pa iz njegovih nadaljnjih izjav ob podaji druge prošnje in na osebnem razgovoru ne izhaja, da bi bilo med očetom in Boko Haram brezpogojno dogovorjeno, da se bo moral tožnik skupini pridružiti ob polnoletnosti, temveč je bila to kvečjemu želja njegovega očeta. Tožnik je namreč povedal, da ko je bil mlajši, je ob izjavah očeta, da se bo moral pridružiti Boko Haram, mislil, da se šali (druga prošnja tožnika, str. 8, zapisnik o osebnem razgovoru, str. 4), ob podaji druge prošnje pa je tudi povedal, da mu je oče rekel, da se bo „lahko“ pridružil Boko Haram, ter na osebnem razgovoru, da „če“ se bo pridružil Boko Haram, bo imel veliko denarja, in da „če“ se jim pridruži, bo postal musliman. Celostna analiza tožnikovih izjav ob vsakokratnem stiku z uradno osebo ne izkazuje, da bi bil tožnik prepričan, da je med njegovim očetom in Boko Haram obstajal trden dogovor o tem, da se bo tožnik ob polnoletnosti pridružil tej skupini, temveč mu je oče to omenjal kot možnost. 36. Glede ključnega dogodka, ki naj bi se tožniku zgodil v njegovem domačem kraju, in sicer je tožnik navedel, da so pripadniki Boko Haram požgali njihovo družinsko hišo, v kateri so bili njegovi družinski člani in so takrat vsi umrli, pa sodišče ugotavlja, da opis dogajanja, kot ga je predstavil tožnik, vzbuja pomisleke, da so se vsi dogodki zgodili tako, kot jih je opisal tožnik. Tožnik je tako ob podaji prve prošnje najprej povedal, da je bil oče član skupine Boko Haram in da je delal posle za to skupino, zatem pa, da meni, da so družino ubili zaradi nesporazumov med očetovimi dejavnostmi in Boko Haram. Po mnenju sodišča v primeru, če je oče opravljal posle za skupino Boko Haram, potem Boko Haram tem dejavnostim ne bi nasprotoval. Ob podaji druge prošnje je tožnik sicer povedal, da je „prišlo do nekega spora med očetom in skupino Boko Haram zaradi vladnih zadev“, vendar pa je njegova izjava povsem nekonkretizirana in zato neprepričljiva, tožnik pa je v nadaljevanju povedal, da mu je oče o Boko Haramu pripovedoval same dobre stvari in ni omenjal, da bi mu oče govoril o kakršnemkoli sporu med njim in Boko Haram in da bi imel oče zaradi spora negativno mnenje o skupini Boko Haram. Tekom celotnega postopka je tako tožnik vseskozi navajal, da mu je oče govoril o Boko Haram same dobre stvari, česar v primeru spora oziroma nesporazuma z omenjeno skupino najverjetneje ne bi storil. Pooblaščenec tožnika je ob podaji druge prošnje slednjega tudi vprašal, kako ve, da je prišlo do spora med njegovim očetom in Boko Haram, pa je tožnik odgovoril: „Oče je ves čas potoval in se z nekaterimi moški prepiral. Vsakič, ko sva bila skupaj, mi je pripovedoval dobre stvari o Boko Haramu ...“ Odgovor tožnika je sam s seboj v nasprotju, saj je po eni strani navedel, da se je oče prepiral z le nekaterimi člani Boko Haram, takoj zatem pa, da je oče o Boko Haram vsakič govoril same dobre stvari. Hkrati je tožnikov odgovor tudi zelo pavšalen, saj je tožnik zgolj posplošeno navedel, da se je „oče z nekimi moškimi prepiral“ in tega ni pojasnil na način, da bi opisal kakšno podrobnost ali kakšen konkreten dogodek, ki mu je bil priča ali o katerem bi mu pripovedoval oče, da bi bilo njegovi zgodbi mogoče bolj verjeti.

37. Na osebnem razgovoru je bil tožnik izrecno vprašan, zakaj misli, da je bila njegova družina napadena, in je povedal: “Nigerijska vlada ni v redu. Ne vem, kakšni prepiri vladajo med nigerijskimi oblastmi in Boko Haram. Oče je verjetno imel probleme z Boko Hram. Družina je bila po mojem napadena zaradi očeta, ki je govoril, da je Boko Haram dober. Mislim, da je oče imel probleme bodisi z Boko Haram bodisi z vlado.” V omenjeni izjavi je veliko kontradiktornosti in nelogičnosti, saj oče ne bi imel problemov z Boko Haram, če je govoril, da je Boko Haram dober, temveč bi imel v tem primeru kvečjemu težave z vlado. Tožnik je navedel, da je bila družina po njegovem mnenju napadena zaradi očeta, ki je govoril, da je Boko Haram dober, in v tem primeru ni logično, da so napad izvršili Boko Haram, če je bil oče njihov podpornik. Nazadnje je tožnik navedel, da je imel oče probleme bodisi z Boko Haram, bodisi z vlado, iz česar je razvidno, da tožnik ne ve točno, kakšni so bili odnosi med očetom, Boko Haram in vlado v izvorni državi, vse omenjene nenatančnosti in nasprotja pa vzbujajo dvom, da je tožnikova izpoved resnična. Na vprašanje, ali je prepričan, da je napad izvedla Boko Haram, je na osebnem razgovoru navedel, da je o tem prepričan, saj je k njemu pristopil neznanec in mu povedal, da je član Boko Haram in da so to storili oni, prav tako pa mu je tudi imam rekel, da so hišo požgali Boko Haram. Vendar pa tej njegovi izjavi, zaradi vseh prej opaženih nedoslednosti, nekonsistentnosti in nelogičnosti, ni mogoče slediti in zgolj zato, ker naj bi tožniku neznanec, ki ga niti ni znal natančno opisati (tožnik je povedal le, da je izgledal „običajno“), rekel, da so hišo požgali Boko Haram, še ni mogoče verjeti, da se je napad na družinsko hišo tožnika zares zgodil tako, kot je to opisal tožnik, če pa je bil njegov oče pripadnik Boko Haram in če tožnik poleg tega pravzaprav ni vedel, ali je imel oče težave z vlado ali pa z Boko Haram.

38. Poleg vsega navedenega je v obravnavani zadevi potrebno dati poseben poudarek tudi dejavniku stopnje natančnosti oziroma podrobnosti v opisu, ki ga poda prosilec, saj je v okoliščinah brez posebnosti prosilec, ki navaja veliko podrobnosti v svoji izpovedbi, lahko bolj verodostojen od tistega, ki opisuje dogodke pavšalno. Tožena stranka v izpodbijani odločbi (str. 14) ugotavlja, da tožnik ni uspel konkretizirati svojih težav oziroma jih je predstavil zelo skopo in pavšalno, v smislu, da je njegovo življenje v Nigeriji ogroženo in da bi ga Boko Haram uspel kjerkoli najti in bi se jim bil prisiljen pridružiti, sodišče pa se s takšno ugotovitvijo strinja in dodaja, da je tožnikova izpoved celostno gledano šibka in da je tožnik v grobem sicer konsistentno opisal dogodke, ki naj bi se mu zgodili v izvorni državi (dogovor očeta in Boko Haram in požig družinske hiše ter pogovor z neznanim moškim), vendar pa so bili njegovi odgovori kratki in niso vsebovali podrobnih opisov glede doživljajev tožnika, ki jih je sicer navadno pričakovati od osebe, ki opisuje resnično življenjsko izkušnjo. Tožniku so bila s strani uradne osebe in pooblaščenca v postopku postavljena dovolj konkretna vprašanja, da bi nanje lahko podrobno odgovoril, pa je tožnik na primer na vprašanje, kako je izgledalo, ko je prišel na kraj požara, kdo je bil tam, ali je kdo poskušal pogasiti požar (druga prošnja, str. 8), odgovoril zelo na kratko, da so ljudje dogodek opazovali od daleč, da so nekateri bežali in da je bilo njega strah, nato pa je, brez da bi povedal še kakšno svoje čutno opažanje ali podrobnost, ki bi se lahko pričakovala od osebe, ki prvič vidi požar hiše, ponovno ponovil zgodbo o tem, da je do njega pristopil neznani moški in mu rekel, da se mora pridružiti Boko Haram. Tudi glede aktivnosti očeta in Boko Haram je tožnik zelo splošno povedal, da mu je „oče govoril o Boko Haram same dobre stvari“, glede opisa neznanega moškega, ki naj bi ga ogovoril pred gorečo hišo, pa je povedal, da „je izgledal običajno, oblečen v srajco s kratkimi rokavi in nosil je hlače.“ Ob analizi vseh tožnikovih izjav, ki jih je podal tekom postopka, je tako mogoče tudi po oceni sodišča ugotoviti, da je tožnikova izpovedba dokaj nenatančna in posplošena ter ne vsebuje nobenih takšnih podrobnosti, ki bi sodišče odvrnila od dvoma, da so se dogodki v izvorni državi tožnika zgodili na način, kot jih je predstavil tožnik.

39. Sodišče ugotavlja, da so poleg nenatančne in mestoma nelogične izpovedbe tožnika glede dogodkov, ki so se mu zgodili v izvorni državi, neprepričljive tudi tožnikove izjave glede same poti po zapustitvi izvorne države in njegovega prihoda v Evropo. Tožena stranka tako v izpodbijani odločbi pravilno opozarja, da med Nigerijo in Grčijo v času tožnikovega odhoda iz Nigerije ni bilo direktnih letalskih povezav, tožnikova izjava, da se ne spominja trajanja leta in tega, ali je bil let direkten, pa je malo verjetna in bi si tožnik, glede na njegove navedbe, da pred tem nikoli ni letel z letalom, tovrsten dogodek gotovo zapomnil. Neprepričljiva je tudi izjava tožnika, da je grško, makedonsko in srbsko mejno kontrolo prečkal brez težav, saj na omenjenih mejah pristojni organi nadzirajo vstop in izstop iz države in je malo verjetno, da tožnika ne bi ob prečkanju meje legitimirali in zoper njega ukrepali, saj je potoval brez ustreznih dokumentov, zato najverjetneje tudi makedonske in srbske vize ni imel. Tožena stranka pravilno navaja, da neverodostojen opis poti neposredno ne vpliva na dogodke domnevne življenjske ogroženosti, je pa tudi ta dejstva potrebno upoštevati pri celoviti dokazni oceni ter presoji, ali je podana tožnikova splošna verodostojnost. 40. Sodišče je v zadevi I U 787/2012-4 navedlo, da mora biti končna dokazna ocena (ne)verodostojnosti pretehtana z vseh treh strukturnih elementov skupaj in mora upoštevati tako elemente pozitivne kot tudi elemente negativne ocene verodostojnosti. V obravnavanem primeru je tako potrebno upoštevati vse sledeče dejavnike:

41. Glede tožnikove trditve o tem, da naj bi bilo med njegovim očetom in Boko Haram dogovorjeno, da se bo tožnik omenjeni skupini pridružil ob polnoletnosti, je iz zgoraj obrazloženih razlogov po oceni sodišča mogoče ugotoviti, da je malo verjetno, da je med tožnikovim očetom in Boko Haram obstajal brezpogojen dogovor o tožnikovi obvezni priključitvi omenjeni skupini, temveč je šlo lahko kvečjemu za očetovo željo, da bi se sin pridružil tej skupini. Glede na preučene informacije o izvorni državi v tem delu obstaja tudi zunanja nekonsistentnost tožnikovih izjav, saj tožnik, ki je kristjan, ni tipičen profil, ki bi ga Boko Haram izbral (ne pa ugrabil) za svojega člana.

42. V povezavi s tožnikovimi izjavami o tem, da je izvorno državo zapustil zato, ker so pripadniki Boko Haram požgali njihovo domačo hišo in mu je neznani moški zagrozil, da se jim mora pridružiti, sicer ga bodo ubili, pa sodišče ugotavlja, da je tožnik drugače izpovedal glede tega, kateri izmed družinskih članov so umrli v požaru (dve sestri in en brat ali dva brata in ena sestra), prav tako pa je drugače predstavil časovnico poteka dogodkov, ko je sam kritičnega dne prišel pred domačo hišo, saj je enkrat povedal, da je do njega takoj pristopil neznani moški in ga ogovoril, drugič pa, da je sam stal pred hišo kakšno uro in pol in ga je šele nato ogovoril neznani moški. Pri tem gre za pomembne notranje nekonsistentnosti. Tožnik omenjenega moškega ni znal natančno opisati, temveč je navedel le, da je izgledal običajno, čeprav bi bilo pričakovati, da bi si moškega, zaradi groženj katerega je pravzaprav zapustil izvorno državo, bolje zapomnil. Opisu dogodkov, kot ga je podal tožnik v upravnem postopku, tudi sicer ni mogoče slediti, saj vzroka požiga družinske hiše na podlagi izjav tožnika ni mogoče logično ugotoviti. Ni jasno, zakaj bi njihovo družinsko hišo požgali pripadniki Boko Haram, če je bil oče njihov privrženec in je o njih vseskozi (kljub domnevnemu sporu z njimi) govoril samo dobre stvari, tožnik pa je v postopku med drugim navajal, da ne ve, ali je imel njegov oče sploh težave z Boko Haram, ali pa je imel morda težave z vlado. Izpovedba tožnika je bila celostno gledana zelo nenatančna in skopa, čeprav so mu bila postavljena dovolj konkretna vprašanja, kar zmanjšuje verodostojnost njegovih izjav.

43. Kot dodatne dejavnike pri oceni verodostojnosti tožnikovih izjav je potrebno upoštevati še, da je tožnik v postopku neprepričljivo pojasnil, zakaj ni predložil nobenih dokazil, oziroma njegovemu pojasnilu o tem, da mu je nekdo na hrvaškem ukradel telefon s slikami, ni mogoče slediti. Neprepričljivo je opisal tudi pot iz Nigerije do Grčije, pri čemer je v tem delu hkrati podana zunanja nekonsistentnost njegove izjave o tem, da je v Evropo pripotoval z direktno letalsko linijo, saj med omenjenima državama direktne letalske povezave takrat ni bilo. Kljub temu, da je tožnik za mednarodno zaščito zaprosil takoj, ko je bil prijet s strani slovenske policije, je na podlagi njegovih dejanj, ko je pred prihodom v Slovenijo ilegalno prečkal več držav, mogoče utemeljeno dvomiti, da bi v primeru, če ne bi bil prijet, v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito, prav tako pa je tožnik v več državah podal prošnje za mednarodno zaščito, pa nikjer ni počakal do končne odločitve o njegovih prošnjah in so bili njegovi razlogi za zapustitev omenjenih držav (pomanjkanje dela oziroma dejstvo, da mu je bilo tako svetovano) neutemeljeni ter tožnik s pristojnimi organi držav ni sodeloval, kot bi se pričakovalo od osebe, ki potrebuje zaščito pred preganjanjem oziroma resno škodo.

44. Odločitev tožene stranke o tem, da pri tožniku ni podana splošna verodostojnost in da njegovim izjavam ni mogoče v celoti slediti, se tako po tehtanju vseh izpostavljenih dejavnikov izkaže kot pravilna, sodišče pa v nadaljevanju, torej po ugotovitvi relevantnega dejanskega stanja, ki predstavlja temelj odločitve o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, prehaja na materialnopravno presojo o tem, ali tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite in ali je torej pri njem podan utemeljen strah, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo podvržen preganjanju zaradi enega izmed taksativno določenih razlogov (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), oziroma ali da pri njem obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa zakon (tretji odstavek 20. člena ZMZ-1).

45. Glede dokaznega standarda o tem, kdaj pri prosilcu za mednarodno zaščito obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ali tveganje, da utrpi resno škodo, je sodišče že večkrat, nazadnje v sodbi v zadevi I U 622/2016 z dne 6. 9. 2016, navedlo, da je dokazni standard v azilnih zadevah nižji od dokaznega standarda t.i. ravnotežja med dvema različnima možnostima (ang.: balance of probability), torej nižji od 50 %, in seveda še toliko bolj nižji od standarda, ki velja v kazenskem pravu (onkraj razumnega dvoma). Gre za standard razumne verjetnosti, da bi do preganjanja prišlo (ang.: reasonable likelihood(3)), ki je v azilnih zadevah potreben, ker je posledica napačne ocene tveganja lahko smrt ali mučenje oziroma nečloveško ravnanje s prosilcem za mednarodno zaščito, enak dokazni standard pa zagovarja UNHCR že 17 let.(4) Tak dokazni standard dokaj usklajeno velja v evropskih nacionalnih pravnih praksah za ocenjevanje prihodnjega tveganja, nekoliko bolj odprto vprašanje v praksi pa je, če je treba dokazni standard pod 50% verjetnostjo upoštevati tudi, ko gre zgolj za presojo verodostojnosti trditve o preteklem preganjanju. V obravnavanem sporu gre namreč najprej za ugotavljanje konkretnega historičnega dogodka, ki naj bi se potrditvah tožnika že zgodil, in šele potem tudi za oceno prihodnjega tveganja. V elementu preteklega preganjanja po mnenju upravnega sodišča velja višji dokazni standard, in sicer morajo obstajati dovolj resni razlogi za dokazno oceno, da se je zatrjevani historični dogodek zgodil, tako da se stopnja verjetnosti oziroma dvoma približa 50%.

46. Bistvo tožnikove prošnje v obravnavanem primeru predstavlja zatrjevanje tožnika, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo prisilno rekrutiran k teroristični skupini Boko Haram, kar tožnik na eni strani utemeljuje z navedbo, da naj bi bilo med njegovim očetom in Boko Haram dogovorjeno, da se jim mora pridružiti po polnoletnosti, po drugi strani pa z opisom konkretnega dogodka v Nigeriji, ko je do njega ob požigu domače hiše pristopil neznani moški in mu povedal, da se mora tožnik pridružiti Boko Haram, sicer ga bodo ubili.

47. V zvezi s prvim tožnikovim razlogom, torej da se bo moral ob vrnitvi v Nigerijo pridružiti Boko Haram, ker je bilo tako dogovorjeno med omenjeno skupino in njegovim očetom, je sodišče že obrazložilo, da je po analizi verodostojnosti tožnikovih izjav malo verjetno, da je med tožnikovim očetom in Boko Haram obstajal brezpogojen dogovor o tožnikovi obvezni priključitvi omenjeni skupini, temveč je šlo lahko kvečjemu za očetovo željo, da bi se sin pridružil tej skupini. Tožnik s svojimi trditvami sodišča ni uspel s potrebno stopnjo verjetnosti 50%, kot je potrebna pri dokazovanju preteklega dogajanja v izvorni državi, prepričati, da je bilo med njegovim očetom in Boko Haram dogovorjeno, da se bo moral tožnik ob polnoletnosti obvezno pridružiti Boko Haram, ampak je oče tožniku to omenjal le kot možnost. Ker torej ni šlo za brezpogojen dogovor, po presoji sodišča nobena izmed okoliščin konkretnega primera ne kaže na to, da je razumno verjetno, da bi se moral tožnik ob vrnitvi v Nigerijo prav zaradi dogovora njegovega očeta z Boko Haram moral obvezno pridružiti tej skupini, še posebno, ker tožnik takšni rekrutaciji nasprotuje. V tem delu je pomembno tudi, da tožnik kot kristjan in nasprotnik Boko Haram glede na preučene informacije o izvorni državi ni tipičen profil, ki bi ga Boko Haram izbral za svojega bodočega člana, četudi bi ga sicer pripadniki teroristične skupine lahko poznali še iz otroštva, saj so bistveni kriteriji za izbiro novih članov med drugim tudi predanost muslimanski veri in podpora ideologije Boko Haram, teh kriterijev pa tožnik ne izpolnjuje.

48. V zvezi z navedbo tožnika, da naj bi njegov strah pred obvezno priključitvijo Boko Haram izviral iz grožnje oziroma svarila neznanega moškega, ki ga je ogovoril pred njihovo gorečo hišo, pa sodišče ugotavlja, da samo na podlagi podanega opisa omenjenega dogodka, ki je (pre)malo verjeten iz že obrazloženih razlogov pri oceni tožnikove neverodostojnosti, še ni mogoče sklepati, da bi se grožnje pripadnika Boko Haram v primeru tožnikove vrnitve v izvorno državo uresničile in bi se moral tožnik dejansko pridružiti omenjeni skupini. Glede na to, da tožnik v postopku ni opisal nobenega drugega dogodka, ki naj bi se mu zgodil v izvorni državi in ni navedel, da bi on ali družina do omenjenega dogodka imeli kakršnekoli težave ali bili deležni groženj, tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati subjektivne ogroženosti s strani skupine Boko Haram in tako ni mogoče z zadostno stopnjo verjetnosti sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo zares prisilno rekrutiran s strani te skupine. Čeprav poročila sicer navajajo, da ima Boko Haram v svojih vrstah tudi kristjane, ki pa jih ne novači, temveč ugrabi, tožnik v postopku (razen domnevnega dogovora očeta in svarila neznanega moškega, za katere je sodišče že pojasnilo, da ne zadoščajo za sklep o obstoju bodoče nevarnosti pred preganjanjem) ni navedel nobenih dodatnih razlogov, ki bi kazali na to, da bi skupina Boko Haram ob vrnitvi v Abujo, ki je milijonsko glavno mesto Nigerije, našla in ugrabila ter rekrutirala prav tožnika, verjetnost, da bi se to zgodilo, pa ob pomanjkanju kakšnih relevantnih tožnikovih trditev predstavlja zgolj zelo majhno možnost, ki ne dosega potrebnega dokaznega standarda, ki se upošteva v azilnih zadevah pri ocenjevanju bodočega tveganja.

49. Sodišče glede na vse obrazloženo ugotavlja, da tožnik v konkretnem primeru ni zadostil potrebnemu dokaznemu standardu in s svojimi neprepričljivimi trditvami ni uspel izkazati, da pri njem obstaja utemeljen strah pred preganjanjem ob vrnitvi v izvorno državo (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1), tožena stranka pa je zato pravilno ugotovila, da tožnikov opis dejstev, gledano skozi vse dokaze v celoti, ni do takšne mere verjeten, da bi obstajal dvom, ali je (oziroma bi bil) tožnik preganjan zaradi pripadnosti določeni družbeni skupini zaradi prisilne mobilizacije.

50. Tožba sicer pravilno opozarja na zmotne materialnopravne ugotovitve tožene stranke, da razlogov, ki jih je zatrjeval tožnik, ni mogoče povezati z razlogi preganjanja iz prvega odstavka 27. člena ZMZ-1 in lastnostmi dejanj preganjanj iz 26. člena ZMZ-1, vendar pa delno nepravilna obrazložitev tožene stranke, ob vsebinsko pravilnem zaključku o tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje, na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ne vpliva. Sodišče je v sodbi I U 615/2016-5 z dne 16. 5. 2016 sicer resda navedlo, da je tožnik v postopku zatrjeval strah pred prisilno mobilizacijo skupini Boko Haram in s tem smiselno (ne)pripadnost posebni družbeni skupini oziroma politično (ne)prepričanje, tako da bi bil lahko podan eden izmed razlogov preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, vendar pa sodišče v tej zadevi opozarja, da se stališče iz omenjene sodbe nanaša na „zatrjevanje“ tožnika in bi torej veljalo, če bi se trditve tožnika izkazale za resnične in bi jih pristojni organ ter sodišče sprejela za verodostojne. Tožena stranka pa takšnega zaključka ni sprejela, temveč je presodila, in sodišče takšni presoji pritrjuje, da izjavam tožnika ni mogoče slediti ter da njegov opis dejstev ni takšen, da bi bilo mogoče z razumno verjetnostjo sklepati, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z dejanji preganjanja. Glede na navedeno ni relevantno, kakšna je bila narava in podlaga zatrjevanih dejanj preganjanja, saj bi moral tožnik najprej z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi do takšnih dejanj dejansko prišlo, pa tega ni zmogel. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju se izkaže za pravilen materialnopravni zaključek, da tožnik v postopku ni uspel izkazati, da pri njem obstaja tveganje bodočega preganjanja, in je zato tudi pravilna odločitev tožene stranke o tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca ne izpolnjuje. Nasprotje med ugotovitvami izpodbijane odločbe in sodbo sodišča I U 615/2016-5 z dne 16. 5. 2016 je tako zgolj navidezno in tožbeni ugovori v tej smeri niso utemeljeni.

51. Ker je tožena stranka pravilno zaključila, da tožnik ni izkazal zadostne verodostojnosti svojih navedb glede strahu pred Boko Haram, lahko sodišče v bistvenih delih sledi utemeljitvi tožene stranke tudi glede subsidiarne zaščite (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Tožena stranka je utemeljeno presodila, da je tožnikovo zatrjevanje, da bi ga v primeru vrnitve v Nigerijo lahko ubili pripadniki Boko Haram, posplošeno in premalo konkretizirano, čeprav je dolžnost prosilca za mednarodno zaščito, da svojo prošnjo samoiniciativno in čim bolj natančno utemelji. Tožnik po oceni sodišča, kot že obrazloženo, ni uspel z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi bil v primeru vrnitve v izvorno državo prisilno rekrutiran k Boko Haram, zaradi česar posledično tudi ni uspel z zadostno stopnjo verjetnosti izkazati, da bi bil v primeru izogibanja prisilni rekrutaciji ubit s strani Boko Haram, zato je zaključek tožene stranke, da pri tožniku ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 1. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1, ki bi jo lahko predstavljala usmrtitev s strani Boko Haram, pravilen. Pritrditi je potrebno tudi presoji tožene stranke, da pri tožniku ob vrnitvi v mesto Abuja ne obstaja tveganje za nastanek resne škode v smislu 2. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1, saj pri njem ne obstajajo nikakršne posebne okoliščine, ki bi ga razlikovale od drugih prebivalcev Nigerije.

52. Nazadnje je pravilna odločitev tožene stranke v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da pri tožniku ne obstaja utemeljen razlog, da mu bo ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1, in sicer, da bi obstajala resna in individualna grožnja za življenje ali osebnost tožnika zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Tožena stranka je po preučitvi informacij o stanju v izvorni državi ugotovila, da Boko Haram pretežno deluje na severovzhodu Nigerije, čeprav sodišče ob tem dodaja, da iz povzetih informacij (novičke nemškega FOMA z dne 5. 10. 2015 ter letno poročilo Al 2015/2016) izhaja, da se delovanje Boko Haram širi tudi v osrednji del Nigerije in s tem v mesto Abuja, od koder prihaja tožnik. Tožba tako na tem mestu utemeljeno izpostavlja, da se napadi na civiliste dogajajo tudi v Abuji, kljub temu pa zmotna ugotovitev dejanskega stanja, da napadov v kraju, kjer tožnik živi, sploh ni, na pravilnost končne odločitve tožene stranke ne vpliva. Iz preučenih informacij namreč izhaja, da gre pri napadih v mestu Abuja za posamične in občasne napade, ki niso takšnih razsežnosti, kot jih dosegajo napadi na severovzhodu Nigerije, iz poročil (predvsem angleškega notranjega ministrstva) pa izhaja, da tudi na območju, kjer deluje in ga nadzoruje Boko Haram, ni mogoče ugotoviti, da bi bile razmere tam tako slabe, da bi dosegle prag za ugotovitev, da bi bila vsaka oseba, ki bi bila vrnjena na to območje, izpostavljena resni škodi iz 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. Če slednje velja za severovzhod Nigerije, kjer so napadi Boko Haram najhujši in je delovanje omenjene skupine največje, je enako stališče še toliko prej mogoče sprejeti za osrednji del Nigerije in mesto Abuja, od koder prihaja tožnik, tako da tudi v obravnavanem primeru na podlagi preučenih informacij ni mogoče ugotoviti, da so razmere v mestu Abuja tako slabe, da bi bil tožnik zgolj zato, ker bi bil vrnjen na to območje, že izpostavljen resni škodi v smislu 3. alineje prvega odstavka 28. člena ZMZ-1. 53. Sodišče pripominja, da je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe očitno pomotoma zapisala, da tožnik prihaja iz kraja Ontisha, ki se nahaja na jugovzhodu Nigerije, saj v postopku ni bilo sporno, da tožnik prihaja iz glavnega mesta Abuje, ki se nahaja v osrednjem delu Nigerije, kar je tožena stranka v preostalih delih obrazložitve izpodbijane odločbe tudi navedla. Omenjena napaka, ki jo tožba sicer upravičeno graja, na pravilnost in zakonitost odločitve ni vplivala.

54. Sodišče glede na vse obrazloženo ugotavlja, da je odločitev tožene stranke o tem, da tožnik pogojev za priznanje statusa begunca in pogojev za priznanje subsidiarne zaščite ne izpolnjuje, pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je bilo potrebno tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrniti kot neutemeljeno. Sodišče glavne obravnave skladno z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni opravilo, saj je bilo dejansko stanje med tožnikom in toženo stranko sicer sporno, vendar tožnik v tožbi ni predlagal nobenega takšnega dejstva ali dokaza, ki bi bilo pomembno za odločitev, pri čemer je sodišče upoštevalo, da je imel tožnik že pred upravnim organom ob podaji obeh prošenj in pri opravi osebnega razgovora možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih in so njegove navedbe razvidne iz listin upravnega spisa, v tožbi pa ni obrazloženo in utemeljeno, kako bi njegovo zaslišanje vplivalo na drugačno odločitev. Tudi iz sodne prakse vrhovnega sodišča namreč izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012).

opomba (1) : Prim. Beyond Proof, Credibility Assessment in EU Asylum Systems, UNCHR, May 2013, str. 27. opomba (2) : Upravno sodišče se je ob tem v sodbi I U 979/2009-7 oprlo na naslednje vire: Note on Burden of Proof in Refugee Claims, UNHCR, 16 December 1998, odst. 11; Kagan, Michael, 2003, Is Truth in the Eye of the Beholder? Objective Credibility Assessment in Refugee Status Detrermination, Georgetown Immigration Law Journal, 17, str. 381. opomba (3) : Sodba Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva (House of Lords), v zadevi R v. Secretary of State for the Home Department, ex p Sivakumaran [1988] AC 958. opomba (4) : UNHCR, 1998, Note on the Burden and Standard of Proof, 16. December 1998, odst. 10; UNHCR, 2001, Interpreting Article 1 of the 1951 Convention relating to the Status of Refugees, April 2011. Približno 26 let je v veljavi tak dokazni standard („real chance test“) tudi v azilnih postopkih v Avstraliji (Chan Yee Kin v. MIEA (1989) 169 CLR 379; MIEA v. Wu Shan Liang (1996), 185 CLR 259, 282-283; Abebe v The Commonwealth (1999) 197 CLR 611 190-193) in lahko znaša precej pod 50% (Luker, Trish, 20013, Decision making Conditioned by Radical Uncertainty: credibility Assessment at the Australian Refugee Review Tribunal, International Journal of Refugee Law, Vol. 25, No. 3, str. 504 in 515).