Jedro

Ugovor, da upnikova terjatev sploh ni nastala, pomeni negativno dejstvo, ki ga dolžnik po sami naravi stvari niti ne more dokazovati, pač pa lahko (in mora) upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja, zato je dolžnik s takšnimi navedbami obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi v drugi točki izreka in se zadeva pošlje Okrožnemu sodišču v Ljubljani v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zoper dolžnika dovolilo izvršbo na podlagi verodostojne listine zaradi izterjave zgoraj navedene terjatve.

Dolžnik je zoper sklep pravočasno ugovarjal in navedel, da ima z upnikom dogovor, da se storitev opravi šele po plačilu predračuna.

Smatra, da storitev ni bila opravljena oz. nima dokazil, da je bila res opravljena. Poudarja, da do upnika nima nikakršnih obveznosti, ker storitev ni bila opravljena.

Sodišče prve stopnje je ugovor dolžnika štelo za neutemeljen v skladu z 2. odst. 53. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) in ga po 5. odst. 62. čl. ZIZ poslalo sodišču druge stopnje, da o njem odloči kot o pritožbi.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 2. odst. 54. čl. ZIZ dolžnikov ugovor obravnavalo kot pritožbo in ugotovilo, da je utemeljena. ZIZ v 2. odst. 53. čl. dolžniku nalaga, da svoj ugovor zoper sklep o izvršbi obrazloži, to je, da navede dejstva in predloži dokaze, sicer se bo ugovor štel za neutemeljen. Omenjeno določilo pritožbeno sodišče razlaga tako, da mora dolžnik navesti in dokazovati tista dejstva, ki bi lahko - v kolikor bi se izkazala za resnična - pripeljala do zavrnitve tožbenega zahtevka v pravdi.

Dolžnik v ugovoru navaja, da glede na dogovor z upnikom, da se storitev opravi šele po plačilu predračuna, ne ve, da bi storitev, na podlagi katere upnik vtožuje sporni znesek, sploh bila opravljena.

Ker nima nobenih dokazov o nasprotnem, meni, da nima do upnika nikakršnih obveznosti. Dolžnik sicer ne prilaga nobenih dokazov za svoje trditve, vendar glede na svoje ugovorne navedbe dokazov niti ne more predložiti. Ugovor, da upnikova terjatev sploh ni nastala, pomeni negativno dejstvo, ki ga dolžnik po sami naravi stvari niti ne more dokazovati, pač pa lahko (in mora) upnik dokazovati, da zatrjevano negativno dejstvo ne obstaja. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da je dolžnik s takšnimi navedbami obrazložil svoj ugovor v smislu 2. odst. 53. čl. ZIZ. Izvršilno sodišče se ne spušča v presojo resničnosti samih zatrjevanih spornih dolžnikovih in upnikovih navedb, temveč presoja le, ali je dolžnik zadostil pogojem iz 2. odst. 53. čl. ZIZ. O resničnosti zatrjevanih dejanskih navedb in o utemeljenosti upnikovega zahtevka bo odločalo sodišče, ki bo nadaljevalo postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, torej kot pravdni postopek (2. odst. 62. čl. ZIZ). V tem postopku bo pristojno sodišče izvedlo dokazni postopek ter na podlagi rezultatov le-tega odločilo o utemeljenosti ali neutemeljenosti upnikovih oz. tožnikovih zahtevkov ter dolžnikovih oz. toženčevih ugovorov tako po temelju kot po višini.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dolžnikov ugovor utemeljen, zato je pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo v 2. točki izreka skladno z 2. odst. 62. čl. ZIZ. Postopek se bo nadaljeval kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, za ta postopek pa je pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.