Jedro

Če je oče tožeče stranke optiral za italijansko državljanstvo, kar potrjuje odločba Ministrstva za notranje zadeve LRS iz 1951. leta, je pravilna ugotovitev tožene stranke (Ministrstva za notranje zadeve RS) in je odločba o odvzemu državljanstva njenemu očetu in njegovi družini (iz leta 1948) neizvršljiva in jo je tožena stranka utemeljeno izrekla za nično (3. točka 267. člena ZUP).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 268. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrekla za nično odločbo Ministrstva za notranje zadeve FLRJ št... z dne 26.1.1948 v delu, ki se nanaša na odvzem državljanstva A.M., roj. 1910 v T., in njegove družine. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka ugotavlja, da je tožnica pri Sekretariatu za notranje zadeve Občine ...

zaprosila za ugotovitev državljanstva. Navedeni organ je na podlagi državljanske knjige ugotovil, da je bila M., roj.M, M. črtana iz državljanske knjige na podlagi citirane odločbe Ministrstva za notranje zadeve FLRJ z dne 26.1.1948. Ker imenovane ni našel v uradnem abecednem seznamu oseb, ki jim je bilo državljanstvo odvzeto, je toženo stranko zaprosil za preverko po evidenci odvzemov državljanstva FLRJ. Tožena stranka je na podlagi uradnih evidenc ugotovila, da je bila dne 26.1.1948 izdana citirana odločba po Zakonu o odvzemu državljanstva podoficirjem in oficirjem bivše jugoslovanske vojske, ki se nočejo vrniti v domovino, pripadnikom vojnih formacij, ki so služili okupatorju in pobegnili v tujino, kot tudi osebam, ki so pobegnile v tujino po osvoboditvi (Uradni list FLRJ, št. 86/46), v kateri je bil naveden tudi A.M. in njegova družina. Tožena stranka tudi ugotavlja, da je bila dne 15.6.1951 izdana odločba Ministrstva za notranje zadeve LRS, s katero je takratno ministrstvo potrdilo opcijo A.M. za italijansko državljanstvo, ki jo je podal v skladu z Zakonom o državljanstvu oseb na območju, priključenem po mirovni pogodbi z Italijo k FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 104/47), v kateri je v skladu z 2. členom navedenega zakona navedena tudi M.M., roj.

27.1.1937 v B.. Tožena stranka meni, da M., roj. M., M. oziroma tožnica zaradi opcije njenega očeta za italijansko državljanstvo v skladu z navedenimi določbami citiranega zakona ni nikoli postala državljanka FLRJ. Državljanstvo FLRJ ji zato ni moglo biti odvzeto in je zato odločba o odvzemu državljanstva A.M. in njegovi družini neizvršljiva. Tožena stranka je zato po uradni dolžnosti uvedla postopek za ugotovitev ničnosti navedene odločbe v delu, ki se nanaša na A.M. in njegovo družino, saj je nesporno, da so podani pogoji iz 3. točke 267. člena ZUP.

Tožnica v tožbi navaja, da je njen oče, pokojni A.M., tako kot vsi ostali, ki so odšli v Italijo pred letom 1947, moral vložiti opcijo za italijansko državljanstvo, ker drugače bi mu bilo bivanje v Italiji preprečeno. V petih letih bivanja v Italiji ni ne oče in ne družina prejela italijanskega državljanstva in nobenih pravic s strani Italije. Marca leta 1952, ko se je A.M. z družino izselil v Kanado, je italijanska država ponudila očetu italijansko državljanstvo, ki ga pa je odklonil. V jeseni leta 1994 se je sama pozanimala v G. (Italiji) na uradu za državljanstvo in povprašala, ali so kdaj A.M. in njegovo družino šteli za italijanske državljane. Prejela je negativen odgovor. Vse svoje življenje se je vedno štela za Slovenko. V G. (Italiji) ni hodila v italijanske šole, pač pa v slovensko gimnazijo. Doma so vedno uporabljali materinščino, to je slovenščino in tudi prvi jezik njenih otrok je bila slovenščina.

Žalostno je, da ji je zaradi mednarodnih in političnih razmer in sprememb prošnja za slovensko državljanstvo zavrnjena. Smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Glede na opcijo tožničinega očeta A.M. za italijansko državljanstvo, kar navaja tudi tožnica v tožbi (citirana odločba z dne 15.6.1951), je po presoji sodišča tožena stranka utemeljeno izrekla odločbo o odvzemu državljanstva tožničinemu očetu iz leta 1948, ker je neizvršljiva, po uradni dolžnosti za nično (3. točka 267. člena in 1. odstavek 268. člena ZUP).

Sodišče pojasnjuje tožnici, da njena tožbena navedba o statusu njenega očeta in njegove družine v petih letih prebivanja v Italiji na odločitev tožene stranke, ki je pravilna in temelji na citiranih predpisih, ne more vplivati.

Ker iz upravnih spisov izhaja, da je tožnica pri prvostopnem organu (Sekretariatu za notranje zadeve Občine ...) vložila zahtevek za ugotovitev njenega državljanstva in državljanstva staršev (dopis prvostopnega organa toženi stranki z dne 20.8.1992), bo moral ta organ rešiti ta tožničin zahtevek.

Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena. Zavrnilo jo je na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).