Jedro

Glede na to, da sta tožnici vložili tožbo na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti, je brezpredmetna tudi nadaljnja pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati pogoje za uporabo sporne poti na podlagi dovoljenja do preklica. Sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka, kar pomeni, da ne sme odločati o nečem česar stranka izrecno ni predlagala (2. člen ZPP).

Zgolj dejstvo, da sta tožnici zainteresirani za izid postopka, ne pomeni, da sta njuni izpovedi avtomatično neverodostojni, prav tako sorodstvo prič s strankami ne pomeni nujno, da so zainteresirane za izid postopka niti, da je njihova izpovedba neverodostojna. Za takšen zaključek je sodišču treba ponuditi konkretizirane navedbe z jasno predstavljenimi okoliščinami, vendar toženke tega niso storile.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo v točki I. izreka ugotovilo, da obstaja v korist vsakokratnega lastnika parcel – gospodujočih zemljišč parc. št. 651/4, k. o. D. (ID znak parcela 651/4), ki je last tožnic, vsake do ½, v breme vsakokratnega lastnika parcel – služeče nepremičnine: parc. št. 646, k. o. D. (ID znak parcela 646) in parcele 651/1, k. o. D. (ID znak parcela 651/1), last toženih strank, stvarna služnost poti s pravico hoje in vožnje s traktorjem in kmetijskimi stroji in vsemi potrebnimi priključki, po obstoječi trasi poti, ki poteka, gledano v smeri vožnje od posestva na parceli 642/2, k. o. D. tako, da pelje pot preko južnega dela parcele 646, k. o. D., preko južnega dela parcele 651/1, k. o. D. do meje s parc. *58, k. o. D. ter nato od meje s parc. *58 spet po parceli 651/1, k. o. D., v smeri jug in nato v smeri vzhod, vse do parcele 651/4, k. o. D., v širini poti 3 metre in z zračnim prostorom nad potjo v višini 5 metrov ter dolžino 18 metrov po parceli št. 646, k. o. D. in dolžini 140 metrov po parceli 651/1, k. o. D. V točki II. izreka je zavrglo del tožbenega zahtevka, ki glasi: „ Skozi dvorišče *58 D., pri čemer je stanovanjska hiša na desni strani, nato pa gospodarsko poslopje na levi strani vožnje,“ ter v točki III. izreka toženkam naložilo, da v roku 15 dni tožnicam nerazdelno povrnejo njihove pravdne stroške v znesku 1.369,14 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper citirano sodbo se po svojem pooblaščencu pritožujejo toženke1 iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), sodišču druge stopnje predlagajo, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnic zavrne v celoti, podredno, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico.

V pritožbi toženke izpostavljajo, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zagrešilo več pravnih in dejanskih napak, narobe uporabljalo določbe civilnega procesnega prava, kršilo njihove ustavne pravice, ravnanje razpravljajoče sodnice pa je tekom postopka bilo nezakonito, pravno površno in nekorektno ter protispisno. Prav tako so podana nasprotja med izrekom sodbe in njeno obrazložitvijo, saj sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj sta tožnici upravičeni do točno take služnosti, kot sta jo zahtevali, saj so toženke že v odgovoru na tožbo oporekale služnosti „skozi domačijo“ in so tudi predlagale drugo pot, enakovredno obstoječi služnostni poti. V tem oziru tudi ni pojasnjeno ali bi nadomestna pot nepremičnino toženk obremenjevala bistveno manj, pri čemer bi na ta način bilo poskrbljeno tudi za njihovo varnost, upoštevajoč njihovo starost in zdravstveno stanje. V postopku ni bilo dokazano, da bi bila nova predlagana pot manj kvalitetna, nedvomno pa bi bila skladna z določilom 219. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), torej, da se mora stvarna služnost izvrševati tako, da v čim manjši možni meri obremenjuje služečo nepremičnino. Sodišče prve stopnje je povsem neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženk v zvezi z dostavo izračuna stroškov nove predlagane poti in katero bi toženke v celoti krile same, niti ni upoštevalo, da zaradi epidemioloških razmer, ki vladajo že od marca 2020, izračuna niso mogle pridobiti v tako kratkem času, so pa zaprosile za dodaten rok, ki pa je bil arbitrarno zavrnjen. Toženke izpostavljajo, da do priposestvovanja ni prišlo, saj so izvajanju služnosti vseskozi nasprotovale, tožnici pa pri izvrševanju služnosti tudi nista bili dobroverni, ampak sta imeli golo upanje, da bosta takšno služnost lahko izvrševali. Sodišče prve stopnje ni opravilo celovite dokazne ocene, saj ni presojalo neenotnih izpovedb prič, prav tako je vpisana služnost „mimo domačije“ sodišču prve stopnje nudila zanesljivo oporo, do kakšne služnost sta tožnici upravičeni. Tožnici sta tisti, ki bi morali dokazati obstoj posebnih okoliščin, zaradi katerih bi upravičeno mislili, da imata služnostno pravico, prav tak imata tožnici vpisano služnost „mimo domačije“, zatorej sta tako tožnici kot njuni predniki vedeli, da imajo služnost le mimo domačije in ne skozi njo. Vpisana služnost je jasna, verodostojnost izjav tožnic in njenih prič pa je treba ocenjevati skupaj z dejstvom, da sta tožnici zainteresirani za izid pravde, njune priče pa so njuni sorodniki. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo zapisnike o izpovedbah strank in prič ter jim pripisalo, da so izjavili nekaj drugega kot so v resnici izjavili, izvedene dokaze pa ni ocenilo v povezavi z drugimi dokazi. Sodišče prve stopnje ni podalo razlogov, čemú tožnici služnostno pot ne bi uporabljali le na podlagi dovoljenja do preklica, saj so toženke navedle več razlogov, zaradi katerih je izvrševanje služnosti zanje moteče in obremenjuje njihovo lastninsko pravico. Sodišče prve stopnje je ignoriralo dejstvo, da v okvir izvrševanja služnosti spada tudi zahteva lastnika služečega zemljišča, da se lokacija izvrševanja služnosti prestavi, prav tako ni opravilo tehtanja med lastninsko pravico na eni strani in služnostno pravico na drugi strani, pri čemer merilo tehtanja predstavlja 219. člen v povezavi s 222. členom SPZ.

3. Tožnici se v odgovoru na pritožbo zavzemata za njeno zavrnitev in priglašata pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP v drugem odstavku 350. člena določa, da sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za zastopanje pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ni zagrešilo v pritožbi dodatno izpostavljenih kršitev. Sodišče prve stopnje je v točki 5. obrazložitve podalo pravilno pojasnilo čemú je zavrnilo dokazni predlog toženk po pridobitvi listine, ki bi izkazovala potrebne stroške za vzpostavitev druge poti, saj ne samò, da je ta dokaz bil predlagan po prvem naroku za glavno obravnavo (šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo 22. 10. 2020), ampak je povsem nebistven za obravnavano zadevo, kjer se ugotavlja zgolj obstoj stvarne služnosti in izpolnjenost pogojev za njeno priposestvovanje, zato so vsa drugačna pritožbena izvajanja neutemeljena.

7. Prav tako neutemeljen je pritožbeni očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj sta tožnici upravičeni do točno takšne služnosti kot sta jo zahtevali in pri čemer sodišče prve stopnje ni presojalo možnosti druge poti. Ta bistvena kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali pa so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je iz razlogov sodbe povsem jasno razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku tožnic ter na podlagi katerih dokazov je to ugotovilo. Sodišču prve stopnje se ni treba izrecno opredeliti prav do vsake trditve strank, pomembno je le, da je iz obrazložitve mogoče razbrati miselno pot sodišča ter razloge, ki so podlaga za odločitev. V tej zvezi tudi ne drži, da sodišče prve stopnje ni presojalo ugovora toženk glede možnosti prestavitve lokacije služnosti. Predlog po spremembi lokacije sporne poti je sodišče prve stopnje presojalo v 20. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in sodišče druge stopnje se zaključku sodišča prve stopnje v izogib ponavljanju v celoti pridružuje, ob tem dodaja le, da so toženke predlagale popolnoma drugo lokacijo poti, ki bi naj tožnicama omogočila dostop do njunih nepremičnin, in sicer gre za precej daljšo pot, ki bi potekala na drugih nepremičninah ter povečini skozi delno zaraščeno in neprehodno gozdno pot.2 S predlagano potjo bi se tako tudi po mnenju sodišča druge stopnje morala ustanoviti povsem nova služnost na drugih nepremičninah, to pa presega meje dovoljenih nebistvenih sprememb že obstoječe služnosti. Pa tudi sicer je toženkam pojasniti, da pri presoji izpolnitve zahtevanih pogojev za priposestvovanje konkretne služnostne poti, je materialnopravno nepomembno ali morebiti obstaja katera druga pot, torej v konkretnem primeru predlagana daljša pot skozi gozd. Glede na to, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da se obstoječa služnostna pot uporablja le za spravilo trave ter da toženke z ničemer niso konkretizirale morebitno prekomerno obremenitev njihove služeče nepremičnine ali pa navajale okoliščine, ki bi celo ogrožale njihovo varnost, je po prepričanju sodišča druge stopnje povsem pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da do prekomerne obremenitev ali kakšne škode na nepremičnini toženk zaradi uporabe služnostne trase ne prihaja. V tem pa je podana tudi podlaga za zaključek, da je bilo pravilno opravljeno tehtanje konkretne koristi (ustanovitev služnostne pravice) in konkretne izgube (omejitev lastninske pravice).

8. Ostalih pritožbeno izpostavljenih kršitev, ki bi jih naj sodišče prve stopnje storilo, vključno s kršitvijo ustavnih pravic, toženke z ničemer ne konkretizirajo, zato njihova presoja ni bila možna. Povsem enako velja za pavšalno grajo o nezakonitosti, pravni površnosti in nekorektnosti razpravljajoče sodnice prve stopnje, saj toženke tudi glede tega niso podale nobenih konkretnih navedb. Sodišče druge stopnje pa tudi sicer ni imelo razloga za dvom v pravilnost in korektnost ravnanja razpravljajoče sodnice na prvi stopnji, saj je izpodbijana sodba obrazložena prav tako je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno. Glede na to, da sta tožnici vložili tožbo na ugotovitev priposestvovanja stvarne služnosti, je brezpredmetna tudi nadaljnja pritožbena graja, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati pogoje za uporabo sporne poti na podlagi dovoljenja do preklica. Sodišče odloča zgolj v mejah postavljenega zahtevka, kar pomeni, da ne sme odločati o nečem česar stranka izrecno ni predlagala (2. člen ZPP).

9. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo popolno in pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, torej, da sta tožnici, še pred njima pa njuni predniki, izvrševali služnost sporne poti in da je to izvrševanje bilo pošteno, v posledici česar je podalo pravilen materialnopravni zaključek, da sta tožnici uspeli dokazati vse predpostavke za priposestvovanje stvarne služnosti sporne poti in na te dejanske in pravne zaključke se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje.

10. Kar se tiče pritožbene graje dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedbami tožnic in prič, ki naj bi neenotno izpovedovale in bile zainteresirane za izid postopka, pa je ugotoviti, da toženke z ničemer ne pojasnijo v čem se kaže razhajanje v izpovedbah in kako je to lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Izpoved stranke oziroma priče mora sodišče prve stopnje oceniti kot samo zase in v povezavi z drugimi dokazi, svoje zaključke o njihovi verodostojnosti oziroma neverodostojnosti pa mora ustrezno argumentirati. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje to storilo, saj je prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo določitev oprlo na izpoved tožnic in predvsem prič M.K., A.K., J.K. in M.Ž., prav tako je pojasnilo razloge zaradi katerih ni verjelo pričam Ž.F., G.B. in K.Š.. V tem oziru je prav tako neutemeljeno pavšalno pritožbeno izvajanje, da je sodišče prve stopnje napačno povzelo zapisnike o izpovedbah strank ter jim pripisalo, da so izjavili nekaj drugega kot so v resnici. Toženke z ničemer ne povedo v čem se razhajanje kaže, sodišče druge stopnje pa tega po uradni dolžnosti tudi ni dolžno ugotavljati.

11. Zgolj dejstvo, da sta tožnici zainteresirani za izid postopka, ne pomeni, da sta njuni izpovedi avtomatično neverodostojni, prav tako sorodstvo prič s strankami ne pomeni nujno, da so zainteresirane za izid postopka niti, da je njihova izpovedba neverodostojna. Za takšen zaključek je sodišču treba ponuditi konkretizirane navedbe z jasno predstavljenimi okoliščinami, vendar toženke tega niso storile. Zaključiti je, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje prepričljiva in logična, prav tako je skladna s splošno znanimi dejstvi kar se tiče sezonskih opravil na kmetijskih površinah in njihovi pogostosti.

12. V pritožbi večkrat izpostavljena navedba, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati že vpisano služnost na parc. 516 *58, k. o. D., katere vsebina naj bi bila, da pot poteka »mimo domačije« in ne »skozi domačijo« pa je ugotoviti, da iz predloženih zemljiškoknjižnih izpiskov, ki se nahajajo v spisu, nikjer ni razbrati, da bi na navedeni parceli bila vpisana služnost s takšno vsebino. Na predmetni nepremičnini je vknjižena zgolj služnostna pravica vožnje (priloga A7). Posledično so zato vsa ostala pritožbena izvajanja v tej smeri neutemeljena.

13. Izpodbijana sodba tako nima pomanjkljivosti zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti, saj so v njej navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, ti razlogi so jasni in med seboj niso v nasprotju, sodišče prve stopnje se je v sodbi opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb, izpodbijano sodbo je zadostno obrazložilo, prav tako je pravilno uporabilo materialno pravo.

14. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Ker toženke s pritožbo niso uspele, krijejo same svoje stroške pritožbenega postopka. Prav tako svoje pritožbene stroške krijeta tožnici, saj z odgovorom na pritožbo v ničemer nista pripomogli k razjasnitvi zadeve na drugi stopnji in njuni stroški v zvezi z odgovorom na pritožbo niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Tukajšnje sodišče je bilo 10. 3. 2021 obveščeno, da je drugo toženka pokojna. Slednja je v postopku imela pooblaščenca, procesno pooblastilo pa s smrtjo pooblastitelja ne preneha, zato se pravda nadaljuje s pooblaščencem, ki je pooblaščenec dedičev drugo toženke. Ker pa sodišče dedičev (še) ne pozna, je v glavi te sodbe zapisalo, da so drugo tožena stranka »sedaj dediči,« saj sodba učinkuje proti dedičem, prav tako pa je v nadaljnji obrazložitvi sodbe zaradi preglednosti, za toženo stranko še vedno uporabljalo množinski izraz »toženke.« 2 V zvezi s tem glej prilogo na B6 in l. št. 115-117 ter izpovedbo prvo toženke na l. št. 120-121.