Jedro

Glede na trditve tožene stranke, da je nekatere predhodno izdane in zapadle račune plačala dvakrat in glede na priznanje tožeče stranke, da so bile nekatere terjatve dejansko res poravnane dvakrat, se kot odločilno pokaže, kako je tožeča stranka knjižila zneske, ki predstavljajo dvakratno plačilo. Da jih je upoštevala za pokrivanje dejansko res obstoječih (čeprav spornih) zapadlih obveznosti, nosi trditveno in dokazno breme tožeča stranka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani Ig 2004/02822 z dne 2. 7. 2004 tudi v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Obenem je tožeči stranki naložilo, da mora toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 22.831,06 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Predmet spora je plačilo računov, razvidnih iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine, zapadlih v plačilo v obdobju od 9. 7. 2001 do 11. 4. 2003. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker tožeča stranka ni uspela dokazati obstoja in višine vtoževanega zneska. Oprlo se je na izvedensko mnenje sodne izvedenke za ekonomijo J. M., ki kljub trikratni dopolnitvi ni mogla ugotoviti pravega stanja višine terjatev tožeče stranke do tožene stranke zaradi nedosledno knjiženih poslovnih dogodkov, tako pri tožeči kot pri toženi stranki. Izvedenka je namreč po pregledu dokumentacije ugotovila, da se trditve tožeče stranke ne ujemajo s predloženimi dokazi in da tudi tožena stranka nima vsega pravilno evidentiranega v svojih poslovnih knjigah. Na osnovi navedenega je prvostopno sodišče zaključilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

6. Tožeča stranka zahteva plačilo več računov, za katere tožena stranka trdi, da so poravnani. Navaja, da sta s tožečo stranko poslovali več let in da sta dne 20. 6. 2001 sklenili Pogodbo o odlogu plačila (v nadaljevanju Pogodba, priloga B4), in sicer za dobave blaga v času od 20. 1. 2000 do 22. 3. 2001 (od računa št. LO2259 do računa št. F13587). Ta dolg je tožena stranka odplačevala v mesečnih obrokih po 137.656,45 ATS. Nato pa sta stranki dne 23. 12. 2002 sklenili še dogovor, vezan na poplačilo zapadlega dolga iz dobav v letih 2000 do marca 2001, ki je bil opredeljen v citirani pogodbi (v nadaljevanju Dogovor, priloga B8), po katerem je tožena stranka s plačilom 400.000,00 EUR poplačala vse dobave do 22. 3. 2001, kakor tudi zamudne obresti ali druge obveznosti iz tega naslova (prim. cit. Dogovor). Obenem je potrditvah tožene stranke poravnavala vtoževane terjatve z asignacijami, pri čemer pa je v asignacijah navajala številke (drugih) računov, ki so bili že zajeti s plačilom omenjenega zneska 400.000,00 EUR po Dogovoru oziroma s pogodbenimi obroki po citirani Pogodbi. Zaradi napačne označbe računov v asignacijah je tožena stranka obenem obveščala tožečo stranko (oziroma njeno hčerinsko družbo v Ljubljani), kateri račun je s posamezno asignacijo dejansko plačan. Med strankama je sporno, ali je tožeča stranka vsa obvestila prejela oziroma ali jih je prejela pravočasno (čeprav je sodišče prve stopnje na podlagi zaslišanja predstavnikov tožeče stranke ugotovilo, da je vsaj nekatera sigurno prejela). Tožeča stranka je namreč nasprotno navajala, da je plačila tožene stranke knjižila po namenu, kot ga je navedla tožena stranka, neopredeljena (t.i. nealocirana) nakazila in preplačila po asignacijah pa naj bi knjižila za pokrivanje najstarejših neplačanih računov (to je tistih iz obdobja pred 20. 1. 2000, ki niso zajeti s Pogodbo in jih tožena stranka ne priznava). Med strankama je glede na navedeno sporno, ali je dvakratna plačila z navedbo istih računov treba upoštevati za pokrivanje najstarejših zapadlih (spornih) računov in so zato vtoževani računi še neplačani ali pa so se z navedenimi dvakratnimi plačili pokrivali računi, ki jih tožeča stranka terja v tem postopku.

7. Glede na trditve tožene stranke, da je nekatere predhodno izdane in zapadle račune plačala dvakrat (oziroma je tako navedla pri namenu plačila, naknadno pa naj bi tožečo stranko obveščala, kaj oziroma katero terjatev s posameznim zneskom pokriva, to je, da s temi plačili pokriva tudi vtoževane zneske) in glede na priznanje tožeče stranke, da so bile nekatere terjatve dejansko res poravnane dvakrat (kar je v nekaterih primerih razvidno tudi iz spisa), se kot odločilno pokaže, kako je tožeča stranka knjižila zneske, ki predstavljajo dvakratno plačilo. Da jih je upoštevala za pokrivanje dejansko res obstoječih (čeprav spornih) zapadlih obveznosti, nosi trditveno in dokazno breme tožeča stranka. Tožena stranka je namreč trdila, da so bile vse predhodne obveznosti poravnane in ni iz obdobja pred 22. 3. 2001 (to je pred Dogovorom – priloga B8) tožeči stranki nič več dolžna. Zato je na tožeči stranki, da pravočasno navede in dokaže, kaj je z dvakratnimi plačili storila oziroma kako je upoštevala pridobljene zneske z oznako plačil terjatev, ki so bile že plačane. Po določilu prvega odstavka 270. člena Obligacijskega zakonika (oz. prej prvi odstavek 295. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR) obveznost preneha, ko je izpolnjena. Zato enega in istega dolga ni mogoče poravnati dvakrat. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopnemu sodišču, da tožeča stranka ni pravočasno podala navedb in predložila dokazov, kaj je s preplačili storila. Do prvega naroka za glavno obravnavo (torej pravočasno) je namreč navedla zgolj to, da je s preplačili pokrivala najstarejše neplačane račune in v dokaz predložila zgolj potrjen pregled neplačanih računov na dan 31. 12. 2000 (priloga A37). Gre sicer za stanje odprtih postavk, katerega je tožena stranka potrdila z žigom in podpisom, naknadno pa je njegovi verodostojnosti oporekala. Ne glede na to pa je bilo na tožeči stranki trditveno in dokazno breme o tem, na kakšen način je zapirala te najstarejše terjatve, kaj je s katerim zneskom pokrila, kaj je storila s preostankom, kako je obračunala zapadle obresti. Tožeča stranka pa je zgolj predlagala izvedenca, kar ne zadošča. Ni namreč naloga izvedenca ali sodišča, da iz predlaganih dokazov sklepa na trditve stranke, ampak je pravilna pot ravno obratna. Prav tako ni dolžnost sodišča, da izmed ponujenih dokazov išče tiste, ki podpirajo posamezne trditve stranke oziroma njene ugovore, niti da izvaja dokaze za to, da bi stranka šele po tem lahko podala trditve, potrebne za uspeh v postopku. Tožeča stranka je šele po prejemu prvega izvedeniškega mnenja predložila pregled pokrivanja posameznih starejših računov (priloga A41), kar pa je prepozno v smislu prvega, četrtega in šestega odstavka 286. člena ZPP. Tožena stranka je namreč pravilno opozorila, da bi ji bila s širjenjem trditvene in dokazne podlage spisa po prvem naroku za glavno obravnavo odvzeta možnost izjavljanja, saj je tudi sama prekludirana z navedbami, s katerimi bi lahko oporekala utemeljenosti ali (ne)iztožljivosti (zastaranju) posameznih postavk. V tej luči se pokaže, da tožeča stranka ni zmogla trditvenega in dokaznega bremena. Stranka mora namreč navesti vsa dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika (prim. 7. in 212. člen ZPP). Sodišče pa tožbenemu zahtevku lahko ugodi le, če iz pravočasno podanih navedb o dejstvih, ki jih mora stranka v postopku tudi dokazati, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka.

8. Pritožnica navaja, da je predložila račune za obdobje dobav od januarja 2000 do aprila 2003, katerim tožena stranka ni ugovarjala, račun št. 157/01 je tožena stranka tudi potrdila, zato je mnenja, da je svojo terjatev dokazala, sodišče prve stopnje pa naj se o trditvah tožene stranke, da je vtoževano terjatev plačala, ne bi opredelilo. Glede na določbo 212. člena ZPP, po kateri mora stranka navesti ne le dejstva, ki podpirajo njene trditve in zahtevke, pač pa tudi dejstva in predlagati dokaze, s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika, pritožbeni očitek ni utemeljen. Glede na pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dokazala, da je nekatere terjatve plačala dvakrat, se je trditveno in dokazno breme prevesilo na tožečo stranko, ki ni pravočasno navedla in dokazala, kaj je z drugim plačilom (že plačanih) obveznosti storila. Njena vloga z dne 20. 1. 2009 kot tudi priložen pregled plačil (priloga A41) sta v spis predložena prepozno, da bi bila upoštevna.

9. Drži pritožbeni očitek, da je tožena stranka vodila knjigovodsko stanje neažurno in nenatančno, vendar samo to dejstvo še ne more rezultirati v obveznosti plačila terjatev, če njihov obstoj in višina nista dokazana. Poleg tega je slabo vodenje računovodstva mogoče očitati tudi tožeči stranki, kot je ugotovila izvedenka. Iz njenega izvedenskega mnenja in dopolnitev izhaja, da je tožeča stranka napačno razknjižila nakazilo tožene stranke z dne 24. 12. 2002 v višini 400.000,00 EUR, ki ga je tožnica razknjiževala po posameznih fakturah, tožena stranka pa ga glede na vsebino Dogovora (priloga B8) pravilno izkazuje v enem znesku kot poplačilo svojega dolga (glej mnenje izvedenke na l. št. 245 spisa).

10. Pritožbenim očitkom glede pomanjkljivosti izvedenskega mnenja z dopolnitvami ni mogoče pritrditi. Dejstvo je, da izvedenka kljub trikratni dopolnitvi ni mogla ugotoviti stanja dolga tožene stranke. Kot pravilno opozarja tožena stranka, tudi takšno mnenje predstavlja ugotovitev strokovne presoje dejstev in zato izvedenskemu mnenju ne jemlje dokazne vrednosti. Dejstvo, da tožeča stranka ni zadovoljna z izvedenskim mnenjem, ker slednje ne utemeljuje njenega zahtevka, ne more biti razlog za neupoštevanje izvedenskega mnenja, posebno še, ker pritožnica ne vztraja pri postavitvi drugega izvedenca. Imenovana izvedenka pa je očitno svoje spoznavne zmožnosti izčrpala in brezpredmetno bi bilo nadaljnje dopolnjevanje že trikrat dopolnjenega izvedenskega mnenja. Namen dokazovanja z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. Gre za dokaz, ki je ravno tako kot ostali dokazi podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Preden sodišče opre svojo odločitev na izvedensko mnenje, mora preveriti, ali je le-to ustrezno. S tem, ko je sodišče prve stopnje naredilo oceno izvedenskega mnenja, s katero se strinja tudi pritožbeno sodišče, je svojo zakonsko obveznost izpolnilo.

11. Brezpredmetno je sklicevanje pritožnice na potrjen pregled neplačanih računov na dan 31. 12. 2000 saj ta ni nesporen. Posebno še upoštevajoč dejstvo, da tudi izvedenka kljub dodatno pridobljeni dokumentaciji, ni mogla ugotoviti pravega stanja terjatev tožeče stranke do tožene stranke.

12. Pritožbeno sodišče pritrjuje odgovoru na pritožbo, da, čeprav toženi stranki ni uspelo dokazati, da je tožeči stranki vsa fax sporočila glede asignacij posredovala pravočasno, to ne spremeni pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni uspela dokazati, ali oziroma koliko ji tožena stranka sploh dolguje. Do neustreznega in neusklajenega knjiženja poslovnih dogodkov je prišlo pri obeh pravdnih strankah in tudi če tožeča stranka fax sporočil tožene stranke o alokaciji posameznih plačil ni prejela pravočasno, to ne spreminja sklepne ugotovitve izvedenke, da stanja o odprtih in zaprtih postavkah med pravdnima strankama ni možno ugotoviti zaradi neustreznega vodenja poslovnih knjig obeh strank. Zaradi te ugotovitve izvedenke tudi ni mogoče upoštevati pritožbene trditve o odločilnosti pregleda neplačanih terjatev na dan 31. 12. 2000 kot edino merodajne listine, ki naj bi izkazovala odprte terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Kasneje je namreč prišlo do dvakratnih plačil istih računov, ki so neustrezno knjižena v poslovni dokumentaciji obeh strank.

13. Pritrditi je potrebno odgovoru na pritožbo, da tudi, če bi kot izhodišče šteli pregled neplačanih računov na dan 31. 12. 2000, ki sicer ni nesporen, je treba upoštevati plačila tožene stranke, ki so bila izvedena od 31. 12. 2000 dalje kot plačila po Pogodbi o odlogu plačila dolga in po Dogovoru ter kot plačila za dobave po 22. 3. 2001. Po računovodski dokumentaciji tožene stranke (računi od 1. 1. 2001 dalje in plačila za to obdobje) se izkazuje stanje salda v dobro tožene stranke. Izvedenka pa je opravila tudi primerjavo z vsemi pridobljenimi podatki in navzlic različnim variantnim preračunavanjem ni mogla ugotoviti pravega stanja terjatve tožeče stranke do tožene stranke. Pri tem ni brez pomena napačno razknjiženo nakazilo zneska 400.000,00 EUR, ki ga je tožeča stranka razknjiževala po posameznih računih namesto plačila dolga po Dogovoru, kar posledično neutemeljeno zvišuje višino terjatev tožeče stranke. Upoštevati je treba tudi ugotovitev sodne izvedenke, da se trditve tožeče stranke (kot tudi tožene stranke) ne ujemajo s prejetimi dokazi, pri čemer tudi z dopolnilnimi knjiženji v breme tožene stranke izvedenka še vedno ni prišla do prepričljivega rezultata. Glede na takšno stanje spisa se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da tožeča stranka ni dokazala, da je njen tožbeni zahtevek utemeljen po temelju in ga je zato potrebno zavrniti.

14. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe o (ne)upravičenosti do 3 % sconta, če terjatev in stanje dolga sploh ni mogoče ugotoviti.

15. Pritožba ni utemeljena niti v stroškovnem delu. Ne drži pritožbeni očitek, da se stroškovnika ne da preizkusiti. Stroškovnik se nahaja na list. št. 277 in 278 spisa in z vpogledom v spis bi ga tožeča stranka lahko preverila. Namesto tega je le pavšalno navajala, da so stroški previsoko odmerjeni, brez konkretnih očitkov. Pritožbeno sodišče nepravilnosti pri odmeri pravdnih stroškov ni ugotovilo. Ker niso podani niti izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu prvega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka je uspela s pritožbo s sorazmerno majhnim delom, s katerim posebni stroški niso nastali, odgovor na pritožbo pa glede na njegovo vsebino in izčrpnost predhodnih pripravljalnih vlog tožene stranke, za katere je sodišče prve stopnje stroške priznalo, ni bil potreben. Zato vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.