Jedro

Pri boleznih tožnice ne gre za nobeno od bolezni, ki bi jih na podlagi predpisov lahko šteli za poklicno bolezen. Le take bolezni pomenijo posebej zavarovano tveganje, ki v (obveznem) invalidskem zavarovanju lahko zagotavlja tudi določene pravice iz zavarovanja pod ugodnejšimi pogoji.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z odločbo št. 24-4038306 z dne 2. 8. 2001 odločila, da je pri tožnici podana invalidnost II. kategorije zaradi posledic bolezni od 29. 5. 2001 dalje, s pravico do dela na svojem delu s polovico delovnega časa. Ta (dokončna in pravnomočna) odločba je veljala do 31. 12. 2002, ko je tožena stranka ponovno odločala o delazmožnosti tožnice in je z odločbo št. 24 4038306 z dne 1. 7. 2003 glede kategorije invalidnosti in vzroka zanjo odločila enako, spremenila je le pravico do dela na svojem delovnem mestu v pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom 6 ur dnevno. Na pritožbo obeh strank je bila z odločbo št. I-4038306 z dne 10. 11. 2003 taka odločitev spremenjena le glede trajanja delovnega časa (4 ure dnevno).

Sodišče prve stopnje je zavrnilo (primarni in podredni) tožbeni zahtevek za odpravo odločbe tožene stranke z dne 10. 11. 2003 v delu glede vzroka invalidnosti, ter za ugotovitev, da je invalidnost posledica poškodbe pri delu oziroma obolenja, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela oziroma zaradi bolezni v zvezi z delom. Sodišče je kot pravno podlago na podlagi 446. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 106/99 in nasl. - ZPIZ-1) upoštevalo določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. - ZPIZ92) glede opredelitve poškodb pri delu in poklicnih bolezni, glede slednjih pa tudi v času odločanja tožene stranke še veljavni Samoupravni sporazum o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list SFRJ, št. 38/83). Na podlagi dopolnilnega izvedenskega mnenja invalidske komisije II. stopnje je ugotovilo, da je invalidnost pri tožnici nastopila zaradi bolezni.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker je v celoti soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo. O vzroku tožničine invalidnosti je bilo dokončno in pravnomočno odločeno že z odločbo tožene stranke z dne 2. 8. 2001. Invalidnost v letu 2001 je bila ugotovljena zaradi bistveno enakega bolezenskega stanja kot v postopku, ki je predmet te sodne presoje. Na podlagi invalidnosti pridobljene pravice in vzrok invalidnosti trajajo, dokler je podano enako zdravstveno stanje. Spremenijo se le v primeru sprememb v zdravstvenem stanju oziroma stanju invalidnosti. Ker se bolezensko stanje, ki tožnico invalidizira, ni spremenilo, ni zakonskih pogojev za spremembo že dokončno in pravnomočno ugotovljenega vzroka invalidnosti.

Zoper pravnomočno sodbo je vložila pravočasno revizijo tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Zahteva, da sodišče dopusti revizijo na podlagi 4. in 5. točke 31. člena kljub temu, da Višje sodišče ni sklepalo o dopustitvi revizije, čeprav bi na podlagi drugega odstavka 32. člena ZDSS-1 moralo, ker je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju. Gre za vprašanje kolizije med prvim odstavkom 303. člena Zakona o trgu vrednostnih papirjev (ZTVP) in predpisi, ki urejajo delo invalidskih komisij, ter zmotno uporabo določbe tretjega odstavka 30. člena ZPIZ92, ki opredeljuje kot poškodbo pri delu obolenje, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja oziroma višje sile pri opravljanju dela. Invalidske komisije bi morale obvezno uporabiti oceno tveganja pri delodajalcu, ki je bila prvič izdelana 31. 12. 2001. Zaradi neupoštevanja te ocene sta osebni zdravnik in tožena stranka vzrok zmanjšane delovne zmožnosti tožnice (napačno) opredelila kot bolezen. Tožnica zaradi obveznosti iz 303. člena ZTVP-1 pristojnih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni mogla obvestiti o vseh podatkih in dejstvih, s katerimi je razpolagala. Sodišče bi moralo kot referenčno upoštevati sodbo Evropskega sodišča prve stopnje v zadevi Onno Plug.

V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani.

Nepotrebne in pravno povsem zgrešene so navedbe revizije v zvezi z dopustitvijo revizije. V obravnavani zadevi gre za odločitve o pravicah iz invalidskega zavarovanja, v takih primerih pa je revizija vedno dovoljena že po zakonu (4. točka 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih, Uradni list RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti le na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP). Revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka tožnica ne uveljavlja, zato v tem delu revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni ne moglo ne smelo preizkušati.

Pri materialnopravni presoji izpodbijane sodbe je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Vprašanje vzroka invalidnosti pa je najprej in predvsem dejansko vprašanje. V obravnavani zadevi je vzrok invalidnosti tožnice bolezen, z diagnozami, kot izhajajo iz zdravstvene dokumentacije. Tožnica uveljavlja, da je do teh bolezni in posledično zmanjšanja delovne zmožnosti, prišlo zaradi stresnega dela, ki ga je opravljala in razmer na delu. Zato naj bi bil vzrok njene invalidnosti poškodba pri delu oziroma poklicna bolezen. Iz zavrnjenega tožbenega zahtevka izhaja, da je tožnica uveljavljala le ugotovitev, da je njena invalidnost „podana zaradi poškodbe pri delu oziroma obolenja, ki je neposredna in izključna posledica nesrečnega naključja ali višje sile med opravljanjem dela“ oziroma podrejeno „zaradi bolezni v zvezi z delom“.

Po določbi 29. člena ZPIZ92 (enako 62. člen ZPIZ-1) so vzrok za nastanek invalidnosti poškodba pri delu, poklicna bolezen, bolezen in poškodba izven dela. Iz ugotovljenega dejanskega stanja o vzroku za zmanjšano delovno zmožnost in ob upoštevanju definicije poškodbe pri delu po prvem odstavku 30. člena ZPIZ92 (enako 63. člen ZPIZ-1) nedvomno izhaja, da vzrok tožničine invalidnosti ni poškodba pri delu. Tožnica sicer zatrjuje napačno uporabo tretjega odstavka 30. člena ZPIZ, vendar revizijo v tem delu utemelji le s sklicevanjem na pritožbo, česar v reviziji ni mogoče upoštevati, in s predlogom, da „se v reviziji posebej pregleda tudi uporabo navedenih določb ZPIZ“. Revizijsko sodišče sicer tudi po uradni dolžnosti presoja pravilnost uporabe materialnega prava, vendar le ob upoštevanju dejanskega stanja, ki je za odločitev o tožbenem zahtevku bistveno. Iz dejanskega stanja pa ne izhaja, da bi bilo ugotovljeno oziroma dokazano kakšno nesrečno naključje ali višja sila kot vzrok za bolezni tožnice.

Poklicne bolezni kot vzrok za invalidnost so po 32. členu ZPIZ92 (enako 65. člen ZPIZ-1) izključno bolezni, ki so navedene v seznamu poklicnih bolezni. Do sprejema Pravilnika o seznamu poklicnih bolezni (Uradni list RS, št. 85/2003) so bile poklicne bolezni navedene v Samoupravnem sporazumu o seznamu poklicnih bolezni. Pogoj, da se določena bolezen šteje kot poklicna je tudi delo na delovnem mestu, za katerega je v seznamu poklicnih bolezni določeno, da se taka bolezen pojavlja kot poklicna bolezen. Pri boleznih tožnice ne gre za nobeno od bolezni, ki bi jih na podlagi navedenih predpisov lahko šteli za poklicno bolezen. Le take bolezni pa pomenijo posebej zavarovano tveganje, ki v (obveznem) invalidskem zavarovanju lahko zagotavljajo tudi določene pravice iz zavarovanja pod ugodnejšimi pogoji.

Vzrok za invalidnost tožnice je bolezen, pri čemer za uveljavljanje in odmero pravic iz invalidskega zavarovanja ni bistveno, ali gre za bolezen v zvezi z delom ali za bolezen, ki ni v zvezi z delom. Za pridobitev pravic iz invalidskega zavarovanja, o katerih je bilo odločeno z izpodbijanimi odločbami pri toženi stranki (pravica do dela na drugem ustreznem delovnem mestu s skrajšanim delovnim časom), pa vzrok za nastanek invalidnosti tudi sploh ni pomemben. Drugače povedano: za odločitev o pravicah iz invalidskega zavarovanja je treba ugotoviti le, ali gre za poklicno bolezen ali ne. Če ne gre za to, temveč za bolezen, ni treba ugotavljati še vzroka bolezni, saj taka ugotovitev na pravice iz invalidskega zavarovanja nima in ne bi imela nobenega vpliva.

To seveda ne pomeni, da ne gre za bolezen v zvezi z delom, vendar lahko pravice v zvezi s tako boleznijo uveljavlja v drugih postopkih: v zdravstvenem zavarovanju ali pri delodajalcu v zvezi z varstvom pri delu in morebitno odškodninsko odgovornostjo. Na ta del se nanaša večina revizijskih navedb (delo, ki ga je opravljala tožnica, ocena tveganja pri delodajalcu in sodbe Evropskega sodišča), ki na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe ne morejo vplivati. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, se na del nanaša tudi sklicevanje tožnice na sodbe Evropskega sodišča prve stopnje.

Ker zatrjevani revizijski razlog ni podan in je izpodbijana sodba glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.