Jedro

Tožnika v inšpekcijskem postopku nista sodelovala niti kot stranki niti kot stranska udeleženca, zato ne moreta predlagati obnove tega postopka iz razlogov po 1., 2., in 5. točki 260. člena ZUP, kot sta to storila, saj imajo možnost to predlagati zgolj stranke postopka. Tožnika bi lahko predlagala obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP, šele če bi pridobila položaj stranke ali stranskega udeleženca, pa bi lahko v postopku uveljavljala obnovitvene razloge, ki sta jih zatrjevala v zahtevi za obnovo postopka. Toženka je zato pravilno ugotovila, da tožnika nimata aktivne legitimacije za vložitev predloga za obnovo postopka po 1., 2. in 5. točki 260. člena ZUP in je njun predlog za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Novo mesto (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom, št. P06122-1450/2012-73 z dne 30. 3. 2016 (v nadaljevanju sklep z dne 30. 3. 2016), po uradni dolžnosti obnovil inšpekcijski postopek v zadevi gradnje stanovanjske hiše inšpekcijskih zavezancev A. A. in B. B., ki je bil končan z inšpekcijsko odločbo št. 06122-1450/2012-7 z dne 30. 7. 2012 (1. točka izreka). Odločil je, da se ta odločba, ki je inšpekcijskima zavezancema odrejala ustavitev gradnje in napotitev na pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja, odpravi in inšpekcijski postopek ustavi (3. točka izreka).

2. C. C. in Č. Č. (v nadaljevanju tožnika) sta z vlogo z dne 26. 9. 2018, ki sta jo dopolnila dne 11. 12. 2018, predlagala obnovo postopka, ki se je končal s sklepom z dne 30. 3. 2016, vendar pa je prvostopenjski organ to njuno vlogo s sklepom št. 06122-1450/2012-80 (39296) z dne 5. 4. 2019 (v nadaljevanju izpodbijani sklep) zavrgel. V obrazložitvi svoje odločitve je pojasnil, da sta tožnika v vlogi za obnovo postopka navajala, da sta bila z odločitvijo prvostopenjskega organa seznanjena dne 19. 9. 2018, in sicer v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za legalizacijo njune stanovanjske hiše. V vlogi sta se sklicevala na različne dokumente, opisovala postopek pridobitve lokacijskega in gradbenega dovoljenja in zahtevala, naj inšpekcijski organ v ponovnem postopku zahteva, da A. A. in B. B. predložita lokacijsko dokumentacijo, iz katere bo razvidna skladnost te dokumentacije z lokacijskim dovoljenjem in z dejansko lego njunega objekta na terenu, kot tudi projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, iz katerega bo razvidna skladnost njune z izdanim gradbenim dovoljenjem in dejansko izvedbo stavbe na terenu.

3. Prvostopenjski organ v nadaljevanju obrazložitve citira določbo prvega in drugega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ugotavlja, da tožnika nista bili legitimirani stranki v postopku št. P06122-1450/2012 in zato nimata statusa upravičenih oseb za vložitev predloga za obnovo postopka. Na tej podlagi je zato prvostopenjski organ njuno vlogo za obnovo tega postopka zavrgel. V inšpekcijskem postopku, ki je bil ustavljen s sklepom z dne 30. 3. 2016, namreč tožnika nista imela statusa stranke in zato tudi nista upravičena za vložitev predloga za obnovo postopka.

4. Tožnika sta zoper odločitev prvostopenjskega organa vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo, št. 0612-11/2012-8 (06421125) z dne 8. 1. 2020, zavrnilo. V obrazložitvi svoje odločitve citira določbo prvega in drugega odstavka 267. člena in prvega odstavka 260. člena ZUP ter zaključuje, da je bila odločitev prvostopenjskega organa, da niso izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po predlogu tožnikov, utemeljena.

5. Tožnika se z odločitvijo tožene stranke ne strinjata in s tožbo v upravnem sporu sodišču predlagata, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, tožena stranka pa naj jima povrne stroške postopka. V zahtevi za obnovo postopka sta navajala, da so izpolnjeni razlogi za obnovo po 1., 2. in 5. točki 260. člena ZUP. Sklep je bil izdan na podlagi ponarejene listine, in sicer ponarejene izjave izdelovalca lokacijske dokumentacije D. D., kar je kaznivo dejanje ter na podlagi neresničnih navedb A. A. in B. B. Njuno zahtevo je tožena stranka zavrnila z utemeljitvijo, da nimata statusa upravičenih oseb. S tem je kršena njuna ustavna pravica, ki posamezniku zagotavlja, da se udeležuje postopka v katerem se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi.

6. Za sklep z dne 30. 3. 2016 sta izvedela šele v postopku za legalizacijo njune stanovanjske hiše. Glede na prej navedene razloge sta vložila zahtevo za obnovo postopka, ki pa jo je prvostopenjski organ zavrgel z utemeljitvijo, da nimata statusa upravičenih oseb. Pri tej odločitvi se je tožena stranka napačno oprla na določbo prvega odstavka 267. člena ZUP, ki ne govori o tem, kdo je upravičena oseba, pač pa o tem govori 42. člen tega zakona. Iz obrazložitve odločitve drugostopenjskega organa nista uspela razbrati, zakaj je bila njuna pritožba zavrnjena. Tožnika citirata določbo prvega odstavka 42. člena ZUP ter navajata, da več judikatov Ustavnega sodišča govori o tem, da ima v inšpekcijskem postopku lahko status stranskega udeleženca tudi oseba, ki ni inšpekcijski zavezanec, če v postopku izkaže, da so z ukrepi inšpekcijskega organa prizadete njene pravice oziroma pravne koristi iz 43. člena ZUP. S tem je varovana pravica iz 22. člena Ustave RS, ki posamezniku zagotavlja možnost, da se udeležuje postopka, v katerem se odloča o njegovi pravici ali pravni koristi. Inšpektorat bi se torej moral prepričati in ugotoviti, da se je inšpekcijski postopek pričel na njuno zahtevo in da tudi izkazujeta pravni interes, saj sta neposredna soseda. Obnovo postopka zahtevata zato, ker soseda v postopku za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja izkoriščata status stranskih udeležencev v postopku, četudi ima njuna stavba enak status kot stavba sosedov. Iz obrazložitve sklepa, za katerega zahtevata obnovo postopka, izhaja, da se je postopek ustavil iz razloga, ker ni bilo mogoče dokazati, da je bila gradnja sosedov nelegalna, kar pa temelji na neresničnih navedbah sosedov in ponarejeni listini izdelovalca lokacijske dokumentacije.

7. Tožena stranka, ki je sodišču posredovala upravne spise, na tožbo po vsebini ni odgovorila.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. V zadevi ni sporno, da je prvostopenjski organ s sklepom z dne 30. 3. 2016 po uradni dolžnosti obnovil inšpekcijski postopek v zadevi gradnje stanovanjske hiše inšpekcijskih zavezancev A. A. in B. B., ki je bil končan z inšpekcijsko odločbo, odpravil to odločbo, ki jima je nalagala ustavitev gradnje in pridobitev spremembe gradbenega dovoljenja ter inšpekcijski postopek ustavil. Tožnika v tem inšpekcijskem postopku nista sodelovala niti kot stranki niti kot stranska udeleženca, za sklep z dne 30. 3. 2016 pa sta, kot navajata v tožbi, izvedela dne 19. 9. 2018 v postopku za pridobitev gradbenega dovoljenja za njuno stanovanjsko hišo. Zahtevo za obnovo inšpekcijskega postopka, ki se je vodil zoper A. A. in B. B. in je bil zaključen s sklepom z dne 30. 3. 2016, sta vložila dne 26. 9. 2018, in sicer iz razloga po 1., 2., in 5. točki 260. člena ZUP1. 10. Obnovo upravnega postopka lahko predlaga stranka, organ, ki je izdal odločbo, na katero se nanaša obnovitveni razlog, pa lahko začne obnovo postopka po uradni dolžnosti (prvi odstavek 261. člena ZUP). Ko organ, ki je pristojen za odločanje o predlogu za obnovo, prejme predlog, mora preizkusiti, ali je predlog dovoljen, popoln in pravočasen, ali ga je podala upravičena oseba in ali je okoliščina, na katero se predlog opira, verjetno izkazana (prvi odstavek 267. člena ZUP). Če ti pogoji niso izpolnjeni, organ predlog za obnovo postopka s sklepom zavrže (drugi odstavek 267. člena ZUP).

11. V obravnavani zadevi je tožena stranka po pregledu predloga za obnovo inšpekcijskega postopka št. P06122-1450/2012, zaključenega s sklepom z dne 30. 3. 2016, ki sta ga vložila tožnika, ugotovila, da tožnika nista bila stranki v tem inšpekcijskem postopku in da zato nista upravičena predlagatelja obnove tega postopka. Iz tega razloga je zato njun predlog za obnovo inšpekcijskega postopka zavrgla. Tožnika se s tem zaključkom tožene stranke ne strinjata in menita, da sta upravičena predlagati obnovo postopka iz razlogov po 1., 2., in 5. točki 260. člena ZUP zato, ker imata v inšpekcijskem postopku, ki se je vodil zoper A. A. in B. B. na podlagi njune prijave, pravni interes.

12. Sodišče s tožnikoma ne soglaša. Oseba, ki v upravnem postopku ni imela statusa stranke ali stranskega udeleženca, zatrjuje pa, da ima materialnopravni interes za izid upravnega postopka, mora najprej doseči položaj stranke ali stranskega udeleženca v upravnem (inšpekcijskem) postopku. Če je upravni postopek že končan, ima taka stranka možnost uveljavljati obnovo upravnega postopka, in sicer po 9. točki 260. člena ZUP2, to je iz razloga, da bi morala biti v postopku udeležena kot stranka ali stranski udeleženec, pa ji ta možnost ni bila dana. Šele po tem, ko doseže, da ji organ prizna položaj stranke ali stranskega udeleženca, lahko izpodbija sklep, ki je bili izdan v tem upravnem postopku, v postopku uveljavlja svoje zahtevke in ugovore oziroma predlaga obnovo postopka iz drugih razlogov po 260. členu ZUP.

13. V obravnavanem primeru tožnika v inšpekcijskem postopku nista sodelovala niti kot stranki niti kot stranska udeleženca. To pomeni, da zato ne moreta predlagati obnove tega postopka iz razlogov po 1., 2., in 5. točki 260. člena ZUP, kot sta to storila, saj imajo možnost to predlagati zgolj stranke postopka. Tožnika bi lahko predlagala obnovo postopka le iz razloga po 9. točki 260. člena tega zakona, torej bi lahko uveljavljala, da bi morala biti v postopku udeležena kot stranki oziroma stranska udeleženca ter da jima ta možnost ni bila dana, česar pa nista storila. Šele če bi pridobila položaj stranke ali stranskega udeleženca, bi lahko v postopku uveljavljala obnovitvene razloge, ki sta jih zatrjevala v zahtevi za obnovo postopka in jih uveljavljata tudi v tožbi. Tožena stranka je zato pravilno ugotovila, da nimata aktivne legitimacije za vložitev predloga za obnovo postopka po 1., 2. in 5. točki 260. člena ZUP in je njun predlog za obnovo postopka na podlagi drugega odstavka 267. člena ZUP utemeljeno zavrgla.

14. Skladno z vsem navedenim sodišče zaključuje, da tožba tožnikov ni utemeljena in jo je zato na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo. Odločitev v zadevi je sodišče sprejelo na seji senata, saj za zadevo relevantno dejansko stanje med strankama ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), pač pa je sporno tolmačenje in uporaba materialnega prava, konkretno določb ZUP, ki urejajo obnovo postopka.

K točki II izreka:

15. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Obnova postopka, ki je končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se: a) po 1. točki 260. člena ZUP obnovi, če se zve za nova dejstva ali se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku; b) po 2. točki 260. člena ZUP obnovi, če je bila odločba izdana na podlagi ponarejene listine ali krive izpovedbe priče ali izvedenca ali kot posledica kakšnega dejanja, ki je kaznivo po kazenskem zakonu;c) po 5. točki 260. člena ZUP obnovi, če je bila izdana za stranko ugodna odločba na podlagi njenih neresničnih navedb. 2 Postopek, ki je bil končan z odločbo, zoper katero v upravnem postopku ni rednega pravnega sredstva, se iz razloga po 9. točki 260. člena obnovi, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena, ni bila dana možnost udeležbe v postopku.