Jedro

Dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo (14 % od prometa), ki je višje, kot bi šlo delavcu po zakonu in kolektivni pogodbi, je dopusten, saj lahko delodajalec vedno priznava večji obseg pravic, kot izhaja iz splošnih aktov.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 4. alinei točke I/3 razveljavi.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani, nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Prvi tožnik je dolžan toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 136,89 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

1. Z navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni plačati prvemu tožniku znesek 6.233,30 EUR ter zakonske zamudne obresti od zneska 4.679,82 EUR od 9. 7. 2014 do plačila. Kar je prvi tožnik iz naslova dnevnic zahteval več ali drugače (še 50.414,14 EUR glavnice in ostalih vtoževanih zamudnih obresti) je zavrnilo (I/1 točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvega tožnika, s katerim je od tožene stranke zahteval plačilo zneska neizplačanih plač v bruto višini 1.921,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 640,55 EUR od 18. 9. 2006 dalje do plačila, od zneska 640,55 EUR od 18. 8. 2007 dalje do plačila in od zneska 640,55 EUR od 18. 8. 2008 dalje do plačila (točka I/2 izreka). Sodišče prve stopnje je prvemu tožniku priznalo plačilo regresa za letni dopust za leto 2006, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati v znesku 605,07 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, prvemu tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2007 do plačila, regresa za letni dopust za leto 2007, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati v znesku 617,59 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, prvemu tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 11. 2007 do plačila, regresa za leto 2008, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati v znesku 665,00 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, prvemu tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2008 do plačila, regresa za leto 2010, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati v znesku 734,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, prvemu tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 do plačila. Kar je prvi tožnik iz naslova regresa zahteval več ali drugače (izplačilo celotnega bruto regresa brez odvedbe akontacije dohodnine ter plačilo ostalih vtoževanih zakonskih zamudnih obresti) je sodišče zavrnilo (točka I/3 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek prvega tožnika, s katerim je od tožene stranke iz naslova delovne uspešnosti uveljavljal plačilo 4.505,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve te tožbe dalje do plačila (točka I/5) in tožbeni zahtevek, s katerim je od tožene stranke uveljavljal plačilo plače za september 2010 v presežku nad prisojenim neto zneskom 434,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 10. 2010 dalje do plačila (točka I/4 izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek drugega tožnika, s katerim je od tožene stranke uveljavljal bruto znesek plače v višini 17.460,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od v izreka navedenih zneskov dalje do plačila (točka II/1 izreka). Drugemu tožniku pa je sodišče prve stopnje priznalo plačilo regresa za letni dopust za leto 2009, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati v znesku 142,92 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, drugemu tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2010 do plačila, regresa za letni dopust za leto 2010, ki ga je dolžna tožena stranka obračunati v znesku 734,15 EUR bruto, od tega zneska odvesti akontacijo dohodnine, drugemu tožniku pa izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2010 dalje do plačila. Kar je drugi tožnik iz naslova regresa za letni dopust zahteval več, ali drugače (izplačilo celotnega bruto zneska regresa brez odvedbe akontacije dohodnine ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od neto zneska regresa za letni dopust za leto 2010 za čas pred 2. 7. 2010), je sodišče zavrnilo (točka II/2 izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek drugega tožnika, s katerim je od tožene stranke za čas od 18. 9. 2009 do 7. 2. 2011 skladno s sklenjenimi pogodbami o zaposlitvi uveljavljal plačilo vseh javnih dajatev in prispevkov, zlasti prispevkov za pokojninsko, invalidsko in socialno zavarovanje ter za zavarovanje za primer brezposelnosti (točka II/3 izreka). Zavrnilo je predlog tožene stranke, s katerim je od sodišča zahtevala, da prvemu tožniku naloži v povračilo kot separatne stroške stroške prihoda izvedenke na narok 9. 7. 2014 (točka III/1 izreka) in odločilo, da mora prvi tožnik v roku 8 dni toženi stranki plačati 1.830,56 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III/2 izreka) in da mora drugi tožnik v roku 8 dni toženi stranki plačati 1.307,86 EUR stroškov tega postopka, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila (točka III/3 izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev (1. odstavek I/1. točke, I/3. točke, 1. odstavek II/2. točke in III. točko izreka) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, prvemu in drugemu tožniku pa naloži plačilo stroškov postopka oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenju. Navaja, da izvedenka finančne stroke mag. A.A. in sodišče pri ugotavljanju prikrajšanja prvega tožnika, brez trditvenih navedb v tej vezi in brez zahtevka prvega tožnika za plačilo prevoznih stroškov, upoštevata tudi zneske, do katerih naj bi bil prvi tožnik upravičen iz naslova prevoznih stroškov za prihod na delo in z dela. Prvi tožnik stroškov prevoza sploh ni vtoževal, zato jih sodišče ne bi smelo upoštevati. Poudarja, da je prvi tožnik v neposredno bližino doma prihajal z vozilom tožene stranke, z gorivom na račun tožene stranke in bi ob zahtevanem povračilu prevoznih stroškov toženo stranko dvakrat oškodoval. Že v prvi pripravljalni vlogi je pojasnila, da se pri potnih stroških upošteva 0, saj je delavec iz B. oziroma se je s tovornim vozilom vozil domov, parkiral pred C., na D. cesti, ko se je vrnil iz tujine. Prvi tožnik tem navedbam ni ugovarjal. Poleg tega je tudi v pripombah k prvotno podanem izvedenskem mnenju prerekala priznanje potnih stroškov in tudi v pripravljalni vlogi z dne 2. 7. 2014 navedla, da prvemu tožniku potni stroški niso nastajali. Ob takšni trditveni podlagi ter ob odsotnosti vsakršnih konkretnih navedb prvega tožnika o nasprotnem je neutemeljena in protispisna obrazložitev sodišča, da ni sledilo navedbam tožene stranke in je odločilo, da prvemu tožniku pripadajo potni stroški za prihod na delo in iz dela. Protispisna je navedba, da je takšna odločitev podana ob odsotnosti konkretnejših navedb o tem, kdaj in kje je prvi tožnik pustil tovorno vozilo in o oddaljenosti tovarne od njegovega bivališča. Jasno je navedla, da je prvi tožnik pustil tovorno vozilo pri C., da je praktično z vozilom hodil domov, kar pomeni, da potni stroški niso nastali. S tem je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega odločitev sodišča predstavlja odločitev mimo oziroma preko tožbenega zahtevka, saj prvi tožnik niti opisno niti v zahtevku ni zahteval plačila prevoznih stroškov. Opozarja, da je izvedenka ugotovila, da je bil prvi tožnik v celotnem spornem obdobju prikrajšan le za 1.321,92 EUR. Sodišče pa je v nasprotju z izvedenskim mnenjem ugotovilo bistveno višje prikrajšanje, to je v višini 6.233,30 EUR. Odločitev v zvezi s tem iz obrazložitve sodišča ni prepričljiva in jasno razvidna. Iz izračunov, ki jih sodišče navaja v 22. točki obrazložitve sodbe izhaja, da je imel prvi tožnik poravnane obveznosti do 15. dne v mesecu oziroma še v tekočih mesecih, januarja, februarja, junija 2009, to pomeni s sprotno akontacijo, ki jo je dobil vsakič, ko je šel na pot. Sodišče pri izračunu ni upoštevalo prejemkov prvega tožnika, ki so bili po izračunu 14 % večji, oziroma je sodišče upoštevalo le del izvedenskega mnenja, ni pa sledilo končnemu izračunu prikrajšanju v znesku 1.321,92 EUR, ampak je odločilo v bistveno večjo škodo tožene stranke, četudi te izvedenka ni ugotovila. Sodišče je kršilo določila postopka z odločitvijo, ko je toženi stranki naložilo plačilo regresa za leto 2010, ki ga prvi tožnik s tožbo ni zahteval. Poleg tega je odločitev o priznanju regresa kontradiktorna, nejasna in med seboj v nasprotju, tako da je v tem delu podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Kljub temu, da je sodišče upoštevalo določilo Pravilnika o notranji kontroli tožene stranke, ki v 32. členu izrecno določa, da je v plačilu 14 % od prometa vključen tudi regres, ki ga določa Zakon o delovnih razmerjih in kolektivna pogodba, je odločilo v nasprotju s takšno pravno podlago. Sodišče v 23. točki obrazložitve sodbe zavzame stališče, da je tožena stranka zaradi odvoda ne le akontacije dohodnine, ampak tudi prispevkov, tožnikoma izplačala prenizke zneske regresov, drugič pa zavzame stališče, da sta tožnika upravičena do celotnih bruto zneskov regresa, kot da regresa sploh ne bi prejela. Sodišče bi prvemu in drugemu tožniku lahko prisodilo zgolj razliko v višini previsoko odvedenih davkov in prispevkov. Razlogi, ki jih sodišče navaja v 23. točki obrazložitve pa so nejasni in med seboj v nasprotju ter v nasprotju z obstoječo pravno podlago. Sodišče je tudi spregledalo, da je prvemu tožniku delovno razmerje prenehalo septembra 2010 in je zato upravičen le do sorazmernega dela regresa. V zvezi z dopustnostjo obračunavanja plačila za delo voznikom po dogovoru o neto izplačilu opozarja na odločitev VDSS opr. št. Pdp 13/2011 z dne 17. 2. 2011 in odločitev DSS opr. št. 42/2011 z dne 29. 1. 2013. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bili razlogi v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o priznanju regresa sami s samo v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje skladne in povsem jasne razloge o odločilnih dejstvih, ki so bili podlaga za odločitev, in razlogi v sodbi niso nejasni in med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je pojasnilo svoje stališče, da sta prvi in drugi tožnik kljub dogovoru o vključenosti regresa v plačilo v višini 14 % od prometa, upoštevaje drugačno naravo regresa v primerjavi s plačo in stroški v zvezi z delom ter drugačnih odtegljajev iz naslova dohodnine in prispevkov, upravičena do plačila regresa za letni dopust. Dejansko gre v tem delu za nestrinjanje tožene stranke z materialnopravnim stališčem sodišča prve stopnje in ne za bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

6. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba vidi v tem, da naj bi sodišče prve stopnje protispisno povzelo, da tožena stranka ni podala konkretnejših navedb v zvezi s priznanjem stroškov za prevoz na delo in z dela prvemu tožniku, o tem, kdaj in kje je prvi tožnik pustil tovorno vozilo, kot tudi ne navedb o oddaljenosti tovarne od njegovega bivališča. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je ta kršitev podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja v vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Nasprotje med navedbami tožene stranke, kot jih je podala v pripravljalnih vlogah in razlogi sodbe o teh navedbah ne predstavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta določba se namreč nanaša na dokazne listine, ne pa na vloge pravdnih strank. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da njene navedbe glede upravičenosti prvega tožnika do povračila potnih stroškov na delo in z dela niso dovolj konkretizirane, predstavljajo nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje in pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi ta očitek ni utemeljen, kar pa bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju.

7. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o priznanju regresa za letni dopust za leto 2010 prvemu tožniku, prekoračilo tožbeni zahtevek. Prvi tožnik je od tožene stranke uveljavljal plačilo regresa za letni dopust za leta 2006, 2007 in 2008. Sodišče prve stopnje pa je odločilo tudi o regresu za leto 2010 in je v zvezi s tem navedlo, da je kljub odsotnosti zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust 2010 na koncu tožbe upoštevalo ta zahtevek kot tožbeni zahtevek glede na predhodne trditve prvega tožnika v tožbi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, po kateri sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je na zahtevek vezano, kar pomeni, da ne sme prisoditi stranki več ali kaj drugega kot je zahtevala v tožbi. Pomen tožbenega zahtevka je v tem, da se z njim opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva tožeča stranka, sodišče pa odloči o zahtevku (bodisi ugodilno bodisi zavrnilno) in takšno odločitev vnese v izrek sodbe. Na podlagi 357. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 4. alinei I/3. točke izreka.

8. Prvi tožnik v tem individualnem delovnem sporu od tožene stranke zahteva plačilo dnevnic, delovne uspešnosti, neizplačanih plač in izplačilo regresa za leta 2006, 2007 in 2008. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku prvega tožnika delno ugodilo, in sicer je prvemu tožniku iz naslova prikrajšanja v minimalnih pravicah po ZDR ter kolektivni pogodbi prisodilo 6.233,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.679,82 EUR in plačilo regresa za letni dopust za leta 2006, 2007, 2008 in 2010, preostanek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Ker se zoper sodbo v ugodilnem delu pritožuje samo tožena stranka, je sodba v zavrnilnem delu postala pravnomočna.

9. Drugi tožnik pa od tožene stranke v tem individualnem delovnem sporu zahteva plačilo bruto plače v skupnem znesku 17.460,15 EUR in izplačilo regresa za leti 2009 in 2010. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku drugega tožnika delno ugodilo, in sicer je tožniku priznalo izplačilo regresa za letni dopust za leti 2009 in 2010, preostanek tožbenega zahtevka pa je zavrnilo. Ker se zoper sodbo v ugodilnem delu pritožuje samo tožena stranka, je sodba v zavrnilnem delu postala pravnomočna.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih pritožba tudi ne izpodbija, izhaja, da je bil prvi tožnik pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik kamiona v mednarodnem prometu v času od 11. 4. 2006 do 7. 10. 2010 na podlagi treh pogodb o zaposlitvi in je imel v prvi pogodbi o zaposlitvi določeno osnovno bruto mesečno plačo v višini 521,83 EUR, v drugi 538,53 EUR in v tretji 640,55 EUR. Drugi tožnik pa je bil pri toženi stranki zaposlen na delovnem mestu voznik kamiona v mednarodnem in domačem prometu v obdobju od 23. 10. 2008 do 7. 2. 2011 na podlagi treh pogodb o zaposlitvi za določen čas in je imel v vseh določeno osnovno bruto mesečno plačo v višini 640,55 EUR. Pri toženi stranki je veljal ustni dogovor o pripadajočem neto plačilu za delo v višini 14 % od prometa, ki je vključeval tako neto znesek osnovne plače po pogodbi o zaposlitvi, kot tudi dnevnice in ostale stroške. Takšno plačilo za delo je bilo pri toženi stranki dogovorjeno na enak način za vse voznike, tudi za prvega in drugega tožnika. Tožena stranka je voznikom pred vožnjo v tujino izročila na roke akontacijo, ki jo je delavec, kolikor je na vožnji ni v celoti porabil, obdržal kot del neto plačila za delo. Tožena stranka je tako obema tožnikoma plače in stroške v zvezi z delom izplačevala delno na roke, brez potrdila o prejetih zneskih, delno pa na njun bančni račun. Za celotno obdobje njune zaposlitve je tožena stranka za oba tožnika odvedla tudi vse obračunane davke in prispevke za socialno varnost. Ob ugotovitvi obstoja ustnega dogovora o načinu plačila za opravljeno delo, glede katerega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je takšen dogovor dopusten, je sodišče prve stopnje nadalje ugotavljalo, če je bil prvemu tožniku v spornem obdobju zagotovljen minimum pravic, ki so predpisane v kolektivnih pogodbah in Zakonu o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/02, in nadaljnji).

11. Sodišče prve stopnje je v predmetnem postopku postavilo izvedenko ekonomske stroke mag. A.A.. Iz izvedenskega mnenja z dne 25. 4. 2014 in dopolnitve z dne 26. 6. 2014 izhaja, da je prvi tožnik v celotnem vtoževanem obdobju zaposlitve pri toženi stranki (avgust 2006 - september 2010) dobil izplačane zneske v višini 14 % mesečnega prometa. Izvedenka je naredila primerjavo med višino prvemu tožniku izplačanih zneskov po dogovoru o plačilu v višini 14 % mesečnega prometa in višino pripadajočih plač in stroškov po določilih ZDR ter Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju; Uredba). Pri tem je ugotovila, da je bil prvi tožnik v celotnem obdobju zaposlitve pri toženi stranki prikrajšan za znesek 1.321,92 EUR. Glede na ugotovitev izvedenke, da je bilo dejansko neto izplačilo tožene stranke prvemu tožniku v določenih mesecih bodisi višje bodisi nižje od minimuma pravic po ZDR in Uredbi, je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da s toženkinimi predhodnimi preplačili ni mogoče pokriti oziroma šteti za poplačane tožnikove terjatve iz kasnejšega obdobja. V skladu z določbo 287. in 288. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS; št. 83/01, in nadaljnji), ki se nanašata na vračunavanje izpolnitev, pa je tožena stranka s kasnejšimi preplačili poplačala tudi (del) predhodno neplačanih prejemkov prvega tožnika. Tako je za leta 2006, 2007 in 2008 sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prvi tožnik v nekaterih mesecih prejel nekoliko manj, kot mu pripada, vendar je tožena stranka s precej višjimi izplačili od pripadajočih v naslednjih mesecih prvemu tožniku poravnala zaostale obveznosti, vključno z morebitnimi zamudnimi obrestmi. Za leti 2009 in 2010 pa je sodišče prve stopnje samo napravilo izračun tožniku pripadajočih zneskov, upoštevaje zakonske zamudne obresti, do katerih je prvi tožnik upravičen od 16. dne v mesecu za prejemke preteklega meseca. Sodišče prve stopnje je svoj izračun ponazorilo s tabelo, v zvezi s katero je obrazložilo, da je upoštevalo prvemu tožniku pripadajoče neto prejemke po izračunu izvedenke (stolpec S v tabeli 3 izvedenskega mnenja), višine in datume izplačanih zneskov, kot izhajajo iz bančnih izpisov o nakazilih in dvigih gotovine ter ostale akontacije, kot izhajajo iz obračunov tožene stranke. Pri tem je še upoštevalo, da je tožnik ostanek akontacije dobil oziroma obdržal zase (najkasneje) 1. dne v naslednjem mesecu, glede na to, da so mu bili izročeni za stroške prejšnjega meseca. Tako je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka v letih 2009 in 2010 izplačala za 4.679,82 EUR glavnice premalo ter da mu za čas do konca glavne obravnave dolguje še 1.553,48 EUR zakonskih zamudnih obresti, skupno znesek 6.233,30 EUR.

12. V zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izvedenkinemu izračunu o prikrajšanju prvega tožnika, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tak pristop sodišča prve stopnje, ko je samo izračunalo znesek prikrajšanja prvega tožnika, ni neustrezen. Izvedenec pomaga sodišču, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga. Pravna presoja zadeve pa je naloga sodišča. Izvedenka je za posamezne mesece (za obdobje od avgusta 2006 do septembra 2010) na podlagi predloženih podatkov izračunala pripadajoče neto prejemke v posameznih mesecih glede na minimum pravic, določen po ZDR in Uredbi, sodišče prve stopnje pa je ob upoštevanju izvedenskega mnenja, glede na sprejeto stališče o vračunavanju izpolnitev v skladu z OZ, samo napravilo končni izračun prikrajšanja prvega tožnika. Pri tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče sodišča prve stopnje o vračunavanju izpolnitev po OZ napačno. Dogovor o neto izplačilu (višjem, kot bi šlo po zakonu ali kolektivni pogodbi) namreč ni v nasprotju z določili o minimalnih pravicah, saj delodajalec lahko priznava delavcu več, kot je minimum, seveda v skladu s podpisano in veljavno pogodbo o zaposlitvi. Pravilno pritožba opozarja na odločitev VDSS v zadevi opr. št. Pdp 13/2011, kjer je sprejeto stališče, da je dogovor o neto izplačilu za opravljeno delo, ki je višje, kot bi šlo delavcu po zakonu in kolektivni pogodbi, dopusten, saj lahko delodajalec vedno priznava večji obseg pravic, kot izhaja iz splošnih aktov.

13. Prvi tožnik se je v konkretnem primeru s toženo stranko namesto za plačo, dogovoril za neto izplačilo v višini 14 % od prometa. Ta dogovor pa ne sme iti pod minimum pravic, ki so predpisane v kolektivnih pogodbah in ZDR. Glede na navedeno bi moralo sodišče prve stopnje, pri ugotavljanju skupnega prikrajšanja prvega tožnika, upoštevati zgolj tiste mesece, kjer je izvedenka ugotovila, da je bil prvi tožnik z dogovorom o neto izplačilu v višini 14 % od prometa prikrajšan v minimalnih pravicah, kot mu gredo po kolektivnih pogodbah in v skladu z ZDR. Izvedenka je takšno prikrajšanje prvega tožnika ugotovila v letu 2006 v mesecih avgustu in decembru, v letu 2007 v mesecih od marca do avgusta, v letu 2008 v mesecih juliju, avgustu in septembru, v letu 2009 v mesecih januarju, februarju, marcu, maju, juniju, avgustu, oktobru in decembru ter v letu 2010 v vseh mesecih do septembra, razen v oktobru (kolona V tabele 3 izvedenskega mnenja). Glede na navedeno bi bilo skupno prikrajšanje prvega tožnika v spornem obdobju še večje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, vendar pa pritožbeno sodišče glede na prepoved reformacije in peius iz 359. člena ZPP, ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona, zato je pritožba tožene stranke v tem delu neutemeljena.

14. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je s tem, ko je pri ugotavljanju prikrajšanja prvega tožnika upoštevalo tudi stroške prevoza na delo in z dela, prekoračilo trditveno podlago, saj teh stroškov prvi tožnik ni zahteval. Takšen očitek sodišču prve stopnje ni utemeljen. Prvi tožnik teh stroškov res ni izrecno uveljavljal v tožbi, saj je sprva od tožene stranke uveljavljal plačilo neizplačanih dnevnic. Po tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je pri toženi stranki obstajal dogovor o neto izplačilu v višini 14 % od prometa, ki je zajemal neto plačo in vse stroške v zvezi z delom, pa je izvedenki naložilo, da ugotovi, ali je tožena stranka prvemu tožniku v spornem obdobju pravilno obračunala skupno plačilo za delo, to je seštevek njegove neto plače in pripadajočih stroškov v zvezi z delom. Izvedenka je pri izračunu prikrajšanja prvega tožnika pravilno upoštevala vse stroške v zvezi z delom, tudi stroške prevoza na delo in z dela. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da tožniku ti stroški ne gredo, ker je prvi tožnik iz B. oziroma se je s tovornim vozilom vozil domov ter parkiral pred C., ko se je vrnil iz tujine, je pa tudi navajala, da dopušča, da je v nekaj primerih vozilo pustil drugje, ker je po lastni želji odšel še pred raztovarjanjem domov in je zato vozilo pustil na drugi lokaciji. Tudi po presoji pritožbenega sodišča te navedbe tožene stranke niso bile v postopku dovolj konkretizirane in ne zadostujejo za zaključek, da prvemu tožniku stroški za prevoz na delo in z dela ne pripadajo, kot to uveljavlja pritožba. Pritožbene navedbe o nasprotnem so neutemeljene, v delu pa predstavljajo pritožbene novote, ki so neupoštevne.

15. Utemeljeno pa pritožba opozarja, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo o priznanju regresa za letni dopust za leto 2010 prvemu tožniku, prekoračilo tožbeni zahtevek. Prvi tožnik je od tožene stranke uveljavljal plačilo regresa za letni dopust za leta 2006, 2007 in 2008. Sodišče prve stopnje pa je odločilo tudi o regresu za letni dopust za leto 2010 in je v zvezi s tem navedlo, da je kljub odsotnosti zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust 2010 na koncu tožbe upoštevalo ta zahtevek kot tožbeni zahtevek glede na predhodne trditve prvega tožnika v tožbi. Takšna odločitev sodišča prve stopnje je v nasprotju z določbo 2. člena ZPP, po kateri sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Sodišče je na zahtevek vezano, kar pomeni, da ne sme prisoditi stranki več ali kaj drugega kot je zahtevala v tožbi. Pomen tožbenega zahtevka je v tem, da se z njim opredeli vsebino sodnega varstva, ki ga zahteva tožeča stranka, sodišče pa odloči o zahtevku (bodisi ugodilno bodisi zavrnilno) in takšno odločitev vnese v izrek sodbe. Na podlagi 357. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 4. alinei I/3. točke izreka.

16. Pravilno je sodišče prve stopnje prvemu in drugemu tožniku priznalo regres za letni dopust, in sicer prvemu tožniku za leta 2006, 2007 in 2008 (razen za leto 2010, kar je bilo že obrazloženo), ter drugemu tožniku za leti 2009 in 2010. Tožena stranka je v postopku zatrjevala, da je bil tudi regres za letni dopust vključen v dogovor o plačilu v višini 14 % od prometa in da je bil regres za letni dopust vključen v osnovno bruto plačo tožnikov, obračunano na plačilnih listah, ki naj bi bila zaradi tega višja od predpisane za 1/12 regresa za letni dopust. Sodišče prve stopnje je upoštevaje, da gre pri regresu za letni dopust za drugačno naravo prejemka v primerjavi s plačo in stroški delavca in da so zanj predpisani drugačni odtegljaji iz naslova dohodnine in prispevkov ter glede na dejstvo odsotnosti obračuna regresa za letni dopust na plačilnih listah tožnikov, presodilo, da sta oba tožnika, ki sta v vtoževanih letih pridobila pravico do letnega dopusta, upravičena tudi do izplačila celotnega regresa za letni dopust. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem sodišča prve stopnje strinja. Sodišče prve stopnje pa je tudi ugotovilo, da je tožena stranka tožnikoma v nekaterih obdobjih regres izplačala v obliki višje osnovne bruto plače, vendar jima je s tem izplačala prenizek znesek, saj je od tako obračunane bruto plače in regresa odvedla davke in prispevke. Od regresa za letni dopust pa je predpisano odvesti le akontacijo dohodnine. Ker je sodišče prve stopnje vse neto zneske, ki jih je tožena stranka plačala prvemu tožniku, vključno s tistimi, ki so navedeni kot plačilo (neto) regresa upoštevalo kot poplačilo drugih terjatev prvega tožnika, je posledično tožnikoma pravilno prisodilo tudi neto zneske regresov za letni dopust za vtoževana leta. Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati dogovor o vključenosti regresa za letni dopust v neto izplačilo v višini 14 % od prometa in navedbe, da sta tožnika upravičena zgolj do razlike v višini previsoko odvedenih davkov in prispevkov, so neutemeljene. Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da je prvi tožnik upravičen le do sorazmernega dela letnega dopusta za leto 2010, glede na to, da je pritožbeno sodišče v tem delu odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo.

17. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne in sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

18. Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 357. člena ZPP pritožbi tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v 4. alinei I/3. točke izreka. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča takšna odločitev ni vplivala na sprejeto odločitev o stroških v III/2. točki izreka izpodbijane sodbe. V preostalem pa je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem, nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP. Ker je tožena stranka s pritožbo zoper prvega tožnika delno uspela, ji je prvi tožnik dolžan povrniti pritožbene stroške, upoštevaje njen uspeh v pritožbi (8 %) in skladno z določbami Zakona o odvetniški tarifi (ZodvT; Ur. l. RS, št. 64/2008, in nadaljnji). Pritožbeno sodišče je toženi stranki priznalo stroške nagrade za pritožbeni postopek v znesku 1.177,60 EUR, pavšal za administrativne in telekomunikacijske storitve v znesku 20,00 EUR, na ta znesek še 22 % DDV, kar skupaj znaša 1.461,07 EUR, k temu znesku pa še plačano takso za pritožbo 250,00 EUR. Upoštevaje 8 % uspeh tožene stranke v pritožbenem postopku znašajo pritožbeni stroški 136,89 EUR, ki jih je prvi tožnik dolžan toženi stranki povrniti v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.