Jedro

Načelo realne subrogacije je treba uporabiti tudi v primeru obravnavanja učinkov nedovoljenega enostranskega razpolaganja s skupno stvarjo po razvezi zakonske zveze.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki II izreka, v točki 1 in 2 delno spremeni tako, da se zahtevek A. S. proti B. S. delno zavrne tudi v delu, ki glasi: "105 delnic K. d. d., ki so bile na dan njune razveze dne 5. 4. 2012 vpisane na ime B. S".

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke in pritožba tožene stranke zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku B. S. (v nadaljevanju tožeča stranka) in ugotovilo, da v skupno premoženje spada nepremičnina k. o. X parcela 1014/3, parcela ... (ID 0000) in da znaša delež na tem premoženju tožnice 40 %, toženca pa 60 %. V preostalem delu je tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Po nasprotni tožbi pa je tožena stranka uspela s sodbo, da je stanovanje, vpisano v izreku, nepremičnina 100/9 in 105 delnic K. d. d., ki so bile vpisane na dan razveze 5. 4. 2012 na ime tožeče stranke, skupno premoženje pravdnih strank in da znaša delež tožene stranke 60 %, tožnice pa 40 %. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. V celoti pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek toženca, ki je v nasprotni tožbi zahteval ugotovitev, da je izključni lastnik stanovanja. Sodišče je tudi zavrnilo oba zahtevka obeh strank na vpis želenih deležev zahtevanih nepremičnin v zemljiško knjigo.

2. Proti delu sodbe, s katerim nista uspeli, vlagata pritožbo obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo tudi proti sklepu, s katerim je sodišče dovolilo spremembo tožbe. Sklep ni obrazložen, saj sodišče ni pojasnilo, zakaj je v skladu s 185. členom ZPP dovoli spremembo, ko je izrecno nasprotovala. S tem je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena. Toženec je v modifikaciji zapisal, da stanovanje ne predstavlja skupno premoženje pravdnih strank, podredni zahtevek pa je bil nesklepčen. V tem postopku ni zatrjeval, da naj sporno stanovanje spada v skupno premoženje, zato je podredni zahtevek nesklepčen. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič N. G. in J. Z. Te dve priči sta bili predlagani ne samo glede bivanja strank v spornem stanovanju pred sklenitvijo zakonske zveze, ampak tudi v zvezi s prispevkom v gospodinjstvu in skrbi za mladoletne otroke ter o tem, koliko najemnikov je bilo v spornem stanovanju. Sodišče pa tega ne pojasni, zakaj ju ne zasliši. Zapiše, da je vpogledalo listine v zadevi N 14/2012, vendar ne pojasni, katere listine je vpogledalo in upoštevalo. Zato se ta del sodbe ne da preizkusiti. Sodišče ne zapiše, na podlagi katerega dokaza zaključi, da je bil prispevek toženca enak tožničinemu glede gospodinjstva in skrbi za otroke. Ne opredeli se o tem, ali naj bi toženec svoj dohodek v celoti ali deloma uporabil za potrebe družine in skupnega premoženja. Glede stanovanja pa je zahtevek toženca nesklepčen. Ugotovitveni zahtevek je možen le, ko gre za lastninsko tožbo, npr. pri posestvovanju. Tako pa je postavljen zahtevek v nasprotju s prvim odstavkom 181. člena ZPP. Nesklepčen je podredni zahtevek na 2/3 deleža na stanovanju. Za ta zahtevek ni podal pravno pomembnih trditev. Sodišče je po nepotrebnem ugotavljalo, ali je sporno stanovanje posebno premoženje toženca ali skupno obeh strank. Zato je po nepotrebnem ugotavljalo, koliko je kdo plačal za kupnino. Po nepotrebnem je zaslišalo priče o tem, ni pa zaslišalo prič N. G. in J. Z. Kot kupovalca sta bila napisana oba. Sodišče zapiše, da bolj sledi tožencu glede režima plačevanja kupnine. Toženec je zatrdil, da je celotna kupnina bila plačana že aprila 1997, ob zaslišanju pa spreminja navedbe. Tožnica pa je zatrjevala drugače in to so potrdile priče, posebno T. Š. Zato ni jasno, zakaj sodišče verjame tožencu in ne tožnici. Opozarja, da sta oba za kupnino prispevala enako. Ko je prisodilo drugačni delež, je preseglo trditveno podlago tožene stranke. Vztraja, da je delež zakoncev na skupnem premoženju do polovice. Zmotno sodišče odloči 60 % proti 40 %. Sodišče nekatere tožničine trditve ne upošteva, čeprav so ostale s strani toženca neprerekane in zato je podana kršitev drugega odstavka 214. člena ZPP in 14. točke drugega odstavka 339. člena. Meni, da gre tudi za kršitev pravic do enakega varstva pravic in do pravnega sredstva. Toženec je večina dohodkov zadržal zase, tožničina sredstva pa porabil za funkcioniranje in življenje družine. Tožničina plača ni bila majhna, neto je bila 1.000,00 EUR. S tem so krili mesečne stroške celotne družine. Del dohodkov pa so pridobivali tudi iz naslova oddajanja stanovanja v najem in s tem so krili anuitete kredita. Tako je tožencu ostala plača. Pri skrbi za gospodinjstvo in otroke njun delež ni bil enak, saj je tožnica prispevala veliko več. Tožnica je sama kuhala, gospodinjila, pomivala, čistila, likala, prala, skrbela za vrt in okolico hiše in podobno. Toženec pa je prišel v službo in bil postrežen. Tožnica je tudi več skrbela za otroke, toženec pa ne. Ko so bili otroci bolni, je bila tožnica na bolniški, on nikoli. Štiri in pol leta je bila na porodniški in skrbela za otroke. Skupaj je bila na bolniški 120 delovnih dni. Toženec nikoli. Obširno obrazlaga, kakšne stroške je krila, kaj je kupovala otrokom in za potrebe gospodinjstva, tudi na dopustih je kuhala tožnica in ne toženec. Na parceli so imeli vrt in obdelovala ga je tožnica. Prispevek toženca za gospodinjstvo in otroke je bil le 20 %. Če je imel fotografijo v kopalni kadi z otrokom, to še ne pomeni, da ga je tudi umival. Toženec je likal samo v času nosečnosti tožnice s hčerko, ko je morala polovico nosečnosti ležati. Od doma je bila odsotna samo en mesec, ko je rodila najmlajšega otroka. To so potrdile tudi priče, tožničini starši. Pritrdila je tožnici celo O. S., toženčeva mati. Preko Klika je toženec prenakazoval tožničina sredstva na svoj transakcijski račun. 6.300,00 EUR je bilo nakazanih iz najemnin. Prisvojil si je tudi odškodnino T. 1.800,00 EUR, odškodnina za Ž. 1.600,00 EUR, odškodnina za poškodbe otrok, najemnine na črno za X in najemnino za Y. To bi potrdila tudi J. Z. Tožnica je izpovedala, koliko in kakšna denarna sredstva je porabila za družino. Ne more biti toženčev delež večji kot tožničin. Vsi stroški družine so bili plačani z najemnino. Toženec je imel olajšave za otroke. Mati je pomagala sicer celi družini, vendar je do take pomoči prišlo. Tako je tožencu ostala plača. Tožnica ni vedela, kolikšno plačo ima toženec. Nihče ni zatrjeval, da bi vse finance dejansko vodil toženec. S tem je sodišče prekoračilo trditveno podlago toženca. Toženec je denar varčeval zanj in sodišče tega ne obrazloži. Toženec ni zatrjeval, da bi z njegove plače kupovali stanovanje in nepremičnino X ter delnice. Ker nobena stranka tega ni zatrjevala, sodišče prekorači trditveno podlago. S tožničinim delom ni primerljivo, da je toženec vozil otroke na popoldanski aktivnosti. Nepremirljivo je tudi, da je skrbela za otroke, ko so bili bolni in je bila na bolniški. Sodišče zmotno sklepa, da naj bi tožnica ne bila prepuščena sebi, ker je toženec njo in otroka vozil. Ni ga bilo doma, saj je bil v službi. Tožnica pa je morala prositi za pomoč starša, da sta ji pomagali, saj je bilo breme na njej. Tako je sodišče tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje in mimo trditvene podlage ugotavljalo, da je toženec dohodek porabil za družino oziroma ohranjenje skupnega premoženja. To so vsi potrdili, razen D. S., pa še ta se je zapletal. V zadevi I Cp 44/2016 je sodišče odločilo 45 % proti 35 %, ko je bil dohodek štirikrat večji od prihodka žene. Nikoli ni zatrjevala, da bi imela 120 ali 105 K. delnic. Teh delnic ni več. Tako je prišlo do subrogacije in ne more zahtevati K. delnic, ki niso več v premoženjski sferi tožnice. Na dan vložitve tožbe niso bile v premoženjski sferi tožnice. Tožnica je opozorila in priložila dopis KDD z dne 20. 2. 20178 (priloga A27). Neutemeljeno je zavrnjen zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja. Sodišče tega ne obrazloži. Ne gre za delitev skupne stvari.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev.

4. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela, vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Toženec trdi, da je stanovanje njegova izključna last. Do sklenitve zakonske zveze nista imela skupnega premoženja. Do kupoprodajne pogodbe je prišlo pred sklenitvijo zakonske zveze. Podpisana je bila 17. 10. 1997, šest dni po sklenitvi zakonske zveze. Dejansko pa je bila sklenjena s F. C. pred formalno sklenitvijo. Dejanski lastnik je bil T. Š. in z njim se je toženec dogovoril prej. Opozarja na 15. člen OZ. Leta 1997 večina stanovanj ni bila vpisana v zemljiški knjigi. Toženec je pojasnil, kako je plačal za kupnino in sodišče mu je sledilo. Najmanj pa je njegov tisti del, ki je bil plačan s posebnim premoženjem toženca. Trdi pa, da je celotna kupnina tako plačana. Sicer pa sodišče zapiše, kot da bolj verjame tožnici. Na računu 8. 11. 1996 je imel 28.000,00 DEM, dvignil je 10.000,00 DEM za aro in zato je plačal 18.000,00 DEM iz prihrankov. Tožnica pa ni imela prihrankov. Tožnica je le trdila, da so kupnino plačali njeni starši in ni navajala zneskov. Šele na glavni obravnavi je to povedala. Trditve bi morala najprej navesti stranka. Mati tožnice ni znala pojasniti, kdaj naj bi ji denar izročila tožnici in kakšne zneske. Izpovedba očeta pa je praktično identična. Sodišče pa poklanja vero obema strankama in pričam. Pri tem ne pojasni, zakaj jim sledi. Ni jasno, če sodišče šteje, da je stanovanje nabavljeno po zakonski zvezi, zakaj ni upoštevalo plačanih zneskov pred sklenitvijo zakonske zveze, ko nista imela ekonomske skupnosti, za skupno premoženje. Izpodbija tudi deleže in meni, da je njegov delež 33 %. Izpodbija tudi stroške postopka, zlasti želi, da stroški želijo odločiti, ki bi sledila ugoditvi pritožbe.

5. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožba proti sklepu ni utemeljena, pritožba tožeče stranke proti sodbi je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

O pritožbi proti sklepu:

7. Sodišče prve stopnje je v točki 2 obrazložitve pojasnilo, da je dopustilo spremembo tožbe, ki jo je tožena stranka podala z vlogo 10. 6. 2017. Pojasnilo je, da je to smotrno za dokončno ureditev razmerij med strankama, da gre za ekonomičnost postopka, saj gre za zahtevke, ki izvirajo iz istega spornega pravnega razmerja. Pritožba pa trdi, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svojega sklepa, da se sprememba tožbe dovoli. Sodišče je obrazložilo svoj sklep. Iz zadeve je jasno, da res gre za isto sporno razmerje oziroma za ugotovitev obsega in deleža na skupnem premoženju. Pri tem ni pomembno, kot meni pritožba, da je najprej toženec zatrjeval, da je sporno stanovanje njegovo posebno premoženje, nato pa je v podrednem zahtevku zahteval, da je njegov 2/3 delež. Če sodišče dovoli spremembo tožbe, še ne odloči o utemeljenosti zahtevka. Zato je nepravilno izpodbijanje sklepa z navedbami, da tožbeni zahtevek toženca z dne 10. 4. 2017, ni sklepčen. Sicer pa je treba pojasniti tožnici, da je lahko tožba nesklepčna in sicer v delu, ki se nanaša na določen zahtevek in ne tožbeni zahtevek, kot tak. Tako se izkaže, da je pritožba v tem delu neutemeljena.

8. Pritožba tožeče stranke proti sodbi je delno utemeljena.

9. Pritožbi tožnice je treba pritrditi v delu, ko graja odločitev sodišča prve stopnje v točki II, 1 izreka, da spada v skupno premoženje pravdnih strank 105 delnic K. d. d., ki so bile na dan razveze 5. 4. 2012 vpisane na ime B. S. in da znaša glede teh delnic del 60 % proti 40 %. Pritožba utemeljeno opozarja, da je ves čas tožeča stranka zatrjevala, da teh delnic ni več in da ne more toženec zahtevati teh delnic kot skupno premoženje. Pritožba opozarja, da je trdila, da na dan vložitve tožbe delnic ni bilo več v njeni premoženjski sferi. To izhaja tudi iz dopisa KDD z dne 20 .2. 2017 (priloga A27), katere je sodišče vpogledalo v dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je pod točko 12 obrazložilo, da je opravilo poizvedbe pri KDD na dan razveze, to je 5. 4. 2012 (priloga C1) in da je ugotovilo, da je na dan razveze tožnica imela še 105 delnic K. d. d. in 205 delnic G. d. d. Potem pa je sledilo tožnici, ki je zaslišana kot stranka izpovedala, da je 120 K. delnic prodala v letu 2011, preostale pa v letu 2012 in 2013. Sodišče pa je nato zmotno uporabilo materialno pravo, ko je sklepalo, da sodi v skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki ga v času sojenja ni več, pa je obstajalo v času razveze zakonske zveze, to je 5. 4. 2012. Zmotno sodišče meni, da ni pomembno, da je tožnica izpovedala, da je prodala K. delnice in da jih nima več. Meni, da je to stvar delitve skupnega premoženja v nepravdnem postopku. Vendar pritožnica utemeljeno opozarja, da tega premoženja ni več in da je prišlo do subrogacije. Sodna praksa je zavzela stališče, da če stvari ni več, je treba uporabiti načelo realne subrogacije po razvezi zakonske zveze, in sicer tudi v primeru obravnavanja učinkov nedovoljenega enostranskega razpolaganja po razvezi zakonske zveze1. Ker je tožnica takoj ugovarjala tem zahtevkom (primerjaj navedbe tožeče stranke iz odgovora na tožbo iz pridružene zadeve P 191/2015, list. št. 15), ni bilo potrebno pozivati toženca, da v tem delu postavi denarni zahtevek. Tako se izkaže, da je sicer na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje glede tega tožbenega zahtevka, sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, to je določbe 51. in 52. člena ZZZDR, in je bilo treba pritožbi v tem delu ugoditi in sodbo glede tega dela zahtevka v točki 1 in 2, II izreka delno spremeniti tako, da se v tem delu tožbeni zahtevek zavrne (peta alineja 358. člena ZPP).

10. Pritožnica v pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo zaslišanje prič N. G. in J. Z. Navaja, da sta bili priči predlagani ne samo zaradi dokazovanja bivanja pravdnih strank v spornem stanovanju, ampak tudi s prispevkom pravdnih strank za gospodinjstvo in skrb za mladoletne otroke in o najemnikih. Sodišče prve stopnje je res obrazložilo zavrnitev predlaganih dokazov oziroma obeh prič (točka 5 obrazložitve sodbe) tako, da je že iz zaslišanja strank ugotovilo, kako sta pravdni stranki živeli pred poroko in da tožnik pred poroko ni živel sam v tem stanovanju. Pritožbeno sodišče je prebralo, v katerih pripravljalnih vlogah je tožeča stranka predlagala te priče (list. št. 29, 32, 67 in 112). Dejstvo pa je, da je pričo J. Z. prvič predlagala v zvezi z dokazovanjem, ali spada v skupno premoženje tudi stanovanje (list. št. 29). Šele kasneje je med svojimi navedbami predlagala tudi pričo N. G., pa tudi to v zvezi s plačili za stanovanje, nato pa tudi v zvezi z bolniško oziroma zdravstvenim stanjem tožnice in življenjem v družini. Vendar je sodišče prve stopnje očitno štelo, da gre za substancirana dokaza iz prvih dokaznih predlogov. Ko pa je sodišče na zadnjem naroku dokaze zavrnilo, je tožeča stranka le navajala, da bi sodišče moralo izvesti vse predlagane dokaze in ni pojasnila, kateri dokaz naj bi še sodišče izvedlo in zlasti v zvezi s katero podlago oziroma pravno relevantnim dejstvom. Tako pa je očitno sodišče prve stopnje menilo, da je zadosti ugotovilo sporna pravno relevantna dejstva iz drugih izvedenih dokazov (točka 5 obrazložitve), ki jih povzema v sodbi. V konkretni zadevi je bila vložena tožba tožeče stranke, nasprotna tožba tožene stranke in v zvezi z vsemi postavljenimi zahtevki predlagani dokazi. Sodišče prve stopnje je sporna pravna relevantna dejstva ugotavljalo na podlagi vseh izvedenih dokazov, med drugim obeh pravdni stranki in pet zaslišanih prič. Pritožba trdi, da bi te dve priči povedali, da je tožnica skrbela za gospodinjstvo in mladoletne otroke in kolikor je bilo najemnikov. Vendar je sodišče prve stopnje sledilo tožnici, da je skrbela za gospodinjstvo in za otroke in tudi, da je bilo stanovanje oddano najemnikom. Tako se izkaže, da sodišče z opustitvijo izvedbe teh dveh dokazov ni zagrešilo v pritožbi očitane 14. točke drugega odstavka 339. člena in tudi ne smiselno očitane 8. točke drugega odstavka 339. člena. Nadalje pritožba trdi, da sodišče prve stopnje v sodbi (5. točka obrazložitve) ni naštelo katere listine iz N 14/2012 je vpogledalo. Pri tem pa spregleda, da je sodišče prve stopnje listine, na katere se v dokazni oceni sklicuje, obrazložilo in zapisalo v 5. točki obrazložitve. Dejstvo, da v povzetku dokaznega sklepa ni posebej naštelo, katere listovne številke iz N 14/2012 je posebej prebralo, tako ne pomeni absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj iz nadaljevanja obrazložitve izhaja, katere listine je vpogledalo in na katere listine se sodišče opira pri dokazni oceni. Pritožba pa ne pove, na katere listine iz nepravdnega spisa misli.

O nepremičnini posameznih del št. 3 stavbe 1139 k. o. Y (stanovanje):

11. Obe stranki trdita različno glede spornega stanovanja. Zato bo odgovor pritožbenega sodišča veljal obema strankama in sicer o tem, da sporno stanovanje spada v skupno premoženje in kakšen delež na njem imata pravdni stranki. Tožeča stranka v pritožbi vsaj petkrat zmotno napiše, da je podredni tožbeni zahtevek tožnika nesklepčen. Pri tem spregleda, da je lahko tožba nesklepčna v delu, ki se nanaša na določen tožbeni zahtevek. Zmotno meni tožnica, da je primarni tožbeni zahtevek, da je tožnik izključni lastnik spornega stanovanja, neutemeljen, ker ne more biti ugotovitvenega tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice na nepremičnini, razen če gre za priposestvovanje. Pritožnica spregleda, da je oporekala tožencu dejstvo, da gre za njegovo izključno lastninsko pravico. V tem primeru je torej odločitev o sporu odvisna od vprašanja, ali obstaja toženčeva izključna lastninska pravica na spornem stanovanju. To dovoljuje tretji odstavek 181. člena ZPP. Zato smiselna trditev pritožbe, da je takšen zahtevek nedovoljen, ni pravilna. Pritožba še trdi, da toženec v zvezi s tem ni podal trditvene podlage. Pri tem spregleda trditve v nasprotni tožbi (list. št. 1-4 pridruženega spisa). Treba je tudi upoštevati dejstvo, da tožeča stranka ni tožila najprej deleža na tem stanovanju, ker sta bila zakonca v zemljiški knjigi na tem stanovanju vpisana vsak do 1/2. Vendar je toženec trdil, kar trdi še v pritožbi, da je to stanovanje pridobil pred sklenitvijo zakonske zveze in da je zato njegovo posebno premoženje. Zato ima pravni interes v tej pravdi na nasprotni tožbi. Ima tudi pravni interes na podrednem tožbenem zahtevku, ko zahteva 2/3 delež v primeru, da bi sodišče ugotovilo, da to premoženje spada v skupno premoženje. Pri tem ima pravico, da v primarnem zahtevku zahteva celoto; lahko pa seveda tudi zahteva manj kot vse, saj gre med pravdnima strankama ves čas za sporno razmerje ugotavljanja obsega in deleža na skupnem premoženju. Sodišče pa pravilno upošteva trditveno podlago toženke in celotnega spisa.

12. Zmotno meni pritožba, da ko sta pravdni stranki že vpisani do polovice kot lastnika na spornem stanovanju, je izključeno ugotavljanje drugačnega pravnega stanja. Če bi tožnik dokazal, da je pridobil to stanovanje pred sklenitvijo zakonske zveze ali da je bilo v celoti plačano z njegovim posebnim premoženjem oziroma denarjem, ki ga je imel pred sklenitvijo zakonske zveze, bi lahko celo s primarnim tožbenim zahtevkom uspel. V pravdi lahko zakonca dokazujeta tako drugačen obseg kot delež na spornem premoženju. Le v primeru, da spora ni, velja zakonita domneva iz določbe 59. člena ZZZDR.

13. Tožnica vztraja, da bi moral biti delež na skupnem premoženju polovičen, tožnik pa, da gre za posebno premoženje, podredno pa delež 2/3. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvami sodišča prve stopnje o tem, da je bilo sporno stanovanje vpisano v zemljiško knjigo po sklenitvi zakonske zveze; kupoprodajna pogodba pa je bila sklenjena 17. 10. 1997, to je šest dni po sklenitvi zakonske zveze. Za toženca je odločilno, da naj bi šlo le za formalnega lastnika F. C. in da je toženec sklepal posle s T. Š. in se dogovoril za višino kupnine. Zmotno meni toženec, da je v tem primeru, ko gre za nakup nepremičnine, ki je vpisana v zemljiški knjigi na F. C. treba uporabiti 15. člen OZ oziroma trenutek, ko se je toženec s T. Š. dogovoril za višino kupnine. Stanovanje je bilo očitno vpisano v zemljiško knjigo in pravilno je sodišče prve stopnje štelo za odločilno, kdaj je prišlo do vpisa v zemljiško knjigo na obe pravdni stranki. Ni pomembno, da naj bi toženec plačal 10.000,00 DEM v novembru 1996, nato pa plačeval obroke za kupnino v treh obrokih. Pomembno je, da je tudi T. Š. izpovedal, da je prišlo do dokočnega poplačila ob podpisu kupoprodajne pogodbe in prepisu. Toženec tudi ni predložil takšne kupoprodajne pogodbe, iz katere bi izhajalo, da sta z domnevnim lastnikom sklenila popolno kupoprodajno pogodbo in da je zato plačal 10.000,00 DEM are. Zmotno meni tožena stranka, da mu sodišče v celoti sledi. Sodišče v dokazni oceni zapiše, da mu delno ne sledi, kot tudi delno ne sledi tožnici. Bolj pa ocenjuje, da je o načinu plačevanja kupnine več vedel povedati toženec kot tožnica. Vendar to še ne pomeni, da sledi tožencu, da je v celoti plačal kupnino iz svojega posebnega premoženja. Toženec namreč spregleda, da sodišče sledi tožnici, da sta tudi njena starša plačala del kupnine (tožničina 32.000,00 DEM, toženčeva 20.000,00 DEM). V tem delu je tudi sodišče pravilno presodilo zaslišanje staršev obeh pravdnih strank. Predvsem pa ima sodišče prve stopnje prav, ko ugotovi, da je toženec soglašal, da se je v zemljiško knjigo vpisala kot lastnica tudi tožnica.

14. Vendar je treba tožnici odgovoriti, da je v nadaljevanju sodbe sodišča prve stopnje pravilno ugotavljalo višino deležev na skupnem premoženju in se pri tem pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 51. člena ZZZDR. Sodišče pravilno ugotavlja obseg skupnega premoženja nato pa deleže na vsem premoženju. Zato ni mogoče odgovarjati pritožnici ločeno o deležu na stanovanju in na preostalem delu skupnega premoženja. Tožnica zmotno meni, da je v pravdi uspela dokazati, da je izključno skrbela za varstvo in vzgojo otrok, gospodinjstvo, ohranjala skupno premoženje in da toženec ni uspel dokazati, da bi sodeloval pri tem delu. Tožnica spregleda, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta oba sodelovala pri varstvu in vzgoji otrok, vendar je pojasnilo, kako je ugotavljalo porazdelitev tega dela (10. točka obrazložitve). Ne drži tožničina pritožbena navedba, da sodišče ni upoštevalo, da je tožnica poskrbela za gospodinjstvo (kuhanje, likanje, pranje ipd.). To ji sodišče sledi in obrazloži v 10. točki obrazložitve. Vendar je tudi ugotovilo, da je tudi toženec sodeloval pri delu s štirimi otroci in opisal, kako je življenje v družini potekalo. Sodišče tudi sledi tožnici, da je ona imela bolniško za otroke, vendar je tudi sledilo tožencu, da je tudi on sodeloval, ko je mater in otroka vozil k zdravniku in jemal za to proste ure v službi. Upoštevalo je pravilno tudi dejstvo, da je imela tožnica povprečno 10 dni na leto bolniško zaradi otrok, da je bila na porodniškem dopustu (dva otroka pa je rodila, ko je bila doma in nezaposlena) in da je imela tudi pomoč matere. Vendar je pravilno upoštevalo, da je pomoč starih staršev bila dana za otroke in ne zgolj tožnici. Le v primeru petih tednov, ko se je po rojstvu četrtega otroka skupaj z otrokom odselila k staršem, je za preostale tri otroke skrbel toženec, nato pa je sodišče prve stopnje moralo upoštevati druge prispevke k nastajanju skupnega premoženja, to je dohodke obeh zakoncev. Tako je ugotovilo, da je imel toženec 100 % višjo plačo kot tožnica, da je bila v času od 1999 do 2002 brezposelna in ni prejemala dohodkov in da je toženec skrbel za oddajanje skupnega stanovanja, iz uporabnin pa so plačevali kredit. Zmotno meni tožnica, da je sodišče prve stopnje pri upoštevanju 10 % višjega deleža na skupnem premoženju toženca štelo le dejstvo, da ima enkrat večjo plačo. Sodišče je upoštevalo tudi druge prispevke, vodenje financ in poravnavanje kredita iz prejetih najemnin. Zmotno meni tožnica, da je uspela dokazati, da je toženec zadržal svojo plačo zase in da je živela družina iz njene plače (1.000,00 EUR neto). Šest članska družina, ki plačuje še kredit, pa čeprav iz najemnin, ne more v celoti preživeti samo s 1.000,00 EUR na mesec. Zato je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da je tudi toženec svojo plačo porabil za preživljanje družine.

15. Sodišče prve stopnje na koncu v dokazni oceni pravilno presoja 15 let trajajočo zakonsko zvezo, finančno breme in breme v zvezi z ohranjanjem družine in premoženja. Zato je ugotovljeni delež 60 % proti 40 % v korist toženca, pravilno ugotovljen2. Razlogom o pravno relevantnih dejstvih in dokazni oceni ni kaj dodati. Pritožnica še obširno navaja, da je toženec z njo grdo ravnal, jo zmerjal in da doma ni ničesar pospravljal ali delal na vrtu. Pri tem spregleda, da je sodišče prve stopnje opravilo zaslišanje obeh strank, njunih staršev in naredilo dokazno oceno, kateri ni kaj dodati. V kolikor pa je šlo za slabe odnose med zakoncema, pa je treba dodati, da je zato verjetno prišlo do razveze zakonske zveze in da to ne vpliva na višino deleža na skupnem premoženju. Pritožnica nato natančno opisuje, kaj vse je kupovala in plačevala za otroke. Pravda na ugotavljanje obsega in deležev na skupnem premoženju ni obračunska pravda v pomenu računovodskih izkazov. Gre za zatrjevanje pravnorelevantnih dejstev, izvedbo dokazov in nato dokazno oceno. Tako tožnici ni uspelo dokazati, da bi v celoti sama skrbela za otroke, vrt, parcelo in še plačevala vse stroške za skupno življenje iz svoje plače 1.000,00 EUR. Toženec je uspel dokazati ne samo s svojim zaslišanjem, ampak tudi z zaslišanjem staršev in priloženih fotografij, da je sodeloval pri družinskem življenju in da se je tudi on ukvarjal z otroci in tudi s skrbjo okoli hiše. Res pa je, da so del dohodkov prejemali tudi iz najemnin, za kar je skrbel toženec3. Res je tudi toženčeva mati potrdila, da je tožničina skrb za gospodinjstvo bila večja kot toženčeva. Vendar je sodišče iz zaslišanja toženca ugotovilo, kaj je on prispeval za družino in tudi za otroke. Tožnica tudi spregleda, da je imela delnice G. in K., da jih je prodala in ni zatrdila, da bi jih porabila za otroke oziroma družino. Razlika v prisojenih deležih (10 %) je upravičljiva in sodišče ima razloge zato v izpodbijani sodbi, ko to razliko obrazloži. Tožnici je treba tudi odgovoriti, ko navaja, da so stari starši pomagali pri vzgoji in varstvu otrok. To dokazuje, da je imela tožnica pomoč pri obvladovanju teh bremen, da pa je toženec sodeloval v obsegu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje (za pritožnico je primerljiva sodna praksa I Cp 44/2016, vendar ne gre za identični primer). Pri deležu na skupnem premoženju gre za celovito presojo skoraj 15 let trajajoče zakonske zveze in sodelovanja obeh zakoncev pri ustvarjanju, vzdrževanju skupnega premoženja in pri vzgoji, varstvu in skrbi za štiri otroke.

16. Obe pravdni stranki menita, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja oziroma opis novega zemljiškoknjižnega stanja v zemljiško knjigo. Sodišče prve stopnje je pravilno odgovorilo obema strankama, da gre za originarni način pridobitve lastninske pravice in da v tem delu sodišče vpiše novo nastalo lastninsko stanje po uradni dolžnosti. Res pa je, da bo zadeva vrnjena v nepravdni postopek, ki je bil prekinjen zaradi spora o obsegu in deležih na skupnem premoženju, in da se bo na podlagi 72. člena SPZ odvila dokončna delitev skupnega premoženja.

O pritožbi tožene stranke:

17. Za pritožbo je najbolj sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo stanovanje kupljeno med zakonsko zvezo in da zato spada v skupno premoženje. Na te pritožbene navedbe je pritožbeno sodišče odgovorilo, ko je odgovarjalo na tožničine trditve, da je njen delež na tem stanovanju polovičen. Pridobitev lastninske pravice na podlagi pravnega posla je po SPZ z vpisom v zemljiško knjigo. Predvsem pa pritožnik spregleda, da v zemljiški knjigi ni bil vpisan T. Š. in da je bila sklenjena zakonska zveza šest dni pred sklenitvijo kupoprodajne pogodbe na obe pravdni stranki. Toženec ni uspel dokazati, da bi bila kupnina v celoti plačana z njegovim posebnim premoženjem, ampak je bila delno plačana tudi s tožničinim denarjem oziroma denarjem, ki sta ga prispevala tudi njena starša. Ko pa neko premoženje spada v skupno premoženje, pa delež na skupnem premoženju presoja sodišče glede na celoten prispevek obeh zakoncev na ustvarjanje in ohranjanje skupnega premoženja. Zmotno meni pritožnik, da je sodišče v tem delu verjelo njemu in da bi moral uspeti s primarnim zahtevkom, da je to njegovo posebno premoženje. Sodišče je opozorilo v obrazložitvi (nekoliko nerodno izražanje v točki 7), da popolnoma ne more verjeti nobenemu izmed pravdnih strank. Pojasni, da sta oba imela prihranke pred poroko oziroma da sta jih lahko imela glede na način življenja pri starših. Trditve strank so potrdili starši oziroma brat toženca. Sodišče je le zapisalo, da je nekoliko večja verodostojnost glede izpovedbe toženca, kako je izpovedal o načinu plačevanja kupnine in da je izkazal obstoj prihrankov. Vendar pa je tudi pojasnilo, da toženčeve izpovedbe ni v celoti potrdil T. Š. in da je bila zadnja kupnina plačana po podpisu pogodbe. Zlasti pa je pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženec ne bi privolil v to, da se v zemljiško knjigo vpišeta oba kot solastnika, če ne bi tožnica prispevala ničesar oziroma bi on vse plačal iz posebnega premoženja pred sklenitvijo zakonske zveze.

18. Toženec še meni, da je uspel dokazati vsaj 33 % delež na skupnem premoženju. Enako kot tožnici mu je treba odgovoriti, da je dokazna ocena sodišča prve stopnje glede prispevkov obeh zakoncev, pravilna in natančna. Zmotno meni toženec, da je iz sodbe ugotoviti, da sta oba do polovice enako prispevala k gospodinjstvu in skrbi za otroke in da je zato ob upoštevanju plače njegov delež večji. Sodišče je ugotovilo, kaj je kdo delal v družini in nato ugotovi plače in prispevke pri oddajanju stanovanja ter tako določi oba deleža. 19. Zmotno izpodbija izrek o stroških. Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na določbo 154. člena ZPP. Glede na ugotovljene stroške je ocenilo, da je tožnica v tožbi in nasprotni tožbi uspela do 60 %, toženec pa glede na tožbo in nasprotno tožbo 40 %.

20. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo očitanih kršitev določb ZPP, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in tudi ne tistih, katere sta uveljavljali pravdni stranki, je bilo treba obe pritožbi zavrniti in v nespremenjenem delu potrditi odločbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena in 154. člena ZPP. Tožnica je uspela z minornim delom svoje pritožbe, tožena stranka pa ni uspela s pritožbo. Zato vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj razloge sodbe VS RS II Ips 1169/2008 in v tej sodbi naštete odločbe VS RS. 2 Primerjaj tudi II Ips 427/2010. 3 Pritožbeno sodišče ne bo odgovarjalo na pritožbene navedbe, da je toženec kot uslužbenec F. del najemnin prejemal na roke oziroma na črno. Gre pa za zavržno dejanje.