Jedro

S sporazumom, ki temelji na 68. členu ZDen ter 15. členu ZLPP, tožeča stranka ni dogovorila v kakšnem obsegu naj bi ji bilo podržavljeno premoženje vrnjeno, ampak v kakšnem obsegu bo varovan njen zahtevek, o katerem se bo odločalo v postopku denacionalizacije. Zato upravni organ ni imel pravne podlage, da bi omenjeni sporazum upošteval kot poravnavo v smislu 69. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00, 45/06 - odl. US, ZUS) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.10.2004, s katero je bila kot neutemeljena zavrnjena njena pritožba proti odločbi Upravne enote Laško z dne 1.12.2003. Z omenjeno odločbo upravnega organa prve stopnje je bilo (med drugim) odločeno, da se tožnici kot imetnici desetih delnic G.P. d.d., L. (dalje GPL) vrne podržavljen kapital z vzpostavitvijo lastninskega deleža na premoženju zavezanke P.P. d.d., z izročitvijo štirideset navadnih delnic P.P. d.d., nominiranih po 1.000 SIT (1. točka izreka); izročitev nadaljnjih petsto enainsedemdeset navadnih delnic P.P. d.d., nominiranih po 1.000 SIT, prenesenih na Slovensko razvojno družbo d.d., na podlagi sklepa Sekretariata za upravne in gospodarske zadeve Občine ... z dne 29.12.1993 se zavrne in postanejo te delnice po pravnomočnosti odločbe last Slovenske razvojne družbe v likvidaciji (2. točka izreka); izročitev nadaljnjih dvanajst tisoč dvesto petintrideset navadnih delnic P.P. d.d.,, nominiranih po 1.000 SIT, prenesenih na Slovensko razvojno družbo na podlagi sporazuma z dne 23.2.1994, se zavrne in je Slovenska razvojna družba dolžna ravnati z njimi v skladu s 3. odstavkom ZZLPPO (Ur. list RS 30-1224/1998 in Ur. list RS 79/2001) (3. točka izreka).

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (kot izhaja iz upravnih spisov) je bilo v zadevi materialno pravo pravilno uporabljeno. Tožnica je bila lastnica desetih delnic GPL, kar izhaja iz vpisa v delniški knjigi pod št. 466. V postopku denacionalizacije je zahtevala vrnitev podržavljenega premoženja (nacionalizirano je bilo po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij - Uradni list FLRJ, št. 98/46) in z ukazom o določitvi gospodarskih podjetij republiškega pomena (Uradni list FLRJ, št. 60/46), z vzpostavitvijo lastninskega deleža na kapitalu zavezanca. P.P. d.d. je pravna naslednica sredstev oziroma premoženja GPL in zato zavezanec za vračilo. Način izračuna vrednosti podržavljenega premoženja ter dejanske in pravne podlage za izračun vrednosti podržavljene delnice v razmerju do vrednosti podržavljenega kapitala je v svoji odločbi pravilno obrazložil že organ prve stopnje (Uredba o postopku za ocenitev vrednosti in ugotavljanja odškodnine za nacionalizirano premoženje - Uradni list FLRJ, št. 98/47, Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja - Uradni list RS, št. 23/1992, 5. odstavek 44. člena ZDen ter Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja, Uradni list RS, št. 24/92), kar v zadevi ni sporno. Zahteva tožnice za izplačilo odškodnine v višini 200.000 DEM za podržavljeno premoženje, ki naj bi temeljila na njenem razumevanju sporazuma, sklenjenega z zavezancem dne 23.2.1994, pa naj bi bila neutemeljena. Omenjeni sporazum temelji na določbi 15. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP); na njegovi podlagi izločena sredstva iz lastninskega preoblikovanja podjetja so namenjena zavarovanju zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, kar pa ne pomeni, da bo slednjemu vrnjeno podržavljeno premoženje v izločenem obsegu. Premoženje se namreč vrne v obsegu, v kakršnem je po ugotovitvah v izvedenem postopku denacionalizacije upravičen. V zvezi z navedbami o dolgotrajnosti postopka denacionalizacije pa sodišče prve stopnje navaja, da naj bi k temu prispevala tudi tožnica z vlaganjem pravnih sredstev.

Tožnica je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov, določenih v 1. odstavku 72. člena ZUS ter predlagala, da se izpodbijana sodba razveljavi in o denacionalizacijskem zahtevku odloči ob upoštevanju sporazuma z dne 23.2.1994 tako, da se odškodninskemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh stroškov postopka z zamudnimi obrestmi. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks do pravnomočne odločitve v zadevi. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi temelji na napačnem razumevanju sporazuma z dne 23.12.1994. Tožnica naj bi bila prepričana, da je podpisala sporazum o odškodnini, ne pa samo o izločitvi sredstev po ZLPP. Tožena stranka naj bi izkoristila njen šibkejši položaj (starost, slabovidnost), ker je izsilila podpis omenjenega sporazuma (s tem naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje). Odločitev v obravnavani zadevi tudi ni sprejeta brez nepotrebnega odlašanja.

Stranka z interesom P.P. d.d., predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožba je bila vložena pred uveljavitvijo ZUS-1. Ker je Vrhovno sodišče RS presodilo, da izpolnjuje pogoje za pritožbo po določbi 2. odstavka 107. člena omenjenega zakona (pravnomočnost sodbe je po zakonu pogoj za izvršitev pravnega akta), jo je obravnavalo kot pritožbo po ZUS-1. Pritožba ni utemeljena.

Tožnica je vložila pritožbo (tudi) zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki jih v pritožbi ni konkretizirala. V skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, ki se glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja primerno, je pritožbeno sodišče zato preizkusilo, ali je izpodbijana sodba obremenjena z bistvenimi kršitvami določb postopka, določenimi v 3. odstavku 75. člena ZUS-1, na katere pazi po uradni dolžnosti; presodilo je, da te kršitve niso podane.

Pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja v zadevi kot je obravnavana, ni dopustno uveljavljati iz razlogov 73. člena ZUS-1. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni namreč samo ugotovilo, svojo odločitev je oprlo na dejansko stanje, ki ga je ugotovila tožena stranka v upravnem (denacionalizacijskem) postopku.

Odločitev, da se tožnici kot imetnici desetih delnic GPL vrne podržavljen kapital z vzpostavitvijo lastninskega deleža na premoženju zavezanca z izročitvijo štirideset navadnih delnic P.P. d.d., nominiranih po 1.000 SIT, temelji na pravilni pravni podlagi, kar je v izpodbijani sodbi pojasnilo že sodišče prve stopnje. Že organ prve stopnje je namreč v svoji odločbi podrobno obrazložil način izračuna vrednosti podržavljenega podjetja in višino vrednosti podržavljene delnice ter dejanske in pravne podlage za ta izračun. Presoje tožene stranke, da je ta izračun pravilen in na njegovi podlagi pravilno določeno število delnic P.P. d.d., tožeča stranka nikoli ni izpodbijala. Zato je bilo materialno pravo (Uredba o postopku za ocenitev vrednosti in ugotavljanju odškodnine za nacionalizirano premoženje, 4. člen Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, 44. člen ZDen ter Odredba o koeficientu povečanja dolarskih cen nacionaliziranega premoženja) pravilno uporabljeno.

Tožničine ugovore (uveljavljala jih je že v tožbi, s katero je začela upravni spor), ki se nanašajo na izplačilo odškodnine v višini 200.000 DEM po sporazumu z dne 23.2.1994, je zavrnilo že sodišče prve stopnje z razlogi, ki so po presoji pritožbenega sodišča pravilni in utemeljeni. Tudi po presoji pritožbenega sodišča, se tožnica s spornim sporazumom, ki temelji na 68. členu ZDen ter 15. členu ZLPP, ni dogovorila v kakšnem obsegu naj bi ji bilo podržavljeno premoženje vrnjeno, ampak v kakšnem obsegu bo varovan njen zahtevek, o katerem se bo odločalo v postopku denacionalizacije. Zato upravni organ ni imel pravne podlage, da bi omenjeni sporazum upošteval kot poravnavo v smislu 69. člena ZDen, na kar opozarja tožeča stranka. Tožnica omenjenega sporazuma tudi ni podpisala v svojo škodo, kot zmotno meni v pritožbi. S podpisom sporazuma namreč ni pridobila pravice do izplačila 200.000 DEM, ampak je v navedeni višini le zavarovala svoj zahtevek za denacionalizacijo v obliki delnic na kapitalu zavezanca. Tudi do sredstev, ki so presegla njej podržavljeno premoženje, ni opravičena. Upravni organ prve stopnje je o njih odločil v skladu z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe (Uradni list RS, št. 30/98 in 79/01). Sicer pa pravilnosti in zakonitosti omenjenega sporazuma (v kar tožnica dvomi) ni možno z uspehom izpodbijati v postopku denacionalizacije; tožnica bi morebitne nepravilnosti oziroma nezakonitosti lahko uveljavljala s pravnimi sredstvi le v postopku, urejenem z ZLPP.

Odločitev o zavrnitvi pritožbe temelji na določbi 76. člena ZUS-1. V postopku denacionalizacije stranke ne plačujejo taks (3. odstavek 11. člena Zakona o sodnih taksah v zvezi z 1. odstavkom 71. člena ZDen).