Jedro

Ker se obsojenčeva izvenzakonska partnerka kljub pravnemu pouku po 2. odstavku 236. člena ZKP ni odrekla pričanju, uradnega zaznamka o njeni izjavi, dani organom za notranje zadeve, ni bilo potrebno izločiti iz spisa.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obs. S.Š. se oprosti plačila povprečnine.

Obrazložitev

Obs. S.Š. je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 28.8.2002 spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 3. odstavku 183. člena KZ in obsojen na kazen 3 leta zapora. V plačilo so mu bili naloženi stroški kazenskega postopka. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 23.10.2002 ob reševanju pritožbe obsojenčevega zagovornika sodbo sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti dopolnilo tako, da je obsojencu v izrečeno kazen zapora vštelo čas pridržanja od 21.3.2002 od 16.15 ure do 22.3.2002 do 24.00 ure, pritožbo obsojenčevega zagovornika pa je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zagovornik obs. S.Š. je dne 22.11.2002 vložil zoper pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da jo vlaga iz vseh zakonskih razlogov. Predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V zahtevi navaja, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zato, ker je izrek sodbe nerazumljiv, saj časovna opredelitev kaznivega dejanja, ki naj bi ga storil v času od 1.12.2001 do 4.3.2002, ni zadovoljiva. Razen tega je po mnenju vložnika zahteve za varstvo zakonitosti podan tudi precejšen dvom o resničnosti ugotovljenih dejstev, upoštevaje izjavo oškodovanke, dano priči I.S. Kršitev kazenskega zakona pa vidi vložnik zahteve v tem, da opisanega dejanja ni mogoče pravno opredeliti kot kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ, saj ne gre za kvalificirano obliko očitanega dejanja, ker oškodovanka obsojencu ni bila zaupana v varstvo, pač pa bi bilo mogoče obsojenčevo ravnanje glede na njegov opis v izreku sodbe opredeliti le kot kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ.

V dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti z dne 11.2.2003, torej vloženi v zakonskem roku, pa zagovornik obs. S.Š. uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da se je razpravljajoča sodnica seznanila z obvestili, ki bi morala biti iz spisa izločena in na katere se sodba ne sme opirati, ker je dne 24.4.2002 sodelovala pri odločanju izvenobravnavnega senata, ko so bila v kazenskem spisu obvestila, ki bi morala biti iz spisa izločena, prav tako pa bi bilo potrebno iz spisa izločiti izjavo, ki jo je v predkazenskem postopku dala organom kriminalistične policije priča D.K., obsojenčeva izvenzakonska partnerka, prav tako pa tudi izvedensko mnenje dr. Z.R.-F. z dne 15.5.2002, ker je izvedenka v mnenju očitno povzela izjave obsojenca in privilegirane priče, ki bi morale biti iz spisa izločene in s katerimi se razpravljajoči sodnik ne bi smel seznaniti. Isto po mnenju zagovornika obsojenca velja tudi za odločanje na II. stopnji, ko se je že dne 30.5.2002 ob odločanju o pritožbi o obvestilih, ki bi morala biti izločena iz spisa, seznanil vsaj en član senata.

Vrhovna državna tožilka Republike Slovenije B.B. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da ne drži, da bi bil izrek sodbe nerazumljiv, saj je nadaljevano kaznivo dejanje časovno povsem dovolj opredeljeno. Tudi kršitev kazenskega zakona ni podana, saj ima opis dejanja vse elemente kaznivega dejanja po 3. odstavku 183. člena KZ. Zagovornikovo nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča, da je bila oškodovanka obsojencu zaupana v varstvo, pa pomeni uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, tega razloga pa s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Zahteva zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP s trditvijo, da je izrek prvostopenjske sodbe nerazumljiv, je bila uveljavljana že v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Tako kot pritožbeno sodišče je tudi Vrhovno sodišče ugotovilo, da je izrek prvostopenjske sodbe povsem razumljiv, saj je v njem opisano nadaljevano kaznivo dejanje, ki je časovno opredeljeno, iz njegovega opisa pa je tudi jasno razbrati, da se eno dejanje v sklopu nadaljevanega kaznivega dejanja nanaša na dogodek, ki se je pripetil 4.3.2002, katerega je v svoji izpovedbi opisala priča I.K. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP torej ni podana.

Prav tako tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Predsednica razpravljajočega senata je sicer res bila članica senata, ki je dne 24.4.2002 odločal o pritožbi obsojenčevega zagovornika zoper sklep preiskovalnega sodnika z dne 19.4.2002 o podaljšanju ukrepa prepovedi približevanja po 195.a členu ZKP. Trditev obsojenčevega zagovornika, da se je predsednica razpravljajočega senata seznanila z obvestili, ki bi morala biti izločena iz spisa, pri čemer zagovornik obsojenca očitno misli tudi na izjavo, ki jo je obsojenec dal organom za notranje zadeve, ni utemeljena, saj je preiskovalni sodnik že dne 19.4.2002 izdal sklep o izločitvi obsojenčeve izjave iz spisa. Zmotno je mnenje zagovornika obsojenca, da bi morala biti iz spisa izločena tudi izjava, ki jo je kriminalistični policiji dala priča D.K., obsojenčeva izvenzakonska partnerka. Po določilu 3. odstavka 83. člena ZKP je sicer res potrebno izločiti iz spisa tudi obvestila, ki so jih po 148. členu ZKP dale organom za notranje zadeve osebe, ki so se v skladu z zakonom odrekle pričevanju. Priča D.K. bi se po določilu 1. odstavka 236. člena ZKP lahko odrekla pričanju, vendar se te pravice ni poslužila, saj je po vsakokratnem po 2. odstavku 236. členu ZKP danem pouku pričala, in sicer med preiskavo dne 11.4.2002, na glavni obravnavi pa dne 3.7.2002. Zato uradnega zaznamka z dne 21.3.2002 o njeni izjavi, dani organom za notranje zadeve, ni bilo potrebno izločiti iz spisa. Neutemeljeno je tudi stališče obsojenčevega zagovornika, da bi moralo biti izločeno iz spisa tudi izvedensko mnenje dr. Z.R.-F., saj ni točno zagovornikovo zatrjevanje, da so v izvedenskem mnenju z dne 15.5.2002 povzete izjave obsojenca in priče D.K. Kršitev kazenskega zakona vidi obsojenčev zagovornik v tem, da v izreku prvostopenjske sodbe opisanega dejanja ni mogoče opredeliti kot kaznivo dejanje po 3. odstavku 183. člena KZ, pač pa le kot kaznivo dejanje po 4. odstavku 183. člena KZ, ker oškodovanka ni bila obsojencu zaupana v varstvo. S tem obsojenčev zagovornik smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP, torej da je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki ne bi smel biti uporabljen. Tudi v tem delu zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ni utemeljena, saj so v dejanju obsojenca, opisanem v izreku prvostopenjske sodbe, podani vsi znaki kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let, po 3. odstavku 183. člena KZ. Z navedbami, da oškodovanka obsojencu ni bila zaupana v varstvo, pa izpodbija dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi, ter s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zahteve za varstvo zakonitosti pa po določilu 2. odstavka 420. člena ZKP ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Isti razlog uveljavlja obsojenčev zagovornik tudi s tem, ko navaja, da s tem, ko oškodovanka ni bila zaslišana ter da je do obsodilne sodbe prišlo sodišče zgolj na podlagi nekakšnih posrednih dokazov, zaradi česar bi bilo potrebno z upoštevanjem 427. člena ZKP pravnomočno sodbo razveljaviti. Vrhovno sodišče po določilu 427. člena ZKP sicer razveljavi pravnomočno sodbo, če nastane pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi, vendar Vrhovno sodišče v resničnost odločilnih dejstev ni podvomilo. V zvezi s tem je potrebno še pripomniti, da pravnomočna sodba ne temelji le na podlagi posrednih dokazov, kot trdi obsojenčev zagovornik, temveč tudi zlasti na izpovedbi priče I.K., ki je opisala obsojenčevo početje z oškodovanko zvečer dne 4.3.2002. Zatrjevane kršitve kazenskega zakona in kršitve določb kazenskega postopka niso podane. Zato in ker obsojenčev zagovornik uveljavlja v zahtevi tudi zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, katerega s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati, je Vrhovno sodišče zahtevo zagovornika obs. S.Š. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

V skladu z določilom 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo, da se obsojenec oprosti plačila povprečnine.