Jedro

Podaljšanje koncesije lahko zahteva le obstoječi koncesionar posameznega dimnikarskega območja, da sta bili koncesijski pogodbi sklenjeni s podjetnikom, ki je imel matično številko …, ki pa je bil 31. 12. 2015 izbrisan iz poslovnega registra, na kar je bil dne 5. 1. 2016 vpisan nov poslovni subjekt oziroma podjetnik z istim nazivom, vendar z drugo matično številko …. Pravilno je ugotovljeno, da izbris poslovnega subjekta oziroma podjetnika iz poslovnega registra pomeni prenehanje koncesionarja, zato zahteve za podaljšanje koncesije za obe dimnikarski območji ni vložila upravičena oseba.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je s sklepom št. 35404-8/2016/4 z dne 25. 2. 2016 zavrgla zahtevo tožnika za podaljšanje koncesije na dimnikarskem območju B.. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik dne 14. 1. 2016 vložil zahtevo za podaljšanje koncesije na tem območju in jo naknadno tudi dopolnil. Tožena stranka je ugotovila, da je bila koncesija na dimnikarskem območju B. podeljena dne 12. 10. 2006 in da je skladno z določbami koncesijske pogodbe pogodbeni odnos med strankama strogo oseben odnos in da prenos koncesije na drugo osebo s strani koncesionarja ni dovoljen. V primeru prenehanja koncesionarja koncesijska pogodba preneha veljati, glede na določbe Zakona o varstvu okolja pa lahko podaljšanje koncesije zahteva le obstoječi koncesionar posameznega dimnikarskega območja. Koncesijska pogodba je bila sklenjena s podjetnikom A. s.p., ki je imel matično številko …. Ugotovljeno je bilo, da je bil ta podjetnik 31. 12. 2015 izbrisan iz poslovnega registra, nato pa je bil dne 5. 1. 2016 vpisan nov podjetnik z istim nazivom, vendar z drugo matično številko …. Izbris podjetnika iz poslovnega registra pomeni prenehanje koncesionarja, zato zahtevo za podaljšanje koncesije za dimnikarsko območje B. ni vložila upravičena oseba.

2. Povsem enako odločitev je tožena stranka sprejela tudi z drugim izpodbijanim sklepom, to je s sklepom o zavrženju zahteve za podaljšanje koncesije na dimnikarskem območju M., kjer je tožena stranka s sklepom št. 35404-9/2016/5 z dne 25. 2. 2016 zavrgla zahtevo tožeče stranke za podaljšanje koncesije na dimnikarskem območju M. z enako obrazložitvijo, kot je navedena v zgoraj navedenem sklepu, ko je šlo za podaljšanje koncesije na dimnikarskem območju B..

3. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožnik kot fizična oseba z 31. 12. 2015 svoje podjetništvo zaprl, vendar ga je takoj tudi ponovno odprl z enako firmo, kot je razvidno iz poslovnega registra in kar med strankama ne more biti sporno. Zaradi tega dejanja je prišlo do spremembe matične številke samostojnega podjetnika, vendar gre še vedno za isto fizično osebo kot nosilca podjetja in tudi za isto davčno številko, prav tako pa poleg iste firme tožnik kot fizična oseba in podjetnik posluje še vedno z isto dejavnostjo na istem naslovu. Glede na takšno dejansko stanje tožena stranka nima prav, ko določila koncesijske pogodbe tolmači na način, da gre za povsem drugega koncesionarja, zaradi česar naj bi zahtevo za podaljšanje dala neupravičena oseba. Ker je koncesionar fizična oseba z istimi karakteristikami in isto davčno številko, je takšen zaključek nepravilen. Tožeča stranka predlaga, naj se oba sklepa odpravita in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je zahtevo za podaljšanje koncesije na obeh dimnikarskih območjih vložil podjetnik z istim nazivom in istim sedežem, vendar z drugo matično številko. Ugotovljeno je bilo, da je bil podjetnik s prejšnjo matično številko izbrisan iz poslovnega registra s sklepom o izbrisu z dne 31. 12. 2015 ter bil ponovno vpisan v poslovni register 5. 1. 2016 z istim nazivom, sedežem ter isto registrirano dejavnostjo, vendar drugo matično številko. Obe koncesijski pogodbi v 34. členu določata, da koncesijsko razmerje preneha z vsakim prenehanjem koncesionarja, kar se ugotavlja s pravnomočnim izpiskom iz pristojne javne knjige. V skladu s 75. členom Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) mora podjetnik ali od njega za ta namen pooblaščena oseba prenehanje opravljanja dejavnosti prijaviti najmanj tri dni prej ter najmanj tri mesece pred prenehanjem opravljanja dejavnosti na primeren način objaviti, da bo prenehal opravljati dejavnost ter ob tem navesti tudi dan prenehanja dejavnosti. Tožeča stranka pojem fizične osebe enači s pojmom podjetnika. ZGD-1 pa določa, da je podjetnik fizična oseba, ki na trgu samostojno opravlja pridobitno dejavnost v okviru organiziranega podjetja, ki lahko dejavnost začne opravljati, ko je pri AJPES vpisan v Poslovni register Slovenije. Glede na navedeno ni nobenega dvoma, da je podjetnik s prejšnjo matično številko 31. 12. 2015 z izbrisom iz poslovnega registra tudi prenehal. V istem členu je tudi določeno, da pogodbi nista take narave, da bi zavezovali koncesionarjeve univerzalne, delno univerzalne in singularne pravne naslednike. Zato ne more biti dvoma, da je podjetnik s prejšnjo matično številko izgubil vse pravice in obveznosti iz koncesijskih razmerij, novo vpisani podjetnik pa jih ni mogel avtomatsko pridobiti. Na podlagi 34. člena obeh koncesijskih pogodb na novo vpisani podjetnik ne more prevzeti pravic in obveznosti iz posamezne koncesijske pogodbe. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče najprej uvodoma ugotavlja, da je tožnik v tožbi kot toženo stranko sicer pravilno navedel Republiko Slovenijo, nakar je napačno navedel, da jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, kar ni v skladu z pravili Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Skladno s petim odstavkom 17. člena ZUS-1 je namreč toženec država, lokalna skupnost oziroma druga pravna oseba, ki je izdala upravni akt, s katerim je bil postopek odločanja končan. Toženca v upravnem sporu zastopa organ, ki je izdal akt iz prejšnjega stavka, razen če v primeru tožbe zoper državo oziroma lokalno skupnost Vlada Republike Slovenije oziroma župan po vložitvi tožbe za zastopnika določi drug organ države oziroma lokalne skupnosti. Torej je v konkretnem primeru tožena stranka Republika Slovenija, ki jo zastopa Vlada RS, ker je v tem primeru to organ, ki je izdal akt, s katerim je bil postopek končan.

7. Tožena stranka je svojo odločitev oprla na določilo 2. točke prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, ki določa, da organ naprej preizkusi zahtevo in jo s sklepom zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma če po tem zakonu ne more biti stranka. Tožena stranka je v obeh izpodbijanih sklepih podrobno opisala, zakaj obeh zahtev za podaljšanje koncesije ni vložila upravičena stranka, saj je podaljšanje koncesije vložil drug poslovni subjekt od tistega, kateremu je bila koncesija za obe dimnikarski območji dodeljena. Sodišče pri tem pritrjuje razlogom v obrazložitvi izpodbijanih sklepov, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitve tožene stranke v obeh sklepih. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da lahko podaljšanje koncesije zahteva le obstoječi koncesionar posameznega dimnikarskega območja, da sta bili koncesijski pogodbi sklenjeni s podjetnikom A. s.p., ki je imel matično številko …, ki pa je bil 31. 12. 2015 izbrisan iz poslovnega registra, na kar je bil dne 5. 1. 2016 vpisan nov poslovni subjekt oziroma podjetnik z istim nazivom, vendar z drugo matično številko …. Pravilno je ugotovila, da izbris poslovnega subjekta oziroma podjetnika iz poslovnega registra pomeni prenehanje koncesionarja, zato zahteve za podaljšanje koncesije za obe dimnikarski območji ni vložila upravičena oseba.

8. Res je sicer, da je želela koncesijo podaljšati ista fizična oseba kot nosilec dejavnosti, kot jo je imela že prej, ki ima tudi isto davčno številko in isti naslov, kot je navedeno v tožbi, vendar pa pojma fizične osebe, kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne gre enačiti s pojmom podjetnika kot poslovnega subjekta, vpisanega v poslovni register. Prejšnji podjetnik je bi izbrisan iz Poslovnega registra Slovenije. Iz 34. člena obeh koncesijskih pogodb (tako za območje M. kot B.) izhaja, da koncesijsko razmerje preneha z vsakim prenehanjem koncesionarja, kar se ugotavlja s pravnomočnim izpiskom iz pristojne javne knjige (prvi odstavek 34. člena). Nadalje je v drugem odstavku 34. člena obeh pogodb določeno, da je ta koncesijska pogodba sklenjena intuitu personae in je po svoji naravi strogo osebna. Zaradi tega ni take narave, da bi lahko zavezovala koncesionarjeve univerzalne, delne univerzalne ali singularne pravne naslednike. Torej iz navedenega določila jasno izhaja, da s prenehanjem koncesionarja preneha tudi koncesijsko razmerje. S tem ko je bil 31. 12. 2015 podjetnik A. s.p. z matično št. … izbrisan iz registra je torej glede na 34. člen obeh pogodb koncesijsko razmerje prenehalo. Dne 5. 1. 2016 pa je bil vpisan nov podjetnik, ki pa ne more zahtevati podaljšanje koncesije, katera je prenehala s prenehanjem koncesionarja, ne glede na to, da gre za isto fizično osebo. Pri tem je potrebno izhajati tudi iz določila 75. člena ZGD-1, ki določa, da mora prenehanje opravljanja dejavnosti podjetnik ali od njega za ta namen pooblaščena oseba prijaviti najmanj tri dni prej (prvi odstavek 75. člena ZGD-1) in da mora podjetnik vsaj 15 dni pred prenehanjem opravljanja dejavnosti na spletnih straneh AJPES objaviti, da bo prenehal opravljati dejavnost, in ob tem navesti tudi dan prenehanja opravljanja dejavnosti. Poleg objave na spletnih straneh AJPES lahko podjetnik tudi na druge načine obvesti o prenehanju dejavnosti (drugi odstavek 75. člena ZGD-1). Če je torej tožnik 31. 12. 2015 svoje podjetništvo zaprl, kar sam navaja v tožbi, pomeni, da je moral predhodno objaviti prenehanje opravljanja dejavnosti. Izbris torej pomeni, da se je neka dejavnost prenehala opravljati. Tudi glede na citirano določilo ZGD-1 in ne samo zaradi določila 34. člena obeh pogodb torej ni mogoče podaljšati opravljanja dejavnosti, ki se je predhodno prenehala opravljati. Z ponovnim vpisom v poslovni register se je po mnenju sodišča registriral nov poslovni subjekt oziroma podjetnik, ki glede na 34. člen obeh citiranih pogodb ne more nadaljevati koncesijskega razmerja, ki je pred tem že prenehalo.

9. Ker sta izpodbijana sklepa pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

K točki II izreka:

10. Sodišče ni ugodilo zahtevi tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne.