Jedro

Glede zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, je Vrhovno sodišče že večkrat zavzelo enako stališče, in sicer da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni zakonski pogoji). V obravnavanem primeru je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu dolga, zato sklicevanje tožeče stranke na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno, v zvezi s tem pa tudi ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, navedeno v uvodu tega sklepa, je revidentka dne 29. 10. 2007 po odvetniku vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

2. Tožena stranka v odgovoru na revizija predlaga zavrnitev revizije, saj revizija ni utemeljena.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentkino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27. 11. 2006, s katero je tožena stranka zavrnila revidentkino pritožbo zoper odločbo Carinskega urada Maribor z dne 2. 6. 2005. Z navedeno odločbo je prvostopenjski carinski organ revidentki za blago, sproščeno v prost promet s carinsko deklaracijo (ECL) z dne 21. 11. 2003, po uradni dolžnosti naknadno obračunal doplačilo carinskega dolga na podlagi točke a) prvega odstavka 154. člena Carinskega zakona – CZ (Ur. l. RS, št. 1/95, 28/95, 32/99, 40/99 in 54/2002) v zvezi s točko b) prvega odstavka 146. člena CZ, saj je bilo ob naknadnem preverjanju deklaracij (62. člen CZ) ugotovljeno, da potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ne izpolnjuje pogojev o verodostojnosti in točnosti, zato uveljavljana preferencialna obravnava blaga ob času vložitve ECL ni bila upravičena.

5. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed pogojev za njeno dovolitev, pri čemer je po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, na primer: Up-858/08-8 z dne 3. 6. 2008 (Ur. l. RS, št. 62/2008), ugotovilo, da to stališče Vrhovnega sodišča ni v nasprotju z Ustavo RS.

6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

7. Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje veljavnosti pooblastila državne podsekretarke A.A. Ta je namreč podpisala odločbo druge stopnje po pooblastilu ministra za finance B.B., ki pa v času odločanja v carinskih postopkih na drugi stopnji ni bil več minister. Vlada Republike Slovenije v novi sestavi je zaprisegla dne 3. 12. 2004 in je bil obenem imenovan nov minister za finance C.C. Meni, da pooblastilo državne podsekretarke ne izhaja iz zakona, temveč od osebe, ki je minister. Zakon o splošnem upravnem postopku – ZUP v 28. do 32. členu pooblašča za odločanje v upravnem postopku zgolj predstojnika organa. Zatrjuje odstop od sodne prakse sodišča prve stopnje glede uporabe določb ZUP o obnovi postopka v razmerju do naknadnega obračuna carinskega dolga po določbah CZ in v zvezi s tem odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča. 8. Vprašanje veljavnosti pooblastila državni podsekretarki, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni nerešeno pravno vprašanje, saj o tem vprašanju že obstaja ustaljena upravnosodna praksa sodišča prve stopnje, ki jo je potrdilo tudi Vrhovno sodišče s sodbo X Ips 1783/2006 z dne 3. 12. 2008. V skladu z navedeno upravno-sodno prakso pooblastilo določenega ministra, ki ga ta podeli uradni osebi za odločanje v upravnem postopku, ni vezano na njegov mandat in ostane veljavno tudi po prenehanju mandata tega ministra, dokler ni preklicano oziroma odvzeto.

9. Glede v revizijah zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje v zvezi z razmerjem med določbami o obnovi po ZUP in določbami o naknadnem obračunu carinskega dolga po CZ, pa Vrhovno sodišče pojasnjuje, da je o tem že večkrat zavzelo enako stališče (X Ips 329/2006, X Ips 330/2006, X Ips 917/2006, X Ips 918/2006), in sicer, da naknadno preverjanje carinskih deklaracij po določbah CZ ne izključuje izvedbe obnove carinskega postopka po določbah ZUP (če so za to izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji). V obravnavanem primeru je bil carinski dolg obračunan v skladu z določbami CZ o naknadnem obračunu carinskega dolga, zato revidentkino sklicevanje na določbe ZUP o obnovi postopka ni relevantno, v zvezi s tem pa tudi ni mogoče govoriti o neenotnosti sodne prakse.

10. Če druga tožnica z navedbami o zastopanju pravne osebe in v zvezi s tem s sklicevanjem na sodbo Vrhovnega sodišča U 113/95 z dne 25. 3. 1998 ter na sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 323/2003 z dne 17. 5. 2006 uveljavlja odstop od sodne prakse po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, pa je po presoji Vrhovnega sodišča, glede na to, da je premalo opredelila in ni določno pojasnila, v čem naj bi ta odstop bil, ni mogoče presojati, ali je odstop podan.

11. Ker vprašanje, ki ga revidentka izpostavlja kot pomembno pravno vprašanje, ni pomembno pravno vprašanje v smislu 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, niti ni izkazan zatrjevani odstop od sodne prakse, po presoji Vrhovnega sodišča ni izpolnjen zatrjevani pogoj za dovoljenost revizije.

12. Zato je Vrhovno sodišče revizijo kot nedovoljeno zavrglo na podlagi 89. člena ZUS-1. 13. Odločitev o revizijskih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.