Jedro

Zakon o zajamčenih plačah ne omejuje višine plač, določenih po kolektivni pogodbi, temveč le maso sredstev za izplačilo teh plač.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v pretežni meri ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da ji je tožena stranka dolžna obračunati razlike v plači v bruto SIT za leto 1992, 1993, 1994 in 1995 za posamične mesečno ugotovljene zneske, kot izhajajo iz izreka sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 18. v naslednjem mesecu dalje do plačila, od navedenih zneskov je tožena stranka dolžna obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Sodišče je tako razsodilo na podlagi zakonov, ki so v spornem obdobju urejali način obračunavanja in izplačila plač, Kolektivne pogodbe za črno in barvasto metalurgijo in livarne ter kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (v nadaljevanju kolektivna pogodba dejavnosti - Ur. l. RS, št. 12/91), sklepov organov upravljanja tožene stranke in podatkov o plačah, ki jih je posredovala tožena stranka.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90, ki se v Republiki Sloveniji uporablja kot republiški predpis) ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke zavrne kot neutemeljen, podrejeno, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba povdarja, da je sodišče prve stopnje tožeči stranki nepravilno priznalo razliko plače po kolektivni pogodbi dejavnosti za čas, ko je bilo izplačilo omejeno z zakonom o zajamčenem osebnem dohodku.

Odločitev sodišča je po mnenju tožene stranke zmotna, saj z zakonom omejena masa za plače nedvomno omejuje tudi njihovo višino in hkrati s tem pravice iz kolektivne pogodbe, katera pa je v odnosu do zakona v podrejenem položaju. Zato se postavlja vprašanje, ali bi bila tožeča stranka upravičena do razlike plače tudi, če bi tožena stranka prenehala obstajati ali, če bi tožeči stranki prenehalo delovno razmerje. Prav tako pa je za toženo stranko nesprejemljiva oz. napačna odločitev sodišča prve stopnje glede veljavnosti sklepov o znižanju plač, ki jih je skupščina sprejela dne 5.10.1993 ter 23.2.1994 in sicer v delu, ki se nanaša na čas veljavnosti od sprejema dalje. Nelogično namreč je, da bi pri upoštevanju prepovedi retroaktivnih sklepov le-ti ne bi veljali polnih šest mesecev od sprejema dalje, saj so bili tedaj izpolnjeni pogoji oz. razlogi zaradi katerih sta bila sprejeta.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo tudi na obstoj absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP in pravilne uporabe materialnega prava. Pri tem je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo, prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene absolutne bistvene kršitve pravil postopka. Sicer pa se pritožbene navedbe ne nanašajo na pravno odločilna dejstva, ki so podlaga izpodbijani sodbi in jih je sodišče prve stopnje zanesljivo in pravilno ugotovilo, zato se glede tega v izogib ponavljanju pritožbeno sodišče sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Glede pritožbenih ugovorov pa pritožbeno sodišče navaja naslednje.

Pritožba izrecno izpodbija priznanje razlike v plači po kolektivni pogodbi dejavnosti za čas, ko je bilo izplačilo plač omejeno z Zakonom o zajamčenem osebnem dohodku (Ur. l. RS, št. 48/90, 38/94), ki je višji pravni akt kot kolektivna pogodba. V zvezi s tem pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da prej navedeni zakon ne omejuje plač po višini, temveč obseg sredstev za zajamčene plače ter da glede na določbe 36. člena Zakona o agenciji za plačilni promet, nadziranje in informiranje (Ur. l. RS, št. 48/94) o prioritetnem vrstnem redu izplačil zajamčenih in drugih plač ter da glede na trajanje nesolventnosti ni bilo zakonskih ovir, da tožena stranka ne bi mogla izplačati celotnih plač za dneve, ko ni imela blokiran račun. Zato nesolventnost pravne osebe, ne vpliva na obstoj in višino terjatve iz naslova premalo izplačanih plač po kolektivni pogodbi in ima delavec pravico zahtevati izplačilo pripadajoče razlike plače. Glede na to je sodišče prve stopnje tožeči stranki za mesece, ko je tožena stranka pri izplačilu plač zapadla pod veljavnost zakona o zajamčenih plačah, utemeljeno priznalo zahtevano razliko v plači, ob upoštevanju sprejetega sklepa o zmanjšanju osnovne plače. Prav tako pa ni utemeljena pritožba tožene stranke glede upoštevanih sklepov o znižanju plač, ki sta jih upravni odbor in skupščina tožene stranke sprejela dne 5.10.1993 ter 23.2.1994. Glede na to, da je bilo obdobje znižanja plač po sklepu z dne 5.10.1993 določeno za nazaj in sicer od 1.7.1993 za dobo 6 mesecev, to je do 31.12.1993, po sklepu o znižanju z dne 23.2.1994 pa od 1.1.1994 do 30.6.1994, se je sodišče prve stopnje pravilno postavilo na stališče, da je nedopustna retroaktivna veljavnost obeh zgoraj navedenih sklepov. Zato je tudi pravilno upoštevalo veljavnost sklepa sprejetega dne 5.10.1993 le do 31.12.1993, veljavnost sklepa z dne 23.2.1994 pa le do 30.6.1994, saj če bi ju upoštevalo tudi po teh datumih, bi s tem samo spreminjalo sklepa, za kar pa ni pristojno. Zaradi tega ni utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče v tem primeru upoštevati 6-mesečni rok od dneva sprejetja navedenih sklepov dalje.

Na podlagi vsega navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba ni utemeljena, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (368. člen ZPP).