Jedro

Zoper sklep o nadaljevanju izvršbe s prisilitvijo v upravnem sporu ni mogoče uspešno uveljaviti ugovorov, ki se nanašajo na odločbo o prekršku in ukrepe, izrečene v tej odločbi ter tudi ne ugovorov, ki se nanašajo na prvi sklep o dovolitvi izvršbe s prisilitvijo.

Predmet spora v tem primeru je sklep, s katerim je bilo tožniku, ker obveznosti iz prvega sklepa ni izpolnil, naloženo plačilo denarne kazni, zagrožene s prvim sklepom.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 2718/97-8 z dne 9.5.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper odločbo z dne 11.8.1997, s katero je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper sklep Upravne enote R./K. z dne 1.7.1997. S tem sklepom je prvostopni organ naložil tožniku plačilo denarne kazni v znesku 20.000 SIT, ki mu je bila zagrožena s prejšnjim sklepom o izvršbi, ter mu naložil, da v novem tridnevnem roku predloži vozniško dovoljenje zaradi vpisa varstvenega ukrepa, sicer bo kot prisilni ukrep uporabljena nova denarna kazen v znesku 40.000 SIT.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi in razlogom za odločitev, ki jih je navedla tožena stranka. Na podlagi 286. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) in ugotovljenega dejanskega stanja v obravnavani zadevi, in sicer da tožnik izročitve vozniškega dovoljenja, ki mu je bila naložena s sklepom o dovolitvi izvršbe z dne 8.11.1996, ni opravil, je menilo da je bil v tem primeru organ prve stopnje upravičen odrediti plačilo zagrožene denarne kazni ter zagrozil z novim prisilnim ukrepom, če tožnik svoje obveznosti ne bo opravil v naslednjih treh dneh. Prvostopno sodišče je navedlo tudi, da v postopku izreka denarne kazni kot prisilnega sredstva v izvršilnem postopku, zavezanec v pritožbi ne more navajati ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov, to je na odločbo sodnika za prekrške, ki se izvršuje v izvršilnem postopku, kakor tudi ne ugovorov, ki se nanašajo na dovolitev izvršbe, to je na izvršljivost odločbe. Zato je vse takšne ugovore tožnika zavrnilo kot brezpredmetne. Ne glede na to pa mu je pojasnilo, kdaj postane odločitev senata za prekrške pravnomočna. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu. Meni, da je bistvena kršitev določb postopka v tem, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje razlogov za ugotovitev oziroma odločitev sodišča, da v pritožbi ne sme navajati ugovorov, ki se nanašajo na izvršilni naslov, to je na odločbo, ki se izvršuje v izvršilnem postopku, kakor tudi ne takih ugovorov, ki se nanašajo na dovolitev izvršbe.

Navedeni tudi niso razlogi za stališče, da v postopku upravne izvršbe ni dopusten ugovor, da odločba, na podlagi katere je bila dovoljena izvršba, ni izvršilni naslov, ker da le-ta ni postala pravnomočna. Prvostopno sodišče tudi ni navedlo pravnih podlag za svoje stališče, da je odločba senata za prekrške pravnomočna že z dnem odločitve o pritožbi, ter da vročitev odločbe toženi stranki ne vpliva na njeno pravnomočnost. Sklicevanje zgolj na načelno pravno mnenje vrhovnega sodišča iz leta 1983 ne predstavlja pravne opredelitve do bistvenih stališč glede tega vprašanja, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi. Kršitev pravil postopka predstavlja še opustitev vročitve odgovora na tožbo tožene stranke, o katerem se tožnik ni mogel izjasniti. S tem mu je bila kršena procesna pravica do možnosti obravnavanja pred sodiščem. V nadaljevanju pa enako kot v tožbi vztraja, da odločba sodnika za prekrške z dne 11.5.1995 in odločba Upravne enote Ravne na Koroškem z dne 8.11.1996, ki nalaga predložitev vozniškega dovoljenja zaradi vpisa varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornih vozil B kategorije, pod grožnjo uporabe denarne kazni kot prisilnega sredstva, ni mogoče izvršiti. Navedeni odločbi nista pravnomočni ter izvršljivi, ker je pravica do vodenja postopka oziroma izrekanja sankcij absolutno zastarala v postopku na drugi stopnji. To svoje stališče podrobno obrazloži in meni, da ni ustrezno načelno mnenje vrhovnega sodišča iz leta 1983 o vprašanju pravnomočnosti drugostopenjske odločbe v postopku o prekršku. Pri tem se sklicuje tudi na veljavni Zakon o prekrških in Zakon o kazenskem postopku. Meni, da je razlaga pravnomočnosti, kot jo je sprejelo prvostopno sodišče, v nasprotju s temeljnimi pravicami, katerih kršitev bo uveljavljal tudi po izčrpanju možnih pravnih sredstev z ustavno pritožbo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter odpravi dokončno odločbo tožene stranke z dne 11.8.1997 in sklep Upravne enote R.K. z dne 1.7.1997 kot nezakonita, odloči pa naj tudi o povrnitvi stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe o njihovi določitvi dalje do vplačila v skladu z zakonom in veljavno odvetniško tarifo.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, izdana v nadaljevanju postopka izvršbe s prisilitvijo, zaradi izvršitve denarne kazni kot prisilnega sredstva za izpolnitev obveznosti tožnika, da predloži vozniško dovoljenje zaradi vpisa izrečenega varstvenega ukrepa, prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Torej gre za odločbo po 2. odstavku 286. člena ZUP/86. Ta pa se lahko izda v primeru, če zavezanec ni izpolnil z izvršilnim sklepom naložene obveznosti v roku, ki mu je bil v tem sklepu določen. Pogoj za izdajo tega sklepa je torej predhodno izdan sklep o dovolitvi izvršbe z določenim rokom za izpolnitev obveznosti in zagroženo denarno kaznijo, če zavezanec te obveznosti v danem roku ne bo izpolnil. Ti pogoji so v obravnavanem primeru izpolnjeni, saj je bil tožniku prvi sklep o izvršbi izdan 8.11.1996, in ker obveznosti iz tega sklepa tožnik ni izpolnil, mu je bil v nadaljevanju postopka izdan sklep, ki je predmet spora v obravnavanem primeru. Za presojo pravilnosti in zakonitosti tega sklepa torej niso pomembne okoliščine, ki se tičejo samega postopka o prekršku, poleg tega o tej zadevi odloča drug organ in je za izpodbijanje njegovih odločitev predpisan drug postopek. Glede na to tožnik z ugovori, ki se ne tičejo obravnavane stvari, to pa je drugi sklep o izvršbi s prisilitvijo, izdan po 2. odstavku 286. člena ZUP/86, ne more uspeti. Pravilnost tega stališča izhaja iz 1. člena ZUS, ki določa, kateri akti so predmet upravnega spora. Glede na to, kateri akt je predmet upravnega spora, se tudi presoja njegova pravilnost in zakonitost, pri čemer se za to presojo uporabljajo le določbe predpisov, ki se na ta akt nanašajo. Zato pri presoji pravilnosti in zakonitosti konkretnega akta ni mogoče upoštevati predpisov, ki se na ta akt ne nanašajo. Prav to pa uveljavlja tožnik s tem, ko obravnavani akt izpodbija z razlogi, ki za presojo njegove zakonitosti in pravilnosti niso relevantni. Zato ne drži tožnikova pritožbena navedba, da je bil bistveno kršen postopek s tem, ko ni navedeno, na podlagi katere zakonske določbe ne more v postopku presoje zakonitosti izpodbijanega akta uveljavljati razlogov, ki se nanj ne nanašajo. Tožbeni ugovori, ki se nanašajo na stališče prvostopnega sodišča glede pravnomočnosti odločitve republiškega senata za prekrške, so prav tako brezpredmetni, saj stališče, ki ga je prvostopno sodišče pojasnilo, na odločitev glede pravilnosti in zakonitosti akta, ki je predmet tega upravnega spora, nima nikakršnega vpliva.

Po presoji pritožbenega sodišča je pritožbeni ugovor, da je kršitev postopka podana tudi s tem, ko odgovor tožene stranke na tožbo tožniku ni bil vročen, utemeljen, vendar ta kršitev ni vplivala na odločbo o stvari, zato zaradi tega pritožbeno sodišče prvostopno sodbo ni razveljavilo (drugi odstavek 72. člen ZUS). V obravnavanem primeru je odgovor na tožbo po vsebini zgolj ponavljanje razlogov in utemeljitev, ki jih je tožena stranka navedla že v svoji odločbi. Polega tega pa sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo z navedbami tožene stranke v odgovoru na tožbo.

Glede navedb tožnika o pravnomočnosti oziroma izvršljivosti odločbe senata za prekrške pa je svoje stališče pravilno zavzelo že prvostopno sodišče. S tem stališčem in razlogi se strinja tudi pritožbeno sodišče, zato jih, da se izogne ponavljanju, v tej sodbi ne ponavlja. Ponovno pa poudarja le to, da ni predmet upravnega spora v tem primeru odločba Republiškega senata za prekrške, temveč odločba tožene stranke, izdana na tožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopnega organa z dne 1.7.1997. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS, ker je ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o pritožbi pa zajema tudi odločitev glede povračila stroškov postopka. Ta zahtevek je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker se v obravnavanem upravnem sporu presoja le zakonitost upravnega akta, v takem primeru pa po 3. odstavku 23. člena ZUS vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.