Jedro

Sodba se ne da preizkusiti, če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih o odgovornosti tožene stranke za škodni dogodek in vzročno zvezo med ravnanjem tožene stranke in nastalo škodo. Sodišče je dolžno opredeliti pravno podlago, na podlagi katere je odločilo o sporu pravdnih strank.

Izrek

Pritožbi se u g o d i , vmesna sodba sodišča prve stopnje se r a z v e l j a v i in zadeva v r n e v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka tožeči stranki v celoti odgovorna za nastalo škodo zaradi dne 26.1. in 31.8.1982 nekvalitetno prodane opeke.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki II. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožena stranka je v pritožbi očitala sodišču, da ni natančno in nedvoumno obrazložilo, kaj je temelj spora pravdnih strank-garancija, jemčevanje za napake ali odškodninska obveznost. Tožena stranka je nadalje navajala, da posredovanje reklamacij proizvajalcu ne pomeni reševanja reklamacije kot je to ugotovilo prvostopno sodišče. Reklamacijo je reševal izključno proizvajalec. Zato tožena stranka ne more odgovarjati, če je proizvajalec ni rešil. Tožena stranka je v pritožbi navedla, da v nobeni svoji vlogi ali izjavi dolga ni pripoznala in da je zaradi tega tožnikov zahtevek zastaral že 26. 1. 1987, za petletni zastaralni rok iz tega naslova pa ni po čl. 376. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) pogojev. Sodišču je tožena stranka tudi očitala, da ni izvedlo nobenega dokaza o tem, da je tožnik pričel reševati reklamacijo v letu 1992 ali 1993. Pritožila se je tudi, češ da so nerazumljive ugotovitve sodišča, da je bilo v letu 1987 uničene 70 % opeke, v letu 1992 pa 85 % opeke. Glede škode pritožnik navaja, da sodišče stanja ni ugotavljalo, ampak je o tem le povzelo trditev tožnika. Glede garancije je toženka v pritožbi navedla, da je bila v letu 1992 pri njej v uporabi drugačna štampiljka kot je razvidna iz fotokopije garancije in še trdila, da je tožnik garancijo ugovarjal prepozno.

Odgovora na pritožbo ni bilo.

Pritožba je utemeljena.

Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da je tožena stranka iz naslova odškodnine v celoti tožeči stranki odgovorna za škodo zaradi nekvalitetne opeke, prodano dne 26. 1. 1982 in 31. 8. 1982. Ob preučevanju primera je pritožbeno sodišče ugotovilo, da bi lahko glede na navedbe tožeče stranke o dejstvih prvostopno sodišče za reševanje konkretnega primera uporabilo kot osnovo bodisi določbe o splošni odškodninski odgovornosti, jamčevanja za stvarne napake ali garancije.

Prvostopno sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku iz naslova odškodninske odgovornosti. Pri uporabi teh določb bi pa moralo najprej pojasniti temeljne elemente odškodninske obveznosti, in sicer škodljivo dejstvo (dogodek), nedopustno škodo, vzročno zvezo med dogodkom in škodo ter odgovornost tožene stranke. Ni ugotovilo kako oziroma s kakšnim ravnanjem je tožena stranka tožeči povzročila škodo. Tožeča stranka izkazuje škodo, na vprašanje ali je škoda tožeče v vzročni zvezi med ravnanjem tožene (prodajo opeke) in nastalo škodo in ali je tožena stranka odgovorna ter ali je njena odgovornost subjektivna ali objektivna, pa ni izkazano. Ker sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo in obrazložilo odgovornosti tožene stranke do tožeče stranke, hkrati pa ni navedlo ustreznih materialnih predpisov, je moralo pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in vrniti zadevo v novo sojenje, ker se sodba sodišča prve stopnje ne da preizkusiti.

Če bi sodišče prve stopnje štelo, da je pravna podlaga za reševanje tega spora v določilih ZOR-a o odškodnini, je pravilno doslejšnje razmišljanje sodišča, da odškodninski zahtevek ni zastaran. Nasprotne pritožbene trditve pa so zmotne.

Dejstvo je, da pomeni posredovanje pri reklamaciji eno izmed stopenj reševanja zadeve. Zato se šteje, da je tožena stranka s svojimi dejanji zastaranje pretrgala. Tožena stranka je ves čas pred pravdo tožeči stranki obljubljala, da bo reklamacija rešena, tožeča stranka pa prav zaradi teh obljub ni vložila tožbe že prej. Če se tožena stranka kljub jasni obljubi, da bo napake skušala odpraviti, zdaj želi temu izogniti z ugovorom nepravočasnosti tožbe, bi se moglo šteti njeno ravnanje za prevaro, s katero je tožnika odvrnila od takojšnje vložitve tožbe. To pa je po določbi I. odst. 500. čl. ZOR razlog, da se ne uporabi določba o enoletnem roku za vložitev tožbe.

Če bi sodišče štelo, da je pravna podlaga v konkretnem primeru v določilih o jamčevanju za stvarne napake (čl. 478 in nadaljnjih ZOR), bi moralo ugotoviti, ali je tožena stranka ob prehodu stvari - opeke na tožnika vedela, da stvar ni imela lastnosti, ki so potrebne za njeno normalno uporabo ali za promet (479 čl. ZOR). Iz izvedenega dokaznega postopka je razvidno, da je imela tožena stranka glede prodane opeke od istega proizvajalca kar nekaj reklamacij, iz česar bi lahko prvostopno sodišče v novem sojenju ugotavljalo, ali so bile prodajalcu napake opeke že znane in ali mu niso mogle ostati neznane (485. čl. ZOR). Če bi prvostopno sodišče uporabilo to določbo, tožena stranka ne bi mogla uveljavljati instituta zastaranja saj ob pogojih navedenih v določbi 485. čl. ZOR kupec nikoli ne izgubi pravice sklicevati se na te napake.

Ker je tožena stranka ob prodaji strešne opeke podala tudi 10 letno garancijo, bi lahko prvostopno sodišče uporabilo tudi določila ZOR, ki se nanašajo na garancijo. Po 501. čl. ZOR je prodajalec, ki je izročil kupcu garancijo, s katero jamči za brezhibno delovanje stvari v določenem času, šteto od njene izročitve kupcu, stvar pa ne deluje brezhibno, dolžan kupcu na njegov poziv v času trajanja garancije stvar popraviti ali zamenjati. Če pa prodajalec v primernem roku ne popravi ali ne zamenja stvari, lahko kupec razdre pogodbo ali zniža ceno in zahteva odškodnino.

Tožnik je , kot je samo po sebi umevno, kupil opeko v dobri veri, da bo vzdržala vsaj garancijsko dobo.Zato je razumljiv zahtevek tožnika, da sedaj ne zahteva več menjave opeke, ampak preostale možne zahtevke. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da je tožnik prijavil prvo reklamacijo pri toženi stranki že marca leta 1983, in sicer je to bila ustna reklamacija, ki jo je tožena stranka zabeležila v knjigo reklamacij. Prvostopno sodišče lahko ugotovi ali ta knjiga morda še obstaja in kakšen je bil takratni zahtevek tožnika.

Pritožbeni razlog, ki ga navaja tožena stranka, da ji bo verjetno onemogočeno uveljavljanje morebitnega regresnega zahtevka od proizvajalca v K. ni utemeljen, saj na zahtevek tožeče stranke nima nobenega vpliva.

Pritožbeno sodišče pritožbo glede višine škode ni preverjalo, saj bo le-to ocenjevalo prvostopno sodišče v nadaljevanju postopka.

V novem postopku bo moralo sodišče dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri z vpogledom v že zbrane lsitine, nato odločiti na podlagi katerega pravnega temelja bo odločilo o sporu pravdnih strank in nato svojo odločitev ustrezno utemeljiti.

Po določbi III. odst. 166. čl. ZPP je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržana za končno odločbo.