Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremeni, tako da se zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke še za plačilo zneska 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 dalje, - v izpodbijanem stroškovnem delu pa delno spremeni, tako da se znesek 3.269,47 EUR nadomesti z zneskom 2.314,21 EUR.

Pritožba tožene stranke v preostalem delu in pritožba tožeče stranke se zavrneta in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 859,10 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku tega roka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki 64.411,73 EUR in zakonske zamudne obresti od 41.000,00 EUR od 18. 7. 2012 do 31. 1. 2013, od 64.370,00 EUR od 12. 2. 2013 dalje do plačila ter od zneska 41,73 EUR od 18. 12. 2012 dalje do plačila, vse v 15 dneh in pod izvršbo (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo še zneska 35.730,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 7. 2012 dalje in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 64.370,00 EUR od 18. 7. 2012 do 11. 2. 2013 (II. točka izreka). V III. točki izreka je sodišče odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 3.269,47 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

2. Zoper sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija del sodbe, s katerim je sodišče zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova nepremoženjske škode v znesku 28.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, nadaljnji zahtevek iz naslova premoženjske škode v znesku 6.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 64.370,00 EUR za čas od 18. 7. 2012 do 11. 2. 2013 ter izrek o pravdnih stroških. Uveljavlja pritožbene razloge napačne uporabe materialnega prava, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Tožnik se pritožuje zoper samo višino prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj je ta glede na zelo hude posledice, ki jih je utrpel v obravnavanem škodnem dogodku, upoštevajoč sodno prakso in izvedene dokaze v postopku, prenizka. Tožnik v nadaljevanju pritožbe povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke - travmatologa o vrsti utrpelih poškodb in meni, da je glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti odškodnina, ki jo je sodišče odmerilo za to obliko škode, prenizka. Sodišče je prenizko vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke - travmatologa, čigar ugotovitve o trajanju in intenziteti telesnih bolečin in o neugodnostih med zdravljenjem prav tako povzema, kot tudi samo izpovedbo tožnika. Tožnik navaja, da obstoj trajnih telesnih bolečin (pri čemer te dosegajo zmerno intenziteto) terja prisojo višje odškodnine. Sodišče je sicer pravilno zapisalo, da so tožniku ostale telesne bolečine kot trajna posledica, vendar slednjega nato ni v zadostni meri ovrednotilo, sploh pa ni upoštevalo, da bo tožnik take bodoče telesne bolečine, upoštevaje povprečno življenjsko dobo (76,6 let) trpel še okoli 23 let, kar je zelo dolga doba. Sodišče je po izvedencu ugotovljene neugodnosti povzelo, a jih nato ni ustrezno vrednotilo. Tožnik meni, da bi moralo sodišče prve stopnje prisoditi vseh zahtevanih 40.000,00 EUR in ne le 30.000,00 EUR. Tožnik meni, da je upravičen tudi do celotne odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah. Sodišče je premalo vrednotilo izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke - travmatologa in izvedenca za klinično psihologijo ter samo izpovedbo tožnika. Po oceni izvedenca travmatologa je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel izredno hud primarni strah (zelo intenziven), ki ga izvedenec primerja s smrtno grozo. Ta je trajal od samega dogodka, pa vse do prihoda v bolnišnico ter oprave osnovne diagnostike - skupno kar 2 uri. Tudi izvedenec za klinično psihologijo je ugotovil, da je ob škodnem dogodku utrpel intenziven primarni strah (šok), ki je trajal do tri ure ter je postopno izzvenel šele v času od enega do dveh dni. Sodišče pa teh ugotovitev izvedencev sploh ni upoštevalo, čeprav jih je povzemalo oziroma je zaključilo (da tožnik naj ne bi trpel primarnega strahu) v nasprotju z njihovimi ugotovitvami, zaradi česar je neutemeljeno zavrnilo zahtevek za primarni strah, obenem pa so si zaradi tega tudi v tem delu (9. točka obrazložitve) razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (in v nasprotju z izvedenimi dokazi - izvedenskima mnenjema), kar predstavlja bistveno kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Po ugotovitvah izvedenca travmatologa je tožnik trpel tudi sekundarni strah - strah pred posegi in pred izidom zdravljenja. Kumulativno je trpel intenziven sekundarni strah v času enega meseca, nato pa še 8 mesecev zmeren sekundarni strah. Blag sekundarni strah je nato trpel še do zaključka zdravljenja, in sicer 3 mesece. Tudi izvedenec za klinično psihologijo je ugotovil, da je tožnik utrpel tudi sekundarnih strah. V obdobju od desetih do dvajsetih dni je pri tožniku prišlo celo do akutne reakcije na travmo, ki se je kazala v obliki otopelosti, odtujenosti, izgubi čustvenega reagiranja, zmanjšani zavesti o okolici. Duševne težave tožnika so se intenzivirale po odhodu iz hospitalne oskrbe v domače okolje. Izvedenec za klinično psihologijo je poudaril, da tožnik še danes trpi sekundarni strah, ki je pogojen predvsem z vztrajajočimi bolečinami (kot posledica poškodb) in z omejenostjo v vsakodnevnem funkcioniranju. Škodni dogodek je torej tožniku zapustil trajen sekundarni strah. Sodišče teh ugotovitev izvedenca za klinično psihologijo sploh ni povzelo, niti jih ni upoštevalo, zaradi česar je tudi odškodnina iz tega naslova odmerjena v prenizkem znesku. Povzelo tudi ni in niti ovrednotilo izpovedbe tožnika, da je ob škodnem dogodku utrpel primarni strah, saj ga je škodni dogodek presenetil in je mislil, da ga avto ne bo zbil, ker je bil še daleč. Tožnik je prestajal tudi sekundarni strah za izid zdravljenja, še posebej, po tem ko je prišel k sebi in je videl, kako je razrezan, in kasneje, ko je moral tako dolgo ležati v postelji. Prav tako še danes prestaja strah pred prometom, ko prečka cesto. Upoštevaje ugotovljeno intenziteto in trajanje tako primarnega, kot tudi sekundarnega strahu pri tožniku ter upoštevaje veljavno sodno prakso v podobnih primerih, bi moralo sodišče tožniku iz tega naslova prisoditi vso zahtevano odškodnino 5.000,00 EUR in ne zgolj 3.500,00 EUR. Tožniku bi moralo odmeriti tudi celotno zahtevano odškodnino iz naslova prestanih in bodočih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zavrnitev nadaljnjih zahtevanih 15.000,00 EUR je neutemeljena. Sodišče je tudi v tem delu prenizko vrednotilo izvedenski mnenji izvedenca medicinske stroke - travmatologa in izvedenca za klinično psihologijo in posledično napačno uporabilo materialno pravo. Kot izhaja iz obeh, so utrpele poškodbe tožniku zapustile trajne posledice. Te se kažejo tako v anatomskem, kot tudi funkcionalnem smislu. Tožnik v nadaljevanju povzema ugotovljene trajne posledice v funkcionalnem in anatomskem smislu, zaradi česar so vsakodnevne (že osnovne) življenjske aktivnosti v zelo velikem obsegu trajno zmanjšane, in oceno izvedenca travmatologa, da tožnik ni več sposoben opravljati nobenih del, kjer je potrebna že kratkotrajna hoja ali stoja - njegovo levo stopalo je namreč zelo slabo gibljivo (prav tako je slabo gibljiv kolk) in ima v njem pekoče bolečine, zaradi česar je torej onemogočen za opravo vsakršnih aktivnosti, ki zadevajo hojo, stojo, prepogibanje, čepenje, prav tako ni sposoben opravljati težjih fizičnih del z desno roko, ker je gibljivost njegove desne rame hudo omejena in je tudi moč te okončine pomembno zmanjšana, kar mu onemogoča opravljati vsakršna fizična dela. Tožnik tudi ni več sposoben izvajati nobenih športnih aktivnosti. Prav tako ni več sposoben za ples, kar vse je pred škodnim dogodkom redno počel, in to zanj sedaj predstavlja izjemno velik ″hendikep″. Tožnik tudi ni več sposoben opravljati dosedanjega dela - fizičnega dela in je tako popolnoma omejen še na svojem poklicnem področju. Tožnik izpostavlja ugotovitve izvedenca za klinično psihologijo, da ima zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajne posledice na duševnem (psihičnem) področju. Pri tožniku se je po škodnem dogodku razvila posttravmatska stresna motnja (PTSM), ki se je izkazovala s težavami pri dezintegraciji spominov, z motnjami spanja, v iritabilnosti, nočnih morah, flash-back fenomenih ter depresivnem razpoloženju. Prav tako je pri tožniku še danes prisotna PTSM, ki se kaže v kontekstu depresivne simptomatike zmerne intenzitete - depresivno razpoloženje, socialna izolacija, motnje spanja, izguba interesov in duševne kapacitete za užitek, psihomotorična agitacija, znižana sposobnost odločanja ter suicidalne misli. Ob tem so pri tožniku še vedno prisotni tudi občasni fenomeni, ki kažejo na vztrajajočo PTSM - občutek, da se izgubi v znanem okolju, občutek, da je izven svojega telesa, spominske težave oz. dezintegracija spominov. Izvedenec meni, da bo zgoraj navedena simptomatika pri tožniku prisotna tudi v bodoče (in ni mogoče pričakovati izboljšanja na tožnikovem razpoloženjskem področju). Prišlo bo celo do kronifikacije depresivnega stanja (kronična depresivna motnja). Po ugotovitvah izvedenca je torej poškodba pri tožniku zapustila tudi trajne posledice na duševnem stanju; tožnikove vsakodnevne življenjske aktivnosti so v posledici škodnega dogodka trajno zmanjšane za vsaj 70 %. Tožnik se zaradi tega počuti manj vredno in nekoristno. Prav tako se izogiba poznanemu socialnemu okolju, saj se v njem ne more več ustrezno potrjevati, ampak doživlja zanj neprijetne odzive. Hkrati je nezmožen za nekatere aktivnosti, ki bi jih lahko izvajal v samooskrbi, kar ga navdaja z občutji neustreznosti in nepotrebnosti. Sodišče je ugotovitve izvedencev povzelo, ni pa jih ustrezno ovrednotilo. Prav tako ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka zelo mlad, fizični delavec, športno in drugače aktiven ter je njegova škoda ogromna, saj mu je praktično še vse življenje onemogočeno normalno funkcioniranje na vseh področjih življenja, zaradi česar prestaja in bo prestajal zelo intenzivne duševne bolečine. Tožnik meni, da je sodišče v tem delu napačno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku odmerilo zgolj 65.000,00 EUR odškodnine iz tega naslova, in da bi moralo tožniku odmeriti celotno zahtevano odškodnino v znesku 80.000,00 EUR. Tožnik izpodbija tudi odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi skaženosti. Navaja, da je izvedenec travmatolog potrdil trditve, da so mu kot trajna posledica škodnega dogodka ostale vidne posledice, ki se kažejo v obliki dobro vidnih dolgih in globokih pooperativnih brazgotin na trebuhu, desnem komolcu, goleni in desnem ramenu ter v šepanju. Vidne posledice pri tožniku predstavljajo hud obseg skaženosti, kar bi moralo sodišče ustrezno vrednotiti v okviru objektivnega elementa skaženosti, a tega ni storilo v zadostni meri in je posledično napačno uporabilo materialno pravo. Tožnik tudi na tem mestu v pritožbi izpostavlja ugotovitve izvedenca travmatologa, nadalje pa tudi ugotovitve izvedenca za klinično psihologijo. Tožnik navaja, da je sodišče sicer pravilno presodilo, da navedene spremembe tožnika motijo in mu povzročajo duševne bolečine zaradi skaženosti, vendar pa glede na objektivno ugotovljeno intenziteto le-teh (in pri tem upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih), tožniku po tej postavki ni odmerilo pravične višine odškodnine. Sodišče je tudi dalo premajhno težo dejstvu, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star šele 54 let, saj tega v obrazložitvi sodbe v zvezi s to postavko sploh ni omenilo. Potrebno je upoštevati, da bo takšne duševne bolečine zaradi skaženosti prestajal še približno 23 let, kar je zelo dolga doba. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, bi moralo tožniku prisoditi celotno zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožniku iz naslova nepremoženjske škode prisoditi celoten zahtevan znesek 130.000,00 EUR (in ne zgolj 102.000,00 EUR), skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Slednje namreč opravičuje že sama narava tožnikove poškodbe in ugotovljene posledice. Tolikšno odškodnino narekuje tudi sodna praksa v podobnih primerih, pri čemer pritožnik izpostavlja sodne odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 527/2001, II Ips 522/96 in II Ips 363/2002. Primerjava pokaže, da sodišča v podobnih primerih prisojajo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini približno 130 povprečnih mesečnih neto plač. Tožnik sodišču očita, da je neutemeljeno zavrnilo nadaljnji zahtevek iz naslova povračila stroškov tuje nege in pomoči. Pravno zmoten in v nasprotju z neprerekanimi dejstvi (s čemer je storjena bistvena kršitev določb 2., 7. in 214. člena ZPP) je zaključek sodišča, da tožnik za čas zdravljenja v bolnišnici (S. C. in S. P.) - in sicer vse do 9. 4. 2012 ter kasneje v domači oskrbi, ni upravičen do vtoževanih stroškov iz naslova tuje nege in pomoči. Tožnik je tekom postopka jasno in prepričljivo zatrjeval, da je neposredno po škodnem dogodku potreboval tujo pomoč in nego drugih oseb, predvsem P. S. in bratranca H. G. V nadaljevanju povzema trditve glede obsega te pomoči in vztraja, da jih toženka ni prerekala, zato bi se morale šteti za priznane, ter sodišču očita, da je, s tem ko je raziskovalo dejansko stanje (obseg tuje pomoči in nege) mimo neprerekanih trditev tožeče stranke, bistveno kršilo 2., 7. in 214. člen ZPP, posledično pa je tudi dejansko stanje ugotovilo napačno (na tako napačno ugotovljeno dejansko stanje pa zmotno uporabilo materialno pravo). Zgolj podredno navaja, da je sodišče v tem delu nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca, ob tem pa se ni opredelilo do navedb tožnika in torej v izpodbijani sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih (kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP). Tožnik je namreč z izpovedbo potrdil, da je potreboval bistveno več ur nege in pomoči, kot sta to ugotovila izvedenec in nato sodišče. Zato vztraja, da je prve 4 mesece nedvomno potreboval tujo nego in pomoč 10 ur na dan (1200 ur), nadaljnja 2 meseca 5 ur na dan (305 ur) in kasneje leto dni še 2 uri na dan (715 ur), skupno torej 2220 ur in ne zgolj 920 ur, kot je to zmotno ugotovilo sodišče. Tožnik se pritožuje tudi zoper odločitev sodišča glede teka zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 64.370,00 EUR. Meni, da sodišče za svojo odločitev, da je prišla tožena stranka v zamudo šele 12. 2. 2013 oziroma z zaključenim zdravljenjem tožnika, ni imelo nobene pravne podlage. Za ugotovitev obveznosti tožene stranke ni potrebno zaključeno zdravljenje oškodovanca. Navaja, da zdravljenje oškodovancev v nekaterih primerih nikdar ni zaključeno. Celoten obseg nepremoženjske škode je bil toženi stranki znan takrat, ko je prejela tožnikov odškodninski zahtevek s priloženo zdravstveno dokumentacijo. Toženi stranki je bilo znano, da bo moral tožnik kasneje opraviti še dodatne preiskave, preglede in bo imel v bodoče ponoven operativen poseg ter je bilo to predvideno že ob vložitvi odškodninskega zahtevka (tožena stranka je namreč oseba, ki se profesionalno ukvarja z odškodninskimi zadevami in ji takšne zadeve niso tuje). Zato je skladno z veljavno sodno prakso prišla v zamudo, ko ni izpolnila obveznosti v roku, določenem v predpravdnem zahtevku za plačilo škode (299. člen OZ). Tožena stranka je tako že od 18. 7. 2012 v plačilni zamudi in mora tožniku od tega dne dalje poleg glavnice plačati tudi zakonske zamudne obresti, skladno z določbo 378. člena OZ. Upoštevaje navedeno je sodišče neutemeljeno delno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti za vtoževano nepremoženjsko in premoženjsko škodo (stroške tuje nege in pomoči). Ob pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče tožniku prisoditi celotne vtoževane zakonske zamudne obresti za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, to je že od dne 18. 07. 2012, kot je to zahteval tožnik, in ne šele od 12. 2. 2013 dalje. Nazadnje pa se tožnik pritožuje tudi zoper odločitev o stroških. Trdi, da je po temelju uspel s 100 %, po višini pa s 65,5 %, kar pomeni, da znaša njegov uspeh v tem postopku 82,7 % in bi moralo sodišče v tem odstotku tudi priznati in prisoditi stroške postopka. Glede na to, da pa bi moralo tožniku priznati celotni vtoževani znesek, bi mu moralo prisoditi vse zaznamovane in priglašene stroške pravdnega postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi še nadaljnjo odškodnino v višini 34.500,00 EUR, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, toženi stranki pa naloži v plačilo celotne stroške tega postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne v ponovno sojenje.

3. Zoper sodbo se je pritožila tudi tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj pravnemu standardu pravične denarne odškodnine ustreza znesek 42.000,00 EUR. Poudarja, da upoštevaje spol, starost, socialno ekonomski položaj tožnika ter izvedensko mnenje ni podlage za tako visoko odškodnino, kot jo je določilo sodišče. Odškodnino v višini 42.000,00 EUR je tudi utemeljena z mnenjem specialista klinične psihologije, iz katerega izhaja, da je tožnik že prej imel težave (tožena izpostavi le nekaj od teh: alkoholizem, družinske težave, ″imel je vse samo pameti ne″ - 6. stran mnenja), da je že prej razmišljal o samomoru, ker je zavozil življenje. V času zdravljenja v bolnici mu je bilo vseeno, ali živi ali ne. Še danes mu je vseeno. Depresivne in anksiozne težave so že bile prisotne. Tožnik si ni ustvaril okolja, v katerem bi imel tesnejše povezovalno emocionalne in suportivne odnose. Do škodnega dogodka je deloval in se potrjeval praviloma s fizičnim in praktičnim delom, drugih interesov in načinov za socializacijo ni razvijal. Torej tožnik prej ni bil aktiven na področju, kot je npr.: šport, ples. Pred škodnim dogodkom se ni vključeval v okolje, kjer bi udejanjal navedene aktivnosti, pri katerih bi danes, če bi jih želel izvajati, bil omejen. Toženka poudarja, da je pri odmeri odškodnine potrebno upoštevati strukturo tožnikovega referenčnega okolja ter njegovo dejansko vključenost v izvajanje aktivnosti prej in danes, ko je ugotoviti, da je pred poškodbo bil nezaposlen, na socialni podpori, njegova življenjska aktivnost pa je bila usmerjena le v delo in motorično praktične spretnosti. Drugih interesnih aktivnosti tožnik prej ni imel. Njegova življenjska aktivnost je bila podpovprečna. Po lastni izpovedbi duševno trpi, ker ne more delati. Glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku, torej njegova konkretna prizadetost ne utemeljuje odškodnine, kot jo je določilo sodišče. Načelo individualizacije zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na konkretne osebnostne lastnosti in končno tudi življenjski stil in navade posameznika, saj če ta že prej na določenih področjih ni bil aktiven, mu na račun sedanje potencialne omejenosti ni mogoče priznavati škode. Glede premoženjske škode pa toženka trdi, da tožeča stranka utemeljenosti zahtevka za premoženjsko škodo (tujo pomoč) ni izkazala. Tožnik ni izkazal, da je za pomoč moral kaj plačati ter mu v tej zvezi ni nastal noben strošek in zaradi tega ni prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja. Očitno je tožniku bila nudena pomoč po njemu bližnjim, za kar ni nič plačal, niti v zameno kaj drugega storil ter na ta račun trpel kakršno koli prikrajšanje, ki bi ga bilo mogoče ovrednotiti. Tako je sedaj na ta račun lahko le obogaten, kar nakazuje tudi sodba ko obrazloži, da bo s tem omogočeno tožniku, da se osebam, ki so mu pomagale, tudi ustrezno premoženjsko oddolži. Tožena stranka navaja še, da je je v zvezi s tem zahtevkom konkretno navedla, da bo moral tožnik to škodo ustrezno izkazati, tudi z dokazovanjem dejanskega premoženjskega prikrajšanja, kar pomeni ugovor tako obstoju kot višini škode (urni postavki). Glede na obrazloženo predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo spremeni skladno s pritožbenimi izvajanji s stroškovno posledico, podrejeno pa da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje.

4. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala njeno zavrnitev skupaj s stroškovno posledico. Prav tako je tožeča stranka odgovorila na pritožbo tožene stranke in predlagala, da se pritožba kot nepopolna zavrže oziroma kot neutemeljena zavrne, toženi stranki pa naloži v plačilo tudi stroške, ki jih je imel tožnik z vložitvijo odgovora na pritožbo.

5. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče v skladu z določbama prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se pritožbeno izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. in iz 12. ter 14. točke drugega odstavka 350. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

O odškodnini za nepremoženjsko škodo

7. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, vsebovani v 179. členu OZ, sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu upoštevajoč vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Upošteva torej objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih.

8. Tožnik je v škodnem dogodku 29. 12. 2011, ko ga je na prehodu za pešce zbil voznik osebnega vozila, utrpel zlom leve kolčne ponvice, poškodbe medeničnega obroča (zlom desne sramnice in zlom križnice desno), zlom leve lopatice, zlom zgornjega dela desne goleni, zlom zgornjega dela desne nadlahtnice, udarninsko-raztrganinsko rano na levem komolcu in posledično ohromitev peronealnega živca, delno rupturo desne supraspinatne mišice ter odrgnine po čelu in temenu. Tožnik je utrpel hude telesne poškodbe.

9. Sodišče prve stopnje je tožniku odmerilo odškodnino iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter neugodnosti v višini 30.000,00 EUR. Tožeča stranka ne izpodbija dejanskih ugotovitev o obsegu, trajanju in intenziteti telesnih bolečin, niti o neugodnostih v zvezi z zdravljenjem. Meni le, da je sodišče prenizko vrednotilo te ugotovitve. Pritožbeno sodišče zato dejanskih ugotovitev v izogib ponavljanju ne povzema in se v celoti sklicuje na obrazložitev sodišča prve stopnje o tem v izpodbijani sodbi. Glede na ugotovljeni obseg prestanih in bodočih telesnih bolečin ter prestanih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, je, upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku (54 let) in v zvezi s tem obseg bodoče škode glede na pričakovano življenjsko dobo, tudi po oceni pritožbenega sodišča 30.000,00 EUR primerna in pravična denarna odškodnina za to obliko škode. Zavzemanje tožeče stranke za zvišanje odškodnine za to obliko škode za 10.000,00 EUR ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je ustrezno vrednotilo ugotovitve izvedenca medicinske stroke - travmatologa in izpovedbo tožnika. Pravilno je upoštevalo, da bo tožnik trpel tudi v bodoče telesne bolečine zmerne intenzitete, vendar le občasno ob nekoliko daljši hoji (po 1 km) v spodnji okončini, po nekoliko napornejšem delu pa tudi v desnem ramenu; bolečine se lahko pojavljajo tudi ob spremembah vremena. Torej bolečine ne bodo stalno prisotne. Ne drži, da sodišče sploh ni ovrednotilo same izpovedbe tožnika, saj je upoštevalo izpovedbo v delu, ki jo objektivizira izvedensko mnenje. Izvedenec ni podal mnenja, da bodo bodoče bolečine prisotne tudi v hrbtenici, tožeča stranka pa tudi ni imela pripomb na izvedensko mnenje, zato je neutemeljen očitek, da sodišče tega ni upoštevalo. Pri odmeri odškodnine je v zadostni meri in ne prenizko vrednotilo tudi neugodnosti, ki jih je v zvezi z zdravljenjem trpel tožnik. Po obrazloženem je sodišče v okviru individualne pogojenosti višine odškodnine za to obliko škode sodišče pravilno uporabilo materialno pravo.

10. Neutemeljeno se tožeča stranka zavzema tudi za odmero višje odškodnine za strah (od zahtevanih 5.000,00 EUR je sodišče tožniku odmerilo 3.500,00 EUR). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je izraz ″primarni strah″ pravni standard in da se odškodnina zanj prisodi v primeru, ko oškodovanec utrpi strah v trenutku, ko nastopi nevarna situacija in je ta strah neposredna afekcijska reakcija na takšno nevarnost. Glede na to, da je tožnik izpovedal, da je kot pešec prečkal cesto na prehodu, ko je videl proti njemu voziti avto, vendar se mu je ta zdel še daleč, je sodišče pravilno zaključilo, da tedaj tožnik ni občutil strahu. Tožnik se škodnega dogodka ne spominja. Tožeča stranka neutemeljeno izpostavlja, da je izvedenec travmatolog ocenil, da je tožnik ob samem škodnem dogodku utrpel izredno hud primarni strah (zelo intenziven), ki ga izvedenec primerja s smrtno grozo, ki da je trajal od samega dogodka, pa vse do prihoda v bolnišnico ter oprave osnovne diagnostike - skupno kar 2 uri, saj je izvedenec to oceno podal ob predpostavki, da se je oškodovanec poškodbe zavedal (točka 6, stran 9 izvedenskega mnenja; l. št. 67 spisa). Iz enakih razlogov sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo niti izvedencu za klinično psihologijo. Neutemeljen je zato očitek, da je odločilo v nasprotju z ugotovitvami izvedencev in zato neutemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za primarni strah. Sodišče je dokazno ocenilo izvedenski mnenji in izpovedbo tožnika, zato ne drži, da so si zaradi tega tudi v tem delu (9. točka obrazložitve) razlogi sodbe sami s seboj v nasprotju (in v nasprotju z izvedenimi dokazi - izvedenskima mnenjema). Očitana bistvena kršitev določb 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Sodišče prve stopnje je glede na obrazložitev v 10. točki sledilo ugotovitvam in oceni izvedenca travmatologa o trajanju in intenzivnosti sekundarnega strahu in ne izvedencu kliničnemu psihologu. Zgolj to, da ni povzelo izvedenskega mnenja izvedenca kliničnega psihologa, še ne pomeni, da o obsegu škode in višini odškodnine ni pravilno odločilo. Ob izpovedbi tožnika je pravilno uporabilo materialno pravo, s tem ko je tožniku za ugotovljen sekundarni strah (tožnik je trpel kumulativno intenziven strah 1 mesec, nato pa še zmeren sekundarni strah 8 mesecev ter do konca zdravljenja, to je do konca februarja 2013, še blag sekundarni strah) odmerilo 3.500,00 EUR odškodnine iz tega naslova. Pritožbena navedba, da tožnik še danes prestaja strah pred prometom, ko prečka cesto, je nedopustna (prvi odstavek 337. člena ZPP). Tožnik ni tega niti trdil niti ni o tem izpovedal. Tak strah pa niti ne izhaja iz izvedenskih mnenj.

11. Tožeča stranka nadalje neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o višini odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pritožbeno sodišče, glede na to, da tudi v zvezi s to obliko škode niso izpodbijane, v izogib ponavljanju dejanskih ugotovitev ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev v 11. točki izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je vse vidne posledice, ki pri tožniku predstavljajo skaženosti, ustrezno vrednotilo v okviru objektivnega elementa skaženosti, zato ni utemeljen očitek, da tega ni storilo v zadostni meri. Sodišče je, kot povzema pritožnik, pravilno presodilo, da navedene spremembe tožnika motijo in mu povzročajo duševne bolečine zaradi skaženosti. Po oceni pritožbenega sodišča pa je glede na ugotovljeno intenziteto teh duševnih bolečin, upoštevaje tudi ugotovitve, kdaj so brazgotine vidne drugim ljudem, tožniku odmerilo primerno in pravično odškodnine v znesku 3.500,00 EUR. Pri odmeri je zadostno upoštevano tožnikovo izpovedbo in tudi dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star 54 let in v zvezi s tem trajanje bodočih duševnih bolečin glede na pričakovano življenjsko dobo.

12. Za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče tožniku od zahtevanih 80.000,00 EUR odmerilo odškodnino v znesku 65.000,00 EUR. Tožeča stranka meni, da bi sodišče moralo tožniku odmeriti vso zahtevano odškodnino, tožena stranka pa meni, da je sodišče odmerilo previsoko odškodnino in da bi bila primerna in pravična odškodnina v znesku 42.000,00 EUR. Pravdni stranki dejanskih ugotovitev v zvezi s to obliko nepremoženjske škode ne izpodbijata, zato pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju le-teh ne povzema in se povsem sklicuje na obrazložitev o tem v izpodbijani sodbi. Ob ugotovljenih anatomskih in funkcionalnih posledicah, vključno s posledicami na duševnem področju, pa tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da je sodišče prve stopnje odmerilo tožniku previsoko odškodnino za prestane in bodoče duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ne gre namreč spregledati, kot izpostavlja tudi tožena stranka, da tožnik določene aktivnosti še zmore (npr.: plavanje, sicer s težavami, ki se pojavijo zaradi nezmožnosti odročenja desne roke v rami), kakor tudi, da tožnikove življenjske aktivnosti pred nezgodo niso bile tako obsežne in intenzivne. Do škodnega dogodka je deloval in se potrjeval praviloma s fizičnim in praktičnim delom, drugih interesov in načinov za socializacijo, kot je ugotovil izvedenec, ni razvijal. Pravilno tožena stranka poudarja, da tožnik prej ni bil aktiven na področju kot je npr.: šport, ples in se ni vključeval v okolje, kjer bi udejanjal navedene aktivnosti, pri katerih bi danes, če bi jih želel izvajati, bil omejen. Glede na to, da je tožnik izpovedal, da je pred nezgodo pomagal okoli hiše in v gospodinjstvu starejši gospe, pri kateri je živel, in da se je preživljal tudi z delom na bližnjih kmetijah, tožnik gotovo, kot navaja tudi toženka, duševno trpi, ker ne more delati. Glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri tožniku, torej njegova konkretna prizadetost, pa tudi po oceni pritožbenega sodišča ne utemeljuje odškodnine v višini, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, pač pa v višini 55.000,00 EUR. Za še nadaljnje znižanje odškodnine do 42.000,00 EUR, kot je predlagala tožena stranka, pa ni podlage v dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje. Te pa seveda tudi ne dajejo podlage za zvišanje odškodnine, kot je predlagala tožeča stranka. Odškodnina v znesku 55.000,00 EUR predstavlja zadostno zadoščenje za ugotovljen obseg škode, upoštevaje tudi tožnikovo starost ob škodnem dogodku in v zvezi s tem obseg bodoče škode.

13. Primerna in pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo znaša tako 92.000,00 EUR, kar predstavlja 88 povprečnih neto mesečnih plač v času izdaje prvostopenjske sodbe, in je kot celota primerna in pravična, če jo primerjamo z obstoječo sodno prakso Vrhovnega sodišča v podobnih in primerljivih zadevah (kot npr. v zadevi II Ips 127/2007). Po tožeči stranki izpostavljeni primeri sodne prakse niso primerljivi. Oškodovanki v zadevah II Ips 527/2011 in II Ips 363/2002 sta bili ob škodnem dogodku bistveno mlajši (stari 21 oziroma 24 let)in že zaradi tega primerjava ni mogoča, v prvem primeru pa je tudi sicer oškodovanka utrpela bistveno večji obseg škode. Tudi primer v zadevi II Ips 522/96 ni primerljiv, saj je predvsem obseg zmanjšanja življenjske aktivnosti in v zvezi s tem duševne bolečine, bistveno večji kot pri tožniku. Po odštetju že plačanega valoriziranega zneska odškodnine 42.230,00 EUR, je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati še 49.770,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2013. O odškodnini za premoženjsko škodo

14. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti tudi materialno škodo, in sicer 41,73 EUR za doplačilo ortopedskih čevlje in 4.600,00 EUR za tujo pomoč. Tožeča stranka zmotno meni, da je pravno zmoten in v nasprotju z neprerekanimi dejstvi zaključek sodišča, da tožnik za čas zdravljenja v bolnišnici (S. C. in S. P.) - in sicer vse do 9. 4. 2012 ter kasneje v domači oskrbi, ni upravičen do vtoževanih stroškov iz naslova tuje nege in pomoči. Ne drži, da tožena stranka ni prerekala trditev, da je tožnik neposredno po škodnem dogodku potreboval tujo pomoč in nego drugih oseb, predvsem P. (prav: P.; popravljeno na naroku 12. 5. 2015) S. in bratranca H. G., saj da je bil štiri mesece popolnoma odvisen od drugih: pri elementarnih fizioloških potrebah, kot so oblačenje, odvajanje in intimna nega, pri pripravi hrane, in vseh drugih vsakodnevnih opravilih in povprečno potreboval v tem obdobju 10 ur na dan tuje pomoči in nege, v obdobju še dveh mesecev po 5 ur na dan (pri oblačenju, slačenju, higieni, obuvanju in sezuvanju, prav tako pri pripravi vsakodnevne hrane, pri prenašanju potrebščin iz trgovine, hoji, asistenci pri usedanju v osebno vozilo), v zadnjem letu pa po 2 uri na dan pomoči in nege, in sicer tudi zaradi posttravmatskih posledic nezgode, saj se pogosto izgubi in ne zna domov, zaradi česar, kadar gre od hiše, vseskozi potrebuje spremljavo drugih oseb. Tožena stranka je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da v celoti nasprotuje premoženjskemu zahtevku iz naslova nege in pomoči, saj je tožniku v okviru nespornega dela nakazila nakazala 600,00 EUR na račun omenjene škode. Navedla je, da meni, da je tožnik tujo nego in pomoč potreboval cca mesec dni, pri čemer je potrebno upoštevati čas, ko je bil tožnik v bolnišnici v C. in nato na P. ter v zdravilišču. Dodala je, da je iz tožbenih navedb razvidno, da je tožeča stranka kumulirala kar vsa obdobja skupaj, kar pa ne gre, saj je imel tožnik v omenjenih ustanovah (skladno z njegovimi potrebami) vso potrebno oskrbo in je torej že zaradi tega ta del zahtevka (za ta čas) popolnoma neutemeljen. Sodišče prve stopnje torej ni raziskovalo dejanskega stanja mimo neprerekanih trditev tožeče stranke, zato ni podana očitana bistvena kršitev določb 2., 7. in 214. člena ZPP. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje tožene stranke, da tožeča stranka utemeljenosti zahtevka za premoženjsko škodo (tujo pomoč) ni izkazala. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja, ki je pravilno upoštevalo težo poškodb in posledice le-teh, ugotovilo, da je tožnik potreboval tujo pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih, in sicer: (-) po odpustu v domačo oskrbo dne 9. 3. 2012 je stalno rabil pomoč v obdobju 14 dni po 10 ur na dan, skupaj 140 ur; (-) nato, po 23. 3. 2012 je potreboval občasno tujo pomoč prva 2 meseca po 5 ur dnevno, skupaj 300 ur; (-) nato pa 8 mesecev po 2 uri na dan, skupno 480 ur. Sodišče je tako skupno priznalo 920 ur tuje pomoči. Tožena stranka tudi sicer zmotno meni, da tožnik ni izkazal, da je za to moral kaj plačati ter mu v tej zvezi ni nastal noben strošek, in da zato ni prišlo do zmanjšanja njegovega premoženja in ni mogoče govoriti o škodi. Tožnik je namreč izpovedal, da se je gospe, pri kateri je živel, in bratrancu G. H. oddolžil, ko je dobil predujem odškodnine. Tožnik zato sedaj na ta račun ni obogaten, kot navaja tožena stranka. Sodišče prve stopnje pa je pravilno obrazložilo, da se s prisojo denarne odškodnine tožniku omogoči, da se osebam, ki so mu pomagale, tudi ustrezno premoženjsko oddolži. Nastanek škode je tako tožnik izkazal. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ocena stroška 5 EUR/h ni bila sporna, saj tožena stranka te navedbe ni konkretizirano prerekala, sicer pa je tudi pravilno ocenilo, da ta ocena ni pretirana. Neutemeljeno pa nadalje tožeča stranka navaja, da je sodišče v tem delu nekritično sledilo ugotovitvam izvedenca, ob tem pa se ni opredelilo do navedb tožnika in da torej v izpodbijani sodbi izostajajo razlogi o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo izvedencu, da je bil tožnik stalno oskrbovan v S. C. in S. P. vse do 9. 3. 2012, in zato utemeljeno zaključilo, da v tem obdobju 2 mesecev tožniku ni nastal vtoževani strošek za tujo nego in pomoč. Tožnik s svojo izpovedbo ni potrdil, da je potreboval tudi prva 2 meseca do 9. 3. 2012 tujo nego in pomoč, glede števila ur pomoči v nadaljevanju pa je sodišče utemeljeno sledilo objektivnemu mnenju izvedenca, saj tudi sicer tožnik ni izpovedal, koliko ur tuje nege in pomoči je potreboval. Navedba tožnika v pritožbi je tako lastna dokazna ocena, ki je izvedeni dokazi ne potrjujejo.

15. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska 64.370,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo toženi stranki, da v času odškodninskega zahtevka pred pravdo še ni mogla priti v zamudo, ker obseg škode še ni bil ustaljen. Pravilno je ugotovilo, da se je znaten del zdravljenja odvijal še po vložitvi odškodninskega zahtevka z dne 3. 7. 2012, zaradi česar tedaj obseg nepremoženjske škode še ni bil opredeljiv. Sodišče je utemeljeno sprejelo ugotovitev izvedenca travmatologa, da je bilo v februarju 2013 aktivno zdravljenje zaključeno in tožnikovo zdravstveno stanje ustaljeno (škoda je torej takrat bila ugotovljiva), ter pravilno odločilo, da je utemeljen ugovor tožene stranke, da je prišla v zamudo šele tedaj, ko je razpolagala s celotno medicinsko dokumentacijo tožnika, to pa je po prejemu le-te skupaj z dopisom z dne 11. 2. 2013. Pravilno je zato priznalo zamudne obresti od prisojene odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo v obliki stroška za tujo pomoč od 12. 2. 2013 dalje, razen za del akontacije, ki ga je tožena stranka lahko opredelila tudi brez manjkajoče dokumentacije - v tem delu je nastopila zamuda v skladu z zahtevkom tožeče stranke. Po obrazloženem ni moč slediti tožeči stranki, da je tožena stranka prišla v zamudo že 18. 7. 2012. Ne drži, da sodišče za svojo odločitev ni imelo nobene pravne podlage, saj je odločilo na podlagi 165. člena OZ, ki določa, da odškodninska terjatev zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane. Do zamude ne more priti pred zapadlostjo odškodninske terjatve iz naslova nepremoženjske škode. Odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo pa zapade takrat, ko oškodovancu škoda nastane - praviloma s koncem zdravljenja. Zato zamudne obresti pred zapadlostjo terjatve ne morejo teči.1 Tožeča stranka ni izkazala, da je bil celoten obseg nepremoženjske škode toženi stranki znan takrat, ko je prejela tožnikov odškodninski zahtevek s priloženo zdravstveno dokumentacijo. Tožnik je, kot je ugotovilo sodišče, po 3. 7. 2012 bil še na kontroli pri kirurgu, na preiskavi EMG, na pregledu pri fiziatru, od 9. do 11. 1. 2013 še hospitaliziran zaradi odstranitve kovinskega vsadka v goleni, na UZ pregledu ter do oktobra vršil še več fizioterapij, kar pritožbeno ni izpodbijano. Zato ni moč pritrditi tožeči stranki, da je bilo toženi stranki znano, da bo moral tožnik kasneje opraviti še dodatne preiskave, preglede in bo imel v bodoče ponoven operativen poseg ter je bilo to predvideno že ob vložitvi odškodninskega zahtevka. Po obrazloženem sodišče prve stopnje ni neutemeljeno delno zavrnilo tožnikov zahtevek iz naslova plačila zakonskih zamudnih obresti za vtoževano nepremoženjsko in premoženjsko škodo (stroške tuje nege in pomoči).

16. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke glede odločitve o glavni stvari delno ugodilo in ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) sodbo v izpodbijanem prisodilnem delu delno spremenilo tako, da je zavrnilo tožbeni zahtevek še za nadaljnjih 10.000,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbo tožene stranke v preostalem delu in pritožba tožeče stranke v celoti pa je zavrnilo in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker glede tega dela niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (353. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP). Posledično se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji, saj znaša uspeh tožeče stranke 54 % in je tožeča stranka upravičena do povrnitve 3.622,54 EUR pravdnih stroškov, uspeh tožene stranke pa znaša 46 % in je upravičena do povrnitve 1.308,33 EUR pravdnih stroškov. Ker temelj v tej pravdni zadevi ni bil sporen in se v zvezi s temeljem torej niso izvajali dokazi, se tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno zavzema za ločitev uspeha po temelju in po višini. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 2.314,21 EUR pravdnih stroškov, kar je terjalo poseg pritožbenega sodišča v odločitev o pravdnih stroških, kot izhaja iz izreka sodbe.

17. Tožena stranka je s pritožbo delno uspela, in sicer znaša njen uspeh 36 %. Prav tako ji je potrebno priznati uspeh, in to 100 %, v zvezi s pritožbo tožeče stranke, s katero tožeča stranka ni uspela. Glede na uspeh tožene stranke s pritožbo pa je potrebno tudi tožeči stranki priznati, da je v zvezi s pritožbo tožene stranke uspela s 64 %. Povprečen pritožbeni uspeh tožeče stranke tako znaša 32 %, tožene stranke pa 68 %. Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo strošek nagrade za postopek po tar. št. 3210 ZOdvT v znesku 788,80 EUR, 20,00 EUR materialnih stroškov po tar. št. 6002, 22 % DDV in takso za pritožbo v znesku 171,94 EUR, skupaj 1.727,74 EUR. Upravičena pa je, sorazmerno doseženemu povprečnemu pritožbenemu uspehu, do povrnitve 1.174,86 EUR. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo strošek nagrade za postopek v višini 788,80 EUR (in ne v priglašeni višini 1.422,40 EUR glede na vrednost dela sodbe, ki ga je izpodbijala tožena stranka), materialne stroške po tar. št. 6002 v znesku 20,00 EUR in 22 % DDV (177,94 EUR), skupaj 986,74 EUR, glede na povprečni pritožbeni uspeh pa je upravičena do povrnitve 32 % tega zneska, torej do 315,76 EUR. Do priznanja ostalih priglašenih stroškov pravdni stranki glede na določbe ZOdvT nista upravičeni. Po pobotanju medsebojnih stroškovnih zahtevkov mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 859,10 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni od prejema te sodbe, sicer pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi in drugi odstavek odstavek 165. člena v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP ter prvi odstavek 299. člena in prvi odstavek 378. člena OZ).

1 Primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 199/2013 in VSL II Cp 1775/2014.