Jedro

Izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker nima obveznih sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določeni način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.

Izrek

I.Tožbi se ugodi tako, da se odpravi 1. točka izreka odločbe Komisije Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic številka 021‑77/2020/26 z dne 25. 5. 2021 in se zadeva vrne v tem delu istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 347,70 EUR v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Komisija Republike Slovenije za varstvo pacientovih pravic (v nadaljevanju toženka) je na podlagi 210. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) v zvezi z 78. členom Zakona o pacientovih pravicah ( (v nadaljevanju ZpacP): (i) ugodila zahtevi vlagateljice zahteve A. A. (v nadaljevanju pacientka) za drugo obravnavo, da ji je bila pri tožnici dne 20. 7. 2020 kršena pravica do primerne zdravstvene obravnave, in naložila tožnici, da se pacientki pisno opraviči v roku 10. dni od prejema odločbe, ker pri obravnavi ni bil vzpostavljen odnos sodelovanja in zaupanja s pacientko (1. točka izreka izpodbijane odločbe); (ii) zavrnila zahtevo za drugo obravnavo, da je tožnica kršila pravico pacientke do dajanja pripomb k zapisom v zdravstveni dokumentaciji (2. točka izreka izpodbijane odločbe) in (iii) odločila, da izrek o stroških odpade, ker jih nobena stranka ni priglasila (3. točka izreka izpodbijane odločbe).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je pacientka pravočasno vložila zahtevo za drugo obravnavo, zaradi domneven kršitve pravice do primerne zdravstvene obravnave po drugem odstavku 11. člena Zakona o pacientovih pravicah dne 20. 7. 2020 (v nadaljevanju Zahteva). Pacientka je navedla, da je po prejemu izvida z netočnimi in neresničnimi podatki, ki ji ga je vročila zdravnica B. B., dr. med. spec. nevrologije (v nadaljevanju zdravnica), zahtevala razveljavitev pregleda in vrnitev napotnice. Pri odvzemu izvida, je zaradi grobega ravnanja zdravnice, ki je uporabila silo, utrpela praske desne roke.

3.Toženka je povzela izjavo zdravnice, da je opravila pregled pacientke, ji vročila izvid in mnenje, nato je pacientka ordinacijo zapustila in se vrnila čez nekaj časa, ker z izvidom ni bila zadovoljna, ker naj bi bile v izvidu laži, zato ga naj ne bi potrebovala. Zdravnica ji je ponudila ponoven pregled, kar za pacientko ni bilo sprejemljivo in je zahtevala napotnico nazaj. Zdravnica ji je pojasnila, da želi v primeru sprostitve napotnice, vrnjen izvid. Ker pacientka ni želela vrniti izvida, ji ga je zdravnica potegnila iz rok a ob tem je ni popraskala. Toženka je povzela izpovedi zaslišanih prič C. C.1 in D. D.2. Povzela je tudi izvid Splošne bolnišnice E. z dne 20. 7. 2020, iz katerega izhaja, da je bil vlagateljičin predel desnega zapestja nekoliko občutljiv, gibljivost v skrajnih legah in v distalnem delu podlahti nekoliko boleča ter da so ob pregledu vidne majhne kožne praske. Ta izvid je tožena stranka ocenila skupaj s fotografijo št. 1, iz katere so razvidne praske na desni podlahti. Toženka je po povzetku navedenih dokazov ugotovila, da "opisan primer obravnave 20. 7. 2020 pri tožnici nazorno prikazuje slab odnos in nesodelovanje med pacientom in zdravstvenim osebjem". Ravnanje zdravnice je po mnenju toženke v obravnavani zadevi preseglo ravnanje, ki bi ga lahko opisali in razumeli kot primerno. zato je toženka ugodila Zahtevi in tožnici naložila, da se mora pisno opravičiti.

4.Toženka je zavrnila pacientkino zahtevo za drugo obravnavo: da je tožnica vlagateljici kršila pravico do dajanja pripomb k zapisom v zdravstveni dokumentaciji iz prve alineje 5. točke 41. člena ZPacP (2. točka izreka izpodbijane odločbe). Ugotovila je namreč, da pacientka, ki je zavrnila predlog za ponovni pregled, ni zahtevala dopolnitve, popravka, izbrisa ali ugovora in svojih pripomb ni posredovala tako, da bi se te predložile v zdravstveno dokumentacijo.

Tožničine navedbe

5.Tožnica zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava, predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v 1. točki izreka odpravi in vrne zadevo toženki v ponoven postopek. Priglaša tudi stroške sodnega postopka.

6.Toženki očita, da se ni opredelila do navedb, podanih v postopku, predloženih dokaznih listin in izvedenih dokazov, ampak je le splošno povzela vsebino listin in dokazov, ne da bi jih dokazno ocenila. Toženki očita, da ni konkretizirala, zakaj bi obravnava, izvedena pri tožnici 20. 7. 2020, predstavljala slab odnos in nesodelovanje med pacientom in zdravnico, ter zakaj je ravnanje zdravnice preseglo ravnanje, ki bi ga lahko opisali in razumeli kot primerno, zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Tožnica ugovarja tudi zmotnost in pomanjkljivosti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani odločbi, ker ne ustreza resničnemu dejanskemu stanju. Toženki očita, da se ni opredelila do tožničinih navedb glede resničnega poteka dogodka, agresivnosti in neprimernega odnosa pacientke do izvajalca zdravstvene dejavnosti.

7.Tožnica navaja, da je zdravnica po izvedenem nevrološkem pregledu pacientke, ki je bil 20. 7. 2020 okoli 9.00 ure, in preučitvi dveh izvidov, na podlagi katerih je bila napotena na nevrološko obravnavo, podala izvid z mnenjem. Po prejemu izvida se je pacientka vrnila v tožničino ordinacijo, kjer je zavrnila možnost ponovnega pregleda, zahtevala stornacijo izvida ter sprostitev napotnice za opravo pregleda pri drugi ustanovi, saj je bil po mnenju pacientke izvid lažen. Po stornaciji napotnice pa pacientka, kljub predhodni obljubi in večkratnim prošnjam tožničinega osebja, izvida ni želela vrniti. Ob sunkovitem odhodu pacientke iz prostorov ordinacije, je zdravnica vzela izvid brez uporabe sile, zato poškodbe niso mogle nastati, saj ni prišlo do fizičnega stika. Tožnica meni, da pacientka ni izkazala trditev glede uporabe sile in nastanka poškodb. Meni, da izvid Splošne bolnišnice E. z dne 20. 7. 2020, s katerim pacientka dokazuje neprimerno obravnavo z domnevno nasilnim oziroma agresivnim ravnanjem zdravnice, ni verodostojen dokaz, saj ni izkazano, da bi bil v povezavi z zdravstveno obravnavo, izvedeno pri tožnici. Tožnica navaja, da je bil pregled v Splošni bolnišnici E. opravljen po več kot petih urah in na drugem koncu države, zato po mnenju tožnice ne more dokazovati, da so opisane poškodbe nastale pri tožnici. Tožnica meni, da bi pacientka v primeru dejanskih poškodb ob zdravstveni obravnavi, nemudoma poiskala najbližjo zdravniško pomoč, kot je to storila s prijavo dogodka na Policijski postaji F. Meni, da v postopek predložene fotografije poškodb pacientke ne izkazujejo neprimerne zdravstvene obravnave, saj ob predložitvi fotografij ni izkazan čas in kraj nastanka nitni ni izkazano, ali so na fotografijah dejansko predeli telesa pacientke. Toženki očita, da pri svoji odločitvi ni upoštevala dejstva, da je ta dogodek obravnavala tudi policija, ki ni ugotovila kršitev ali poškodb pacientke. Toženki očita, da v zvezi z zaključkom, da je ravnanje zdravnice preseglo ravnanje, ki bi ga lahko opisali in razumeli kot primerno, ne opredeli meje med primernostjo in neprimernostjo ravnanja. V izreku izpodbijane odločbe tožnici očita kršitev primerne zdravstvene obravnave, ker naj ne bi bil vzpostavljen odnos sodelovanja in zaupanja s pacientko. Vendar pa toženka navaja, da je za vzpostavitev takega odnosa nujen doprinos tako zdravnika kot tudi pacienta. V zvezi s tem navaja, kakšno je bilo ravnanje vlagateljice in zdravnice. Tožnica še navaja, da so bile z razveljavitvijo napotnice izničene vse opravljene storitve, ki formalno niso bile opravljene. S trenutkom razveljavitve napotnice, po mnenju tožnice z zdravnico nista bili v funkciji zdravstvene ustanove in zdravnice v razmerju do pacientke. Ker se očitki o neprimernem odnosu tožnice do pacientke (uporaba sile in nastanka domnevnih poškodb) nanašajo na obdobje, ko zdravnica ni bila v funkciji pacientkine zdravnice, tožnica meni, da zato ni mogoča in dopustna uporaba 11. člena ZPacP.

Navedbe toženke

8.Toženka predlaga zavrnitev tožbe. Meni, da so bili izvedeni dokazi zadostna podlaga za oceno senata, da je pri tožnici prišlo do kršitve pravice do primerne zdravstvene obravnave iz drugega odstavka 11. člena ZPacP. Navaja, da je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da je zdravnica pacientki izpulila izvid iz rok, pri tem pa je prišlo do manjše kožne praske. V zvezi policijskim zapisnikom toženka navaja, da policija ni ugotavljala primernosti obravnave, saj to ni njena pristojnost, poleg tega pa je iz policijskega zapisnika razvidna le izjava zdravnice, da do fizičnega stika in prisile ni prišlo. Po mnenju toženke v obravnavani zadevi kot primerno zdravstveno obravnavo ni mogoče šteti prerivanje in puljenje izvida iz rok. Pacientka po mnenju toženke med pregledom ni bila agresivna, kar naj bi izhajalo iz izpovedb prič. Dejstvo, da je do incidenta prišlo po prevzemu in izdaji izvida, pa po mnenju toženke ne pomeni, da dogodek ni bil več v razmerju odnosa zdravnik pacient.

K I. točki izreka

9.Sodišče je na podlagi pete alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo le na podlagi listin, ker so se stranke strinjale, da se glavna obravnava ne opravi. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloge od A1 do A8, B1, B2 in vse listine iz zadeve toženke št. 021-77/2020.

Tožba je utemeljena.

10.ZPacP določa pravice, ki jih ima pacient kot uporabnik zdravstvenih storitev pri izvajalcih zdravstvene dejavnosti, postopke uveljavljanja teh pravic, kadar so te kršene, in s temi pravicami povezane dolžnosti (prvi odstavek 1. člena ZpacP), Namen ZPacP je omogočiti enakopravno, primerno, kakovostno in varno zdravstveno obravnavo, ki temelji na zaupanju in spoštovanju med pacientom in zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem ter zdravstvenim sodelavcem (drugi odstavek 1. člena ZPacP). Eno od načel uresničevanja pacientovih pravic je spoštovanje telesne in duševne celovitosti ter varnosti (druga alineja 3. člena ZPacP).

11.Pacientka je zahtevala drugo obravnavano zaradi zatrjevane kršitve pravice do primerne, kakovostne in varne zdravstvene obravnave, do katere ima pacient pravico v skladu z medicinsko doktrino (četrta alineja 5. člena ZPacP). Primerna zdravstvena obravnava je tista, ki je skladna s pacientovimi potrebami ter zmožnostmi zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji in temelji na enostavnih, preglednih in prijaznih administrativnih postopkih ter vzpostavlja s pacientom odnos sodelovanja in zaupanja (drugi odstavek 11. člena ZPacP).

12.Sodišče se bo najprej opredelilo do tožbenega razloga procesne kršitve iz druge točke prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ki je utemeljen.

13.V postopku druge obravnave pred komisijo se subsidiarno uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), če ZPacP ne določa drugače (65. člen ZPacP). Utemeljen je tožbeni ugovor o kršitvi načela proste presoje dokazov in nezakoniti obrazložitvi izpodbijane odločbe. O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi namreč uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (10. člen ZUP). Toženka bi morala tako upoštevati vse predložene dokaze in narediti zakonito dokazno oceno predloženih dokazov. Odločiti bi morala v skladu z načelom proste presoje dokazov, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj, na podlagi uspeha celotnega dokazovanja (10. člen ZUP). Prosta dokazna ocena je svoboda organa za vestno in skrbno dokazno oceno, ki zajema strukturalno analizo dokazovanja s posameznim dokaznim sredstvom, ko organ navede argumente dokazne (ne)vrednosti za vsak posamezen dokaz, pri čemer morajo biti ti argumenti logično prepričljivi in življenjsko sprejemljivi. Po oceni vsakega posameznega dokaza pride na vrsto primerjava posameznih dokazov med seboj, pri čemer so vsi tisti dokazi, ki govore za resničnost ali neresničnost neke trditve o dejstvu, združijo v celoto. Sledi še končna ocena, ki upošteva tudi uspeh celotnega postopka. S tem je mišljena celota procesnega dogajanja, zlasti pa procesna dejanja strank, njihove navedbe (konsistentnost in logičnost njihovih navedb), način sodelovanja v postopku, itd. Temeljno sporočilo načela proste presoje dokazov ni prostost dokazne ocene v smislu intimnega prepričanja, marveč k racionalni argumentaciji zavezana dokazna ocena. Dokazna ocena mora tako ustrezati standardom skrbnosti, kar pomeni, da mora biti preverljivo obrazložena. Ta obrazložitev (kot navzven izraženo intimno prepričanje) pa mora biti taka, da z izčrpno in poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke (ki zato ne vložijo pravnega sredstva) bodisi (če je sprožen upravni spor) sodišče, ki odloča o tožbi. Razlogi odločbe morajo torej prepričljivo utemeljiti odločitev organa in omogočiti vsebinski preizkus odločbe. Glede na zatrjevano kršitev pravice do primerne obravnave, bi morala toženka najprej ugotoviti, kakšna je bila pacientkina obravnava dne 20. 7. 2020 in na podlagi katerih dokazov šteje za dokazano ugotovljeno dejansko stanje. Nato pa ugotoviti ali je bila obravnava pacientke 20. 7. 2020 primerna v smislu drugega odstavka 11. člena ZPacP, torej ali je bila ugotovljena obravnava skladna s pacientkinimi potrebami ter zmožnostmi zdravstvenega sistema v Republiki Sloveniji in temeljila na enostavnih, preglednih in prijaznih administrativnih postopkih ter vzpostavila s pacientom odnos sodelovanja in zaupanja (drugi odstavek 11. člena ZPacP). Vsega navedenega v izpodbijano odločbi ni, zaradi česar je tožničin ugovor o kršitvi načela proste presoje dokazov in zahteve po obrazložitvi odločbe (214. člena ZUP), utemeljen. Iz izpodbijane odločbe namreč izhaja, da je toženka (le) povzela Zahtevo, izjavo zdravnice, prič C. C. in D. D. ter izvid E. z dne 20. 7. 2020, ter navedla, da je ta izvid ocenila skupaj s fotografijo št. 1 in "ugotovila, da opisan primer obravnave 20. 7. 2020 pri tožnici prikazuje slab odnos in nesodelovanje med vlagateljico in zdravnico. Ravnanje zdravnice je po mnenju toženke v obravnavani zadevi preseglo primerno ravnanje, zato je toženka ugodila zahtevi pacientke in tožnici naložila, da se mora pisno opravičiti." Utemeljen je tako tožbeni očitek, da iz izpodbijane odločbe ni jasno niti dejansko stanje, ki ga je ugotovila toženka (kakšen je bila obravnava 20. 7. 2020, saj je zdravnica izrecno zanikala potek dogodka, kot ga je opisala pacientka, prav tako zaslišani priči nista potrdili poteka, kot ga zatrjuje pacientka), ni razvidna dokazna ocena posameznih dokazov niti ni razvidno, s čim naj bi tožnica kršila pravico pacientke do primerne obravnave iz drugega odstavka 11. člena ZPacP. Toženka je zato po presoji sodišča kršila načelo proste presoje dokazov tako z vidika neupoštevanja metodološkega napotka, ki ga daje načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), kot tudi s pomanjkljivo dokazno oceno (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP- odločbe se v tem delu ne da preizkusiti). Utemeljen je namreč (tudi) tožbeni očitek, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, ker nima obveznih sestavin iz prvega odstavka 214. člena ZUP. Ta določa, da mora obrazložitev upravne odločbe obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba in razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, ter razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku. Stranka v postopku ima namreč pravico poznati razloge, zaradi katerih je pristojni organ odločil na določeni način. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo.³ Kot že navedeno, tožnica utemeljeno opozori, da ni jasno, kaj je toženka štela za dokazano (kakšna naj bi bila obravnavan pacientke 20. 7. 2020), ni navedla razlogov, da in zakaj naj bi obravnava, izvedena pri tožnici 20. 7. 2020, predstavljala slab odnos in nesodelovanje med pacientom in zdravnico, ni navedla, kakšno je bilo ravnanje zdravnice in zakaj naj bi ravnanje zdravnice preseglo ravnanje, ki bi ga lahko opisali in razumeli kot primerno, upoštevaje tudi, da tožnica očitke izrecno zanika in za to predloži dokaze. Toženka se ni opredelila niti do izjave zdravnice, v kateri slednja izrecno zanika pacientkine navedbe (vloga zdravnice z dne 18. 9. 2020, številka 021-77/2020/2), (tudi) zato izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče pojasnjuje, da toženka pomanjkljivost obrazložitve ne more odpraviti z navedbami v tem upravnem sporu (z odgovorom na tožbo).⁴

14.Sodišče je zaradi ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo in na podlagi četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo v ponoven postopek organu, ki je izpodbijano odločbo izdal. Organ, ki je izpodbijano odločbo izdal, je na podlagi petega odstavka 64. člena ZUS-1 vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka.

15.Sodišče se do preostalih trditev strank ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu oziroma niso konkretizirana do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

K II. točki izreka

16.Sodišče je na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 odločilo, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka. Tožnici je na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu priznalo stroške v višini 285,00 EUR (sodišče je odločilo brez opravljene glavne obravnave, tožnico je v postopku zastopal odvetnik), 22 % DDV, skupaj 347,70 EUR stroškov upravnega spora. Tako odmerjene stroške je dolžna toženka povrniti v roku 15 dneh, po preteku tega pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do prenehanja obveznosti.

-------------------------------

1Priča je izpovedala, da je bil pregled opravljen v skladu s standardi in ni odstopal od običajnega. Kasneje, ko vlagateljica ni želela vrniti izvida ob sprostitvi napotnice, je bila komunikacija z obeh strani s povzdignjenim glasom, pri čemer ni bilo hudega prerivanja. Sam odvzem izvida iz vlagateljičinih rok pa ni bil izveden na grob način oziroma z uporabo sile.

2Priča je potrdila, da je zdravnica vlagateljici izpulila izvid, kar pa ni bilo izvršeno na grob način.

3Obrazložitev avtoritativne odločitve je namreč eno poglavitnih pravil upravnega (procesnega) prava v smislu omejevanja nadrejene oblasti in njene zlorabe ter možnosti pravnega in posebej sodnega varstva (Glej tudi Komentar zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), Javno podjetje Uradni list Republike Slovenije, d. o. o., Ljubljana 2020, 2. knjiga, str. 443, 1. točka).

4Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o pacientovih pravicah (2008) - ZPacP - člen 11 Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 64, 64/1, 64/1-3

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.