Jedro

V tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa ZDR-1. Zato tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji od dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za vsak mesec trajanja začasne odredbe tudi obračunati bruto plačo, kot bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da jo je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo in ji od dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za vsak mesec trajanja začasne odredbe tudi obračunati bruto plačo, kot bi jo prejemala po pogodbi o zaposlitvi z dne 28. 2. 1997 s pripadajočimi aneksi, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožnici izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse pod izvršbo in če tožena stranka ne bo izpolnila obveznosti, se ji izreče denarna kazen v višini 5.000,00 EUR in določi nov 8-dnevni rok za izpolnitev obveznosti ter nova, višja denarna kazen za primer neizpolnitve obveznosti, vse dokler tožena stranka svoje obveznosti ne bo izpolnila. Sklenilo je, da tožeča stranka sama krije stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka v zvezi s postopkom zavarovanja oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo ali je odpovedni razlog, ki ga je navedla tožena stranka v odpovedi, utemeljen. Sodišče prve stopnje je zmotno menilo, da presoja (ne)utemeljenosti odpovednega razloga ni predmet presoje v postopku izdaje začasne odredbe. Tožena stranka je tožnici očitala storitev kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena KZ-1, vendar v primeru očitane kršitve tožnici ni izkazan noben zakonski element očitanega kaznivega dejanja, saj je dejstvo, da tožnica ni storila prav nobene goljufije, predvsem ni izpolnjen naklep in namen protipravne pridobitve premoženjske koristi. Tožnica je izredno uspešna in mednarodno uveljavljena raziskovalka oziroma znanstvena delavka, ki dosega izjemne znanstvene rezultate ter je njena skupina med najboljšimi doma in po svetu. Tožnica je tudi prejemnica priznanja ambasador Republike Slovenije v znanosti, za raziskovalne dosežke, s katerimi je prispevala k povečanju mednarodne uveljavitve Republike Slovenije. Nikakor ne držijo trditve tožene stranke v izredni odpovedi, da naj bi tožnica prihode in odhode A.A. in B.B. z zlorabo kartice za registracijo delovnega časa registrirala tožnica. Tožnica nikakor ni mogla štempljati kartice v obdobjih, ki jih ji tožena stranka očita, saj je bila v spornem obdobju zaradi službenih poti odsotna. Delodajalec pa tudi ni imel urejenih evidenc prisotnosti. Delavec je sicer prejel magnetno kartico, ki bi naj pri toženi stranki služila za vhod in izhod po 18.00 uri ter ob sobotah in nedeljah ter praznikih, vendar pa so se podatki registrirane ure uporabljali samo za evidenco bolniških odsotnosti in dopustov ter se plača ni obračunavala glede na podatke registrirne ure. Uporaba registrirne ure pa ni bila predpisana tudi z nobenim notranjim aktom tožene stranke. V pritožbi tožnica tudi navaja, da je bila splošna praksa pri toženi stranki, da se je delo opravljalo tudi doma, tožnica kot vodja pa je lahko za kateregakoli zaposlenega napisala tako imenovani beli listek in odobrila delavcu delo na domu za določeno obdobje in takšna odsotnost je bila vedno sprejeta s strani tožene stranke. Delavcem, ki so delo opravljali na domu, pa je tožena stranka obračunala plačo, potne stroške in nadomestilo za prehrano, kot bi bili prisotni na delu. Narava dela (raziskovalno delo) je takšno, da se delo opravlja tudi preko rednega delovnega časa, pa tudi čez vikende in praznike ter se navedeno delo dodatno ne plača. Tožnica v pritožbi še poudarja, da sta sicer A.A. in B.B. na delovno mesto pri toženi stranki prihajala, bila veliko časa v pisarni v mansardi, nista se pa družila z ostalimi zaposlenimi in zaradi razpršenosti pisarn laboratorija za molekularno modeliranje po različnih delih stavbe tožene stranke, zato tudi ni bilo prilike. Direktor tožene stranke je sam predlagal izvzetje A.A. iz registrske ure, ker je veliko dela opravljal zunaj prostorov tožene stranke. Na podlagi napotila direktorja in po diktatu C.C., ki je narekovalo vsebino elektronskega sporočila, je nato tožnica dne 30. 8. 2013 tudi zaprosila za izvzetje A.A. iz registrirne ure, kar je direktor tožene stranke tudi odobril. Prav tako toženi stranki ni nastala nobena škoda, saj sta B.B. in A.A. delo opravila in sicer B.B. je delala direktno po navodilih tožnice ter je opravljala administrativna opravila (inventuro, različna pisarniška dela, vodenje evidenc, dvig materiala v skladišču), kakor tudi strokovna dela (sodelovala pri raziskovalnem delu, ki ga je vodila tožnica z objavo svojih izsledkov), A.A. pa je opravljal naloge v zvezi s podiplomskim raziskovalnim usposabljanjem (doktorat) in izsledke svojih raziskav objavil v znanstvenih člankih ter sodeloval na konferencah, pri čemer je delal direktno s svojim mentorjem D.D., ki pa je bil veliko odsoten, zato je A.A. delo opravljal tudi na E. fakulteti in Fakulteti F. Glede na navedeno tožnica meni, da razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljen, resen in nima podlage v zakonu, zato je tudi odpoved nezakonita. Tožnica meni, da ji je bila odpoved podana izrecno zaradi šikaniranja, saj ji direktor tožene stranke ni naklonjen. Pri toženi stranki pa je zaposlen tudi G.G., ki je bratranec H.H. (namestnika predsednika protikorupcijske komisije). Tožnica meni, da je ravno zaradi dopisa protikorupcijske komisije tožena stranka tožnici izdala izredno odpoved. Po mnenju pritožbe pa je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da tožena stranka ni kršila pravil o vročanju, med drugim zato, ker ji je bilo, glede na to, da je vročitev opravljal pooblaščeni vročevalec dne 30. 9. 2013, v predalčniku puščeno obvestilo z navedbo, kje je pisanje in da ga lahko v roku 15 dni dvigne. Vročevalec tožene stranke je tožnici pustil zgolj sporočila, ne da bi hkrati tožnico poučil, kje se lahko pisanje dvigne, zato je po mnenju tožnice vročitev nepravilna in v posledici navedenega je nezakonita tudi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da naj ne bi bil izpolnjen osnovni pogoj za izdajo začasne odredbe, po kateri bi morala tožnica izkazati za verjetno, da terjatev obstoji. Glede na navedeno pa je tudi zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da se mu ni potrebno opredeljevati do predpostavk po 2. odstavku 272. člena ZIZ v predlogu za izdajo začasne odredbe z dne 17. 12. 2013. Tožnica priglaša stroške pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS; št. 2/2004 in naslednji), ki v 1. odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po 4. odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji), ki v 272. členu določa, pogoje za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve.

Terjatev, ki jo tožnica v tem individualnem delovnem sporu poskuša zavarovati s predlagano začasno odredbo spada med nedenarne terjatve. Vrsto začasnih odredb, ki jih sme sodišče za zavarovanje nedenarne terjatve izdati, primeroma navaja 273. člen ZIZ. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe je, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji in da mu bo terjatev zoper tožnika nastala. Ob tem temeljnem pogoju za izdajo začasne odredbe pa mora upnik verjetno izkazati tudi eno izmed predpostavk, navedenih v 2. odstavku 272. člena ZIZ.

Tožnica je bila pri toženi stranki zaposlena od 1. 9. 1976 dalje, na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z dne 28. 2. 1997, na delovnem mestu višji znanstveni sodelavec. Tožena stranka je tožnici dne 27. 9. 2013 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013). Tožnici je očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, v obdobju od začetka leta 2012 z namenom, da bi delavcema tožene stranke A.A. (sinu tožnice) in B.B. (partnerki sina), pridobila protipravno premoženjsko korist, toženo stranko pa z lažnivim prikazovanjem in sicer zlorabo njune kartice za registracijo delovnega časa in lažnim prikazovanjem njune prisotnosti na delu ter zlorabo svojega položaja vodje laboratorija za molekularno modeliranje, spravila v zmoto, tako da je v škodo svojega premoženja, navedenima delavcema obračunavala in izplačevala plačo z vsemi dodatki in povračili stroškov za prihod na delo in prehrano med delom, čeprav do tega nista bila upravičena. Tožena stranka je tožnici očitala, da je s svojim ravnanjem izpolnila tudi vse znake kaznivega dejanja goljufije po 1. odstavku 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 s spremembami).

Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da v tej fazi postopka verjetnost tožničine terjatve še ni izkazana, saj iz listin, ki jih je tožnica priložila tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe, ni mogoče zaključiti, da je tožena stranka bistveno kršila določila postopka izdaje izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa ZDR-1. Sodišče prve stopnje bo v obravnavanem primeru lahko šele na podlagi nadaljnjega postopka, v katerem bo lahko svoje argumente predstavila tudi nasprotna stranka ugotovilo, ali tožnici očitane kršitve predstavljajo resen in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi in ali je tožnica očitane kršitve tudi storila, za enkrat pa o obstoju verjetnosti tožničine terjatve še ni mogoče govoriti. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da bo vse ugovore tožnice, predvsem da ni storila očitanih kršitev delovnih obveznosti ter da tožena stranka pri svojem odločanju ni upoštevala vseh listinskih in drugih dokazov ter je zato nepravilno uporabilo materialno pravo, razčistilo v okviru dokaznega postopka in odločanja o glavni stvari, saj ni namen izdaje začasne odredbe vsebinsko odločanje o utemeljenosti zahtevka, ki je predmet pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje je torej zavrnilo predlog tožnice za izdajo predlagane začasne odredbe že iz razloga, ker je zaključilo, da tožnica ni verjetno izkazala, da terjatev obstoji ali da ji bo nastala. Ker tožnica v tej fazi, torej ob podaji tožbe še ni izkazala verjetnosti obstoja terjatve, sodišču dejansko ni bilo potrebno presojati verjetnosti obstoja predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ in je zato pravilno zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe.

Pravilno pa je sodišče prve stopnje tudi zaključilo, da se tožnica neutemeljeno sklicuje, da je bil postopek izdaje izredne odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonit, ker tožnici odpoved ni bila vročena v skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1, saj je tožnica sama izjavila, da je pošiljko (odpoved pogodbe o zaposlitvi) sprejela dne 2. 11. 2013 in se zato vročitev šteje za opravljeno, v skladu s 4. odstavkom 88. člena ZDR-1. Ker ni podan že prvi in temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je verjetno izkazana terjatev, je sodišče prve stopnje predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, že iz tega razloga pravilno zavrnilo.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je pritožba tožnice neutemeljena in je zato potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. odstavek 365. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato pritožbene stroške, na podlagi 154. člena v povezavi s 165. členom ZPP, krije sama.