Jedro

Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Tudi če stranke posebej zahtevajo dopolnitev izvedenskega mnenja ali izvedenčevo dodatno zaslišanje, je to le opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti.

Izrek

I. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Pravdni stranki sta imeli sklenjeno zavarovalno pogodbo individualnega nezgodnega zavarovanja A. po polici št. .... Tožnik se je poškodoval v nezgodi dne 18. 10. 2010, toženka mu je priznala 16 % trajno invalidnost in že pred pravdo izplačala 8.000,00 EUR. V obravnavani pravdni zadevi pa je tožnik uveljavljal višjo zavarovalnino zaradi zatrjevanega višjega odstotka trajne invalidnosti. V revizijskem postopku ostaja sporna le še zavarovalnina zaradi trajne invalidnosti zaradi cirkulacijskih sprememb v levem stegnu in goleni.

2. Sodišče prve stopnje je tožnikov tožbeni zahtevek za izplačilo dodatnih 27.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2012 dalje do plačila zavrnilo in tožniku v plačilo naložilo pravdne stroške toženke. Po oceni sodišča tožnik ni dokazal, da ima trajne posledice zaradi prebolele venske tromboze na levi nogi. Tudi če bi jih imel, pa ni uspel dokazati vzročne zveze med škodnim dogodkom in morebitnimi posledicami venske tromboze.

3. Višje sodišče je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je sicer tožniku, da je z izvidi iz leta 2015 dokazal trajne posledice globoke venske tromboze na levi nogi. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča pravilna nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ni dokazal vzročne zveze med škodnim dogodkom in posledicami prebolele venske tromboze. Pritožbeno sodišče je namreč soglašalo z ugotovitvami prvostopenjskega, da so bile posledice venske tromboze pri tožniku prisotne v letu 2010 in v letu 2015, vmesni izvid iz leta 2012 pa kaže, da pri tožniku ni zaznati nobenih ostankov strdkov in funkcionalnih okvar, ki bi jih lahko pripisali preboleli venski trombozi.

4. Vrhovno sodišče je zoper pravnomočno sodbo s sklepom II DoR 309/2016 z dne 19. 1. 2017 dopustilo revizijo glede vprašanj: 1) ali je bil dokaz z izvedencem izveden v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) oziroma ali je bila zaradi opustitve zaslišanja izvedenca na glavni obravnavi in opustitve postavitve novega izvedenca kršena določba 254. člena ZPP in s tem pravica tožnika do izjave, kar pomeni kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP; 2) ali neugotovitev ali nemožnost ugotovitve določenega dejstva prekine vzročno zvezo tako, kot jo prekine ugotovitev neobstoja določenega dejstva.

5. V reviziji tožnik predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in razveljavi izpodbijano pravnomočno sodbo ter vrne sodišču v novo sojenje. Po prepričanju tožnika sta nižji sodišči odstopili od ustaljene sodne prakse in pravne teorije glede pravilne uporabe določb 254. člena ZPP. Po navedbah tožnika strankin predlog za zaslišanje izvedenca ni pogoj za njegovo zaslišanje, višje sodišče pa je zavrnitev njegove pritožbe utemeljevalo tudi s tem, da po pisni dopolnitvi izvedenskega mnenja tožnik ni zahteval zaslišanja izvedenca. Po stališču pravne teorije je izvajanje dokaza z izvedencem v pristojnosti sodišča, zato za dodatna zaslišanja ter za ponovitev dokazovanja z istim ali drugimi izvedenci ni potrebna pobuda strank. Če sodišče ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Odločitev o potrebi po zaslišanju ali dopolnitvi izvedenskega mnenja je odvisna od pripomb strank, iz katerih je mogoče ugotoviti, v čem je izvedensko mnenje pomanjkljivo, nejasno ali nerazumljivo, in kaj bi izvedenec lahko ali moral ustno pojasniti. Takšno pa naj bi bilo tudi stališče sodne prakse, pri čemer se tožnik sklicuje na odločitve Višjega sodišča v Ljubljani: III Cp 3018/2010 z dne 3. 11. 2010, III Cp 2625/2014 z dne 26. 11. 2014, II Cp 3571/2011 z dne 16. 5. 2012 in odločitve Vrhovnega sodišča: II Ips 206/2012 z dne 5. 9. 2013, II Ips 141/2007 in II Ips 437/2002). Nadalje tožnik v reviziji izpostavi številne pripombe na izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev, ki jih je podal v pripravljalnih vlogah in na naroku za glavno obravnavo, na katere naj ne bi dobil odgovora, kar bi pri sodišču moralo vzbuditi dvom v pravilnost in strokovnost podanega izvedenskega mnenja. Vrhovno sodišče za potrebe tega revizijskega postopka povzema le bistvene. Tožnik poudarja, da posledic prebolele globoke venske tromboze ni mogoče ugotoviti s prostim očesom in tipanjem nog, zato bi izvedenec moral opraviti ultrazvočni pregled in APG preiskavo. Izvedensko mnenje pa je po tožnikovem mnenju tudi v izrecnem nasprotju s pisnimi medicinskimi izvidi. Izvedenec je namreč 13. 8. 2015 ob pregledu tožnika ugotovil hiperpigmentacijo okoli gležnjev na obeh nogah, brez otekline, brez senzibilitetnih motenj, brez občutljivosti, iz izvida z dne 10. 6. 2015 pa nasprotno izhaja, da gre za močno izražen posttrombični sindrom, zaradi česar je bil tožnik napoten k žilnemu kirurgu. Nadalje je izvedenec v mnenju zapisal, da gre pri tožniku za obojestransko vensko popuščanje, iz izvida z dne 10. 6. 2015 pa izhaja, da na desni nogi ni nobenih posledic globoke venske tromboze. Izvedenec je v svojem mnenju sicer povzel izvid z dne 25. 9. 2012 in dva izvida z dne 26. 10. 2012, vendar kljub temu, da je v izvidu SB Celje z dne 26. 10. 2012 po opravljeni APG preiskavi leve noge izrecno zapisano, da so v bazalnih pogojih izraženi srednje močni znaki venskega popuščanja, tega dela izvida v svojem mnenju ni omenil. Nasprotno, v svojem mnenju je navedel, da z objektivnimi preiskavami ni bilo ugotovljeno, da bi bile posledice venske tromboze trajne, ker v tromboznih venah ni več ostankov strdkov in ni funkcionalnih okvar, ki bi jih lahko pripisali preboleli venski trombozi. Takšna ugotovitev pa je po tožnikovem mnenju v nasprotju z izvidom z dne 19. 10. 2012, v katerem je bilo na podlagi opravljene APG preiskave ugotovljeno, da ima tožnik trajne posledice globoke venske tromboze. V nasprotju z izvidi je tudi izvedenčeva trditev, da z objektivnimi preiskavami glede na izvid z dne 25. 9. 2012 ni bilo ugotovljenih trajnih posledic. V tem izvidu je le zapisano, da ni bilo mogoče potrditi refluksa, zato bo opravljena še dodatna APG preiskava. Trajne posledice prebolele globoke venske tromboze so bile tako ugotovljene mesec dni kasneje, v izvidu z dne 26. 10. 2012, ki ga je izvedenec v celoti spregledal. V dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec sicer ugotovil, da so bile v letu 2015 najdene okvare globokih ven na levi nogi, vendar ni mogel z gotovostjo trditi, da so posledice prebolele globoke venske tromboze iz leta 2011. Izvedenec je prekinitev vzorčne zveze utemeljil na zanikanju izvidov iz leta 2012, ki so že izkazovali posledice prebolele globoke venske tromboze. Trajne posledice so bile po tožnikovem prepričanju kontinuirano prisotne od prebolele globoke venske tromboze v letu 2011 do danes.

Drugo vprašanje utemeljuje s tem, da nemožnost ugotovitve določenega dejstva ne prekine vzročne zveze tako, kot jo prekine ugotovitev neobstoja določenega dejstva. Vzročna zveza bi bila prekinjena, če bi bilo v izvidih iz leta 2012 ugotovljeno, da pri tožniku ni trajnih posledic. V izvidu z dne 25. 9. 2012 pa je bilo ugotovljeno le, da trajnih posledic z UZ preiskavo ni bilo mogoče potrditi, zato je bil tožnik napoten na dodatno APG preiskavo, ki je potrdila obstoj trajnih posledic prebolele venske tromboze.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila.

7. Revizija je utemeljena.

8. Vsaka od pravdnih strank lahko predlaga dokazovanje določenega spornega dejstva z izvedencem. Sodišče predlagani dokaz z izvedencem izvede, če je za ugotovitev ali za razjasnitev tega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga (243. člen ZPP). Sodišče mora dokaz z izvedencem izvesti tako, kot je določeno v 251. do 253. členu ZPP. Če ugotovi, da je izvid nejasen, nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, mora te pomanjkljivosti po uradni dolžnosti odpraviti. Tudi če stranke posebej zahtevajo dopolnitev izvedenskega mnenja ali izvedenčevo dodatno zaslišanje, je to le opozorilo sodišču, naj stori, kar bi že tako moralo storiti. Take pobude so zato navadno povezane z ugovori zoper izvedensko delo, s katerimi želijo stranke pri sodišču zbuditi pomisleke o izvedenčevih zaključkih.1 Višje sodišče je v obravnavani zadevi na tožnikove pritožbene očitke v zvezi z nepopolnostjo izvedenskega mnenja odgovorilo, da je izvedenska komisija na njegove pripombe odgovorila v pisni dopolnitvi mnenja, dodatnega zaslišanja izvedenca pa tožnik ni predlagal. Glede na že pojasnjeno, stališču pritožbenega sodišča ni mogoče pritrditi, saj za dodatno zaslišanje izvedenca, da se odpravijo nejasnosti, nepopolnosti, protislovja ali dvomi o pravilnosti izvedenskega mnenja, tožnik ni bil dolžan dati izrecnega predloga.

9. Odločitev o potrebi po zaslišanju izvedenca torej ni odvisna od strankinega predloga, temveč od jasnosti, popolnosti in razumljivosti izvedenskega mnenja. Če je izvid/mnenje izvedenca nejasno ali nepopolno ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti podanega mnenja, mora sodišče te pomanjkljivosti odpraviti z zaslišanjem izvedenca (drugi in tretji odstavek 254. člena ZPP). Pravdni stranki s svojimi pripombami in ugovori zoper mnenje želita pri sodišču vzbuditi dvom v pravilnost in strokovnost izvedenskega mnenja. Če sodišče izvedensko mnenje oceni kot jasno, popolno in razumljivo, se mora do tistih strankinih pripomb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeliti. Navesti mora, zakaj pripombe na izvedensko mnenj niso utemeljene, zakaj dodatna pojasnila in odgovori na vprašanja, ki jih zahteva stranka, niso potrebni in zakaj ni potrebno zaslišanje izvedenca.2

10. Iz podatkov spisa je razvidno, da je izvedensko mnenje v obravnavani zadevi izdelala Komisija za fakultetna izvedenska mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani v sestavi izvedencev doc. dr. A. A. dr. med. in izr. prof. dr. B. B., dr. med. Slednji je pripravil mnenje glede cirkulacijskih sprememb v tožnikovi levi nogi. Iz ugotovitev izvedenskega mnenja z dne 28. 3. 2015 izhaja, da je pri tožniku po poškodbi dne 18. 10. 2010 prišlo do venske tromboze na levi nogi, vendar brez trajne posledice, ker v tromboznih venah ni več ostankov strdkov in ni funkcionalnih okvar, ki bi jih lahko pripisali preboleli venski trombozi. Zoper takšno mnenje je tožnik obrazloženo ugovarjal v pripravljalni vlogi z dne 15. 6. 2015. S sklicevanjem na strokovne članke je pojasnil, kako pride do trajnih poškodb žil po preboleli globoki venski trombozi in opozoril, da je utrpel prav takšne trajne posledice, ki so bile že potrjene z opravljeno APG preiskavo in izkazane v izvidu z dne 19. 10. 2012, ki ga je izvedenec v celoti spregledal. Tožnik je predložil še nazadnje pridobljen izvid Ambulante za bolezni ožilja SB Celje z dne 10. 6. 2015, s katerim je dokazoval, da je bil pri njem diagnosticiran posttrombotični sindrom na levi nogi. Prvostopenjsko sodišče je s sklepom z dne 29. 6. 2015 komisiji naložilo, da glede na tožnikove pripombe izvedensko mnenje dopolni. V dodatnem izvedenskem mnenju je izvedenec pojasnil, da so bile v času tromboze žile zaprte, kar je interpretiral kot poškodbo, a kasneje (izvid z dne 24. 9. 2012) z objektivnimi preiskavami ni bilo ugotovljeno, da bi bile posledice še prisotne. V dodatno predloženem izvidu z dne 10. 6. 2015 so po ugotovitvah izvedenca opisane spremembe, ki bi lahko bile posledice prebolele venske tromboze. Vendar je izvedenec ocenil, da opisane spremembe ne more z gotovostjo pripisati preboleli venski trombozi v letu 2011. Izvedenec je bil mnenja, da ponovni ultrazvočni pregledi ne bi mogli ovreči izvida iz leta 2012, ki ne kaže prizadetosti globokega venskega sistema leve noge. Ocenil pa je še, da ima tožnik obojestransko vensko popuščanje.

Po pridobitvi dopolnjenega izvedenskega mnenja je tožnik vložil drugo pripravljalno vlogo z dne 13. 10. 2015, v kateri je podal obširne pripombe in pojasnil, zakaj šteje, da izvedenec na odprta vprašanja, tudi v dopolnitvi mnenja, ni odgovoril. Med drugim je izpostavil, da noben drug zdravnik ni ugotovil obojestranskega venskega popuščanja. Zaključek izvedenca, da vensko popuščanje, ki je izkazano z izvidom iz leta 2015, ni posledica prebolele venske tromboze iz leta 2011, naj bi bil v nasprotju z vso predloženo medicinsko dokumentacijo. Iz izvida z dne 25. 9. 2012 naj bi bilo razvidno, da je vena minimalno spremenjena in da so zaklopke nekoliko zadebeljene, z UZ preiskavo pa takrat niso uspeli potrditi refluksa v globokem venskem sistemu, zato je bil tožnik napoten na dodatno APG preiskavo. Ta del izvida z dne 25. 9. 2012 je izvedenec povsem prezrl, prav tako pa izvid z dne 26. 10. 2012, iz katerega je razvidno, da so pri tožniku izraženi srednje močni znaki venskega popuščanja. Težave so se pri tožniku nato le še stopnjevale, v izvidu z dne 10. 6. 2015 pa je jasno zapisano, da je bil leta 2012 pri njem izražen posttrombotični sindrom in ponovno potrjeno, da gre pri tožniku za močno izražen posttrombotični sindrom. Ker je bilo po tožnikovem prepričanju izvedensko mnenje tako pomanjkljivo, da se ga ne bi dalo popraviti niti s pisno dopolnitvijo ali zaslišanjem izvedenca, je sodišču predlagal, naj postavi novega izvedenca. Na naroku za glavno obravnavo dne 18. 11. 2015 je sodišče njegov predlog zavrnilo.

11. Glede na dejanske ugotovitve višjega sodišča v obravnavani zadevi ni več sporno, da ima tožnik trajne posledice venske tromboze na levi nogi. Sporno pa ostaja vprašanje, ali so te posledice v vzročni zvezi s škodnim dogodkom z dne 18. 10. 2010, v katerem je tožnik utrpel vensko trombozo. Višje sodišče se je pri utemeljitvi prekinitve vzročne zveze sklicevalo na ugotovitve izvedenca, da so bile posledice venske tromboze pri tožniku prisotne v letih 2010 in 2015, vmesni izvidi iz leta 2012 pa pri tožniku ne kažejo nobenih funkcionalnih okvar, ki bi jih lahko pripisali preboleli venski trombozi. Po presoji Vrhovnega sodišča je tožnik na ta del izvedenskega mnenja podal pravno relevantne pripombe, na katere ni dobil odgovora izvedenca, niti ni sodišče pojasnilo, zakaj kljub podanim pripombam izvedensko mnenje šteje za popolno, jasno in razumno. Tožnik je, kar izhaja že iz povzetkov prejšnje točke, na dopolnitev izvedenskega mnenja ugovarjal, da v septembru leta 2012 z UZ preiskavo ni bilo mogoče potrditi refluksa v globokem venskem sistemu, zato je bil napoten na dodatno APG preiskavo, ki pa je že v oktobru istega leta potrdila srednje močne znake venskega popuščanja. Tožnik je posebej opozoril, da je izvedenec te dele izvidov iz leta 2012, ki so že takrat potrjevali posledice prebolele venske tromboze, povsem zanemaril. Gre za pravno relevantne pripombe, saj če se izkažejo za resnične, utemeljitev višjega sodišča o prekinitvi vzročne zveze med škodnim dogodkom iz leta 2010 in ugotovljenimi trajnimi posledicami venske tromboze iz leta 2015, ne zdrži pravne presoje.

12. Tožnik je torej zoper izvedensko mnenje in njegovo dopolnitev podal pravno relevantne ugovore. Sodišče je njegove pripombe štelo za neutemeljene, pri čemer je le pavšalno zapisalo, da je izvedenec odgovoril na vsa vprašanja, njegovo mnenje pa je popolno in razumljivo. Toženec ni dobil odgovora na grajo izvedenskega mnenja, da je že več izvidov v letu 2012 izkazovalo trajne posledice prebolele globoke venske tromboze. Kljub temu pa sodišče izvedenca ni zaslišalo niti ni pojasnilo, zakaj izvedensko mnenje šteje za popolno. Pritrditi gre zato očitku tožnika, da dokaz z izvedencem ni bil izveden v skladu z določbami 254. člena ZPP, s čimer je bila kršena tožnikova pravica do izjave, kar je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Vrhovno sodišče je iz tega razloga sodbi nižjih sodišč razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP). V ponovnem sojenju naj sodišče zasliši izvedenca na glavni obravnavi in mu predoči tožnikove izvide iz leta 2012. Izvedenec naj odgovori predvsem na tožnikove ugovore, da so posledice prebolele globoke venske tromboze razvidne že v izvidih iz leta 2012, in na druge pravno relevantne tožnikove ugovore. Po dopolnitvi dokaznega postopka pa naj sodišče znova pretehta, ali je tožnik uspel dokazati obstoj vzročne zveze med posledicami prebolele venske tromboze in škodnim dogodkom z dne 18. 10. 2010. 13. Ker je revizija utemeljena že zaradi te procesne kršitve in ker se v ponovnem sojenju z dodatnim dokaznim postopkom obstoj pravno relevantne vzročne zveze v obravnavani zadevi lahko potrdi ali ovrže, Vrhovno sodišče ni odgovarjalo na revizijo v zvezi z drugim dopuščenim vprašanjem.

14. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

1 J. Zobec v: L. Ude (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 500. 2 J. Zobec v: L. Ude (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 449.