Jedro

Če dedič sprejme dediščino ali se ji odpove mora izjavo o tem podpisati sam ali njegov zastopnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem spada parc. št. 665/0, 664/0 k.o. Š., ter denarna sredstva na srebrnem računu in terjatev do ZPIZ. Nato je po pokojnemu razglasilo dediče I. dednega reda; to so vdova M. G., hčerka V. G. in sin D. G. Skladno z določilom člena 11 in 136 Zakona o dedovanju pa je razglasilo za zakonitega dediča sina D. G., roj. 1956, ki deduje celotno zapuščino. Sodišče je ugotovilo, da je zapustnik zapustil tako premično kot nepremično premoženje. K dedovanju po pokojnem so se priglasili vsi trije zakoniti dediči, pred tem pa sta dedinji M. in V. G. svoja deleža na zapuščini odstopili v korist dediča D. G., ki je odstopljena dedna deleža sprejel. V skladu z določbo člena 216 Zakona o dedovanju je s tem sklepom odredilo potrebne vpise v zemljiško knjigo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje dedinja V. G. Vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz člena 338. ZPP. Pritožnica se z ugotovitvami sodišča ne strinja, saj je svojo izjavo o prepustitvi lastnega dednega deleža dediču D. G. podala v zmoti in pod vplivom čustev zaradi žalovanja po pokojnem očetu. Ob izjavi se ni zavedala njenih posledic zanjo. Na pokojnega očeta je bila zelo čustveno navezana. Šele po izdaji sklepa o dedovanju se je zavedala posledic svoje izjave, dane v zapuščinskem postopku. Pri hiši, v zemljiškoknjižni knjigi ni vknjižena kot solastnica, zaradi česar je ogroženo tudi njeno bivanje v tej hiši. Svojo izjavo je podala, ker ji je tako predlagal D. G., na kar je pristala, posledic pa se takrat zaradi čustvenega stanja ni zavedala. Bistvena kršitev pravil pravdnega postopka je v tem, da je v zapuščinskem postopku med tekom postopka bilo objektivno povsem znano, da zaradi čustvene prizadetosti ni bila sposobna oblikovati pravno veljavno voljo, ki bi bila veljavna podlaga za odločitev sodišča, sodišče pa je kljub temu izdalo sklep na podlagi takšne izjave. Zato predlaga, da se sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena drugim dedičem.

4. Na pritožbo je odgovoril D. G., brat pritožnice. V odgovoru navaja, da je hišo pomagal graditi tudi on. Navedbe pritožnice pa zato, ker ni vknjižena kot lastnica na njeno bivanje ne bodo vplivale, saj nikoli ni bila ogrožena pri tej pravici. Sodišče ni kršilo pravil pravdnega postopka, saj je sodnica pritožnico ponovno poučila in posebej opozorila na posledice izjave. Njegovo mnenje je, da je svojo izjavo sprejela pri polni zavesti in je zato dobro vedela kaj dela. Je pa res, da so jo po obravnavi zunanje okoliščine kot so pogovori s prijatelji in podobno, pripravili do te pritožbe, zato sodišče tega ne sme upoštevati. Pritožba posega tudi v tisti del, ki mu ga je dala njegova mati G. M. Zato predlaga, da se pritožba zavrne.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po določbi tretjega odstavka 205. člena Zakona o dedovanju - ZD, sodišče opozori v vabilu prizadete osebe, da lahko do konca postopka podajo pri sodišču izjavo, ali sprejmejo dediščino ali pa se ji odpovedujejo, in da bo sodišče odločilo o njihovi pravici po podatkih, s katerimi razpolaga, če ne pridejo na narok ali ne podajo izjave. Po določbi 208. člena ZD, če dedič sprejme dediščino ali se ji odpove, mora izjavo o tem podpisati on sam ali njegov zastopnik. Podpisa na izjavi o sprejemu dediščine ali odpovedi dediščini, ki se predloži sodišču, ni potrebno overiti, sodišče pa v dvomu lahko zahteva overitev pisne izjave o odpovedi dediščini oziroma pooblastila. V izjavi je treba navesti, ali dedič sprejme delež ali se odpove deležu, ki mu gre po zakonu ali po oporoki, ali pa se izjava nanaša na nujni delež. Izjavo o odpovedi dediščine lahko da dedič pred zapuščinskim sodiščem, ali pred katerimkoli drugim po zakonu stvarno pristojnim sodiščem. Ko dedič daje izjavo o odpovedi dediščini, ga sodišče opozori, da se lahko odpove dediščini samo v svojem imenu ali pa tudi v imenu svojih potomcev. Iz poteka zapuščinske zadeve je razvidno, da pritožnica izjave po tretjem odstavku 205. člena ni podala, podala pa je dedno izjavo po 208. členu ZD, ki je nepreklicna in tistega, ki takšno izjavo daje veže v konkretnem postopku. Takšna izjava se lahko izven zapuščinskega postopka izpodbija po splošnih pravilih civilnega prava. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da so se k dedovanju po pokojnem priglasili vsi trije zakoniti dediči, pri tem sta dedinji M. G. in V. G. svoja dedna deleža na zapuščini odstopili v korist dediča D. G., ta dedič pa je izjavil, da odstopljena dedna deleža sprejme in tako deduje dedič celotno zapuščino pokojnega. Takšno dedno izjavo je v obliki zapisnika na naroku za zapuščinsko obravnavo dne 9. 6. 2015 podpisala tudi G. V., to je sedanja pritožnica. V tem zapuščinskem postopku sodišče prve stopnje ni zaznalo, da bi naj V. G. podala takšno izjavo v stanju, ko ne bi bila sposobna oblikovati svoje prave volje. Na takšno dejstvo pritožnica, sodišče prve stopnje v postopku na zapuščinski obravnavi ni opozorila in zato se njene navedbe o čustveni prizadetosti, ki so vplivale na njeno sposobnost podati izjavo, pritožbeno ne morejo upoštevati (člen 337 ZPP v zvezi s 163. členom ZPP).

7. Pritožnica je izjavo podala v predpisani obliki, zato je ni mogoče preklicati s pritožbo, zato je sodišče druge stopnje ob uporabi določbe 2. točke prvega odstavka 365. člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (po členu 163 ZD se v zapuščinskem postopku uporabljajo določbe pravdnega postopka, če ni s tem zakonom drugače določeno).

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranke niso priglasile.