Jedro

V našem pravnem redu ne velja precedenčno pravo (po katerem predstavlja izrečena sodba formalni pravni vir za odločanje v enakih zadevah). Zato je revizijsko sklicevanje na posamične domnevno primerljive sodne odločbe neutemeljeno. S precedenčnimi primeri pa ne gre enačiti ustaljene sodne prakse, ki pomeni enega od sredstev za zagotavljanje enotne in enake uporabe pravnih predpisov (v primerljivih sporih). Ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo glavni in podrejeni tožnikov zahtevek, s katerim je zahteval plačilo nepremoženjske škode, izvirajoče iz prometne nesreče z dne 15.1.1995. Tako je odločilo, ker je presodilo, da je toženka z že izplačano akontacijo leta 1995 poravnala celotno tožnikovo nepremoženjsko škodo. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in prvostopenjsko sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, naj se sodbi sodišč nižjih stopenj spremenita tako, da se ugodi njegovemu glavnemu ali podrejenemu zahtevku. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je po revizijskih izvajanjih podana zato, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo glavni tožbeni zahtevek. Sodbe se zato v tem delu ne more preizkusiti. Enako kršitev je zagrešilo sodišče druge stopnje. Iz navedenih razlogov je prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP na obeh stopnjah sojenja. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP pa je bila na obeh stopnjah sojenja zagrešena zato, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, čeprav je tožnik ta zahtevek umaknil. Sodišče druge stopnje pa se o navedeni kršitvi postopka sodišča prve stopnje ni izreklo. Dalje pa je nezakonito ravnalo sodišče prve stopnje še s tem, ko je po izdaji sodbe sodišča druge stopnje izdalo sklep o umiku navedenega dela zahtevka.

Materialno pravo je bilo napačno uporabljeno, ker sta sodišči obeh stopenj presodili, da predstavlja za tožnika pravično denarno odškodnino valorizirani znesek akontacije, ki jo je toženka plačala pred vložitvijo tožbe. Sodišči namreč nista upoštevali valutnih razmer v času vložitve tožbe in dejstva, da so se takrat priznavale za takšno škodo, kot je sporna, višje odškodnine. Toženka je plačala tožniku odškodnino ob upoštevanju 20% njegove soodgovornosti. Ker pa je bilo pozneje pravnomočno odločeno, da za nesrečo ni soodgovoren, bi mu morali sodišči že zgolj iz navedenega razloga priznati vsaj nadaljnjo razliko v obsegu 20%. Pri odmeri odškodnin za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi strahu sodišči nista upoštevali vseh ugotovljenih okoliščin, predvsem pa ne dejstva, da je bil tožnik ob nesreči star šele 28 let in da bo telesne bolečine trpel še ves preostanek življenja. Odškodnina tudi primerjalno ni ustrezna, na kar kaže vrsta primerov, na katere je tožnik opozoril že v pritožbi in na katere opozarja sedaj tudi v reviziji.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženki, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Med postopkom, ki je pravnomočno končan, je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel pri prometni nesreči 15.1.1995 udarnino desne rame in zvin vratne hrbtenice ter bolečine v mišicah vratu, desnem prsnem predelu, v glavi in vratu, da je bil v bolniškem staležu tri mesece in tri dni in da predstavlja navedena poškodba lahko telesno poškodbo. Med zdravljenjem je trpel srednje hude telesne bolečine tri tedne, lahke pa dva meseca in dva tedna, občasne lahke pa bodo trajne. Med zdravljenjem je prenašal razne neprijetnosti kot obiske pri zdravnikih, razgibavanje (23-krat), nošnjo ovratnice tri tedne, rentgenska slikanja in podobno. Dalje je bilo ugotovljeno, da je toženka 24.10.1995 že plačala tožniku odškodnino in sicer za telesne bolečine in neugodnosti 600.000 SIT, za strah 80.000 SIT in za zmanjšanje življenjskih aktivnosti 300.000 SIT (skupaj 980.000 SIT), kar predstavlja nesporno med strankama v času sojenja valorizirano vrednost 915.075 SIT, 122.010 SIT in 457.537 SIT (skupaj 1.494.622 SIT). Med pravdo je tožnik umaknil zahtevek za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter je vztrajal pri odškodnini za telesne bolečine in strah v znesku 1.120.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 24.10.1995 dalje (kar je označil za glavni zahtevek) oziroma pri znesku 1.693.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje (kar je označil za podrejen zahtevek). Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo oba zahtevka, ker je ocenilo, da je tožnik že prejel z izplačano odškodnino pravično denarno odškodnino za sporno škodo. V razlogih je še menilo, da je tožnik tudi sam soodgovoren za nesrečo v obsegu 30%. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo, ker je prav tako ocenilo, da je tožnik že prejel pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo, sicer pa je v razlogih pritrdilo njegovemu stališču, da za nesrečo ni soodgovoren.

O uveljavljenih procesnih kršitvah: Zakon o pravdnem postopku (ZPP) je procesni zakon. Zato so njegove določbe procesnopravne narave. Kadar govori ta zakon o tožbenem zahtevku, misli zato na zahtevek v procesnopravnem smislu. Zato gre lahko za združevanje zahtevkov v smislu tretjega odstavka 182. člena ZPP, kadar so podane zanjo procesne predpostavke, med njimi ta, da sta tožbena zahtevka, postavljena v razmerju glavnega in podrejenega, v medsebojni zvezi. Taka predpostavka (o zvezi) pa ni podana, kadar gre za en sam zahtevek, kot v primeru, ko oškodovanec iztožuje odškodnino za isto nepremoženjsko škodo iz istega škodnega dogodka (razmerja) in od istega dolžnika, pa čeprav glede na svoje materialnopravno prepričanje (o tem, kdaj je prišel dolžnik v zamudo oziroma po kakšnih razmerah se škoda ocenjuje) opredeli višino odškodnine in dolžino obrestne obveznosti v različnih zneskih. To zaključevanje potrjuje tudi predmetni spor: kakor hitro je bilo med postopkom ugotovljeno, da je toženka plačala tožniku celotno nepremoženjsko škodo iz škodnega dogodka z dne 15.1.1995, iz istih razlogov ni bil utemeljen ne višji in ne nižji tožnikov nadaljnji odškodninski zahtevek. O posebnih razlogih za zavrnitev enega ali drugega "tožnikovega zahtevka" ni možno niti govoriti. Zato so revizijska izvajanja o domnevnih kršitvah postopka, nanašajočih se na razmerja med glavnim in podrejenim zahtevkom, v procesnem smislu neutemeljena, v vsebinskem pa tudi netočna, ker je sodišče prve stopnje zavrnilo "oba zahtevka" in iz razloga, ker je toženka že plačala celotno škodo.

Prekoračitev zahtevka lahko predstavlja (relativno) bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, če so podane v tej določbi zahtevane predpostavke. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožnik teh predpostavk v pritožbi sploh ni omenjal (utemeljeval), ter da je umik dela tožbe v zadnji pripravljalni vlogi omenil zgolj v razlogih (in ne v obliki sporočila o navedenem procesnem dejanju, kot je to pravilo v smislu določb 188. in 105. člena ZPP). Glede na omenjene pritožbene razloge, ki se nanašajo na uveljavljeno procesno kršitev, sodišče druge stopnje po presoji revizijskega sodišča ni moglo zagrešiti očitane procesne kršitve (medtem ko sklep o umiku dela tožbe, ki ga je sodišče prve stopnje izdalo očitno po tem, ko je bilo opozorjeno na umik, ni bil predmet revizije).

O materialnopravnih kršitvah: V našem pravnem redu ne velja precedenčno pravo (po katerem predstavlja izrečena sodba formalni pravni vir za odločanje v enakih zadevah). Zato je revizijsko sklicevanje na posamične domnevno primerljive sodne odločbe neutemeljeno. S precedenčnimi primeri pa ne gre enačiti ustaljene sodne prakse, ki pomeni enega od sredstev za zagotavljanje enotne in enake uporabe pravnih predpisov (v primerljivih sporih). Ustaljena sodna praksa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj pri reševanju tožnikovega spora uporabili določbi 200. in 203. člena ZOR v skladu z omenjeno ustaljeno sodno prakso, izoblikovano na področju odškodninskih sporov. Med to spada tudi praksa, da se odškodnine za nepremoženjsko škodo, obravnavane po določbah ZOR, določajo po razmerah v času sojenja, morebitna predplačila na račun take škode pa vrednostno ovrednotijo na čas odločanja. Tako sta sodišči nižjih stopenj v tem primeru tudi postopali in zato reševali spor na podlagi pravilnih materialnopravnih izhodišč. Navedeno pojasnjuje, da so drugačna revizijska izvajanja (povezana predvsem s takoimenovanim glavnim zahtevkom, o višjih odškodninah za nepremoženjsko škodo v letu 1995, z obrestnim zahtevkom za čas pred odločanjem in podobno), pravno zmotna.

Izpodbijana sodba je pravnomočna samo v odločitvi, da tožnikov zahtevek za plačilo nepremoženjske škode, ki mu je nastala zaradi prometne nesreče z dne 15.1.1995, proti toženki ni utemeljen, ker mu je to škodo že poravnala 24.10.1995. Razlogi sodbe nimajo narave sodnega izreka in zato ne postanejo pravnomočni. Zato so brez pravne teže revizijska izvajanja, s katerimi se utemeljuje višja odškodnina z razlogi, ki zadevajo vzroke nesreče in odgovornost zanjo.

Odločilnega pomena je namreč ugotovitev sodišč nižjih stopenj, da tožnik v času odločanja na prvi stopnji (26.10.2000), ni bil upravičen do višje odškodnine kot pa mu jo je toženka že plačala, ker njegova škoda iz naslova telesnih bolečin in zaradi strahu ni bila večja od že prejete odškodnine, ki je v valorizirani vrednosti po razmerah na dan odločanja znašala 915.075 SIT za telesne bolečine in 122.010 SIT za strah.

Lahka narava tožnikovih telesnih poškodb, relativno kratko obdobje zdravljenja (tri mesece in tri dni) ob le enotedenski delovni nesposobnosti, telesne bolečine (le srednje in lahke intenzivnosti ter bodoče občasne) z vsemi ugotovljenimi neugodnostmi, tudi po presoji revizijskega sodišča ne utemeljuje višje odškodnine za telesne bolečine kot pa je bila že plačana. Na to presojo ne morejo vplivati v reviziji zapisani poudarki o teh okoliščinah, saj je bilo vse to upoštevano, vključno s tožnikovo mladostjo ob nesreči (28 let). Okoliščine nesreče in potek zdravljenja pa prav tako ne utemeljujejo višje odškodnine za strah, kot je bila že plačana, ter so tudi v tej smeri revizijske trditve neutemeljene. Omenjena presoja je po oceni revizijskega sodišča v skladu z ustaljeno sodno prakso ter je neutemeljeno tožnikovo sklicevanje na nekatere izbrane primere že razsojenih zadev, ki niso povsem primerljive s tožnikovo zadevo.

Kadar je zahtevek za plačilo nadaljnje škode zavrnjen, je res pravno nerazumljiva argumentacija, da gre oškodovancu odškodnina še na račun čakanja na končno (zavrnilno) sodbo, kot to tožnik izvaja v reviziji. Kadar pa dolžnik z izvršenimi plačili plača celotno škodo oškodovanca, ta nadaljnje terjatve do njega nima več ter so zato prav tako nerazumljiva tista revizijska izvajanja, ki utemeljujejo višjo odškodnino z domnevnim toženkinim stališčem ob plačilu škode, da je za nesrečo delno soodgovoren tožnik. Pravno pomembna je namreč le ugotovitev, kolikšno škodo ima odškodovanec ter ali je ta z izvršenim plačilom že poravnana. Taka pa je bila pravna narava obravnavanega spora, v katerem je tožnik neuspešno uveljavljal večjo odškodnino za škodo, kot pa mu je nastala.

Ker revizijsko sodišče ni ugotovilo v reviziji uveljavljenih procesnih ali materialnopravnih kršitev, kot je to pojasnjeno v razlogih te odločbe, je tožnikovo revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).