Jedro

Samo dejstvo, da je tožnik direktor ustanove, v kateri so v oskrbi osebe z različnimi stopnjami duševne prizadetosti in katerih vedenje lahko vsebuje elemente nasilja, ni upravičen razlog za izdajo dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za občo upravo, družbene dejavnosti in proračun - Uprave za notranje zadeve občine z dne 15.4.1994, s katero je ta odrekel tožniku izdajo dovoljenja za nabavo orožja. Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da tožnik ni dokazal upravičenega razloga za nabavo in posest orožja. Tožena stranka verjame tožnikovim navedbam, da so ga večkrat obiskali gojenci zavoda in poskušali navezovati stike z njegovimi domačimi, vendar na podlagi ugotovitev policijske postaje zaključuje, da tožnik ni bil napaden s strani drugih oseb, oziroma, da njegovo življenje ni bilo ogroženo v taki meri, da bi opravičeno posedoval orožje. Sam občutek ogroženosti, pogojen z možnimi reakcijami posameznih gojencev, po ugotovitvah tožene stranke ne morejo biti razlog za nabavo orožja, saj so takim občutkom ogroženosti po vsej verjetnosti podvrženi vsi zaposleni v zavodu. Tožena stranka nadalje navaja, da tožnikove navedbe o milostnem strelu oziroma pokončanju ranjene živali, katere lahko ogrožajo lovce pri lovu oziroma foto lovu, niso razlog za izdajo dovoljenja za orožje, ker je divjad po predpisih o lovstvu dovoljenjo streljati le z lovskim orožjem, tožnik pa lovsko orožje že ima.

Tožnik v tožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Tožnik meni, da je dovolj natančno navedel, da čuti, od kje njemu oziroma njegovi družini preti nevarnost, vendar pa se upravni organ v razjasnitev teh okoliščin, ki so odločilne za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja, ni spuščal. Tožnik ni bil o svojih trditvah natančneje izprašan in opozorjen, da je to, kar je navedel kot razloge, premalo, prav nasprotno, imel je občutek, da pogoje izpolnjuje. Okoliščina, da tožnik doslej še ni bil napaden, ne more biti odločilna za presojo utemeljenosti njegove prošnje, saj se kaj takega lahko pripeti še danes. Dejstvo je, da se počuti ogroženega in tudi je ogrožen, saj vodi ustanovo, v kateri so v oskrbi tudi osebe, ki so zaradi različne stopnje duševne prizadetosti sposobne nasilja, kar so mu v več primerih z obnašanjem že dale vedeti. Res je, da so takemu vedenju izpostavljeni vsi zaposleni, vendar pa je potrebno upoštevati znano dejstvo, da se podrejeni v konfliktnih situacijah z oskrbovanci praviloma sklicujejo, da oni samo izvajajo to, kar je naročil direktor, to pa pomeni, da so eventuelne tenzije usmerjene proti njemu. S tem vprašanjem se upravni organ ni ukvarjal, pa bi se za ugotovitev, ali so razlogi, ki jih tožnik navaja kot odločilne za posest orožja, moral ukvarjati. Na ta vprašanja bi lahko kvalificirano odgovoril le zdravnik psihiater, ki skrbi za varovance oziroma ve, kakšno je njihovo psihično stanje in kako sprejemajo oziroma ne sprejemajo tožnika kot osebo, ki tako ali drugače, vsaj po njihovem prepričanju, odloča o njihovi usodi. Teh razlogov tožnik sam ni mogel dokazati, saj gre za vprašanja stroke. Zato pa je tudi izpodbijana odločba, ki temelji na nepopolnem oziroma zmoto ugotovljenem dejanskem stanju, nezakonita in naj jo sodišče odpravi. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožniku bila dana možnost, da ponudi dokaze o konkretnih okoliščinah, v katerih je njegova osebna varnost in varnost njegove družine objektivno bolj izpostavljena konkretnim nevarnostim, kot pri ostalih tam zaposlenih oziroma občanih. Zgolj dejstvo, da se tožnik počuti ogroženega, ter subjektivni občutek, da bi z orožjem bila povečana tožnikova varnost, samo po sebi ne opravičuje nabavo oziroma nošenje samokresa. Tožena stranka pripominja, da je ob ugotovljenem dejanskem stanju, ko organ ni našel opravičenih razlogov za izdajo dovoljenja za nabavo in posedovanje samokresa, odločal po prostem preudarku. To pomeni, da je pristojni organ izbral eno izmed več pravno enako možnih odločitev, in to tisto, ki jo spričo podanih okoliščin tudi glede na javno korist šteje za najprimernejšo. Tožba ni utemeljena.

Po določbi 20. člena zakona o orožju (Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90) lahko pristojni organ odreče dovoljenje za nabavo orožja, med drugim tudi, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje.

V obravnavanem primeru je po presoji sodišča tožena stranka ugotovila vsa dejstva in okoliščine, pomembne za odločitev in nato na podlagi navedene zakonske odločbe tudi pravilno odločila. Iz upravnih spisov izhaja, da tožnik svojo prošnjo utemeljuje z navedbami o delu, ki ga opravlja kot direktor posebnega zavoda, zaradi česar sta on in njegova družina bolj ogrožena kot ostali zaposleni in drugi občani. Sodišče soglaša s presojo tožene stranke, da za izdajo dovoljenja za nabavo orožja ni opravičenih razlogov. Svojo odločitev je tožena stranka ustrezno in dovolj prepričljivo obrazložila. Samo dejstvo, da je tožnik direktor ustanove, v kateri so v oskrbi osebe z različnimi stopnjami duševne prizadetosti in katerih vedenje lahko vsebuje elemente nasilja, tudi po presoji sodišča ni razlog, ki opravičuje izdajo dovoljenja. Tožnikov občutek ogroženosti zaradi morebitnih reakcij gojencev ne izkazujejo konkretne nevarnosti, ki bi edino bile podlaga za ugotavljanje opravičenosti izdaje dovoljenja za nabavo orožja. Pravilna je tudi ugotovitev tožene stranke, da tožnik kljub temu, da je bil zaslišan, ni izkazal konkretnih okoliščin, ki bi nudile oporo zaključku, da je orožje tožniku edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za zavarovanje pred konkretno nevarnostjo. Zato tudi dokaz s psihiatrom, ki naj bi razjasnil hipotetično situacijo reagiranja duševnih bolnikov, ne bi pripomogel k drugačni rešitvi te zadeve. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke v obravnavanem primeru v mejah in v skladu z namenom pooblastila, ki ga daje upravnemu organu navedena zakonska določba.

Sodišče je tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).