Jedro

Ker iz opisa dejanja v obtožnici izhaja očitek o uporabi sile zoper oškodovanca (ne glede na to, da se sam tega ne spominja) pritožbeno sodišče v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja pod I. točko obtožnice, vsaj za potrebe odločanja o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, nima pomislekov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) obdolženemu D. B. podaljšalo pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik, kot navaja iz vseh pritožbenih razlogov, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter kršitve kazenskega zakona in predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter izpustitev obdolženca na prostost. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena ZKP, ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe niso postavile pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom, namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo dognalo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh razlogov za podaljšanje pripora - da je izkazan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj, njegova ponovitvena nevarnost ter sorazmernost in neogibna potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Utemeljen sum, da je obdolženec izvršil očitana mu kazniva dejanja, po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje izhaja iz pravnomočnega sklepa o uvedbi preiskave ter iz vseh dokazov, na katerih slednji sloni, dokazi priskrbljeni tekom preiskave, ki jih je sodišče v nadaljevanju obrazložitve ponovno povzelo, pa utemeljenega suma niso omajali, temveč so ga dodatno utrdili, saj so priče tekom preiskave potrdile, kar so povedale že tekom predkazenskega postopka. Edina razlika med sklepom o uvedbi preiskave in vloženo obtožnico je glede pravne opredelitve dejanja pod II. točko obtožnice, ki naj bi ga obdolženec storil 29. 3. 2020 okoli 22.30 ure na škodo D. Z., saj se obdolžencu z obtožnico očita, da je storil kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1, in ne več kaznivo dejanje roparske tatvine po 207. členu KZ-1, kot se mu je očitalo v sklepu o uvedbi preiskave. Sicer pa glede na do sedaj zbrane dokaze, katerih vsebino je sodišče prve stopnje nazorno povzelo v 6. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa, pritožbeno sodišče z zaključki o obstoju utemeljenega suma v celoti soglaša in jim kot pravilnim pritrjuje.

6. Te zaključke zagovornik napada z očitki o zmotni pravni opredelitvi kaznivega dejanja, ki naj bi ga obdolženi izvršil skupaj s sostorilcem na škodo A. U. dne 29 3. 2020, saj vztraja pri svojem večkrat izraženem stališču, da je glede na do sedaj pridobljene dokaze evidentno, da ni šlo za rop, temveč kvečjemu navadno tatvino in tožilcu očita neumorno vztrajanje pri napačni pravni kvalifikaciji. Pritožbeno sodišče je že v sklepu z dne 9. 6. 2020 poudarilo, da kljub nevezanosti sodišča na pravno kvalifikacijo dejanja, ki jo poda tožilec, in kljub izpovedbi oškodovanca A. U., da zoper njega ni bila uporabljena sila, da ga nihče ni prijemal, sunil ali drugače uporabil silo, to presega obseg preizkusa izkazanosti utemeljenega suma, ker je pravilna pravna kvalifikacija odvisna od dejanskega stanja, kot bo ugotovljeno po izvedenem dokaznem postopku ter da iz doslej zbranih dokazov, med katerimi so tudi posnetki varnostnih kamer pri trgovini L., jasno izhaja, da naj bi moška zoper oškodovanca A. U. uporabila fizično silo (kar je zakonski znak kaznivega dejanja ropa) in naj bi si na ta način prilastila njegovo denarnico oz. gotovino v njej. Ker iz opisa dejanja v obtožnici izhaja očitek o uporabi sile zoper oškodovanca (ne glede na to, da se sam tega ne spominja) pritožbeno sodišče v pravilnost pravne opredelitve kaznivega dejanja pod I. točko obtožnice, vsaj za potrebe odločanja o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, nima pomislekov.

7. Take trditve pa ne prepričajo pritožbenega sodišča niti v potrebo po drugačni presoji glede obstoja ponovitvene nevarnosti, da so kriminalna količina in teža storitve kaznivega dejanja bistveno drugačna kot opisuje tožilec in da so posledično zmotni tudi zaključki o ponovitveni nevarnosti. Ne glede na to, da zagovornik meni, da se obdolžencu očitajo relativno lahka kazniva dejanja, ki niso ogrožala življenja ali zdravja oškodovancev, da v dveh primerih ni bilo nobenega osebnega stika v smislu ogrožanja in da uporaba sile ni izkazana niti pri kaznivem dejanju, ki ga tožilstvo kvalificira kot rop, je sodišče prve stopnje v okviru presoje obstoja ponovitvene nevarnosti kot okoliščine objektivne narave pravilno upoštevalo težo kaznivih dejanj glede na pravno kvalifikacijo, kot izhaja iz obtožnice. Ob upoštevanju ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi kaznivi dejanji pod točkama I. in II. obtožnice obdolženec izvršil v istem dnevu, drugo celo po tem, ko mu je bila odvzeta premoženjska korist od prvega kaznivega dejanja, tretje očitano mu kaznivo dejanje pa v relativno kratkem obdobju dobrega meseca in pol, da ga bremeni obsežna kriminalna preteklost in da ga niti prestane zaporne kazni, niti grožnja z možnostjo preklica pogojne obsodbe v primeru ponovne storitve kaznivega dejanja, niso odvrnile od nadaljevanja s kriminalnim početjem, so očitki o obdolženčevi vztrajnosti in trdni odločenosti izvrševat kazniva dejanja, povsem na mestu. Pretiravanja ne predstavljajo niti pridevniki o obdolženčevi predrznosti in brezobzirnosti, saj uporaba fizične sile za pridobitev premoženjske koristi nedvomno predstavlja brezobzirnost do oškodovanca, hkrati pa je izvrševanje ropa sredi popoldneva na javnem kraju tudi predrzno, kakor je tudi predrzno odtujevanje predmetov iz kleti oškodovanca D. Z. in vdiranje v trgovino. Sicer pa zagovornikovo pritožbeno polemiziranje z izrazoslovjem, ki ga sodišče prve stopnje uporablja za utemeljevanje izkazanosti subjektivnih elementov ponovitvene nevarnosti in poudarjanje, da naj bi izvrševanje kaznivih dejanj bilo le del ″preživitvenega modusa″, saj je sodišče tudi samo lahko ugotovilo, da je obdolženi ″C.″ brez prebivališča, pritožbenega sodišča ne prepriča v potrebo po drugačni presoji ponovitvene nevarnosti, ki jo je sodišče prve stopnje prepričljivo utemeljilo.

8. Pritožbeno sodišče pa pritrjuje tudi sicer pritožbeno neizpodbijanim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je pripor zoper obdolženca še vedno neogibno potreben in sorazmeren ukrep, v primerjavi z ustavno zagotovljeno pravico do osebne svobode posameznika, ker je le s priporom mogoče zagotoviti varnost ljudi in njihovega premoženja in da ni mogoče uporabiti nobenega drugega nadomestnega oziroma milejšega ukrepa za dosego želenega cilja.

9. Ker glede na navedeno pritožbene navedbe niso utemeljene in ker tudi uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa ni dognal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Odločitev pritožbenega sodišča temelji na določilu tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (določilo prvega odstavka 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe zoper sklep o podaljšanju pripora, po pravnomočnosti sodbe, odmerilo sodišče prve stopnje.