7. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopajo B. B., C. C. in Č. Č., odvetniki v Z. Z., na seji senata dne 27. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper odločbo Senata za prekrške št. Pp-2724/04 z dne 4. 11. 2004 v zvezi z odločbo Sodnika za prekrške Novo mesto št. P-2319/03 z dne 3. 3. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko odločbo je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po sedmem odstavku 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen in stranska kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Senat za prekrške je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

2.Pritožnik zatrjuje kršitev 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), nepravilno ugotovitev dejanskega stanja ter napačno uporabo prava. V zvezi s kršitvijo pravice do sodnega varstva navaja, da Senat za prekrške ni sledil dokaznemu predlogu za zaslišanje priče ter izvedbi drugih dokazov. Pritožnik z enakimi navedbami utemeljuje tudi kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave. Do storitve prekrška naj bi prišlo zaradi nezakonitega delovanja policistov, ki naj bi pritožnika stalno nadzorovali in pogosto kaznovali. Kršitev prve in druge alineje 29. člena Ustave naj bi bila storjena s tem, ker mu nista bila dana možnost seznanitve s prekrškom ter zagovor z odvetnikom, saj naj ne bi bil poučen o pravici do zagovornika. Takšen pouk bi mu po njegovem mnenju moral dati že policist. Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

B.

3.Z navedbami, s katerimi izraža svoje nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo in ki po vsebini pomenijo le ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, pritožnik glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

4.Ustava v 29. členu določa temeljne pravice, ki gredo obdolžencu v kazenskem postopku in katerih namen je, da mu zagotovijo pošteno sojenje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem. V odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da morajo biti obdolžencu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.

5.Bistveno v postopku o prekršku je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Določba prvega odstavka 87. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83 in nasl. − v nadaljevanju ZP) daje obdolžencu in njegovemu zagovorniku ves čas postopka pravico pregledovati spis in na tej podlagi uresničevati svoje pravice do obrambe. Po določbi tretje alineje 29. člena Ustave je vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ne glede na to, da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba, mora po ustaljeni ustavnosodni presoji izvesti dokaz, ki je materialnopravno relevanten in za katerega je obramba utemeljila potrebno stopnjo verjetnosti obstoja in pravne relevantnosti. Sodišče ne sme zavrniti izvedbe predlaganih dokazov, razen če je očitno, da niso pomembni za odločitev, ali če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

6.Pritožnik ni izkazal, da mu ni bila dana možnost sodelovati v postopku o prekršku ter uresničevati pravice do obrambe, skupaj z zagovornikom, ter pravice do izjave. Iz izpodbijanih odločb je tudi razvidno, da je bil pritožnik že z vabilom na zaslišanje poučen, da ima po določbi tretjega odstavka 79. člena ZP pravico, da si med postopkom vzame zagovornika. Pritožnik je zagovornika pooblastil šele v postopku s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, zato ta očitek kršitve pravice do obrambe ni utemeljen.

7.Po presoji Ustavnega sodišča očitki glede kršitve pravice iz tretje alineje 29. člena niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji je pritožnik podal zagovor, v katerem je imel možnost predstaviti svoj pogled na dejanski in pravni vidik zadeve. Kolikor se pritožnik ne strinja z odločitvijo oziroma s stališčem v izpodbijanih odločbah, je treba ugotoviti, da sta tako prvostopenjski organ kot drugostopenjski organ pretehtala zagovor v povezavi z drugimi dokazi in dovolj prepričljivo ter razumno obrazložila presojo izvedenih dokazov. Senat za prekrške je posebej pojasnil, zakaj se mu zdijo pritožbene navedbe neprepričljive ter zakaj nima pomislekov v pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja ter zakaj se strinja z oceno na prvi stopnji izvedenih dokazov. Kolikor pritožnik utemeljuje kršitev ustavne pravice z vprašanjem ocene verodostojnosti izvedenih dokazov, sodi to v polje proste sodnikove presoje. Ta ni nerazumna in ni brez podlage v izvedenih dokazih. Senat za prekrške je v obrazložitvi odločbe posebej pojasnil, da policist ni dolžan voznikov opozarjati na posledice njihovega ravnanja ter da je bila odredba policista za opravljanje strokovnega pregleda zakonita. Pritožnik z navedbami, da ga policisti stalno nadzorujejo ter da ravnajo nezakonito, kršitve pravic iz 23. in 29. člena Ustave ter 6. člena EKČP tudi ne more utemeljiti.

8.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

9.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata

dr. Zvonko Fišer