Jedro

Tožnik je v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen pred spornim ukazom oziroma odločbo, ukinila. Za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, je bil določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom.

Tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v tej določbi. Tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka določba predvideva. Tožnik je imel v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Zato tožnik do položajnega dodatka ni bil upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za odpravo odločb tožene stranke z dne 3. 8. 2011, 26. 11. 2011 (pravilno: 26. 11. 2010) in 24. 10. 2011. Zavrnilo je tudi njegov tožbeni zahtevek za obračun ter izplačilo razlike v plači med 35. in 36. plačnim razredom za obdobje od 1. 10. 2011 do 1. 10. 2013, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pripadajočih neto razlik v plači. Poleg tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo položajnega dodatka v višini 5 % osnovne plače za obdobje od 1. 11. 2010 do 1. 10. 2013, za dneve 5. 4. 2011, 30. 4. 2011, 12. 5. 2011, 17. 9. 2011, 20. 9. 2011, 1. 10. 2011, 11. 10. 2011, 20. 10. 2011, 1. 11. 2011, 5. 11. 2011 in 22. 11. 2011 pa je zavrnilo njegov tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Razen tega je zavrnilo tudi njegov tožbeni zahtevek za povračilo pravdnih stroškov in mu naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v višini 372,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, toženi stranki pa naloži v plačilo vse njegove pravdne stroške. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje njegovo spremembo tožbe na naroku dne 19. 6. 2014 s sklepom dopustilo, vendar pa se v obrazložitvi izpodbijane sodbe do tega ni opredelilo, zato sodbe zaradi nedoslednosti ni mogoče preveriti. Sodišče prve stopnje bi moralo zaslišati priče B.B., C.C., D.D. in E.E.. C.C. bi izpovedal, da se tožniku dela niso spremenila in da imajo drugi vojaki, ki so postavljeni kot vodje skupine, v kateri sta dva vojaka, dodatek za vodenje in poveljevanje ter da je tožnik diskriminiran. Tudi D.D. bi izpovedal, da je tožnik v spornem času opravljal dela in naloge podčastnika za informatiko v odseku … . Sodišče prve stopnje ni zaslišalo niti tožnika in se do tega ni opredelilo, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. Formacija ima za odločanje o pravicah iz delovnega razmerja zaposlenih v Slovenski vojski enako naravo kot sistemizacija za zaposlene na upravnih in strokovnih nalogah na ministrstvu, kar izhaja iz številnih odločb Vrhovnega sodišča RS in tudi iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-12/95. Pri tožniku do prerazporeditve dejansko nikoli ni prišlo, kar je obširno opisal v svojih vlogah in to podkrepil z listinskimi dokazi. Spremenilo se je le ime organizacijske enote, tožnik pa je še naprej delal v istem prostoru, z istimi podrejenimi in še vedno v odseku … . Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ne more presojati, ali so bile podane službene potrebe, da je tožena stranka tožnika razrešila s prejšnje formacijske dolžnosti in ga razporedila na novo formacijsko dolžnost, kar bi pomenilo, da lahko tožena stranka nenehno spreminja formacijo, s tem pa posega v delovnopravne pravice, čeprav zaposleni opravljajo iste naloge. Napačna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik ne vtožuje plačila po dejanskem delu, saj je vseskozi zatrjeval, da opravlja ista dela in naloge, kot jih je opravljal na prejšnji formacijski dolžnosti. Tožnik ni imel možnosti ugovarjati ukinitvi specialistične formacijske dolžnosti, je pa ugovarjal ukazu. Sodišče prve stopnje bi lahko ugotovilo, da je bila specialistična dolžnost ukinjena zgolj na papirju, ne pa tudi dejansko, saj je te naloge tožnik opravljal še naprej. Vse to bi lahko povedale predlagane priče. Do ukinitve oziroma spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo le zato, da bi se tožniku znižala plača. Sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi tudi ni upoštevalo 4. člena Uredbe o uvrstitvi formacijske dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede, ki posebej določa in ločuje specialistične in splošne dolžnosti, niti Navodila o kriterijih za določitev splošnih in specialističnih formacijskih dolžnosti, ki jih je predpisal GŠ SV. Tožnik je zatrjeval in dokazal, da upravlja s sistemom … , zato je v zvezi z navedenim dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno. Prav tako ni res, da se pri odločitvi v tem individualnem delovnem sporu ne bi moglo uporabiti stališča iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 19/2014. Tožniku pripada plačilo za delo, ki ga je dejansko opravljal. Upravičen je tudi do položajnega dodatka, saj je bil načelnik odseka, torej vodja odseka, nesporno pa je izvrševal pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem in izvajanjem dela v notranji organizacijski enoti poveljstva. Tožnikove navedbe bi lahko potrdile predlagane priče, ki pa jih sodišče prve stopnje ni zaslišalo. Tožniku je pripadal vodstveni dodatek tudi za čas opravljanja dežurne službe, saj je bilo to stalna in redna naloga. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti tistih bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja tožnik in ne tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek tožnika, s katerim smiselno zatrjuje relativno bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP, zato ker sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je dopustilo spremembo tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje obravnavalo na naroku za glavno obravnavo dne 19. 6. 2014. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik s pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2014 umaknil del tožbe, s katero je vtoževal razliko v plači oziroma položajni dodatek za obdobje od 2. 10. 2013 dalje. Iz zapisnika naroka za glavno obravnavo z dne 19. 6. 2014 izhaja, da je tožena stranka z navedeno modifikacijo tožbenega zahtevka (dejansko je šlo za delni umik tožbe) soglašala, zaradi česar je sodišče prve stopnje s sklepom zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo, stranki pa sta se odpovedali pisnemu odpravku tega sklepa in pravici do pritožbe. Glede na to sodišču prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni bilo potrebno obrazlagati, zakaj je izdalo sklep o ustavitvi postopka zaradi delnega umika. Pritožbeno sodišče ob tem dodaja, da je sicer neutemeljena pritožbena trditev tožnika, da je s svojo pripravljalno vlogo z dne 29. 5. 2014 spremenil tožbo. Drugi odstavek 184. člena ZPP določa, da je sprememba tožbe sprememba istovetnosti zahtevka, povečanje obstoječega zahtevka ali uveljavljanje drugega zahtevka poleg obstoječega, kar pomeni, da delnega umika tožbe nikakor ni mogoče šteti kot spremembe tožbe.

7. Neutemeljena je tudi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ker ni zaslišalo niti predlaganih prič niti tožnika. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da naj bi predlagane priče (in tudi tožnik) izpovedovale glede tega, da je tožnik tudi po izdaji odločbe z dne 3. 8. 2011 opravljal ista dela kot prej, da je po liniji poveljevanja poveljeval večim pripadnikom Slovenske vojske in da mu višji položajni dodatek za čas dežurstva pripada kljub temu, da ni imel polnih pristojnosti poveljevanja. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnik ves čas opravlja enako delo (tudi po izdaji odločbe z dne 3. 8. 2011), da število pripadnikov Slovenske vojske v liniji poveljevanja ni bistveno za odločitev o položajnem dodatku in da tožnik kot dežurni ni imel vseh pooblastil poveljevanja, tudi z neizvedbo teh dokazov ni storilo smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP, niti ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja. Ta dejstva, ki naj bi jih izpovedale predlagane priče in tožnik, je sodišče prve stopnje štelo kot dokazana, zato je izvedbo teh dokazov utemeljeno zavrnilo. Vprašanje o tem, ali tožniku vtoževani položajni dodatek pripada (o čemer naj bi tožnik izpovedoval) in če je tožnik upravičen do višjega plačnega razreda pa je pravno vprašanje, na katerega je moralo odgovoriti sodišče prve stopnje, tako da tudi glede navedenega po zaključku pritožbenega sodišča bistvena kršitev določb postopka po 8. točki člena 339/2 ZPP ni podana.

8. Iz spisovnih podatkov izhaja, da je tožnik v tem individualnem delovnem sporu zahteval odpravo (pravilno razveljavitev) odločb tožene stranke o ukinitvi položajnega dodatka (odločba z dne 26. 11. 2010), o uvrstitvi v 35. plačni razred (odločba z dne 3. 8. 2011) in odločbo z dne 24. 10. 2011, s katero sta bila zavrnjena ugovora tožnika zoper odločbi z dne 26. 11. 2010 in 3. 8. 2011. Posledično je tožnik vtoževal izplačilo razlike v plači med 35. plačnim razredom in 36. plačnim razredom za obdobje od 1. 10. 2011 do 1. 10. 2013, položajni dodatek v višini 5 % osnovne plače za obdobje od 1. 10. 2010 do 1. 10. 2013, za 11 točno določenih dni (ko je tožnik opravljal dežurno službo) pa je vtoževal položajni dodatek v višini 12 % osnovne plače. 9. Sodišče prve stopnje je njegov tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da tožnik ne uveljavlja plačila po dejanskem delu, temveč da uveljavlja obračun ter izplačilo razlike v plači med 35. plačnim razredom, ki mu je bil določen z odločbo z dne 3. 8. 2011 (A5) in 36. plačnim razredom, v katerega je bil uvrščen z odločbo z dne 29. 9. 2010 (A2). Iz dokaznega postopka izhaja, da je prišlo do spremembe odločbe o uvrstitvi tožnika v plačni razred zaradi ukaza z dne 25. 7. 2011 (ukaz pa ni predmet sodne presoje, saj je akt poveljevanja in ne delovnopravni akt), s katerim je bil tožnik razrešen s prejšnje formacijske dolžnosti in razporejen na novo formacijsko dolžnost. Iz navedb tožnika izhaja, da je odločbo z dne 3. 8. 2011 izpodbijal predvsem zato, ker je tudi po njeni izdaji ostal na istem delovnem mestu in da je še vedno opravljal iste naloge (zaradi česar meni, da bi moral biti uvrščen v enak plačilni razred, kot pred sporno odločbo). Tožnik torej ni zatrjeval, da na novi formacijski dolžnosti ne opravlja del in nalog te formacijske dolžnosti, to pa ne izhaja niti iz izvedenih dokazov. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delo formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen. Do spremembe formacijske dolžnosti tožnika je prišlo zato, ker se je specializirana formacijska dolžnost, na katero je bil razporejen tožnik pred ukazom z dne 25. 7. 2011 oziroma odločbo z dne 3. 8. 2011, ukinila.

10. V nadaljevanju je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil za novo formacijsko dolžnost, na katero je bil tožnik razporejen, določen 32. začetni plačni razred, 35. plačni razred pa mu je bil z odločbo z dne 3. 8. 2011 določen ob upoštevanju napredovanj. Ker je bil tožniku z izpodbijano odločbo z dne 3. 8. 2011, ki je bila potrjena z odločbo z dne 24. 10. 2011, tudi po stališču pritožbenega sodišča določen pravilni plačni razred, je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo del njegovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na odpravo odločb tožene stranke o določitvi njegovega plačnega razreda in na obračun ter izplačilo razlik v plači med 35. in 36. plačnim razredom, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov razlik v plači. 11. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je do spremembe formacije prišlo zaradi ukinitve specialistične formacijske dolžnosti in da je tožnik zato opravljal dela na novi formacijski dolžnosti, za katero je bil določen začetni plačni razred, ki je bil en plačni razred nižji od začetnega plačnega razreda za prejšnjo formacijsko dolžnost tožnika (A5, A2), tudi izpovedbe prič oziroma tožnika, da je opravljal isto delo, ne bi vplivale na pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da je bila tožniku plača v sporni odločbi določena pravilno in da je za svoje delo na tej formaciji pravilno plačo tudi prejel. Na to odločitev po stališču pritožbenega sodišča nimajo relevantnega vpliva niti pritožbene navedbe tožnika, da do njegove dejanske prerazporeditve nikoli ni prišlo, da je še vedno v isti pisarni in da je prišlo le do spremembe imena organizacijske enote. Sprememba formacije (ukinitev posameznih formacijskih dolžnosti, njihove organizacijske spremembe, …) je v pristojnosti tožene stranke, prav tako pa je v pristojnosti tožene stranke (seveda v skladu z veljavnimi predpisi), da za posamezno formacijsko dolžnost določi začetni plačni razred. Tožnik v postopku ni zatrjeval, da bi bil začetni plačni razred formacijske dolžnosti, na katero je bil razporejen, v nasprotju z določbami veljavnih predpisov.

12. Dejstvo, da je tožnik navajal (in kar zatrjuje tudi v pritožbi), da vtožuje plačilo po dejanskem delu, zato ker opravlja na novi formacijski dolžnosti ista dela in naloge kot prej, ne pomeni, da tožnik v tem individualnem delovnem sporu vtožuje plačilo po dejanskem delu. Tožnik bi bil upravičen do plačila po dejanskem delu, če bi v postopku zatrjeval (in bi bilo to tudi ugotovljeno), da je razporejen na eno formacijsko dolžnost, za katero prejema ustrezno plačilo, dejansko pa opravlja dela in naloge na drugi, višje vrednoteni formacijski dolžnosti. Tožnik pa v tem individualnem delovnem sporu svoj tožbeni zahtevek za obračun in izplačilo razlike v plači v bistvu utemeljuje z nestrinjanjem s plačnim razredom, ki je bil določen za njegovo formacijsko dolžnost, na katero je bil razporejen. Nebistveno je nadalje pritožbeno zatrjevanje tožnika, da ni mogel vplivati na ukinitev specialistične formacijske dolžnosti, saj je odločanje o vzpostavitvi ali ukinitvi formacijskih dolžnosti (kot je bilo že ugotovljeno) v pristojnosti tožene stranke. To pa pomeni, da sodišče prve stopnje ni nepopolno ugotovilo dejanskega stanja, ker v zvezi z ukinitvijo formacijske dolžnosti, na kateri je bil razporejen tožnik pred spornimi dogodki, ni zaslišalo predlaganih prič oziroma tožnika. Ukinitev formacijske dolžnosti tudi ni nezakonita zato, ker naj bi šlo le za ukinitev na papirju, kot to zatrjuje tožnik v pritožbi.

13. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da predmetna zadeva ni primerljiva z zadevo, ki se je pred Vrhovnim sodiščem RS vodila pod opr. št. VIII Ips 19/2014, saj se je v omenjeni zadevi Vrhovno sodišče RS opredeljevalo do pravnega vprašanja, ali je delavec, ki dejansko opravlja drugo delo, kot pa naj bi ga opravljal v formacijski dolžnosti, upravičen do plačila za delo, ki ga dejansko opravlja, tožena stranka pa ustrezne formacijske dolžnosti, ki bi to delo obsegalo, ni imela sistemizirane. V postopku tega individualnega delovnega spora pa ni bilo ugotovljeno, da dela in naloge, ki jih tožnik opravlja na novi formacijski dolžnosti, niso dela in naloge, ki spadajo v formacijsko dolžnost, na katero je tožnik razporejen.

14. Po zaključku pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo tudi o delu tožnikovega tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na položajni dodatek za čas od 1. 11. 2010 do 1. 10. 2013. Tožniku je bil ta položajni dodatek ukinjen z dnem 1. 11. 2010, zato ker zaradi nove Uredbe o kriterijih za določitev višine položajnega dodatka za javne uslužbence (Uredba o kriterijih; Ur. l. RS, št. 85/2010) glede na število zaposlenih v enoti, v katero je bil razporejen, do tega dodatka ni bil več upravičen (kar izhaja iz izpodbijanih odločb tožene stranke z dne 26. 11. 2010 in 24. 10. 2011 in kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje). Položajni dodatek v Slovenski vojski sta urejala Uredba o kriterijih in Uredba o uvrstitvi formacijskih dolžnosti in nazivov v Slovenski vojski v plačne razrede (Uredba o uvrstitvi; Ur. l. RS, št. 71/2008 in nadalj.). Prvi odstavek 5. člena Uredbe o uvrstitvi je določal višino položajnega dodatka (ne glede na Uredbo o kriterijih), upoštevaje točno določene položajne dolžnosti pripadnikov Slovenske vojske, v drugem odstavku 5. člena te uredbe pa se je glede višine tega dodatka za nekatere druge pripadnike Slovenske vojske (ki izvršujejo pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem, …) ta uredba sklicevala na kriterije, ki jih opredeljuje Uredba o kriterijih. Pri tem pa je drugi stavek člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi z zmanjšanjem najmanjšega števila pripadnikov Slovenske vojske (od 5 na 3) omilil pogoj za pridobitev položajnega dodatka, če opravlja pripadnik Slovenske vojske iz prvega stavka člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi delo v delovni, začasni, bojni ali operativni skupini in je ta določena s formacijo na taktični, operativni ali strateški ravni, vrednotenje teh nalog pa ni vključeno v osnovno plačo. 15. V postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni spadal med pripadnike Slovenske vojske, ki so bili upravičeni do položajnega dodatka na podlagi člena 5/1 Uredbe o uvrstitvi, saj v spornem obdobju ni bil razporejen na položajno dolžnost poveljnika ene od enot, opredeljenih v citirani določbi. Prav tako pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnik do položajnega dodatka ni upravičen niti na podlagi člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi, saj v vtoževanem obdobju ni izpolnjeval pogojev, ki jih za pridobitev tega položajnega dodatka citirana določba predvideva. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (B18) ugotovilo, da je imel tožnik v enoti, katere načelnik je bil, manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske, ta enota pa tudi ni bila oblikovana kot delovna, začasna, bojna ali operativna enota, kar je bil pogoj za priznanje položajnega dodatka po drugem stavku člena 5/2 Uredbe o uvrstitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (kar je sicer navajal tudi tožnik v svoji pripravljalni vlogi z dne 6. 5. 2014), da je bilo v tožnikovi enoti manj kot pet pripadnikov Slovenske vojske (dva oziroma trije). To pa pomeni, da tožnik do tega položajnega dodatka ni bil upravičen. Tožnik je sicer zatrjeval tudi, da je bilo v njegovi liniji poveljevanja več kot pet pripadnikov Slovenske vojske, vendar pa sta obe uredbi število pripadnikov Slovenske vojske vezali na notranjo organizacijsko enoto oziroma skupino (in ne na linijo poveljevanja). Ta pogoj za priznanje položajnega dodatka za tožnika pa ni bil izpolnjen.

16. Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno ugotovilo, da tožnik ni upravičen niti do položajnega dodatka za čas opravljanja dežurne službe. Položajni dodatek je del plače, ki pripada javnemu uslužbencu, ki ima pooblastila v zvezi z vodenjem, usklajevanjem ali izvajanjem dela kot vodja notranje organizacijske enote, pa vrednotenje teh nalog ni vključeno v osnovno plačo delovnega mesta oziroma naziva (člen 3/1 Uredbe o kriterijih). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je glede na pravila službe v Slovenski vojski (Pravila; Ur. l. RS, št. 84/2009), dežurstvo funkcija notranje službe in hkrati funkcija poveljevanja, pri čemer ima dežurni le omejene funkcije poveljevanja, ki so določene z ukazom za izvajanje dežurstva (člen 233 Pravil). To pomeni, da pogoji za priznanje položajnega dodatka po členu 5/1 Uredbe o uvrstitvi (s to določbo tožnik utemeljuje svoj tožbeni zahtevek iz naslova položajnega dodatka v višini 12 % osnovne plače) niso izpolnjeni, saj ni mogoče zaključiti, da je tožnik z ukazom o dežurstvu za posamezne, v tožbenem zahtevku naštete dneve, pridobil položajno dolžnost poveljnika enote, ki je podlaga za priznanje tega položajnega dodatka. Ob tem je potrebno ugotoviti tudi, da 96. člen Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/1994 in nadalj.) dežurstvo opredeljuje kot delo v posebnih delovnih pogojih in sicer kot redno obliko dela in kot delo, ki se odreja izjemoma. Ta oblika dela se posebej ovrednoti z ustreznim dodatkom, ki je opredeljen v splošnem aktu tožene stranke. Glede na navedeno tožnik tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča do vtoževanega položajnega dodatka za čas, ko je opravljal dežurno službo, ni upravičen.

17. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnika, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati predlagane priče, ki naj bi izpovedale o položajnem dodatku, ki pripadnikom Slovenske vojske ni bil odvzet tudi, če je v skupini manj pripadnikov Slovenske vojske, kot jih določata uredbi. Tudi v primeru, če bi predlagane priče te navedbe potrdile, to ne bi imelo vpliva na odločitev sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ni pravne podlage za prisojo položajnega dodatka tožniku. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba tožnika, da sodišče prve stopnje ni navedlo, na katero določbo materialnega prava je oprlo svojo odločitev o številu javnih uslužbencev v zvezi s položajnim dodatkom. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje utemeljenost tega dela tožbenega zahtevka presojalo glede na 5. člen Uredbe o uvrstitvi oziroma 3. člen Uredbe o kriterijih.

18. Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnika ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti njegove pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

19. Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

20. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, odgovor na pritožbo tožene stranke pa ni pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.