Jedro

Ker gre za oporočno dedovanje terjatve za plačilo odškodnine in ker ne gre za posebno premoženjsko (zapuščinsko) maso, za katero ne bi veljali splošni predpisi o dedovanju, sklep o dedovanju pa je že pravnomočen, ni nujno prepustiti sodišču v zapuščinskem postopku odločitev o tem, kdo bo dedoval to terjatev. Ni razloga, ki bi govoril za to, da se ponovno ugotavljanje dedičev prepusti naknadnemu zapuščinskemu postopku.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnica je v tožbi, ki jo je vložila leta 2003, trdila, da je oporočna in tudi zakonita dedinja zapustnice M. Ž., ki je umrla 31. 1. 2000. Z oporoko ji je zapustila vse svoje premoženje. M. Ž. je bila neupravičeno obsojena in ima pravico do povrnitve škode. Kazenski postopek zoper zapustnico je bil ustavljen s sklepom z dne 16. 5. 2002. Tožnica kot dedinja z dajatvenim zahtevkom zahteva povračilo premoženjske škode od toženke. V letu 2004 je navedla, da je priložila oporoko, sklep zapuščinskega sodišča pa v tem času še ni bil izdan. V letu 2006 je sodišču prve stopnje predložila pravnomočen sklep o dedovanju z dne 12. 1. 2006. Iz oporoke izhaja, da je dedinja vseh terjatev. Na obravnavi leta 2006 je navedla, da se z oporoko ni strinjal eden od dedičev, vendar tožbe ni vložil. Ni potrebe, da bi se vsaka pravica posebej navajala.

2. Toženka je v odgovoru na tožbo ugovarjala tožničini aktivni legitimaciji. Ugovarjala je navedbi, da bi bila tožnica res dedinja, saj ni predložila sklepa o dedovanju, s katerim bi bila razglašena za dedinjo. Leta 2006 je ugovarjala, da med premoženjem, ki je bilo predmet dedovanja, ni navedena tudi terjatev za odškodnino, ki je predmet te pravde. Predlagala je, da tožnica predloži dokaz, da je dedinja tudi te terjatve. Dediči bi ob morebitni vložitvi tožbe morali biti seznanjeni, da v premoženje spada tudi ta terjatev.

3. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je treba tožničin položaj primerjati s tistim iz 81. člena Zakona o denacionalizaciji ( Ur. l. RS št. 27/1991 ,

v nadaljevanju ZDen). Tožnica bi morala zahtevati z ugotovitveno tožbo od sodišča, da ugotovi obseg zapustničinega premoženja. Ker je bil njen zahtevek dajatveni, ga je sodišče zavrnilo.

4. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo zavrnilo. Zapustnica v trenutku sestave oporoke ni vedela, da v njeno premoženje sodi tudi ta terjatev. Obstajajo tudi zakoniti dediči, ki jih ni mogoče prezreti. Tožnica je z dajatvenim zahtevkom onemogočila ostalim dedičem sodelovanje v tem in v zapuščinskem postopku. Zahtevek bi morala postaviti tako, da bi zakoniti dediči lahko sodelovali ali pa zahtevati, da se odškodnina vrne (da spada) v zapuščino. Zapuščinsko sodišče bo ugotavljalo zapustničino voljo. Odločilno je, ali je zapustnica tudi v oporoki razpolagala s tem premoženjem.

5. Tožnica je v reviziji navedla, da je edina oporočna dedinja M. Ž., ki je prestajala zaporno kazen od 18. 5. 1948 do 7. 3. 1957. Vrhovno sodišče je obsodilno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, ki je postopek s sklepom z dne 16. 5. 2002 pravnomočno ustavilo. M. Ž. ni prejela odškodnine zaradi neupravičenega odvzema prostosti. Iz oporoke izhaja, da je bila zapustnica seznanjena s postopkom, s katerim je zahtevala razveljavitev kazenskih sodb in tudi s pravico zahtevati odškodnino. Tudi iz drugega odstavka 539. člena Zakona o kazenskem postopku ( Ur. l. RS št. 63/1994, v nadaljevanju ZKP) izhaja, da gre za dajatveni zahtevek. Sodba ne navaja podlage, po kateri bi bilo možno vložiti le ugotovitveno tožbo. Tožba za vrnitev premoženja v zapuščino se lahko vloži le zoper dediča, ki je nekaj prejel v dar od zapustnika, kar pa odškodnina ni. Takšna tožba nima podlage v dednem pravu. Tožnica ni onemogočila sodelovanja zakonitim dedičem. Po pravnomočnosti dosojenega odškodninskega zahtevka imajo možnost začeti zapuščinski postopek in predlagati izdajo dodatnega sklepa za predmetno premoženje. Zakoniti dediči imajo možnost vložiti dediščinsko tožbo iz 141. člena Zakona o dedovanju ( Ur. l. SRS št. 15/1976, v nadaljevanju ZD). Zapuščinsko sodišče bi lahko uporabilo le 221. člen ZD, drugačna pravila veljajo za denacionalizirano premoženje. Sklicuje se na II Ips 27/2002. Sodišče tožnice tekom postopka ni opozorilo na nejasnosti v zvezi s tožbenim zahtevkom. Gre za kršitev 285. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) in sodbo presenečenja. Tožnica je zdaj zamudila triletni rok.

6. Sodišče je revizijo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

7. Revizija je utemeljena.

8. Dedovanje oškodovančeve pravice do povrnitve premoženjske škode ter postopek in pogoje za uveljavljanje te pravice ureja določba 541. člena ZKP. Dedovanje je omejeno na oškodovančevo pravico do povrnitve premoženjske škode. Drugih omejitev za dedovanje te obligacijske pravice ZKP ne določa (podedljivost pravice do povrnitve gmotne škode ni npr. omejena le na zakonce in sorodnike, ki jih je bil dolžan neupravičeno obsojeni vzdrževati in kolikor so bili zaradi neupravičene obsodbe prikrajšani), prav tako ne splošni predpisi o dedovanju. V veljavni zakonodaji ni najti posebne dednopravne ureditve za to vrsto premoženja v smislu 81. člena ZDen. Zato ni pravilno stališče sodišča, da bi morala zapustnica v oporoki izrecno navesti, da se oporočno razpolaganje nanaša tudi na terjatev, ki jo ima do toženke iz naslova odškodnine zaradi neutemeljenega odvzema prostosti.

9. Glede vsebine zapustničine oporoke velja splošno pravilo gramatikalne razlage, po katerem se določila pogodb (in tudi oporoke) uporabljajo tako, kot se glasijo. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje (četrti odstavek na tretji strani) izhaja, da je zapustnica z oporoko določila tožnico za dedinjo vsega premičnega in nepremičnega premoženja, znanega in neznanega, podržavljenega in zaplenjenega ter, da je bila s pravnomočnim sklepom o dedovanju z dne 12. 1. 2006 razglašena za dedinjo. Na podlagi teh ugotovitev ni le verjetno izkazano, kdo je dedič po neupravičeno obsojeni M. Ž. niti gre za mejni primer, pač pa je jasno, da je dedinja tožnica in kakšen je obseg njenega dednega deleža.(1) Ker gre v konkretnem primeru za oporočno dedovanje terjatve za plačilo odškodnine in ker ne gre za posebno premoženjsko (zapuščinsko) maso, za katero ne bi veljali splošni predpisi o dedovanju, sklep o dedovanju pa je že pravnomočen, ni nujno prepustiti sodišču v zapuščinskem postopku odločitev o tem, kdo bo dedoval to terjatev. Ni razloga, ki bi govoril za to, da se ponovno ugotavljanje dedičev prepusti naknadnemu zapuščinskemu postopku. Po presoji revizijskega sodišče je možna neposredna dajatvena tožba.

10. Vsak dedič lahko začne postopek za povrnitev premoženjske škode, ki jo je z neupravičeno obsodbo pretrpel oškodovanec. Vsak dedič je upravičen do sorazmernega dela odškodnine, ki mu pripada glede na njegov dedni delež. Ni pravilno stališče sodišča druge stopnje, da bi morala tožnica (kot prva od dveh alternativnih možnosti) postaviti zahtevek tako, da bi v postopku lahko sodelovali (očitno vsi) zakoniti dediči, kajti tožnica lahko od sodišča zahteva le varstvo svojih in ne tujih pravic.(2) V kolikor bi zahtevala plačilo odškodnine v korist tretje osebe, bi sodišče tožbo v tem delu zaradi pomanjkanja procesne legitimacije kot nedopustno zavrglo.(3) Napačno je tudi stališče, da bi morala tožnica (kot druga od dveh alternativnih možnosti) zahtevati, da se odškodnina vrne v zapuščino. Vrhovno sodišče je na občni seji dne 22. 6. 1994 sprejelo načelno pravno mnenje, ki se nanaša na zaplenjeno premoženje.(4) Iz ugotovitev sodišč ne izhaja, da bi tožnica uveljavljala vrnitev zaplenjenega premoženja in povrnitev gmotne škode v obliki izgubljenega dobička v zvezi z zaplenjenim premoženjem(5) na podlagi Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. SRS št. 17/1978).

11. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava sodišči nista ugotavljali odločilnih dejstev o tem, ali je zapustnica imela terjatev do toženke iz naslova izgubljenega zaslužka niti v kakšni višini. Revizijsko sodišče je zato reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo(164. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 620/2001. Op. št. (2): Primerjaj II Ips 635/2004: Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da je tožnica ena izmed treh dedinj po neposrednem oškodovancu. Gre za dejansko ugotovitev, katere neposredna materialnopravna posledica je, da jo 541. člen ZKP aktivno legitimira in sicer v mejah njenega dednega deleža - t.j. do 1/3. Tožnica je tako v navedenem deležu pridobila pravico do uveljavljanja odškodnine. Osrednji del pravice je upravičenje pravnega subjekta, da svoje abstraktno upravičenje uveljavi ali ne. Ravno v tej možnosti izbire se pravica tudi razlikuje od dolžnosti in dolžnostnega upravičenja. Predmet avtonomije ostalih dedičev je, ali sploh oziroma kdaj bodo svojo pravico uresničili. Ni razloga, da bi to kakorkoli vplivalo na tožničin položaj.

Op. št. (3): O procesni legitimaciji kot omejitvi pravice do meritorne odločitve glej Galič A., Ustavno civilno procesno pravo, Ljubljana, 2004, str. 139-140. Op. št. (4): Kadar se po pravnomočnosti sklepa o dedovanju ugotovi, da je bilo zapustniku vrnjeno premoženje, ki mu je bilo zaplenjeno v kazenskem postopku, pa je bila kazen zaplembe premoženja pozneje razveljavljena, zapuščinsko sodišče ne more razdeliti tega premoženja na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju (prvi odstavek 221. člena ZD), ne da bi razpisalo narok, na katerega bi povabilo vse dediče. Kolikor dediči ne soglašajo s tem, da se premoženje razdeli po prejšnjem sklepu o dedovanju, je treba ugotoviti, na kakšni podlagi je bil sklep izdan. Pri presoji, koliko veljajo dedne izjave, dedni dogovori in oporočna razpolaganja glede naknadno vrnjenega zaplenjenega premoženja, je treba upoštevati poleg njihove vsebine tudi posebne okoliščine, zaradi katerih se naknadno odloča o dedovanju tega premoženja.

Op. št. (5): Primerjaj Odločbo Ustavnega sodišča U-I-60/98.