Jedro

Prav ima pritožba, da pri obravnavanem kaznivem dejanju objekt varstva ni lastnina, temveč varovanje zasebnosti osebe, ki uporablja stanovanje za bivanje in kamor spusti osebe, ki jim to dovoli. Vendar pa pritožba spregleda, da je kazenskopravni pojem stanovanja nekoliko širši kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zajema namreč tudi druge podobne prostore, v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih pričakuje svojo zasebnost. Zato je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje v storitveni in opustitveni obliki, saj je najprej z aktivnim ravnanjem neupravičeno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovanca, za kar je že imel izrecno predhodno prepoved, nato pa neupravičeno vstopil še v stanovanje oškodovanke, nato pa se kljub zahtevam obeh oškodovancev, da hišo zapusti, iz hiše ni odstranil, ampak je to storil šele, ko se je za odhod sam odločil.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega S.Ž. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženi je dolžan plačati kot strošek pritožbenega postopka na 300,00 EUR odmerjeno sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega S.Ž. spoznalo za krivega, ker je storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po prvem odstavku 141. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje grožnje po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Po 57. členu KZ-1 je obdolžencu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu določilo posamezni kazni štiri mesece zapora in štiri mesece zapora, nato pa na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1 obdolžencu določilo enotno kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolženi dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki do sedaj niso znani in sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Prav tako je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke pooblaščenke oškodovanke, odvetnice B.M., pri čemer bo višina teh stroškov odmerjena s posebnim sklepom po pravnomočnosti sodbe.

2. Proti taki sodbi se je pritožila obdolženčeva zagovornica smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da obdolženca oprosti obtožbe glede obeh dejanj, podredno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo zmotno in tudi ne nepopolno. Vsa odločilna dejstva so bila na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljena, zbrano dokazno gradivo je bilo pravilno ocenjeno, sodišče prve stopnje pa je v svoji sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zakaj šteje, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje dokazano. Pritožbeno sodišče zato v celoti sprejema in povzema dejanske in pravne zaključke prvostopne sodbe kot pravilne, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obdolženčeve zagovornice pa še dodaja:

5. Bistvo pritožbenih navedb je v graji dokazne ocene, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje in s katero se ne strinja. Ponavlja obdolženčev zagovor, da očitanih kaznivih dejanj ni storil. Glede očitka, da je obdolženec neupravičeno vstopil v stanovanje H.H., pritožba poudarja, da objekt varstva ni lastnina, temveč varovanje zasebnosti osebe, ki uporablja stanovanje za bivanje in kamor spusti osebe, ki jim to dovoli. Pritožba poudarja, da je pomembna okoliščina za čigavo stanovanje je šlo, glede na to da se obdolženca dolži, da je šel v stanovanje, ki ga uporablja hčerka obdolženca K.H., ki mu pa vstopa ni prepovedala in šele kasneje, ko je stanovanje K.H. že zapuščal, je prišel oškodovanec po stopnicah iz kleti in ga spraševal kaj dela v njegovi hiši. Pritožba tudi izpostavlja, da obdolženec oškodovancu ni grozil, saj besed, ki bi jih naj izrekel, ni nihče potrdil, niti oškodovanca, ki sta svoje izjave tudi ves čas spreminjala.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in sprejemljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, ampak izpovedbam oškodovancev. Pritožbena izvajanja, ki v bistvu ne prinašajo ničesar novega, pa pravilnosti teh razlogov ne morejo ovreči. Z obširnimi, argumentiranimi in povsem sprejemljivimi razlogi je obdolženčev zagovor zavrnilo že sodišče prve stopnje. Z njimi se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje in jim v izogib ponavljanju kaj bistvenega nima za dodati. Prav ima pritožba, da pri obravnavanem kaznivem dejanju objekt varstva ni lastnina, temveč varovanje zasebnosti osebe, ki uporablja stanovanje za bivanje in kamor spusti osebe, ki jim to dovoli. Vendar pa pritožba spregleda, da je kazenskopravni pojem stanovanja nekoliko širši kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje. Zajema namreč tudi druge podobne prostore, v katerih posameznik stalno ali začasno prebiva in v katerih pričakuje svojo zasebnost. Zato je obdolženec storil očitano kaznivo dejanje v storitveni in opustitveni obliki, saj je najprej z aktivnim ravnanjem neupravičeno vstopil v stanovanjsko hišo oškodovanca, za kar je že imel izrecno predhodno prepoved, nato pa neupravičeno vstopil še v stanovanje oškodovanke, nato pa se kljub zahtevam obeh oškodovancev, da hišo zapusti, iz hiše ni odstranil, ampak je to storil šele, ko se je za odhod sam odločil. Zato ni moč pritrditi pritožbi, ko zatrjuje, da ga je K.H. opozorila, da oškodovanec H.H. ne dovoli vstopa na njegovo posest, torej od ograje na dvorišče naprej, zaradi česar bi šlo za posestno varstvo in stvarnopravno področje in ne za kazenskopravno. Nobenega dvoma pa tudi ni, da je obdolženec oškodovancu izrekel grožnje, saj je oškodovanec besede, ki mu jih je izrekel obdolženec, takoj po dogodku navedel policistu J., ki je to potrdil. Povedal je namreč, da je izpolnil zapisnik o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon in zapisal to, kar mu je povedal oškodovanec. Zato ni moč pritrditi pritožbi, da sta oškodovanca spreminjala izpovedbe, ko se na glavni obravnavi nista točno spomnila besed, ki jih je izgovoril oškodovancu obdolženec.

7. Po obrazloženem se pokaže, da pritožbena izvajanja zagovornice ne morejo omajati pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja in je zato njena pritožba zoper prvostopni krivdni izrek neutemeljena.

8. Zoper odločbo o kazenski sankciji se obdolženčeva zagovornica ni pritožila. Ker pa pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve kazenskega zakona, ki se poda v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zaradi odločbe o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu, ki ga pritožba sicer ne napada. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Sodišče prve stopnje mu je namreč izreklo kazensko sankcijo opozorilne narave, pri tem pa mu določilo primerno dolgi posamezni kazni in enotno kazen zapora in primerno dolgo preizkusno dobo.

9. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je o pritožbi obdolženčeve zagovornice odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka je posledica pritožbenega neuspeha ter temelji na določbi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodna taksa v višini 300,00 EUR je bila odmerjena v skladu s 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) po tarifni št. 7112 (znesek takse 250,00 EUR), 71113 (izrek pogojne obsodbe - količnik za odmero takse 0,8) in 7122 (zavrnitev pritožbe - količnik 1,5) taksne tarife.