7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Cpg 47/2004 z dne 6. 5. 2004 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. IV Ig 98/04888 z dne 20. 1. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.V izvršilnem postopku je sodišče na upnikov predlog izdalo sklep o nadaljevanju postopka zoper pritožnika kot družbenika družbe B., d.o.o., ki je bila izbrisana iz sodnega registra na podlagi prvega odstavka 35. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij (Uradni list RS, št. 54/99 in nasl. – v nadaljevanju ZFPPod). Višje sodišče je njegovo pritožbo zavrnilo.

2.Ustavni pritožnik zatrjuje kršitev načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena), pravice do enakega varstva pravic (22. člen), pravice do sodnega varstva (23. člen) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Trdi, da mu v postopku ni bila dana možnost navajanja dejstev in dokazov, na podlagi katerih bi lahko sodišče sprejelo odločitev o pravnem nasledstvu v izvršbi, saj naj bi obe sodišči odločitev o pravnem nasledstvu sprejeli kot avtomatizem, zgolj na podlagi sklepa o izbrisu iz sodnega registra, ki naj sploh ne bi postal pravnomočen, česar sodišči nista upoštevali. Meni, da je bil z izpodbijanima aktoma postavljen v neenak položaj s tistimi družbeniki, ki imajo v skladu z odločbo Ustavnega sodišča možnost dokazovati neobstoj svoje osebne odgovornosti, odločitev o njegovem pravnem nasledstvu pa je postala pravnomočna. Izpodbijani sodni odločbi naj bi bili tudi v neskladju s 153. členom Ustave, saj naj bi bili v nasprotju z določbami ZFPPod v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-135/00 z dne 9. 10. 2002 (Uradni list RS, št. 93/02 in OdlUS XI, 211), z določbami Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in nasl. – ZNP) in Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP).

B.

3.Pritožnik utemeljuje kršitev pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave), pravice do sodnega varstva (23. člen) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v sodnih postopkih odraz načela enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, z očitkom, da je sodišče sprejelo odločitev o pravnem nasledstvu izbrisane družbe B., d.o.o. avtomatično na podlagi sklepa o izbrisu družbe iz sodnega registra. Iz ustavne pritožbe je razvidno, da nasprotuje odločitvi sodišča, da se izvršilni postopek nadaljuje zoper njega kot družbenika izbrisane družbe.

4.Ustavno sodišče je že presojalo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 75/02 – ZIZ-A) uveljavljeno ureditev četrtega odstavka 24. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. – v nadaljevanju ZIZ) glede subjektivne spremembe na pasivni strani, ki so jo dotlej sodišča dovoljevala na podlagi smiselne uporabe določb 208. člena ZPP. Četrti odstavek 24. člena ZIZ določa, da se v primeru, če pride do spremembe dolžnika po vložitvi predloga za izvršbo, izvršba nadaljuje zoper novega dolžnika, ki jo mora prevzeti v tistem stanju, v katerem je, ko vstopi vanjo. Pogoj za tako nadaljevanje postopka zoper novega dolžnika je dokazovanje prehoda terjatve z javno ali po zakonu overjeno listino ali s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku. V odločbi št. U-I-351/04 in Up-357/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05) je Ustavno sodišče ugotovilo, da je četrti odstavek 24. člena ZIZ v neskladju z Ustavo, ker zakonodajalec ni uredil možnosti, da bi novi dolžnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje uveljavljal razloge, s katerimi nasprotuje prehodu obveznosti nanj. S tem je posegel v dolžnikovo pravico, da se izjavi (22. člen Ustave), ker proti odločitvi višjega sodišča ni mogoče vložiti pritožbe, pa tudi v pravico do pravnega sredstva (25. člen Ustave). Do odprave tega neskladja je Ustavno sodišče določilo način izvršitve te odločbe, v skladu s katerim bo sodišče pri odločanju o nadaljevanju prekinjenega postopka moralo novemu dolžniku dati možnost, da se izjavi že v postopku na prvi stopnji. Da mu bo to omogočeno, mu bo moralo sodišče skupaj s sklepom o nadaljevanju postopka vročiti sklep o izvršbi, ki se glasi na prvotnega dolžnika. Če bo novi dolžnik ugovarjal prehodu obveznosti, pa bo sodišče, ki je izdalo sklep o izvršbi, dolžno o tem ugovoru odločiti na prvi stopnji s sklepom, zoper katerega bo novi dolžnik imel možnost pritožbe na Višje sodišče.

5.V obravnavani zadevi je prvostopenjsko sodišče izdalo sklep o nadaljevanju postopka zoper pritožnika kot novega dolžnika. Višje sodišče je pritožbo pritožnika zoper ta sklep zavrnilo, pri čemer pa je v obrazložitvi svojega sklepa pojasnilo, da bo prvostopenjsko sodišče moralo sklep o izvršbi najprej vročiti novemu dolžniku, po tem in po pravnomočnosti sklepa o nadaljevanju postopka pa bo dolžnik lahko uveljavljal vse pravice, ki mu gredo kot dolžniku v izvršilnem postopku, oziroma bodo nastopili procesno pravni razlogi za obravnavanje ugovora z vsemi ugovornimi trditvami v njem. S tem je Višje sodišče ravnalo v skladu z načinom izvršitve, predpisanem v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-351/04 in Up-357/03, zato pritožniku nista bili kršeni pravica do izjave in pravica do pravnega sredstva iz 22. in 25. člena Ustave.

6.Pritožnik ustavne pritožbe zoper sklep o nadaljevanju postopka ne more utemeljiti z navajanjem razlogov, zaradi katerih naj ne bi bil pravni naslednik prvotne dolžnice – družbe B., d.o.o., saj jih bo imel možnost uveljavljati v nadaljevanju izvršilnega postopka. Sklep o nadaljevanju postopka je po svoji pravni naravi zgolj vmesni procesno-tehnični sklep, ki ga sodišče izda, če so izpolnjeni pogoji za nadaljevanje postopka in sam po sebi ne pomeni vsebinske odločitve o kakšni dolžnikovi pravici ali obveznosti. Temu sklepu torej ni mogoče nasprotovati iz vsebinskih razlogov iz 55. člena ZIZ, o teh pa bo odločilo prvostopenjsko sodišče ob reševanju pritožnikovega ugovora.

7.Z vidika kršitve pravice iz 22. člena Ustave bi lahko bil pomemben očitek, da naj sodišči ne bi upoštevali dejstva, da naj sklep o izbrisu prvotne dolžnice – družbe B., d.o.o. sploh ne bi postal pravnomočen. Vendar ta očitek ni utemeljen, saj je iz sodnega registra jasno razvidno, da je dne 14. 12. 2000 registrsko sodišče na podlagi ZFPPod po uradni dolžnosti začelo postopek za izbris družbe B., d.o.o. iz sodnega registra, dne 11. 4. 2001 je sodišče sprejelo sklep o izbrisu, na podlagi katerega je bila po njegovi pravnomočnosti dne 19. 9. 2001 družba izbrisana iz sodnega registra, kar je bilo objavljeno v Uradnem listu RS, št. 89/01, to pa je prvostopenjsko sodišče pri izdaji izpodbijanega sklepa tudi upoštevalo. Pritožnik tudi ne more uveljavljati domnevnih nepravilnosti v postopku izbrisa družbe iz sodnega registra v izvršilnem postopku.

8.Pritožnik zatrjuje tudi kršitev določbe 153. člena Ustave (usklajenost pravnih aktov). Na slednjo se v postopku z ustavno pritožbo ni mogoče sklicevati, saj ne gre za določbo, ki bi urejala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Ustavno sodišče zato pritožnikovih navedb v tem delu ni preizkušalo.

9.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić