Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Pomen želje otroka, pri katerem od staršev bi rad živel, urejata dva predpisa. V 105. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.), je določeno, da se v primeru, ko starši ne živijo skupaj, upoštevajo otrokove želje, če jih je otrok sposoben izraziti. V 12. členu konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija, Ur.l SFRJ - MP, št. 15/90, akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l. RS, št. 35/92, MP 9/92), pa je določeno, da države podpisnice jamčijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, s tem da se to upošteva v skladu z njegovo zrelostjo in starostjo. Ti določbi je v razveznem postopku, ko sodišče odloča o dodelitvi otrok, potrebno obravnavati v povezavi z 78. členom ZZZDR, ki izhaja iz koristi otrok (in ki želje otroka ne omenja).
Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo odločanje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank in ml. otroka A. in L. dodelilo v varstvo in vzgojo materi tožnici. Tožencu je naložilo, da mora za otroka plačevati preživnino v mesečnem znesku 13.500,00 SIT za vsakega in tožnici povrniti njene stroške pravdnega postopka. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi toženca in otroka dodelilo v varstvo in vzgojo očetu. Zaradi spremembe odločitve o dodelitvi je spremenilo tudi odločitev o preživnini. Tožnici je naložilo, da mora za otroka plačevati preživnino in sicer po 4.000,00 SIT od 7.5.1992 dalje ter po 8.000,00 SIT od 17.3.1994 dalje za vsakega. Tožnica mora po tej sodbi tudi tožencu povrniti njegove stroške pravdnega postopka.
Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da se je pri presoji o dodelitvi otroka potrebno izogibati skrajnostim. Sodišče druge stopnje je šlo v "subjektivno skrajnost", ko je dalo absolutno prednost otrokovim željam. Takšno stališče je materialnopravno zmotno. Sodišče druge stopnje ni upoštevalo otrokovih koristi in njune želje tudi ni presojalo v skladu z njuno zrelostjo. Oprlo se je izključno na starost otrok, pri čemer je upoštevalo starost 10 in 14 let, medtem ko sta bili želji izraženi pri starosti 8 in 12 let. S tem je sodišče druge stopnje tudi bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Tožnica je že na glavni obravnavi opozarjala na odmaknjenost mnenj ter zahtevala postavitev izvedenca ter razgovor z njo in otrokoma brez navzočnosti očeta. Nadaljnja kršitev določb ZPP je nastala s tem, ko je sodišče druge stopnje ugotovilo, da otroka že več kot dve leti živita s tožencem. Otroka ves čas živita tudi z materjo. Tožnica nadalje navaja, da takšen subjektiven pristop sodišča druge stopnje omogoča manipulacije z otrokoma, kar se dogaja tudi v konkretnem primeru in kar ima za otroka lahko hude posledice. Tožnica še povzema razloge iz prvostopne sodbe, s katerimi se v celoti strinja in meni, da je to sodišče ob upoštevanju subjektivnih in objektivnih dejavnikov pravilno dodelilo otroka materi. Drugačna odločitev bi imela vrsto negativnih posledic, predvsem pa popolno odklonitev matere s strani otrok. Tožnica zato predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo tako spremeni, da otroka dodeli materi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila (3. odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP). Predlaga njeno zavrnitev.
Revizija je utemeljena.
Sodišče druge stopnje je pri odločanju o pritožbi drugače presojalo pomen želje otrok, da ostaneta pri očetu, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Otrokove želje imajo po mnenju tega sodišča v tem postopku odločilen pomen, in sicer predvsem iz dveh razlogov. Gre za otroka v starosti 10 in 14 let, tj. za starost, ko začno otroci pripisovati lastni volji odločilen pomen. In gre za otroka, ki že več kot dve leti živita z očetom tožencem.
Pomen želje otroka, pri katerem od staršev bi rad živel, urejata dva predpisa. V 105. členu zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur.l. SRS, št. 14/89, preč.b.), je določeno, da se v primeru, ko starši ne živijo skupaj, upoštevajo otrokove želje, če jih je otrok sposoben izraziti. V 12. členu konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (Konvencija, Ur.l SFRJ - MP, št. 15/90, akt o notifikaciji nasledstva, Ur.l. RS, št. 35/92, MP 9/92), pa je določeno, da države podpisnice jamčijo otroku pravico do izražanja lastnega mnenja, s tem da se to upošteva v skladu z njegovo zrelostjo in starostjo. Ti določbi je v razveznem postopku, ko sodišče odloča o dodelitvi otrok, potrebno obravnavati v povezavi z 78. členom ZZZDR, ki izhaja iz koristi otrok (in ki želje otroka ne omenja). Koristi otrok pa niso samo subjektivna, temveč tudi objektivna kategorija. Normativni okvir tega pravnega standarda je določen predvsem v tistih določbah, ki predpostavljajo, da je za otroka koristno, da živi ali ima vsaj stike z obema staršema. Tako ZZZDR opredeljuje pravico in dolžnost obeh staršev (102. in 103. člen), da z neposredno skrbjo in svojim delom zagotovita uspešen telesni in duševni razvoj svojih otrok (4. člen). Enako so ta razmerja opredeljena v Konvenciji (5., 6. in 7. alinea preambule in 3. člen). Staršem je zaradi zagotovitve te pravice in dolžnosti v nadaljnjih določbah ZZZDR (3. odstavek 78. člena) in Konvenciji (12. člen) tudi zajamčeno, da ne bodo proti svoji volji ločeni od otrok, otrokom pa, da bodo lahko redno vzdrževali stike z obema (106. člen ZZZDR in 9. člen Konvencije). Pravilna uporaba materialnega prava zato terja takšen pristop, ki bo upošteval tako subjektivne (želje) kot objektivne (koristi otrok) dejavnike.
Želje otrok zato tudi v tem postopku ni mogoče obravnavati neodvisno od razmer, v katerih otroka živita. Sodišče druge stopnje je sicer načelno soglašalo z ugotovljenim dejanskim stanjem na prvi stopnji, vendar pa je pri odločanju izhajalo iz delno drugačnih dejstev. Tako to sodišče ugotavlja, da otroka živita že več kot dve leti s tožencem (4. stran drugostopne sodbe). Željo otrok, da želita živeti pri očetu, upošteva tudi zaradi kontinuitete skupnega življenja z očetom. Vendar pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da družina v resnici še vedno živi skupaj, le razmerja med družinskimi člani so hudo motena. To dejstvo pa je za razsojo ključnega pomena. Želja otrok, da bi ostala pri enemu od staršev, je lahko odločilna in pomembnejša od drugih dejavnikov le tedaj, če starša ne živita skupaj (to je v 105. členu ZZZDR posebej poudarjeno). Ko otroka spita skupaj z materjo, ta pa je vendarle povsem izrinjena iz družinskega življenja, je pomen izražene želje drugačen kot v razmerah, ko starša živita ločeno. V takšnih razmerah je potrebno posebej tehtno presoditi, zakaj je do takšne situacije sploh prišlo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre za ravnanja očeta, s katerimi daje otrokoma vedeti, da ne želi stikov z materjo, in ravnanja, s katerimi mater izriva iz družinskega življenja. Sodišče druge stopnje teh dejstev ni štelo za pomembna. V tej povezavi imata poseben pomen tudi ugotovitvi na prvi stopnji, da otroka na podzavestni ravni družino še vedno doživljata kot celoto (da imata pozitivna čustva do obeh staršev) ter da imata oba starša osebnostne lastnosti, ki so potrebne za primerno vzgojo in skrb za otroka (slednje posebej poudarja tudi sodišče druge stopnje). In kar je pri vsem tem bistveno, prvostopno sodišče presoja mnenje otrok, ki je bilo izraženo v starosti 8 in 12 let brez možnosti izrekanja v navzočnosti samo matere in otrok, medtem ko sodišče druge stopnje svojo odločitev gradi na izraženi želji otrok starih 10 in 14 let (4. stran sodbe). Starejši ko je otrok, večji pomen ima njegovo mnenje. Še posebej to velja v letih odraščanja, ko se razmere lahko hitro spreminjajo. Zato želja pri 10 oz. 14 letih nima enake materialnopravne teže, kot želja, izražena pri 8 oz. 12 letih in ki je bila podlaga prvostopne sodbe.
S tem ko je sodišče druge stopnje spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi delno drugačnega dejanskega stanja, pa je tudi bisteno kršilo določbe pravdnega postopka. V 4. točki 373. člena ZPP za spremembo v takšnem primeru ni podlage. Ker je tožnica posebej uveljavljala kršitev določb pravdnega postopka prav v zvezi z navedenimi ugotovitvami drugostopnega sodišča, in ker gre za pravno odločilna dejstva, je revizijsko sodišče moralo sodbo sodišča druge stopnje razveljaviti (1. odstavek 394. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP).
V novem postopku bo sodišče druge stopnje moralo ponovno presoditi pomen želje otrok in jo soočiti z dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje obravnavalo v kontekstu koristi za njun nadaljnji razvoj. Šele kompleksen preizkus vseh dejstev, ugotovljenih na prvi stopnji, bo omogočil pravilno odločitev o pritožbi toženca. Kot pravno odločilna dejstva bo poleg že navedenih potrebno preizkusiti tudi ugotovitve o tem, ali bi tožnica roditeljsko pravico in dolžnost, če bi bila otroka dodeljena očetu, lahko opravljala tudi v bodoče ali ne, in kakšen vpliv bi imelo življenje brez matere na nadaljnji razvoj otrok. Še posebej v povezavi z ugotovitvami na prvi stopnji o tem, da oče še nadalje vpliva na otroka, da odklanjata mater, da pa mati stikov z očetom ne bi preprečevala. Preizkusiti pa bo moralo tudi druga dejstva, ki ob siceršnji ugotovitvi, da sta oba starša sposobna skrbeti za otroka, dajejo prednost materi (da dodelitev hčerke očetu nima razvojne perspektive zaradi obremenitve, ki se izraža v skrbi sestre za brata ter krepitve partnerske vloge do očeta, da deklica v adolescentnem obdobju potrebuje mater bolj kot očeta, deček pa bolj očeta, pri čemer morata imeti možnost stika z obema). Šele soočenje teh ugotovitev z željo otrok, bo omogočilo pravilno odločitev o pritožbi.
Zaradi razveljavitve o dodelitvi otrok je bilo potrebno razveljaviti tudi odločitev o preživnini.
Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odstavku 166. člena ZPP.