Jedro

Določba 7. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP je pravna podlaga za plačilo davka na dodano vrednost kot občasnega stroška stečajnega postopka v zvezi s prodajo premoženja stečajnega dolžnika, ne pa tudi za plačilo davka na dodano vrednost v zvezi s pravnimi posli, ki jih je stečajni dolžnik opravil med postopkom prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Zoper dolžnika je bil dne 25. 1. 2011 začet postopek prisilne poravnave, nato pa dne 15. 6. 2011 stečajni postopek. Upnik Republika Slovenija (Ministrstvo za finance, Davčna uprava RS, Posebni davčni urad) je dne 24. 6. 2011 na podlagi seznama izvršilnih naslovov vložil predlog, s katerim je zahteval zavarovanje svojih zapadlih terjatev za plačilo davka na dodano vrednost za meseca marec in april 2011. Terjatve za plačilo tega davka so torej nastale in zapadle med postopkom prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka.

2. Okrajno sodišče v Piranu je predlogu upnika ugodilo in na podlagi določbe 243. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) dne 28. 6. 2011 izdalo sklep o zavarovanju terjatve z zastavno pravico na dolžnikovi nepremičnini. S sklepom z dne 10. 8. 2011 je dolžnikov ugovor zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je gre v tem primeru za terjatev, ki predstavlja tekočo obveznost dolžnika, nastalo na podlagi pravnih poslov, ki jih je dolžnik opravil po začetku postopka prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka, ki se v stečajnem postopku plačajo kot strošek stečajnega postopka (drugi odstavek 289. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), zaradi česar je njihovo zavarovanje dovoljeno po določbi 2. točke tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP.

3. Pritožbeno sodišče je ugodilo dolžnikovi pritožbi tako, da je sklep o zavrnitvi ugovora spremenilo, razveljavilo sklep o zavarovanju in upnikov predlog zavrglo. Odločilo je, da v tem primeru ne gre za izjemo od prepovedi zavarovanja terjatve, predpisano s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP, češ da sploh ne gre za terjatev upnika, nastalo na podlagi pogodbe ali drugega pravnega posla. Zato po stališču pritožbenega sodišča ne gre za terjatev, ki bi se v stečajnem postopku plačala kot strošek stečajnega postopka.

4. Zoper ta sklep je Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije vložilo zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedlo je, da gre za pomembno pravno vprašanje, ker ni sodne prakse o „pravnem vprašanju, ali štejejo obveznosti dolžnika iz naslova davka na dodano vrednost, ki nastanejo po začetku postopka prisilne poravnave in pred začetkom stečaja, za občasni strošek stečajnega postopka po 7. točki tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP in je zato dovoljeno njihovo zavarovanje tudi po začetku postopka zaradi insolventnosti (2. točka tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP)“. Trdi, da je sodišče druge stopnje nepravilno uporabilo drugi odstavek 289. člena v zvezi s 151. členom ZFPPIPP, ni pa uporabilo 7. točke tretjega odstavka 355. člena v zvezi s 4. točko drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP in sedmim odstavkom 88. člena Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1); zaradi tega je nepravilno uporabilo prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP, namesto da bi uporabilo 2. točko tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost njegove odločitve. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da bo predlogu upnice za zavarovanje terjatve ugodeno.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti je bila vročena obema strankama postopka zavarovanja. Nanjo je odgovorila upnica, ki je podprla stališče sodišča prve stopnje in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi.

6. Po določbi drugega odstavka 15. člena ZIZ se v postopku zavarovanja glede vprašanj, ki s tem zakonom niso urejena drugače, smiselno uporabljajo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek. Zato je Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti postopalo po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

7. Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP lahko vloži državno tožilstvo zahtevo za varstvo zakonitosti, če so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, torej enaki pogoji kot za dopustitev revizije. Vprašanje, ki ga je oblikovalo Vrhovno državno tožilstvo, izpolnjuje kriterij iz prvega odstavka 367.a člena ZPP, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti vsebinsko obravnavalo.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

9. Praviloma po začetku stečajnega postopka zoper stečajnega dolžnika ni dovoljeno izdati sklepa o zavarovanju upnikove terjatve (prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP). Predpisani pa sta dve izjemi od tega pravila. Za odločitev v tej zadevi je pomembna izjema iz 2. točke tretjega odstavka 131. člena ZFPPIPP, po kateri je zoper stečajnega dolžnika dovoljeno izdati sklep o zavarovanju tiste terjatve, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Odločilno vprašanje v tej zadevi je torej vprašanje, ali je terjatev upnice taka, da se plača kot strošek stečajnega postopka, in – glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti – katera je pravna podlaga, ki daje odgovor na to vprašanje.

10. Po določbi prvega odstavka 391. člena ZPP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus kršitev, ki jih uveljavlja državno tožilstvo v svoji zahtevi. To v obravnavanem primeru torej pomeni, da je utemeljenost zahteve odvisna od vprašanja, ali bi moralo pritožbeno sodišče pri odločanju res uporabiti določbo 7. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP. Ta določba namreč po stališču zahteve za varstvo zakonitosti pomeni pravno podlago, po kateri šteje med občasne stroške stečajnega postopka tudi davek na dodano vrednost, pri čemer tega davka ni mogoče šteti za občasni strošek samo, če nastane med stečajnim postopkom, saj ga je treba obračunati tudi v primeru, da je nad dolžnikom začet postopek prisilne poravnave in likvidacije (sedmi odstavek 88. člena ZDDV-1), torej velja za obveznost, ki je nujna za redno poslovanje družbe, ki postane insolventna (4. točka drugega odstavka 34. člena ZFPPIPP). Po izrecnem stališču zahteve za varstvo zakonitosti namreč uporaba določbe drugega odstavka 289. člena ZFPPIPP, ki jo je kot podlago za svojo odločitev uporabilo sodišče prve stopnje in ki jo v razmeroma obširnem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti utemeljuje tudi upnica, pri presoji obravnavanega primera ne pride v poštev.

11. V 355. členu ZFPPIPP res ureja vrste stroškov stečajnega postopka, kot trdi zahteva za varstvo zakonitosti. Po splošni delitvi stroškov na tekoče in občasne (v prvem odstavku) našteva v drugem odstavku najprej tekoče, nato pa v tretjem odstavku še občasne stroške. V 7. točki tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP sta kot občasni strošek stečajnega postopka navedena davek na dodano vrednost ali davek na promet nepremičnin v zvezi s prodajo premoženja. Ta določba torej ureja samo dve vrsti davka, k plačilu katerega je lahko zavezan stečajni dolžnik pri prodaji svojega premoženja. To sledi tako iz samega besedila določbe kot tudi iz njene sistematike, saj je po vrstnem redu posameznih točk razvidno, da določa občasne stroške stečajnega postopka po časovnem vrstnem redu, kot so urejene podlage za njihov nastanek: najprej plačila terjatev, nastalih med postopkom prisilne poravnave (1. točka), potem tistih iz obveznosti na podlagi vzajemno neizpolnjenih pogodb (2. točka), potem tistih iz plačila razlike v ceni po četrtem odstavku 268. člena (3. točka) in vse do stroškov ocenitve vrednosti premoženja in drugih dejanj v zvezi s prodajo premoženja (6. točka) ter davka na dodano vrednost ali davka na promet nepremičnin v zvezi s prodajo premoženja (7. točka). Določba 7. točke tretjega odstavka 355. člena ZFPPIPP torej nima ničesar skupnega s terjatvami za plačilo davka na dodano vrednost, nastalega pri poslih, ki jih je stečajni dolžnik izvedel med postopkom prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka. Očitno je, da je z njo predpisano, da je občasni strošek stečajnega postopka v fazi unovčevanja premoženja stečajnega dolžnika poleg stroškov, ki nastanejo s cenitvijo vrednosti premoženja in ostalih stroškov v zvezi s prodajo premoženja, tudi davek na dodano vrednost ali davek na promet nepremičnin, ki ga je pri tem treba obračunati in plačati. Ta določba torej ne more biti pravna podlaga, po kateri bi bilo treba davek na dodano vrednost v zvezi s pravnimi posli, ki jih je opravil stečajni dolžnik med postopkom prisilne poravnave in pred začetkom stečajnega postopka, uvrstiti med občasne stroške stečajnega postopka, torej terjatev, kakršnih zavarovanje zahteva upnica v tem postopku zavarovanja.

12. Kršitev, ki jo uveljavlja zahteva za varstvo zakonitosti, tako ni podana. Vrhovno sodišče je zato iz spredaj navedenih razlogov zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo (378. člen v zvezi s četrtim odstavkom 384. člena ZPP).