Jedro

Pri prelomu leve podlakti, ki je v medicinski dokumentaciji opisan kot "prelom koželjnice ob zapestju in odlom koničastega izrastka podlaktnice s posledično vezivno poškodbo med končnim delom koželjnice in podlaktnice", in ki se je pozdravil brez posebnosti, tožnik pa opravlja svoje prejšnje delo zidarja, je ustrezna odškodnina v znesku 1,800.000,00 SIT. Odškodnina iz naslova skaženosti ni utemeljena, ker brazgotina povzroča le blago estetsko okvaro.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik, ki je bil rojen dne 20.1.1956 in je po poklicu zidar, se je dne 18.5.1992 na gradbišču tožene stranke v B. poškodoval pri delu. Do poškodbe je prišlo tako, da je potem, ko mu je delovodja naročil, da počisti beton iz tovornjaka za prevoz betona ("hruške"), padel s tovornjaka približno z višine 2,5 m in si poškodoval levo podlakt. Utrpel je prelom leve podlakti tipa Galeazzi (prelom koželjnice ob zapestju in odlom koničastega izrastka podlaktnice s posledično vezivno poškodbo med končnim delom koželjnice in podlaktnice).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka po načelu vzročnosti po določbah 173. in 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR) sama odgovorna za škodo. Tožniku je iz naslova telesnih bolečin prisodilo 750.000,00 SIT (zahtevek 1,800.000,00 SIT), za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 850.000,00 SIT (zahtevek 1,650.000,00 SIT) in za strah (100.000,00 SIT (zahtevek 250.000,00 SIT), skupaj torej iz naslova nepremoženjske škode 1,800.000,00 SIT (seštevek znaša pravilno 1,700.000,00 SIT) odškodnine. Za skaženost sodišče odškodnine ni prisodilo, ker je ugotovilo, da gre le za estetsko napako. Iz naslova premoženjske škode je prisodilo tožniku 1.494,40 SIT odškodnine.

Sodišče druge stopnje je pritožbi strank zavrnilo kot neutemeljeni. Sprejelo je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka sama odgovorna za nesrečo pri delu. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine upoštevalo pravni standard pravične denarne odškodnine in da prisojena odškodnina ne odstopa od odškodnin prisojenih za podobne škode. Tožnik nima pravice do odškodnine za skaženost, ker je podan le estetski defekt. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče ugodi reviziji v celoti in ji prisodi še 2,060.000,00 SIT odškodnine in ji odmeri stroške revizijskega postopka. Navajala je, da pri odškodnini za telesne bolečine ni bilo dovolj upoštevano, da ima tožnik še vedno bolečine in druge težave, da je pomembno, da je po poklicu zidar in da ima težave predvem ob vremenskih spremembah. Zdravljenje je bilo dolgotrajno in je bilo povezano s številnimi neprijetnostmi.

Tožnik se je zaradi padca z visokega tovornjaka močno prestrašil. Zaradi njegovega poklica se je tembolj prestrašil zaradi roke.

Pri zmanjšani življenjski aktivnosti je bilo premalo upoštevano, da je po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke tožnikova življenjska aktivnost zmanjšana za 15 %. Premalo sta bili tudi upoštevani starost ob poškodbi (36 let) in sodna praksa v zvezi s podobnimi škodami. Tožnik ima na dlančni strani leve podlahti nad zapestjem 6 mm široko bledo-rjavo brazgotino. Ne gre le za estetsko okvaro, temveč za skaženost. Revizija je bila na podlagi 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP) vročena nasprotni stranki in intervenientu, ki nanajo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, zato je v reviziji izpodbijano sodbo dovoljeno izpodbijati le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v ZPP izrecno določeni (382. in 385. člen ZPP). Na podlagi 386. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem pazi po uradni dolžnosti, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče navedene bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni ugotovilo. V zvezi z drugimi morebitnimi bistvenimi kršitvami določb postopka zaradi vsebine revizije izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pri določanju denarne odškodnine za negmotno škodo iz pravno priznanih naslovov, ki so (predvsem) urejeni v 200. členu ZOR, je treba v prvi vrsti upoštavati elemente oziroma okoliščine, ki jih za posamezne vrste naslovov navaja ta določba, posebej pa tudi načelo pravičnosti (prvi odstavek). Sodišče mora pri odmeri višine odškodnine upoštevati pomen prizadete dobrine in namen odškodnine. Ta ne sme iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Za določanje odškodnine za telesne bolečine je predvsem pomembno upoštevati pretrpljene telesne bolečine med zdravljenjem, pa tudi bodoče telesne bolečine. Te bolečine je treba presojati glede na vse okoliščine posameznega primera. Značaj poškodbe, ki jo je utrpel tožnik, način in trajanje zdravljenja in bodoče neprijetnosti, ki jih bo moral trpeti, so takšne, da je na sodišču prve stopnje prisojena odškodnina iz tega naslova v celoti pravična in primerna. Prisojena odškodnina je tudi v sorazmerju s prisojenimi odškodninami v drugih podobnih primerih.

Odškodnino za strah sodišče prisodi v skladu z določbo 200. člena ZOR, če je strah zelo intenziven in pusti v duševnosti oškodovanca trajne posledice ali če je intenziven strah trajal dlje časa. Iz tega naslova pa je mogoče odškodnino prisoditi tudi takrat, če je strah ob škodnem dogodku le kratkotrajen in ni mogel biti intenziven zaradi manjšega značaja poškodbe. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so pri odmeri odškodnine iz tega naslova bila upoštevana navedena merila.

V zvezi z zmanjšano življenjsko aktivnostjo je izvedenec medicinske stroke ugotovil, da je moč tožnikove levice popustila, da je utrudljivost večja in da je spretnost te roke manjša zaradi omejene možnosti sukanja podlakti in zaradi omejene gibljivosti levega zapestja. Drugih posledic na levi roki ni. Ugotovljeno je 15 odstotno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Tožnik ob večjem naporu in občasno tudi z blažjimi bolečinami opravlja njegovo delo. Tako se tožnikove življenjske aktivnosti zaradi poškodbe leve roke in njenih posledic ne bodo pomembno zmanjšale. Obsegom in intenziteti zmanjšanja pa na prvi stopnji prisojena odškodnina ustreza, pri čemer je dano ravnovesje s podobnimi škodami.

Za skaženost je po določbi 200. člena ZOR dopustno priznati odškodnino, če gre za trajne, pomembne in opazne spremembe na oškodovančevem telesu, ki vzbujajo pozornost okolice, morda pomilovanje ali celo gnus. Izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da je brazgotina na notranji strani podlakti razmeroma malo vidna in da povzroča blago estetsko okvaro. Za takšno okvaro ni podlage za odškodnino po navedeni določbi ZOR.

Ker materialno pravo ni bilo zmotno ugotovljeno, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZOR in ZPP je revizijsko sodišče smiselno uporabilo na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) kot predpisa Republike Slovenije.