Jedro

Že to, da je prosilec za azil prikril podatek, da je za azil že zaprosil v drugi državi, je zadostna podlaga za zavrnitev prošnje za azil v skrajšanem postopku zaradi razloga iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu v zvezi s 4. alinejo 36. člena.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil, Uradni list RS, št.134/03-UPB) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.8.2007. S to odločbo je tožena stranka kot očitno neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za azil v Republiki Sloveniji zaradi razloga iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v povezavi z 2. in 4. alinejo 36. člena ZAzil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje soglaša z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za odločitev. V postopku je bilo ugotovljeno, to pa izhaja tudi iz podatkov spisa, da je tožnik prikril, da je že pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji dvakrat prosil za azil v drugi državi - Republiki Italiji. Tožnik je tudi lažno predstavil razloge za azil. Navedbe tožnika, da je moral pobegniti iz matične države zaradi groženj, da ga bodo ubili, ker je izdajalec in vohun KFOR, se ne ujemajo z njegovim ravnanjem. Tožnik je namreč za azil zaprosil že večkrat, in sicer dvakrat v Republiki Sloveniji in dvakrat v Italiji, vendar ni nikoli počakal na odločitev o njegovi prošnji. Po vložitvi prošnje v Sloveniji je samovoljno zapustil azilni dom in odpotoval v Italijo, kjer je dvakrat prosil za azil, vendar ni nikoli počakal na odločitev. Zato je po presoji sodišča pravilen sklep tožene stranke, da če bi bil tožnik v matični državi resnično preganjan, bi počakal na odločitev o njegovi prošnji za azil. Sodišče prve stopnje ni sledilo zahtevi tožnika, da opravi glavno obravnavo in tožnika ni zaslišalo, ker tožnik ni navedel v čem bi se njegovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njegovih izjav v postopku in pripomoglo k razjasnitvi dejanskega stanja.

Tožnik v pritožbi navaja, da je moral pobegniti iz matične države, ker so ga obdolžili, da je izdajalec in vohun KFOR in mu grozili s smrtjo, policiji pa tega ni prijavil, ker mu ne bi mogli pomagati. Dejstvo, da je že pred tem zaprosil za azil v Republiki Sloveniji in Republiki Italiji, ne more vplivati na pravico, da ponovno prosi za azil, saj so take razmere nastopile šele leta 2007. Ker sodišče tožnika ni zaslišalo na glavni obravnavi je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Sodišče je tudi bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu, saj je tožnikovemu odvetniku vročilo odgovor na tožbo šele skupaj s sodbo. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

V obravnavanem primeru je bilo o tožnikovi prošnji za azil odločeno v pospešenem azilnem postopku. To je po vsebini skrajšani azilni postopek, v katerem se lahko odloči, če je podan kateri izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Po 1. alineji 2. odstavka 35. člena ZAzil, pristojni organ prošnjo za azil zavrne kot očitno neutemeljeno, če prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Za zavajanje oziroma zlorabo postopka se šteje tudi prikritje, da je prosilec že pred vložitvijo prošnje v Sloveniji vložil prošnjo za azil v drugi državi (4. alineja 36. člena ZAzil). Po 63.b členu ZAzil se prošnja poda na obrazcu, predpisanem v podzakonskem predpisu iz 6. odstavka 25. člena ZAzil, tujec pa je pristojnemu organu dolžan dati tudi podatek, ali je pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji zaprosil za azil v drugih državah (23. alineja 2. odstavka 63.b člena ZAzil).

Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik pri podaji prošnje za azil dne 18.8.2007 na vprašanje, ali je že v kakšni drugi državi zaprosil za priznanje azila, odgovoril, da ne, kar je v nasprotju s podatki, ki jih je tožena stranka prejela iz centralne baze prstnih odtisov (EURODAC). Iz teh namreč izhaja, da je tožnik že dvakrat zaprosil za azil v Republiki Italiji. Ob takšnem dejanskem stanju je pravilen sklep tožene stranke, da je tožnik prikril, da je že v drugi državi zaprosil za azil, in je zato odločitev tožene stranke tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilna.

Po presoji pritožbenega sodišča ni podan pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave. V tožbi je namreč tožnik predlagal, da ga sodišče prve stopnje zasliši zato, da bi pojasnil nejasnosti in dvome in s tem potrdil razloge, ki utemeljujejo pravico do azila. V obravnavani zadevi pa je bilo odločeno v pospešenem azilnem postopku, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik prikril podatek o tem, da je pred vložitvijo prošnje za azil v Republiki Sloveniji že dvakrat zaprosil za azil v Republiki Italiji. Že to pa je zadostna podlaga za ugotovitev, da je podan razlog za zavrnitev njegove prošnje iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 4. alinejo 36. člena ZAzil. Zato pritožbene navedbe, s katerimi tožnik tudi v pritožbi ponovno zatrjuje, da so podane okoliščine za priznanje azila, ne navaja pa nobenih okoliščin, ki bi se nanašale na razlog iz 1. alineje 2. odstavka 35. člena ZAzil v zvezi s 4. alinejo 36. člena ZAzil, ne morejo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

Neutemeljen je tudi očitek tožnika o bistveni kršitvi določb postopka v upravnem sporu, ker mu sodišče pred odločitvijo o zadevi ni vročilo odgovora tožene stranke na tožbo. Sodišče je dolžno seznaniti stranko z novimi navedbami nasprotne stranke, če so te navedbe pomembne za odločitev. Kršitev bi bila torej podana, če bi sodišče stranki ne vročilo vloge, ki bi vsebovala navedbe, na katere bi sodišče oprlo svojo odločitev, pa nasprotna stranka z njimi še ni bila seznanjena in nanje ni imela možnost odgovoriti. Takih navedb pa odgovor tožene stranke na tožbo ne vsebuje. Iz njega namreč izhaja le, da tožena stranka vztraja pri odločitvi in tožbene navedbe zavrača kot neutemeljene.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.