Jedro

Pri tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti, posledično pa tudi ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine. Zato tožbeni zahtevek na njegovo razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti, s priznanjem pravice do invalidske pokojnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št.... z dne 3. 5. 2013 in z dne 9. 10. 2012 ter se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti oziroma invalidsko upokoji in da se mu od 26. 6. 2012 prizna pravica do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik zaradi napačne uporabe materialnega prava, zlasti pa nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Meni, da je izpodbijana sodba nepravilna, ker naj bi sodišče napačno uporabilo določbe zakona, ki ureja pravice iz invalidskega zavarovanja. Pri odločitvi niso bila upoštevana vsa dejstva in okoliščine, pomembne za pravilno in zakonito odločitev. Odločitev temelji izključno samo na mnenjih izvedenskih organov, zlasti dopolnilnem mnenju invalidske komisije druge stopnje. Pri svoji odločitvi izvedenski organi niso uporabili vseh dokaznih listin, ki so bile predložene sodišču ob vložitvi tožbe. Na podlagi predloženih listin, bi morala biti odločitev sprejeta v korist tožnika. Dejansko stanje je pomanjkljivo in zmotno ugotovljeno, zlasti zaradi uporabe samo nekaterih dokazov. Izvedenska mnenja izvedenskih organov toženca so izrazito subjektivna, saj gre za organe, ki morajo delovati v korist toženca. Izvedenska mnenja izvedenskih organov ne morejo in ne smejo biti glavna pravna podlaga za odločitev o pravici tožnika do invalidske pokojnine. Potrebni bi bili še drugi dokazi, ki pa jih sodišče ni izvedlo. Sodišče bi moralo za dokazne namene in potrebe v konkretni zadevi, imenovati izvedenca ustrezne medicinske stroke, ki bi lahko za potrebe sodišča izdelal nepristransko in objektivno izvedensko mnenje, pa tega ni storilo. Izvedenska mnenja organov toženca so v vsebinskem pogledu zelo vprašljiva. Iz navedenih razlogov je dejansko stanje v predmetni zadevi zmotno in nepopolno ugotovljeno. Zato je razveljavitev sodbe nujno potrebna, zlasti z vidika zaščite pravnih interesov tožnika. Sodišče je prezrlo še nekatere druge, zelo pomembne in odločilne okoliščine. Gre za to, da je tožnik pri svoji starosti težko zaposljiv. Pri tem je potrebno upoštevati še dejstvo, da je tožnik že sedaj invalid III. kategorije invalidnosti in da zaradi tega ni v stanju opravljati nobenega pridobitnega dela. Postavlja se tudi vprašanje, kako naj tožnik opravlja delo, za katero je usposobljen, če pa ima hude težave s hojo in uporabo bergel in še druge zdravstvene okvare.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti do smiselno zatrjevane kršitve 243. člena ZPP.

5. Sodišče prve stopnje je v tem postopku v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št.... z dne 3. 5. 2013 ter prvostopno odločbo opr. št. ... z dne 9. 10. 2012. S slednjo je toženec tožnika razvrstil v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto, na lažjem fizičnem delu, pri katerem ročno premešča bremena do največ 5 kilogramov, deloma sede in občasno v prisilnem položaju hrbtenice, do ene tretjine delovnega časa, s polnim delovnim časom od 26. 7. 2012 dalje (prvi odstavek). Hkrati je toženec odločil, da se je tožnik dolžan najkasneje v 30 dneh po dokončnosti te odločbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje ter da bo o višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z dokončno odločbo z dne 3. 5. 2013 pa je toženec prvi odstavek citirane prvostopne odločbe spremenil tako, da je tožnika zaradi bolezni razvrstil v III. kategorijo invalidnosti in mu priznal pravico do premestitve na drugo delovno mesto in sicer na lažje fizično delo, pri katerem bo ročno premeščal bremena največ do 5 kg, izmenoma stoje, sede, brez dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž, fleksijsko-rotacijskih gibov vratne in ledveno-križne hrbtenice nad 30 stopinj, brez izpostavljenosti lokalnim in splošnim vibracijam, le v okviru rednega delovnega časa s polnim delovnim časom od 26. 7. 2012 dalje. Sporno v tej zadevi pa je, ali je tožnik popolnoma nezmožen za delo in invalid I. kategorije invalidnosti.

6. Po 1. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela, ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Takšno stanje pa pri tožniku ni podano.

7. V predsodnem postopku je dne 10. 9. 2012 invalidska komisija druge stopnje v mnenju, na katerem temelji dokončna odločba z dne 3. 5. 2013 ugotavljala, da ima tožnik s slikovno diagnostiko ugotovljene napredovale obrabne spremembe vratne in ledvene hrbtenice s posledično bolečinsko simptomatiko in omejeno gibljivostjo. Zaradi navedenih težav je bil pregledovan pri ortopedu in kirurgu. Ortoped ob zadnjem pregledu 2. 3. 2012 navaja, da zavarovanec hodi z berglo v desnici, predklon je zavrt do sredine goleni, Psevdolaseque obojestransko v skrajni legi, v kolkih v skrajni legi omejena gibljivost zaradi z RTG potrjeno začetno obrabo kolkov. EMG spodnjih okončin je prikazal zelo blage segmentne nevropatske spremembe, predvsem v višini L5. Nevrokirurg ne priporoča operativne terapije. Svetuje fizikalne terapije, vaje in redukcijo telesne teže. Tožnik je bil od 1. 6. 1998 do 31. 7. 1999 kot samostojni podjetnik zaposlen na delovnem mestu „brušenje in peskanje kovinskih predmetov“. Delo je bilo fizično naporno, stoječe in v stalno prisilnem položaju vratne in ledvene hrbtenice. Glede na opis delovnega mesta je zahtevalo občasno ročno dvigovanje in prenašanje bremen do 200 kilogramov na višino enega metra in oddaljenost 5 metrov. Invalidska komisija druge stopnje je bila mnenja, da tožnik zaradi trajnih funkcionalnih okvar lokomotornega aparata tožnik za svoje delo, to je delo brušenje in peskanje kovinskih predmetov, ni več zmožen, saj je zanj fizično prenaporno. Še nadalje pa je v polnem delovnem času zmožen za drugo ustrezno delo z upoštevanjem omejitev.

8. V sodnem postopku je tožnik predložil izvid po opravljenem MR L/S hrbtenice iz ortopedske bolnišnice A. z dne 12. 2. 2013 (priloga A7) ter izvid ortopedske bolnišnice A. z dne 15. 2. 2013 (priloga A8). Iz izvida z dne 12. 2. 2013 je razvidno, da gre pri tožniku za stenozo spinalnega kanala v nivojih L3-4 ter L4-5. Na diskusih in vretencih so vidne degenerativne spremembe, medtem ko vsebina duralne vreče ne kaže patoloških sprememb. V izvidu z dne 15. 2. 2015 pa specialist fiziater predlaga pregled zaradi morebitne operacije ledvene hrbtenice in hkrati navede, da tožnik ni sposoben za svoje delo. Torej je bil specialist fiziater enakega mnenja, kot pred tem dne 24. 4. 2012 ortoped, da ni zmožen za svoje delo, to je za delo, ki zahteva hojo, stojo, dvigovanje in nošenje bremen, pogosto priklanjanje, dalj časa trajajoče prisilne položaje vratne in ledvene hrbtenice.

9. V dopolnilnem mnenju, ki ga je sodišče pridobilo tekom sodnega postopka, je invalidska komisija druge stopnje 7. 7. 2014 po proučitvi razpoložljive dokumentacije v spisu, izvidov specialistov po opravljenih preiskavah ter osebnega pregleda menila, da pri tožniku zaradi predvidenega operativnega posega ledvene hrbtenice zdravljenje še ni zaključeno in da je zato pri njem še nadalje podana III. kategorija invalidnosti z vsebinskimi razbremenitvami v nespremenjeni obliki.

10. Takšno mnenje je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča skladno z izvidi osebnega pregleda in izvidi, ki se nahajajo med medicinsko dokumentacijo, vključno z medicinsko dokumentacijo, ki jo je tožnik predložil v sodnem postopku. Namreč iz nobene dokumentacije niti iz izvidov osebnega pregleda, ne izhaja, da bi bil tožnik popolnoma nezmožen za delo, pač pa je nezmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je bil razporejen, to je brušenje in peskanje kovinskih predmetov. Še vedno pa je zmožen za drugo delo z omejitvami s polnim delovnim časom, kar ustreza definiciji III. kategorije invalidnosti, določeni v 3. alineji drugega odstavka 60. člena ZPIZ-1. 11. Pritožba neutemeljeno vztraja, da bi na podlagi predložene dokumentacije mnenje invalidske komisije druge stopnje moralo biti drugačno. Prav tako tudi ni nobenih objektivnih razlogov za izvajanje dodatnih dokazov, saj ne obstajajo nasprotja med tem, kar ugotavljajo izvedenski organi toženca in kar po opravljenih pregledih in preiskavah ugotavljajo v izvidih posamezni specialisti. Tega ne zatrjuje niti pritožba. Brez konkretnih in objektivnih razlogov pritožba neutemeljeno vztraja, da za odločitev ne more biti podlage v izvedenskem mnenju izvedenskih organov toženca. Zgolj pavšalna trditev, da je ocena izvedenskih organov toženca subjektivna in da delajo v korist toženca, ni sprejemljiva, niti ne more predstavljati podlage za dodatno izvajanje dokazov. Že glede na definicijo invalidnosti določeno v 60. členu ZPIZ-1 pa tudi ni utemeljen očitek, da ni bilo dovolj upoštevano dejstvo, da je tožnik težko zaposljiva oseba.

12. Ker je tudi po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo, saj pri tožniku za čas do dokončne odločbe toženca, to je do 3. 5. 2013, še ni bilo mogoče ugotoviti popolne nezmožnosti za delo in I. kategorije invalidnosti, posledično pa tudi ni podlage za priznanje pravice do invalidske pokojnine, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.