Jedro

Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami o vsebini tožnikovih nalog na dneve, ko bi moral biti prost, preseglo njegovo trditveno podlago (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 7. člena ZPP), in da v posledici zmotnih materialnopravnih izhodišč glede narave in vsebine delovnih zadolžitev, ki pomenijo kršitev tedenskega počitka, ni celovito ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe in izpodbijani dopolnilni sklep se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo toženi stranki naložilo, da tožniku plača 2.721,60 EUR z obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo 1.190,24 EUR z obrestmi od 29. 4. 2016 do plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne 576,23 EUR stroškov postopka, svoje stroške pa krije sama (III. točka izreka). Z dopolnilnim sklepom ji je naložilo, da tožniku povrne tudi 105,00 EUR stroškov iz naslova sodne takse.

2. Tožena stranka se zoper I. in III. točko izreka sodbe in zoper dopolnilni sklep pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadalj.). Očita kršitev 8. člena ZPP ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče ni obrazložilo, zakaj je verjelo A. A., B. B. in C. C., da evidence ne odražajo realnega stanja, in ne nasprotni izpovedi poveljnika čete D. D. Ker teh evidenc ni upoštevalo, je kršilo 15. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Zaradi neutemeljene zavrnitve dokaznega predloga za soočenje D. D. in C. C., je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz razlogov sodbe ne izhaja, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo, da je šlo za misijo s povišano stopnjo pripravljenosti. Poleg tega ni ugotovljeno, koliko časa je povišana pripravljenost trajala ter katere dodatne naloge, v kakšnem obsegu in po čigavih navodilih je tožnik v tem času opravljal. Sodišče ni ugotavljalo, ali mu je bil tedenski počitek zagotovljen skladno z določbo tretjega odstavka 97.f člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS, št. 103/04 in nadalj.), po kateri se lahko delavcu, ki mora zaradi službenih potreb ali varnostnih razmer na dan tedenskega počitka delati, ta zagotovi v tekočem ali naslednjem mesecu. S sklicevanjem na izpoved D.D. pritožba očita protispisnost zaključka, da tožniku tedenski počitek v času povišane stopnje pripravljenosti in primopredaje ni bil zagotovljen. Sodišče bi moralo za posamezne proste dni ugotoviti, katere naloge je tožnik opravljal, koliko časa in po čigavem ukazu (VIII Ips 20/2021). V zvezi s tem ni opravilo celovite ocene vseh dokazov, temveč se je sklicevalo le na pisno izjavo C. C., pri čemer ni presodilo, ali ta potrjuje tožnikove navedbe. Tožnik je npr. za 28. 2. in 3. 4. 2016 navajal povsem druge delovne zadolžitve, kot izhajajo iz te pisne izjave. Sodišče ni presodilo, ali opravila, ki jih je opravljal na proste dni, predstavljajo poseg v tedenski počitek, zato je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Splošne ugotovitve o tožnikovi udeležbi na sestankih, izletih in pohodih ter o njegovi skrbi za pripravljenost, urejenost in disciplino pripadnikov ne utemeljujejo zaključka o kršitvi tedenskega počitka. Enako velja za pavšalne ugotovitve v 20. točki obrazložitve sodbe glede nalog, ki naj bi jih opravljal na proste dneve. Sodišče ni ugotovilo, kakšna je bila vsebina sestankov, ki se jih je udeleževal na te dneve, na kakšen način so bili sklicani in koliko časa so trajali (VIII Ips 11/2019, VIII Ips 31/2019). Le pogojno je ugotovilo, da je na proste dneve opravljal priprave na operativne naloge, pri čemer ni jasno, kaj so te priprave zajemale. Ni ugotovilo, na katere proste dneve je bil razporejen v QRF, sicer pa ta razporeditev še ne pomeni kršitve tedenskega počitka (VIII Ips 22/2020). Tožnik ni zatrjeval, na katere proste dneve so bili sproženi šolski alarmi. To, da je moral vedeti, kje so njegovi pripadniki in ob večerih preveriti, če so v nastanitvenih prostorih, ne posega v tedenski počitek. V posledici nasprotovanja odločitvi o glavni stvari izpodbija tudi dopolnilni sklep. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in dopolnilnega sklepa tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 350. členu ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana, če v sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, če so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Takšnih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Z nasprotovanjem dokaznim zaključkom, da so evidence neverodostojne in da izraba tedenskega počitka v času povišane stopnje pripravljenosti in primopredaje ni bila mogoča, pritožba zmotno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj te navedbe po vsebini dejansko predstavljajo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. S tem, ko sodišče prve stopnje ni ugodilo predlogu tožene stranke za soočenje prič D. D. in C. C., ni kršilo njene pravice do izvedbe predlaganega dokaza. Soočenje je le metoda zasliševanja in ne dokazno sredstvo. Sicer pa je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, da teh prič glede neskladij v izpovedih o verodostojnosti evidenc ni soočilo zato, ker je tožniku delovne naloge na misiji odrejal le neposredno nadrejeni C. C., ne pa tudi poveljnik čete D. D. 7. Utemeljeni so pritožbeni očitki, da je sodišče prve stopnje z ugotovitvami o vsebini tožnikovih nalog na dneve, ko bi moral biti prost, preseglo njegovo trditveno podlago (bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z določbo 7. člena ZPP), in da v posledici zmotnih materialnopravnih izhodišč glede narave in vsebine delovnih zadolžitev, ki pomenijo kršitev tedenskega počitka, ni celovito ugotovilo relevantnega dejanskega stanja.

8. Tožnik je bil od 31. 10. 2015 do 28. 4. 2016 napoten na opravljanje vojaške službe izven države v mirovnih silah „JOINT ENTERPRISE“ - KFOR Kosovo pod poveljstvom NATO z mandatom OZN. Zahteva plačilo odškodnine za 23 dni neizrabljenega tedenskega počitka, ker naj bi kot poveljnik oddelka delovne obveznosti na misiji opravljal vseh sedem dni v tednu. Sodišče prve stopnje je na podlagi 156. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR‑1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) in 97.f člena ZObr zaključilo, da je bil le sedem1 od evidentiranih 25 dni dejansko prost vseh delovnih obveznosti, in mu na tej podlagi prisodilo odškodnino za 16 dni neizrabljenega tedenskega počitka, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožba ugodilnemu delu odločitve utemeljeno nasprotuje, saj je zaključek, da je tožena stranka kršila 156. člen ZDR-1 oziroma 97.f člen ZObr, vsaj preuranjen.

9. Pritožba utemeljeno izpodbija oblikovanje dokazne ocene glede tožnikovih delovnih zadolžitev za posamezne dneve, ki jih je tožena stranka evidentirala kot proste. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni opravilo celovite presoje vseh izvedenih dokazov, temveč je kot odločilno štelo zgolj pisno izjavo nadrejenega C. C., iz katere izhaja, katere delovne zadolžitve je tožniku na te dneve odredil, čeprav ta po pravilnem opozorilu pritožbe v pomembnih delih ni skladna s tožnikovimi trditvami. Tožnik je npr. za dneve 30. 12. 2015, 28. 2. 2016, 1. 4. 2016 in 3. 4. 2016 zatrjeval povsem druge delovne naloge od tistih, ki izhajajo iz pisne izjave C. C., glede delovnih nalog 2. 4. 2016 pa ni podal nobenih konkretnih navedb. Glede na navedeno je utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje pri ugotavljanju odločilnih dejstev, kaj konkretno je tožnik počel na dneve, ki so evidentirani kot prosti, ni izhajalo iz sicer obširnih trditev tožnika o njegovih nalogah na te dneve, oziroma je te trditve preseglo, in s tem kršilo določbo 7. člena ZPP, ta kršitev pa je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Poleg tega pritožba utemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje za dneve, za katere je ugotovilo kršitev tedenskega počitka, ni opravilo celovite in skrbne presoje o tem, ali posamezne, s strani C. C. odrejene naloge, sploh pomenijo poseg v tožnikovo pravico do tedenskega počitka2. Pritožba v zvezi s tem primeroma utemeljeno opozarja, da spremljanje urejenosti in discipline pripadnikov, kar naj bi tožnik po pisni izjavi nadrejenega počel 1. 4. 2016 (pri čemer niti ni jasno, kaj konkretno naj bi bila tožnikova zadolžitev v zvezi s tem), ne utemeljuje zaključka o kršitvi tedenskega počitka.

10. Sodišče prve stopnje je sicer v 20. točki obrazložitve sodbe na splošno ugotovilo, katere delovne zadolžitve naj bi tožnik še opravljal na vse dneve, ki so evidentirani kot prosti. Vendar po pravilnem uveljavljanju pritožbe npr. to, da je moral na proste dneve pripadnike pripraviti na naloge, ki so sledile dnevom tedenskega počitka, in da je moral nadomestiti vodjo patrulje, ki ni bil usposobljen za vodjo skupine, ob odsotnosti konkretnih ugotovitev o tem, kakšna je bila vsebina in obseg tožnikovih zadolžitev v zvezi s tem in na katere proste dneve jih je bil dolžan opravljati, ne daje podlage za zaključek o kršitvi tedenskega počitka. Pritožba prav tako pravilno navaja, da je sodišče prve stopnje dokazno oceno v tem delu gradilo zgolj na pogojnih ugotovitvah, da se je tožnik na proste dneve pripravljal na naloge v primeru, če je bila naslednjega dne patrulja ali QRF, saj iz razlogov sodbe ne izhaja, katerim evidentirano prostim dnem so te operativne naloge sploh sledile. Dosedanje ugotovitve sodišča prve stopnje glede priprav na prihodnje operativne naloge niti ne omogočajo zaključka, da so se te po trajanju in intenzivnosti razlikovale od krajših informiranj oziroma t. i. brifingov, ki po ustaljeni sodni praksi ne pomenijo kršitve pravice pripadnika do tedenskega počitka. Pritožba nadalje utemeljeno opozarja, da sama razporeditev tožnika v QRF na proste dneve, če tožnik pri tem ni tudi aktiviran3, ne posega v njegovo pravico do tedenskega počitka (prim. odločbi VSRS VIII Ips 22/2020 z dne 30. 6. 2020 in VIII Ips 40/2020 z dne 27. 10. 2020). Po ugotovitvi sodišča prve stopnje so bili sicer na dneve, ki so pri tožniku zabeleženi kot prosti, večkrat dnevno sproženi t. i. šolski alarmi, vendar po pravilnem zatrjevanju pritožbe tožnik trditev o tem v okviru konkretizacije svojih delovnih nalog po posameznih dnevih ni podal. Poleg tega so ugotovitve o tem, da se je v okviru šolskih alarmov preveril odzivni čas pripadnikov z vso opremo in da šolski alarm zahteva določeno stopnjo aktivacije, povsem splošne in ne dosegajo zadostne konkretizacije za zaključek o onemogočenem tedenskem počitku. Po pravilnem stališču pritožbe tudi ugotovitev, da je moral tožnik vedeti, kje so njegovi pripadniki in ob večerih preveriti, če so v nastanitvenih prostorih, ne utemeljuje zaključka o kršitvi tedenskega počitka, saj je to nalogo treba šteti kot del režima, ki ga narekujeta skupna nastanitev in narava misije (tako tudi pritožbeno sodišče v odločbi Pdp 446/2021 z dne 11. 11. 2021).

11. Nadalje drži pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje presojo o kršenem tedenskem počitku napačno utemeljevalo z ugotovitvami, da so bili pripadniki na misiji KFOR .. v pripravljenosti kot tik pred napadom, z vso bojno opremo, da je moral tožnik kot poveljnik oddelka ves čas skrbeti za svoje pripadnike in njihovo pripravljenost, spremljati, kakšen je položaj, se udeleževati sestankov z nadrejenimi ter preverjati stanje in opremljenost svojega moštva. Stanje povišane pripravljenosti samo po sebi (če ne pride do aktivacije) ne pomeni posebnega dela v smislu delovne obveznosti, ki krši pravico do tedenskega počitka, iz razlogov sodbe pa ne izhaja, konkretno kakšne dodatne naloge naj bi imel tožnik kot poveljnik oddelka v tem času in kakšen je bil njihov obseg. Poleg tega nekatere od teh nalog (odgovornost za pripadnike, nadziranje njihovega položaja in pripravljenosti) izhajajo iz same funkcije poveljnika oddelka in po stališču sodne prakse (prim. npr. odločbo VSRS VIII Ips 20/2021 z dne 25. 5. 2021) ne omejujejo pravice do tedenskega počitka, če ne presegajo obsega standardnih opravil, ki jih za vzdrževanje varnostne opremljenosti in za potrebe varnostnega protokola terja režim bivanja in dela na misiji.

12. Ker je glede na navedeno sodišče prve stopnje z nekaterimi ugotovitvami o odločilnih dejstvih preseglo trditveno podlago tožnika in ker zaradi napačnih materialnopravnih stališč o tem, katere naloge (že) pomenijo kršitev pravice do tedenskega počitka, ni zadostno raziskalo, kaj je tožnik počel na dneve, ki so bili v evidencah tožene stranke zabeželeni kot prosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodijani ugodilni del sodbe ter odločitev o stroških postopka (vključno z dopolnilnim sklepom o povračilu sodne takse) razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. in 355. člen ZPP, 3. točka 365. člena ZPP). Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku s ponovno oceno izvedenih dokazov, po potrebi pa tudi z dopolnitvijo dokaznega postopka, ugotovi, konkretno katere naloge je tožnik opravljal na proste dneve, koliko časa jih je opravljal in po čigavih navodilih. Pri tem naj dosledno izhaja iz trditev tožnika v zvezi s tem, nato pa upoštevaje izpostavljena stališča pritožbenega sodišča opravi skrbno in celovito presojo, ali ugotovljena opravila po naravi, vsebini in obsegu predstavljajo kršitev pravice do tedenskega počitka.

13. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede odločilnih dejstev v pomembnem, širšem sklopu na novo oblikovati dokazno oceno in po potrebi dopolniti dokazni postopek, namen inštančnega odločanja pa ni prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijanega dela sodbe in izpodbijanega dopolnilnega sklepa ter vrnitvijo zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje tudi ne bo huje kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Sodni postopek bi se kvečjemu podaljšal zaradi ugotavljanja vseh pravno relevantnih dejstev na pritožbeni stopnji.

14. Ker je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe in izpodbijani dopolnilni sklep razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, je odločitev o stroških pritožbenega postopka na podlagi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

1 To je na dneve 8. in 12. decembra 2015, 27. januarja 2016 ter 10., 11., 12. in 13. marca 2016. 2 Iz 24. točke obrazložitve sodbe izhaja le pavšalna ocena sodišča, da so vsa tožnikova opravila na proste dneve presegala okvir del, ki jih morajo pripadniki na misiji opravljati v okviru spoštovanja pravic vojske in mednarodne misije. 3 Iz 20. točke obrazložitve sodbe sicer izhaja, da je bil tožnik prisoten, ko je bil aktiviran v QRF v povišani stopnji nevarnosti, vendar ni jasno, na kateri (prost) dan se ta ugotovitev sodišča nanaša.