Jedro

Tožeča stranka je kot izvajalec zdravstvenih storitev upravičena do plačila storitve, toženec (obvezno in dodatno zavarovan v Republiki Nemčiji) ni bil zavarovanec s sklenjenim dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem po ZZVZZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 45758/2008 z dne 14. 7. 2008 vzdržalo v veljavi, tako da je toženec dolžan plačati tožeči stranki 287,13 EUR s pripadki, 5.601,65 EUR s pripadki in 46,10 EUR s pripadki. Zato je tožencu še naložilo, da tožeči stranki povrne stroške pravdnega postopka v znesku 232,80 EUR s pripadki v primeru zamude.

Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje toženec s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Meni, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo dejstva, da je toženec državljan R. S. in da ima kot tak vse pravice, ki mu jih daje zakonodaja RS. Tudi ZZVZZ je del zakonodaje RS in mora biti v skladu z Ustavo, ta pa ne dopušča, da določen krog državljanov ne bi imel pravic samo zato, ker so imeli obvezno zavarovanje sklenjeno v drugi državi, in ne v RS. Skladno s 14. členom Ustave so vsakomur zagotovljene pravice ne glede na njegov družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino, ker so vsi pred zakonom enaki. Gre za temeljno svoboščino in pravico, ki se uresničuje neposredno na podlagi Ustave. Pravica do zdravstvenega varstva je vsekakor temeljna pravica, ki je za vsakega državljana življenjsko pomembna. ZZVZZ skladno z 2. odstavkom 15. člena Ustave lahko predpisuje določen način uresničevanja pravic, vendar jih ne more v celoti omejiti. V obravnavani zadevi je toženec storil vse za to, da bi bil tako obvezno kot prostovoljno zavarovan, določila 15. člena ZZVZZ pa so tožencu onemogočila, da bi se dodatno zavaroval v RS in tako uresničil svojo temeljno pravico. Takšna določba je tudi v nasprotju z opredelitvijo S. kot socialne države. Toženec se je znašel v položaju, ko je hudo zbolel in bil deležen drugih zdravstvenih storitev, katerih del pa mora sedaj plačati v znesku, ki ga ne zmore, pa je dejansko storil vse (in tudi ni ničesar opustil), da bi se zavaroval za takšen dogodek.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi ni sporno, da predstavlja vtoževana terjatev (dva zneska) 15 % cene stroškov celotnega zdravljenja toženca pri tožeči stranki, ker toženec ni imel urejenega dodatnega zdravstvenega zavarovanja v skladu z določbami Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ); toženec je imel sklenjeno obvezno in dodatno zdravstveno zavarovanje v Republiki Nemčiji. Ni sporno niti (in na tem temelji odločitev sodišča prve stopnje), da ZZVZZ ne prepoveduje izvajalcem zdravstvenih storitev (tožeča stranka), da po 7. točki 2. odstavka 62. člena ne bi smeli prejemnikom zdravstvenih storitev (toženec) izstaviti računa za doplačilo do polne cene za storitve, ki so jih bili deležni med zdravljenjem (s sklenjenim obveznim zavarovanjem je kritih 85 % cene storitev). Ker toženec (obvezno zavarovan v Republiki Nemčiji) po določbi 15. člena ZZVZZ ni bil uvrščen med zavarovance po citiranem zakonu. Ob dejstvu, da toženec ni bil zavarovanec s sklenjenim dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem po ZZVZZ ( ni imel sklenjenega dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja v skladu z navedenim zakonom), je v pravnem razmerju med pravdnima strankama nebistveno, ali so v pritožbi navedene določbe ZZVZZ ustavno skladne ali ne. Nemožnost sklenitve dodatnega zdravstvenega zavarovanja s strani toženca za razmerje med tožečo in toženo stranko ni pravno pomembno, niti toženec v pritožbi ne graja zakonskih določb ZZVZZ, ki izvajalcu zdravstvenih storitev omogočajo izstavitev računa za doplačilo do polne cene storitev, ki jih je bil prejemnik zdravstvenih storitev deležen med zdravljenjem. Tožeča stranka je kot izvajalec zdravstvenih storitev upravičena do plačila storitve, zakonske določbe pa ji ne onemogočajo uveljavljanja plačila na način, kot ga je uporabila v obravnavani zadevi. Izpodbijana sodba je zato pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 2. odstavka 339. člena, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP ni ugotovilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP in je obsežena v izreku te sodbe.